petek, 7. avgust 2009

Dežela, ki je ni

Včeraj sem malo poslušal glasbo, zlasti neapeljskega kantavtorja Edoarda Bennata, ki je znan tudi iz dueta z Gianno Nannini "Un'estate italiana", himno SP v nogometu leta 1990. Pesem se imenuje "L'isola che non c'è", v slovenščino sem prevedel v "Dežela, ki je ni", kot veste gre za deželo na majhnem otoku, kjer živi Peter Pan, literarni junak škotskega pisatelja Jamesa Matthewa Barrieja. Sporočilo pesmi se mi zdi bogato, prevedel sem ga, kolikor sem mogel dobro, gotovo bi se dalo bolje, a se mi zdi, da se bo dalo razumeti. Skušal sem ohraniti rime na istih mestih kot v italijanskem originalu. Spodaj v posnetku pa lahko pesem tudi poslušate v originalu. Komentarji so zelo dobrodošli!

Dežela, ki je ni

Druga zvezda desno,
to pot je do tam,
in potem naravnost, dokler ni nov dan,
potem pa pot sam najdeš ti,
vodi do dežele, ki je ni.

Morda se ti bo to čudno zdelo,
a umovanje te je nekoliko prevzelo.
in zdaj si skoraj prepričan ti,
da obstajati ne more dežela, ki je ni.

In če pomisliš, kakšna norost,
to je le pravljica, to je izmišljenost
in kdor je moder, kdor je zrel to ve:
v resničnosti biti to more ne!

Strinjam se z vami,
dežela obstaja ne,
kjer svetnikov ni, herojev ne
in če tam ni tatov,
tam vojne nikdar ni,
mogoče je to prav dežela, ki je ni.

In to ni izmišljotina,
niti to ni igra besed,
če vanjo verjameš, je dovolj ti,
kajti pot potem sam najdeš ti.

Strinjam se z vami,
nič tatov in orožnikov,
toda kakšna neki to dežela je?
Nič sovraštva in nasilja,
ne vojakov ne orožja,
prav dežela, ki je ni, to morda je.

Druga zvezda desno,
to pot je do tam,
in potem naravnost, dokler ni nov dan,
ne, ne moreš zgrešiti ti,
to je dežela, ki je ni!
In posmehujejo se,
če še naprej jo iščeš ti,
a nikar ne obupaj, zakaj
kdor je že odnehal
in za hrbtom se ti smeje,
najbrž je bolj neumen kot ti bil si kdaj!

sreda, 5. avgust 2009

Pozaba

Žal danes obstaja bolezen, ki ne okuži le posamezne osebe, ampak cele narode, gre za pozabo. Človeka nič bolj ne uničuje in spominja na kontradiktornost v sebi kot prav pozabljenje. O tem nam učinkovito priča besedilo iz Pete Mojzesove knjige. Ljudstvo, ki je po dolgem tavanju po puščavi pred tem, da vstopi v obljubljeno deželo, Bog prosi, naj se izogne skušnjavi, da bi pozabilo vse dobro, ki ga je prejelo od Gospoda:

"Kajti Gospod, tvoj Bog, te pelje v lepo deželo, v deželo potokov, studencev in podzemskih vodá, ki izvirajo po dolinah in gorah; v deželo pšenice, ječmena, vinske trte, smokev in granatnih jablan, v deželo oljk in medu; v deželo, v kateri ne boš jedel kruha v revščini, kjer ti ne bo ničesar manjkalo, v deželo, katere kamni so železo, in ki boš iz njenih gorá kopal baker. Do sitega se boš najedel in zahvalil boš Gospoda, svojega Boga, za lepo deželo, ki ti jo je dal. Varuj se, da ne pozabiš Gospoda, svojega Boga, da ne bi izpolnjeval njegovih zapovedi, odlokov in zakonov, ki ti jih danes zapovedujem! Ko boš jedel do sitega, zidal lepe hiše in v njih prebival, ko se ti bo množilo govedo in drobnica, množilo srebro in zlato in vse tvoje imetje, glej, da se tvoje srce ne prevzame in ne pozabiš Gospoda, svojega Boga, ki te je izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti ... Pa boš rekel v svojem srcu: »Moja moč in sila moje roke mi je pridobila to bogastvo.« A spomni se Gospoda, svojega Boga, kajti on je tisti, ki ti daje moč, da si lahko pridobivaš bogastvo, zato da uresničuje, kakor to dela danes, svojo zavezo, ki jo je s prisego sklenil s tvojimi očeti. Če pa bi vendarle pozabil Gospoda, svojega Boga, in hodil za drugimi bogovi, jim služil in se jim priklanjal, vam danes zagotavljam, da boste gotovo uničeni" (5 Mz 8,7-14; 17-19).

Kot je znano, je prastara modrost dobra življenjska učiteljica. To besedilo tudi danes ohranja svoje bogato simbolično sporočilo. Če namreč Evropa ni sposobna gojiti zgodovinskega spomina, ki bi ji omogočal, da bi ohranjala živo kulturno in versko tradicijo, ne more upati, da bo razprostrla svoja krila. Lahko bo sicer gospodarsko in trgovsko bogata, rodovitna z iniciativami in z močno denarno valuto, a se bo brez istovetnosti to preobilje spremenilo v breme in teža ji ne bo dovoljevala, da bi dosegla tiste plemenite cilje, ki si jih je zastavila.

Rino Fisichella, Identita' dissolta, Mondadori, Milano 2009, 22-23.