Obhajamo zahvalno nedeljo in smo povabljeni, da bi bili Bogu resnično hvaležni, pa ne le za pridelke, kolikor še bolj za vse ljudi, ki so del našega življenja, pa tudi za življenje samo, ki ga imamo. O tem, da je že samo grško ime za sveto mašo »zahvala«, smo tu že spregovorili, vendar je dobro na to znova in znova opomniti, da bi res zavestno pri sveti maši, pa tudi v molitvi, Bogu darovali »zahvalno daritev«. Zanimivo je, da se prigoda z Zahejem dogaja ravno v Jerihi, najnižjem mestu na svetu, saj leži v depresiji tektonskega jarka, v tistem času pa je to bilo pomembno trgovsko vozlišče za karavane, še zlasti pa pomembno zaradi trgovine z balzamom, ki je ena od dragocenih dišav, katere lahko škof primeša oljčnemu olju, da naredi in posveti sveto krizmo, olje Svetega Duha.
Skratka, tudi tako je prikazano, kako se Bog poniža, da bi dosegel vsakega človeka, ki ga želi videti, v tem primeru pa je bila Zahejeva želja res velika. Po eni strani je slišal za čudeže, ki jih je Jezus delal, po drugi pa tudi za to, da je z veliko dobroto ravnal s cestninarji. Kristusovo oznanilo je bilo najprej namenjeno »izgubljenim ovcam Izraelove hiše«, Zahej pa je bil eden od teh. Njegovo ime, Zakkai, pomeni, med drugim, »čist« in »pravičen«, ker pa Gospod edini vidi v človeško srce, je že prej vedel, da je našel srce, v katerem je dovolj rodovitne zemlje, da bi lahko obrodila sad. Pravzaprav lahko Bog spregovori vsakemu srcu in v vsakem je tudi kaj dobre zemlje, je pa vprašanje, ali to srce odpre Gospodu vrata, ali pa ostane trdno zaprto, človek pa v svojem ponosu in napuhu trdosrčen.
Goreča želja je tako veliko vredna, a še ni dovolj, kot bomo videli. Vedno tudi nekaj te človeške vzvišenosti ostane, zato tudi nam Kristus kliče, naj splezamo z drevesa le-te, da bi lahko »danes ostal v naši hiši«. Imeti je treba torej srčno željo in odprto srce, a potrebno je tudi »pasti na kolena« pred Gospodom, da je res tisti odločilni »danes«, kakor nam lepo pravi psalmist (Ps 95). Ta »danes« označuje, kako v ustvarjeni čas vdira neki drugi, milostni čas, ki je lahko kadarkoli, le da naleti na »poslušno srce«, za kakršnega je prosil tudi kralj Salomon (1 Kr 3,9). Kakor nam lepo govori knjiga Razodetja, Gospod vedno stoji pri vratih našega srca in trka ter čaka, da mu odpremo, da bi večerjal z nami in mi z njim (Raz 3,20).
Na nas je, če bomo posnemali cestninarja Zaheja in to storili. Kot pa smo dejali, želja še ni dovolj. Zahej nam lepo pokaže, kaj je potrebno za resnično spreobrnjenje in zat to, da prejmemo Božje usmiljenje, tudi v povezavi z zakramentom svete pokore – potrebna sta kesanje in trdni sklep. Tu so drugi govorili, da gre za grešnika, Zahej pa je to priznal, zadnjič se je pa cestninar označil za »tistega« grešnika, lahko rečemo, da »z veliko začetnico«. Tokratni prvak med cestninarji je priznal svojo grešnost, se je pokesal in trdno sklenil, da po najboljših močeh povrne svojo škodo. In sicer ne samo, kolikor je predpisano, temveč toliko, da bi sicer sprva bolelo, ker bi pač to bilo veliko, potem pa končno prineslo mir njegovemu srcu. Pravičnost, ki je večja kakor tista farizejev in pismoukov.
Na nedeljo »hvaležnico« smo tudi mi tako poklicani, da bi za vse dobro izkazali hvaležnost s svojo miloščino, konkretno, ne le z nekimi drobtinicami. Ampak, seveda, kdor ne najde v srcu prostora za Boga, ne bo mogel premagati svoje sebičnosti niti v odnosu do bližnjega. Zato je tako pomembno zares duhovno sodelovati pri Kristusovi daritvi na križu pri sveti maši, da bi se slednja potem lahko nadaljevala v našem življenju, v mislih, besedah in dejanjih.
Objavljeno v tedniku Novi glas