sreda, 22. julij 2009

Zvodenela istovetnost

Začel sem brati zanimivo knjigo, ki nosi zgornji naslov, napisal pa jo je nadškof Rino Fisichella (Identità dissolta, cristianesimo, lingua madre d'Europa, Mondadori, Milano 2009 - 138 strani, 17 €), rektor Lateranske univerze in predsednik Papeške akademije za življenje. Delo govori o krščanski dediščini in istovetnosti Evrope, ki jo ta mora pridobiti nazaj. Objavljam zanimive uvodne besede - če pravijo, da knjigo spoznamo po uvodnih straneh, potem mislim, da gre za res dobro knjigo.

"Glede na uporabljen pridevnik bi se dalo sklepati, da bo analiza na naslednjih straneh prežarjena z latentnim pesimizmom, ki pa mi ni lasten. V zadnjih letih je bilo veliko govora o istovetnosti Evropske skupnosti, kar je tudi prav. Ta resničnost, ki se je rodila na podlagi različnih kulturnih izročil, bi se morala graditi okrog skupnih poti, ki bi dali zaznati, kdo je subjekt govora. Zelo sem prepričan, da je za bistven doprinos tej tematiki spet potrebno prehoditi neko pot, ki se pogosto zdi zanemarjena, če ne popolnoma nepoznana.

Bil je nek čas, v katerem je bila istovetnost narodov, ki so sestavljali sedanjo Evropsko skupnost očitna, jasna in takoj prepoznavna Danes ni več tako. V zadnjih desetletjih se je postopoma izoblikovalo stanje zvodenelosti te istovetnosti, ki se zdi dramatična, glede na to, da je v igri usoda mladih generacij. Doseženo ekonomsko bogastvo, sofisticirane tehnologije, ki so na voljo in slog življenja, ki smo ga dosegli, so kot kaže pripomogli k razkroju istovetnosti, ki se je stolrtja dolgo ohranila, in se je stopila kakor sneg na soncu. Korenine, na katerih je zrasla evropska kultura, so se očitno posušile in rastlina tako ne daje pričakovanega sadu. Zgodovino več generacij ljudi, ki so stoletja dolgo živele ob trdnih normativnih točkah za družbeno sobivanje, danes zametujejo in ji nasprotujejo. Podoba, ki jo dobimo, je torej prav podoba zvodenele istovetnosti.

Vendar nisem pesimist in podnaslov knjige želi to na nek način potrditi (Krščanstvo - materni jezik Evrope). Poslužujem se Goethejevega stavka: "Evropa se je rodila na romanju in njen materni jezik je krščanstvo". Podoba je jasna in pravzaprav je samo pesnik lahko z enim stavkom opisal kompleksnost resničnosti. Evropa se je rodila kot krščanska in samo v meri, v kateri bo to istovetnost ohranila, se bo lahko zavedla tega, kar je bila v preteklosti, in tega, kar ji bo v prihodnosti omogočilo obstati, ne da bi zvodenela. Ljudstvo brez religije namreč počasi izgublja enotnost in vse bolj peša, vse do izgube svoje istovetnosti."