Še potrebujemo avtoriteto?

Besede nedeljskega evangelija nam jasno spregovorijo o Kristusovi avtoriteti, kar se tudi sklada s sobotnim godom sv. Janeza Bosca. Kristus je ljudi učil ne kakor drugi, ampak z besedami avtoritete. Te besede torej niso plehke, niso del neke lepe zgodbice, ampak imajo v ozadju neko zahtevo, nekaj, kar poslušalca ne more pustiti ravnodušnega. Besede lahko sprejme ali jih zavrne, ne more pa ostati isti kot prej, nekaj mora storiti.

Ali danes še potrebujemo avtoriteto? Dobro vprašanje, ki pa je povezano še z drugim: ali danes še potrebujemo vzgojo? Za vzgojo je avtoriteta namreč nujno potrebna, sicer je pogostokrat trud vzgojiteljev zaman. Vendar pa so se s tema vprašanjema spopadali že pred okrog dvestotridesetimi leti.

Na mestu je tu omemba Rousseauja, ki je v delu L'Emille (Emil) pisal o dečku Emilu, ki ga niso pokvarili z vzgojo. Ta deček je potem bil dober, ne da bi za to potreboval vzgojo, saj ga je narava naredila kot dobrega. Vsak človek je po njegovem mnenju namreč rojen kot dober, če rečemo z besedami Johna Locka, je vsakdo 'tabula rasa', nepopisan list, in ga vsako kasnejše ukvarjanje z njim umaže (seveda je to Rousseaujevo pojmovanje, Locke namreč pravi, da list popišemo z izkustvi, želel sem le uporabiti besedno zvezo, ki lepo opiše 'brezgrešnost'), ga pokvari. Seveda se je kasneje v praksi izkazalo drugače. Rousseau je namreč imel dva sina, ki ju je skušal ne vzgajati, ta dva pa sta se povsem izpridila.

Za človeka pride tu na dan tista temeljna resnica, da pač noben človek ni brez greha, ampak je vse od začetka zaznamovan s tistim temeljnim nagnjenjem, da greši. Ker pa je takšen, potrebuje nekoga, da ga naravnava na tisto pravo pot v življenju, neko avtoriteto. Če pa smo prav pošteni, vidimo tudi pri živalih, kako morajo starši svoje mladiče naučiti v življenju marsičesa, na primer letenja, iskanja hrane, skrivanja pred plenilci...

Logično torej sledi, da potrebujemo avtoriteto, da preživimo. Je pa res, da mora biti ta avtoriteta tista prava. Kakšna je prava, nas uči Jezus sam. Najprej ima tiste, ki jim govori in jih vzgaja, rad. Brez temelja ljubezni, ne bi njegova avtoriteta nič veljala. Njegova ljubezen pa je taka, da je pripravljen za ljudi dati življenje. Prav tak temelj morajo imeti tudi vsi vzgojitelji, s starši na čelu. Če naši varovanci, pa naj gre za lastne otroke, za učence, za veroučence, tudi prijatelje, začutijo, da je v ozadju naših besed ljubezen, da jim hočemo dobro, potem nam bodo prisluhnili in nas kdaj tudi poslušali.

Druga stvar pa je Kristusov zgled. Njegove besede niso take, da veljajo samo za poslušalce, ampak jih najprej izpolnjuje sam. Najprej s svojo pokorščino Očetu, potem pa tudi s svojo udeležbo v naših stiskah, trpljenju in smrti, ki jih da skozi tudi sam. Ob vzgoji svojih, se tudi sam vzgaja in gre proti svojemu cilju na zemlji - smrti na križu, a tudi vstajenju.

Če je torej naši avtoriteti zgled Kristus, potem bo tista prava. Vsak od nas potrebuje neko pot, da raste, na tej poti pa mu pri tej rasti pomagajo tudi avtoritete. Te ga vzgajajo z ljubeznijo, modrostjo in, ne nazadnje, z lastnim zgledom.

Primorska in slovenske pokrajine: nekoliko zgodovine

Za to publikacijo sem se odločil, ker že kar nekaj časa spremljam številne razprave glede pokrajin. Te se gibljejo od števila do imena, zraven bi morda dodali obseg, vsaj kar se zgodovine tiče. Gospodarske in druge sodobne dejavnike bi pustil ob strani, saj o njih nimam pojma. O teh naj zato raje pišejo tisti, ki se zanimajo za te stvari. Sam sem nekoliko pregledal zgodovinsko ozadje, posebej Primorske in Goriške, ko se trudim z diplomsko nalogo.

Ko govorimo o pokrajinah, se Primorci ne moremo izogniti nekaterim vprašanjem. Prvo je: ali ena pokrajina ali dve? Primorska kot jo poznamo danes kot geografski pojem, izhaja iz preteklega geografskega pojma, v rabi v Avstrijskem cesarstvu, in sicer je to Avstrijsko Primorje (Österreichisches Künstenland). To je bila kronska dežela (Kronland), ustanovljena leta 1813, s sedežem v Trstu, pod okrilje katere so spadali tri dežele (länder): mesto Trst z okolico, Istra in poknežena grofija Goriško-Gradiška, do leta 1822 (takrat je to ozemlje prešlo pod Kraljevino Ogrsko, 1849 pa pod novoustanovljeno Kraljevino Hrvaško) pa tudi Reka z okolico in t.i. Civilna Hrvaška (ozemlje do vključno Karlovca). Vsaka dežela je imela svojo avtonomijo (sedeža v Pazinu in Gorici), vendar pa so bili tudi podrejeni cesarskemu guvernerju v Trstu. Od leta 1816 je bilo ozemlje del Kraljevine Ilirije, s sedežem v Ljubljani. To kraljestvo je bilo razdeljeno na dva gubernija: Trst in Ljubljano. Okorog leta 1825 je prišlo do reorganizacije Avstrijskega Primorja (skoraj istočasno tudi do cerkvene reorganizacije), z razdelitvijo na le dva dela: Istro s prestolnico v Pazinu in Goriško, s sedežem v Gorici, Trst z okolico pa je bil podrejen neposredno cesarju, čeprav je v mestu bival tudi guverner.

Leta 1849 je bila Kraljevina Ilirija razpuščena, Avstrijsko Primorje pa samostojno kronsko ozemlje (Kronland), na čelu katere je ostal guverner v Trstu. 'Pokrajine' so tako bile tri: Istra, Goriško-Gradiška in Trst z okolico, ki ni bil več pod direktnim cesarskim nadzorom. 1861 sta Istra in Goriško-Gradiška postali administrativno samostojni (sta ustanovili svoj deželni svet z deželnim glavarjem), 1867 pa tudi Trst. Vloga guvernerja je tako postala bolj prestižnega pomena. Leta 1918 je bilo ozemlje pripojeno Italiji pod imenom Julijska Benečija (Venezia Giulia), danes pa kot pojem še živi pod imenom Primorska, ta kot vemo obsega večji del ozemlja, pač vse, kar spada k Republiki Sloveniji.

Ti zgodovinski podatki torej govorijo po eni strani v prid ene pokrajine, po drugi strani v prid dvema pokrajinama. V prid ene pokrajine zagotovo govori osredinjenost na Trst kot prestolnico in najpomembnejše trgovsko, kulturno in politično mesto, pa tudi občutek pripadnosti prebivalcev. V prid druge trditve pa je več stvari. Najprej zemljepisna razčlenjenost, drugič umanjkanje tržaške prestolnice (čeprav nimamo več niti Gorice, središče slovenske Istre pa je (p)ostal Koper), tretjič tudi nekdanja cerkvena razdelitev, ki je bila bolj prilagojena zemljepisni razčlenjenosti.

Sam sem za pokrajinsko enotnost. Za to imam več razlogov. Najprej sem Primorec, če me kdo vpraša, kam v Sloveniji spadam. Pod tem imenom se bo zlahka znašel tudi Kraševec ali Istran, pa še kdo (od Italijanske okupacije našega ozemlja dalje se sem štejejo tudi Idrijci in Pivčani). Mesto Trsta kot Pristanišča in pomembnega središča je prevzel Koper, in sicer precej naravno, za razliko od Nove Gorice, ki pač umetno ne more prevzeti primata Gorici. Smo tudi v eni škofiji. To enotnost zagovarjajo tudi naši zamejski rojaki v Italiji, ker pri dialogu večji pač tudi več pomeni – pokrajina Primorska bi tako bila ekvivalentna avtonomni deželi Furlaniji-Julijski krajini. Administrativno se da vse rešiti, to po mojem ni noben velik problem. Nihče ni rekel, da mora, razen pokrajinskega sveta, vse biti v Kopru.

Kaj pa, kar se tiče vseh pokrajin? Zgodovinsko gledano bi morale pri nas obstajati naslednje pokrajine: Primorska, Kranjska, Štajerska in Prekmurje, Ljubljana pa bi bila avtonomno okrožje, a hkrati tudi sedež Kranjske. Del Koroške, ki ga imamo, je tako majhen, da nima smisla, da bi bil samostojna pokrajina. Prekmurje kot nekdanji del Ogrske je sicer majhno ozemlje, vendar kulturno zelo različno od Štajerske, s svojo zgodovino in tradicijo. Splošno gledano, imamo v Sloveniji tri prestolnice: Ljubljano, Maribor in Koper, pogojno še Mursko Soboto, vendar le zaradi neskladnosti s Štajersko. Ostala mesta, ki jih dajejo ob bok tem, imajo le lokalni pomen. Pri Slovencih pa je pač tako, da smo toliko bolj veseli in zadovoljni, kolikor bolj smo razdeljeni in razparcelirani na prafaktorje. Če bi denimo Italija imela podobno razmišljanje, bi imela kakih sto pokrajin.