Znan je primer sv. Patrika, ko je želel oznaniti krščansko vero na Irskem, pa je pri tamkajšnjem vladarju naletel na težave pri dojemanju. Poslužil se je primera triperesne deteljice in vladarju razložil, da tako, kot tisti trije lističi oblikujejo eno samo rastlino, tako je tudi z Očetom, Sinom in Svetim Duhom, ki so en sam Bog. Primer je služil, saj je ljudstvo sprejelo krščansko vero, deteljica pa je postala simbol Irske, katere zavetnik in največji svetnik je prav sv. Patrik. Na njegov god si denejo Irci na obleko triperesno deteljico.
Skrivnost Trojice je prva krščanska verska skrivnost, če izvzamemo tisto o samem obstoju Boga, je pa tudi morda najtežja skrivnost, pa ne zaradi tega, ker bi bila težka sama po sebi, temveč zaradi človeške narave in njenega razuma. Človek bi namreč rad vse zaobjel, zaobšel, izmeril, stehtal, skratka – empirično oz. materialno dokazal čisto vse. Težava je, da imamo v veri duhovne skrivnosti, ki presegajo človeka in njegov razum, pa tudi njegove čute in čustva. Seveda je vse to v veri treba uporabiti, ker bi tudi tako nekaj manjkalo, vendar je treba uporabljati v zavesti, da s čuti, čustvi in razumom oz. s človeškimi močmi, lahko pač pridemo do določene točke. Da bi nadaljevali, potrebujemo še dopolnitev vere. Vera, ki je duhovna, se tako nasloni na neko zemeljsko in človeško podlago, a se tam ne ustavi, ker bi sicer bila bodisi le materialna bodisi le psihična. Človek, ki sam s svojimi močmi ne more priti do dna niti tega, kdo je on sam ali njegov bližnji, ki ni še do konca odkril niti sveta, saj vselej odkrijejo še kako novo rastlino ali žival, z lastnimi močmi ne more niti priti do Boga in njegove skrivnosti.
Zato je tako pomembno, da naredimo vse tisto, kar je mogoče z našimi močmi, a je prav tako pomembno, da kličemo vselej tudi Božjo pomoč. Tako polno skrivnosti in ugank je to naše bivanje na zemlji, da potrebujemo za razumevanje življenja pomoč od zgoraj. Če nam ne bi Jezus povedal, sploh ne bi vedeli, da nam je Bog tako blizu, da bližje ne bi mogel biti. Da je Oče, Brat, Ljubezen in še kaj. Morda je ta zadnja označba, ki je tudi označba apostola Janeza, tista, ki najbolje razodeva skrivnost Boga: »Bog je ljubezen« (1 Jn 4,8). Ko namreč govorimo o ljubezni, govorimo vedno o neki skupnosti, kjer imamo osebo, ki ljubi, osebo, ki je ljubljena, pa vez ljubezni med njima. Tako je zadevo označil sv. Avguštin. Oče ljubi Sina, Sin ljubi Očeta, ta medsebojna vzajemna ljubezen pa je Sveti Duh. Ljubezen je le tam, kjer je zares skupnost oz. celo občestvo, ki je najvišja raven skupnosti. Pravo podobo takšne skupnosti oz. občestva najdemo tudi na zemlji, to pa je družina. Družin pa, v nasprotju s tem, kar bi nas radi prepričali, ni več vrst ali oblik, temveč je ena sama. To je skupnost moža in žene, ki ju veže duhovna vez, to pa je zakrament svetega zakona.
Zatorej ni vseeno, če smo pred Bogom poročeni ali ne. Človek ima, vsak, tri ravni, telesno, duševno in duhovno. Tista, ki je današnjemu človeku prava neznanka, je duhovna raven. Če se fant in dekle imata rada, ne moreta ostati le na telesni in čustveni ravni, temveč mora biti vez med njima tudi duhovna. Vsekakor je tako, da že noben kristjan ne sme Boga izključiti iz svojega življenja ali ga pahniti nekam ob stran – koliko bolj to velja za družinsko življenje. Človek bi drugega še sprejel v sreči, zdravju, nemogoče pa sam, s svojimi lastnimi močmi, bližnjega sprejme tudi v nesreči in bolezni, da sploh ne govorimo o ljubezni in spoštovanju ter o tem, da bi zadeva trajala za vedno. Dva svetnika našega časa, Mati Terezija in Janez Pavel II. sta velikokrat ponavljala, kako pomembno je za družino duhovno življenje, to je molitveno in zakramentalno življenje.
Ko bi vse naše družine vsaj zvečer, vsak večer, skupaj zmolile po recimo eno desetko rožnega venca poleg ostalih molitvic, pa ko bi za začetek bile vsako nedeljo in praznik skupaj pri sveti maši, bi naše vasi gotovo zaživele z nekim novim zagonom. Resničnost je seveda precej drugačna. Vse drugo je pomembnejše, živimo pa kot bi Boga ne bilo. Zadnji avstrijski cesar, bl. Karel Habsburško-Lotarinški, je na dan svoje zaroke svoji izbranki Citi dejal, da si morata od tistega trenutka naprej medsebojno pomagati, da prideta v nebesa. Čez nekaj let pa je zatrdil, da bi raje videl, da Gospod vzame njegove otroke k sebi, kot pa da naredijo en sam smrtni greh.
Danes bi mnogi rekli, da gre za fanatika, ampak seveda temu ni tako. To je tista poklicanost vseh k svetosti, ki jo je potrdil tudi zadnji vesoljni cerkveni zbor, 2. vatikanski. Pri krstu smo bili s sveto krizmo maziljeni za duhovnike, preroke in kralje. To pomeni, da se je treba truditi, da bi, najprej sebe, potem pa tudi našo skupnost, kot duhovniki posvečevali, kot preroki bili pričevalci za Kristusa, kot kralji pa gospodovalci nad seboj, strastmi, zlom, grehom… To pomeni, da je življenje neprestan boj. Je padanje in pobiranje ter vstajanje. Je prepir in pobotanje. Je prizadejanje in odpuščanje. Iz dneva v dan. V Sveti Trojici je ljubezen takšna, kakršno sveti Pavel opisuje v 13. Poglavju 1. Pisma Korinčanom. Ker si mi takšne ljubezni želimo, sklenimo, da se bomo od danes naprej zanjo trudili. Ker pa je s človeškimi močmi to doseči nemogoče, danes sklenemo, da se bomo redno obračali tudi po Božjo pomoč. Jezus krotki in iz srca ponižni – upodobi naša srca po svojem Srcu.