nedelja, 19. december 2021

Na obisk

Misel na 4. adventno nedeljo

Marija se odpravi k svoji sorodnici Elizabeti. Zakaj se odpravi tja? Ker mora tisto, kar je doživela deliti z njo, ki je doživela nekaj podobnega. Dva obiska sta torej v tesni povezavi – obisk Božjega angela in Marijin obisk Elizabete. Kakor sta tudi tesno povezana tisto globoko veselje in milost, torej tisto nezasluženo, a čudovito, kar se nam v življenju zgodi. Mislim, da to opazimo kar sami, kako nas takšni izredno lepi dogodki, presenečenja, kar sami od sebe do vrha napolnijo z veseljem, čutimo pa tudi, kako moramo to z nekom deliti. Marijin obisk sorodnice, ki ga naredi kljub svoji nosečnosti z Božjim Sinom, izraža njeno veliko ponižnost in tenkočutnost. 

V tistih časih ni bilo kar tako oditi več kot sto kilometrov daleč - treba se je bilo pošteno organizirati in pripraviti. Danes takšne razdalje premagujemo kot za šalo, še posebej pa lahko z veliko lahkoto delimo z drugimi tisto, kar se nam zgodi. To velja že kar nekaj časa, saj že nekaj desetletij obstaja telefon, še hitrejše pa je to sporočanje in deljenje postalo danes. Elektronska pošta v trenutku doseže predal željene osebe, še bolj pa lahko zadeve delimo na t.i. socialnih omrežjih, ko lahko npr. na FB (Facebooku) napišemo par besed, ki opisujejo, kar se nam je zgodilo, nato pa kliknemo na: "Deli z ostalimi," in je zadeva rešena. 

Toda, smo res tisto, kar se nam je zgodilo, na ta način delili z drugimi? Če tako pogledamo, smo še vedno ostali na svojem mestu, torej se nismo nič premaknili. Zato tudi tistega, kar se nam je zgodilo, nismo zares delili z ljudmi, ker se nismo zares delili z ljudmi, ker se nismo z njimi srečali osebno, »iz obličja v obličje«. Nekaj je, ni pa to osebno se odpraviti do ljudi, kakor se je Marija odpravila k Elizabeti. Mora se zgoditi srečanje dveh oseb v celoti, ne le deloma, ko sta po teh družbenih omrežjih, če sta, od petih telesnih čutov prisotna zgolj dva, pa še to v okrnjeni obliki - vid in sluh, namreč. V teh časih ljudi še bolj hromi marsikaj, tudi določen strah, pa je treba vse to premagati in iti. 

Govorimo o obisku sorodnikov in prijateljev, a se zadeva lepo preslika tudi na naš odnos z Bogom, do katerega se je potrebno prav osebno odpraviti tja, kjer se obhajajo sveti zakramenti, posebej sveta maša. A tudi tja, kjer se v spovedi lepo očistimo za pravo sodelovanje pri sveti maši. Elizabeta namreč nadene Mariji tisto, kar jo najbolj označuje, ko vzklikne: »Blagor ji, ki je verovala!« Marija je tista, ki je verujoča, zato se odpravi, zato ji ni težko sprejeti odločitve. Vera je tista sila, ki premaguje naše strahove, krepi našo voljo in naš razum, da se presežeta. Naredi, da se s tem končno odpiramo tisti sili, ki pravzaprav žene svet in vse, kar je—Božji milosti. Kot torej pravi Sveto pismo—danes ne zapirajte svojih src Božji milosti! Posnemajmo našo nebeško Mater Marijo. Kralja, ki prihaja, pridite molimo—osebno in z vsem srcem.

nedelja, 12. december 2021

Od kod pravo veselje

Misel na 3. adventno nedeljo

Že je tu malo drugačna nedelja, 3. adventna nedelja, ki je nedelja veselja. Povabilo k veselju, ki je v vstopnem spevu svete maše, je vzeto iz Pavlovega pisma Filipljanom, ki ga prebiramo tudi pri sveti maši. Povabljeni smo k prav takšnemu veselju, da se prav tako razveselimo, kakor naj bi se Marija po angelovem pozdravu, in sicer zaradi prihoda Gospoda. 

Gre torej za tisti duhovni prihod Gospoda, o katerem govorijo cerkveni očetje in učitelji, predvsem miprihajajo na misel besede sv. Bernarda, za kar pa se je najprej treba pripraviti. Zato ljudje sprašujejo Janeza Krstnika, kaj naj storijo, da bi mogli pripraviti Gospodu pot, kar pomeni, kakšna dela pokore naj izvršijo. Vsak od nas bi takoj v teoriji naredil marsikaj, bi, kakor rečemo, premikal gore, a je to v praksi drugače. Sveti Jezusov glasnik zato vabi k temu, da vsakdo nekaj naredi v svojem položaju, kjer pač je. Vsakdo ima namreč svojo pot zveličanja najprej doma in na svojem delovnem mestu – tam je še ogromno možnosti za napredek. Janez sicer omenja le dve telesni deli do bližnjega – nage oblačiti in lačne nasičevati, vendar pa so mišljena tu prav vsa dela ljubezni do bližnjega, tako telesna kot duhovna. 

Z vršenjem del ljubezni do bližnjega nam, če jih delamo v ponižnosti, Bog naklanja dovolj pomagajoče milosti, da se spreobrnemo in se odločimo za Gospoda, ki nam po dobri spovedi spet podeli belo oblačilo posvečujoče milosti, svoje Božje življenje. Zato smo namreč bili krščeni in smo dobili Kristusovo ime, postali smo kristjani, da bi ne živeli več sebi, ampak Bogu, ki nas je ustvaril. Ni dovolj imeti samo zemeljsko življenje, ampak potrebujemo tudi tisto razsežnost življenja, ki si je sami nismo sposobni dati, da bi živeli v polnosti. V takšnem delu in prizadevanju, ki sicer ni lahko, prejemamo tudi dar veselja, ki se seveda širi še naprej. To je tista luč, ki sveti ljudem.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 5. december 2021

Od puščave do vode

Misel na 2. adventno nedeljo

Odločno smo zakorakali v adventni čas, ki nas spominja, da gre za tri vrste Gospodovega prihoda – za prihod v mesu, za duhovni prihod in za prihod ob koncu časov. Prihod v mesu se je zgodil v zgodovinskem času, kjer je najbolj natančen ravno sv. Luka. Slednji nam pove natančne zgodovinske okoliščine tudi okoli nastopa Krstnika. Vsako leto tako liturgično obhajamo pričakovanje izraelskega ljudstva in rojstvo, ki se je zgodilo v človeškem zgodovinskem času in v določenih materialnih okoliščinah. 

Seveda pa sv. Luka ni le odlični zgodovinar takšne in drugačne vrste zgodovine, torej kronološke in odrešenjske, ampak v svoji pripovedi napravi številne poteze s čopičem, ki nam pomagajo v duhovnem življenju. Tako izvemo, da se je Krstnik iz puščave premaknil k vodi. Seveda je to naredil tudi iz praktičnih razlogov, da bi namreč mogel vršiti svoj »krst spreobrnjenja«, vendar pa te besede nosijo tudi globoko simbolno sporočilo. Iz samotnega kraja, kakor je navadno označena puščava v evangeliju, kjer so pogoji ostri in ni vode, se je premaknil na kraj, kjer je dovolj vode in kamor zahaja veliko ljudi. Za advent vse to pomeni, da se moramo poslužiti tako posta, odpovedi, odrekanja, mrtvičenja, pokore in vsega podobnega, da bi pripravili telo za srečanje z Odrešenikom, po drugi strani pa smo poklicani tudi k živi vodi, ki jo v svetih zakramentih, posebej pa v sveti pokori, ker je le-ta »drugi krst«, nudi sam naš Odrešenik. Še več, tam se z njim srečujemo, a nikdar ne tako dobro, da bi ne moglo z naše strani to biti še bolje. Če se trudimo za redno , pogosto in dobro spoved, potem tudi po njej rastemo. Če rečemo s prispodobo, potem delamo vse boljšo in boljšo zemljo, da bi na njej zrastel zares odlični duhovni sad. 

Duhovno življenje je resnično nižanje gričev in višanje dolin, poravnavanje torej, ki pomeni odstranjevanje našega napuha in drugih moralnih ovir, ki ovirajo naše duhovno srečanje s Kristusom. Resnično gre za trdo delo, ki pa nudi neverjetno zadovoljstvo in pripravlja v našem srcu jasli, kamor potem pri sveti maši Božja Mati Marija more položiti svojega Sina, ki je Bog in Odrešenik. In ne pozabimo – to je tudi priprava na srečanje on koncu časov, ti pa so najprej za vsakega od nas smrt, na katero velja biti pripravljeni, saj ne vemo, kje, kdaj in kako bo prišla.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 28. november 2021

Dvignimo k nebu svoje glave

Misel na 1. adventno nedeljo

Ko vstopamo v novo cerkveno leto, se v začetku adventa vselej še mudimo pri premišljevanju poslednjih časov, zato pa tudi poslednjih človekovih reči. Zanimivo je rečeno v evangeliju, da se bodo ljudje pravzaprav izčrpavali zaradi strahu in pričakovanja tega, kar se bo zgodilo. Kot bi opisovalo naše čase, v katerih živimo. 

Velika večina ljudi je terorizirana pred tem, kar bo. Zdravi strah pred smrtjo je v današnjih časih postalteror, pa bi to še močnejše opozorilo na to, da nas ta ločitev s tega sveta pač vse čaka, moralo veljati kot opozorilo, da nas seveda mora biti strah, ampak pred tem, da nas ta trenutek ne bi našel nepripravljenih. V resnici bi morali, kakor nas opozarja naš Gospod, dvigniti glave. V svetu, ki živi v svojem napuhnjenem prepričanju, da bo vse zmogel brez Boga, je potrebno opozoriti, da tako ne bo šlo. 

Ne obstaja noben čudežni napoj, ki bi omogočil, da se prej ali slej ne bi morali posloviti od tod in se prikazati pred Kristusovim sodnim stolom, da položimo račune. Zato moramo bdeti nad samimi seboj, kar pomeni, da se moramo samo-obvladovati, da si moramo vladati, da moramo, skratka, biti podobe Kristusa-Kralja, za kar smo bili pri krstu in birmi tudi maziljeni. Gospod nas opozarja, naj naša srca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi, ker nam potem ni rešitve, če nas konec doleti v takem stanju, da smo že v bistvu živo truplo. Vemo, da se tam zberejo jastrebi – pride Božja sodba. 

Poskrbimo, da spet v polnosti zaživimo – obudimo svoje zaspano duhovno življenje, preveč oteženo s posvetnimi skrbmi. Antifona »O, Ključ Davidov« v božični devetdnevnici lepo kliče Gospoda, ki naj reši jetnika, ki sedi v temi in smrtni senci. Vendar bomo rekli skupaj s sv. Avguštinom, da ne bo šlo brez našega pristanka in dela: »Gospod, ki te je ustvaril brez tebe, te ne bo rešil brez tebe«. V adventu se torej znova močno povežimo z Bogom, Marijo, angeli in svetniki – k nebu povzdignimo solzne oči. Obnovimo in poglobimo svoje molitveno in zakramentalno življenje.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 21. november 2021

Za rast nebeškega kraljestva

Misel na Kristusa Kralja

Na praznik Kristusa Kralja premišljujemo resnico Kristusovega kraljevanja, kjer nam prav teh nekaj vrstic Janezovega evangelija pomaga razumeti, kaj to pomeni. Kakor nam namreč pravi sv. Avguštin, Gospod ne pravi, da ni kralj tudi tega sveta oz. da ne bi bil kralj tudi v tem svetu, ampak pravi, da njegovo kraljestvo ni od tod, ker je, kakor pravi sv. Matej, nebeško kraljestvo. 

Judovski kralj Jezus po izvoru seveda je, vendar je to preveč omejevalno, ker je kralj vseh in vsega, kar je. Kot namreč vidimo že v Stari zavezi, je edini pravi kralj samo Bog, ostali so nekako knezi, ker jim je bila neka oblast dana, vendar pa je vsaka človeška oblast omejena, kakor je omejena tudi vsakršna človeška moč. Neomejeni moč in oblast ima edinole Bog, s čimer hoče Gospod Jezus povedati, da je on Bog. Drugod pravi Pilatu, naj se preveč ne zanaša na oblast, ki jo ima, ker mu je že po človeški plati bila dana od zgoraj, pravzaprav pa je vsaka moč in oblast dana od zgoraj. 

Velja torej tako, kakor smo že dejali za vsako dobro, ki smo ga sposobni, pa naj bo to na miselnem, čustvenem, čutnem, govornem ali dejavnem področju. Ničesar bi sami po sebi ne bili sposobni, če nam ne bi bilo dano od zgoraj. Kristusovo kraljevanje je torej dejstvo, ki velja, četudi bi kdo tega ne priznaval. Vse vodi in vlada Kristus, česar pa se najprej premalo zavedamo kristjani sami, ki se pravzaprav zoperstavljamo Božjemu kraljestvu in mu ne dovolimo, da bi delovalo v nas tako, kakor je rečeno za gorčično zrno ali kvas, da bi se torej širilo in krepilo Ko nekdo to dovoli v sebi, potem se to začne dogajati tudi na ravni skupnosti, od osnovne skupnosti, torej družine, naprej. Ker je to kraljestvo kraljestvo resnice in življenja, kraljestvo svetosti in milosti, kraljestvo pravičnosti, miru in ljubezni, kakor nam pravi hvalospev, se ne gre čuditi, zakaj vlada tolikšno pomanjkanje vsega tega v svetu. 

Mi smo tisti, ki moramo, ki smo dolžni skrbeti, da se Kristusovo kraljevanje širi po vsem svetu, vendar pa mora vsakdo začeti pri sebi in pri svojih najbližjih. Na mesto človeške logike vladanja, torej življenja, mora stopiti po Kristusu Božja logika življenja. Po Janezu Krstniku mora on, torej Kristus, rasti, jaz pa se manjšati.

Objavljeno v tedniku Novi glas  

nedelja, 14. november 2021

Zamajane gotovosti

Misel na 33. nedeljo med letom

Ob premišljevanju tega, kako se bodo zamajali čisto fizični temelji sveta, smo povabljeni k premišljevanju tega, na čem gradimo mi svoje življenje. Sodobni človek se v svojem napuhu in ponosu čuti izredno gotovega in prepričanega vase in v svoje sposobnosti – tako telesne, kot tudi miselne. Tako se nam zdi oz. smo prepričani v to, da je resničnost našega življenja pravzaprav blagostanje, kjer spet mislimo, da gre še najbolj za materialno in fizično blagostanje. 

Tako mislimo, da imamo dovolj trdne temelje, kadar imamo dovolj na računu, imamo ob sebi neko ljubljeno osebo, otroke, službo, avto… V Svetem pismu je že nekdo, ki mu je šlo zelo dobro v tem oziru, in sicer Job, vendar pa je v trenutku vse to izgubil. Današnji človek nima v mislih pepelničnega opozorila: »Pomni človek, da si prah, in da se v prah povrneš!«. Človek je »meso«, kar označuje njegovo krhkost, ranljivost in minljivost. Vse, karkoli dobrega je in ima, karkoli dobrega je sposoben, ni njegovo delo, ampak je Božji dar. To nam lepo pove tudi sv. Benedikt v svojem pravilu, ko našteva v številnih točkah, kako moremo vršiti dobra dela. Po domače povedano, nam eden glavnih utemeljiteljev naše civilizacije pravi, da karkoli je dobrega, ni zraslo na našem zeljniku, ampak je Božji dar. Sv. Pavel nam to pravi v 5. poglavju pisma Galačanom, kjer nam pove, da je človek sam po sebi sposoben le »del mesa«, torej le grešnih dejanj. Karkoli dobrega namreč mi mislimo, govorimo in delamo, je, kar potem poudari tudi sv. Tomaž Akvinski, dar Božje milosti. 

Osnovno pravilo duhovnega življenja je primat milosti nad naravo. Človeška narava je namreč res v osnovi dobra, vendar pa je tudi padla, zato pa človek sam po sebi ni več sposoben dobrega. Torej še enkrat – Božja milost daje karkoli dobrega naredi katerikoli človek. Evangelij nas zato opozarja na našo odvisnost od Boga in na to, kako smo trdni samo v Bogu, ne pa sami po sebi. Karkoli je človeškega, je v resnici zelo krhko. 

Ko v novembru tako premišljujemo poslednje reči, smo postavljeni na realna tla, da si ne bi v svojem napuhu in ponosu preveč domišljali, kako trdno stojimo. Sv. Pavel opozarja, da kdor misli, da trdno stoji, naj pazi, da ne pade.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 7. november 2021

Naša dva novčiča

Osrednja oseba današnje Božje besede, zlasti prvega berila in evangelija, omenjena pa je tudi v psalmu, je vdova. To je figura, ki je bila v judovski družbi na samem robu, saj je smrt njenega moža pomenila tudi njeno družbeno smrt. Izgubila je namreč svojo pravno gotovost, pa tudi finančno podlago in se je pogosto zgodilo, da je morala za svoje preživetje in preživetje družine beračiti. Za družbo je taka ženska postala nihče, neki nebodigatreba, družbena smet. Na vdovo seveda iz vseh teh razlogov nihče ni bil pozoren, nihče je ni videl, opazil, od vseh je postala zavržena. Obsojena je bila na propad, na nič. Zlasti, če je prišla v deželo lakota. 

Danes je tudi med nami veliko takšnih "vdov", kamor spadajo vsi tisti ljudje, ki so na robu družbe in nima nihče oči zanje. To ne nujno pomeni, da jih ne vidimo fizično, da jih ne opazimo, kolikor bolj to, da nas ne zanimata njihova stiska in usoda. Na to je sicer tu treba opozoriti, saj se je v naši družbi ta socialni čut skoraj povsem izgubil. Izgubil se je, ker ni več skupnosti. Skupnosti ni več, ker se je izgubil čut za občestvo svetih, ki je izredno pomemben del Cerkve same. Zato pozabljamo tudi na tiste »vdove«, ki so duše v vicah in čakajo na našo pomoč. 

Vdovi iz Božje besede sta izpostavljeni zaradi svoje drže, ker bi kaj lahko ravnali tudi drugače, izpostavljeni pa sta zaradi svojega zaupanja v Boga in njegovo previdnost. Prva vdova bi lahko ne naredila jedače najprej za Božjega moža Elíja, ampak bi ga kaj lahko napodila iz hiše in mu rekla, naj se pobere tja, od koder je prišel, pa tega ni naredila. Prav tako bi druga vdovalahko pogledala na levo in na desno, da bi videla, če je slučajno kdo ne opazuje, potem pa v zakladnico vrgla en sam bakreni novec, namesto obeh, ker se pač nikoli ne ve... 

Tako se pač ljudje obnašamo, ko se ne zaupljivo prepustimo Božji previdnosti. Bolj gre seveda za življenjsko držo, ki pa se še kako izraža v molitvi in pa v našem obisku zakramentov, kjer mislimo na spoved in sveto mašo. Krvavo se oklepamo sebe in svojih sposobnosti, pa čeprav smo majhni in krhki, vedno pa so zadeve v življenju, ki jih more rešiti edinole Bog. Četudi pa bi mogli tudi sami rešiti kaj, pa je z Božjo pomočjo narejeno precej bolje in bolj celostno narejeno. Živimo in molimo precej bolj zaupljivo ter vdano v Božjo voljo. 

nedelja, 31. oktober 2021

Vstopnica za nebesa

Misel na žegnanjsko nedeljo

Pomislimo, kako smo lani ob tem času bili zaprti in nam ni bilo dovoljeno obhajati sveto mašo z verniki, potem pa je bilo število močno omejeno, pa je bilo tako, kot da bi potrebovali za sveto mašo vstopnice. V resnici pa imamo, če pogledamo evangelij, dve vstopnici, ki sta nam potrebni za zveličanje, zato, da pridemo v nebesa – to sta ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega. Seveda nista samo tisti, ki nam bi nekaj zagotavljali le ob koncu našega zemeljskega življenja, temveč nam celovitost življenja zagotavljata že sedaj, tu na zemlji. 

Za ponazoritev naših dveh vstopnic, kakor smo ju označili, lahko vzamemo razlago cerkvenih očetov, ki so jo podali ob priliki o usmiljenem Samarijanu, ki jo sicer najdemo pri evangelistu Luku. Tam ta tujec namreč gostilničarju da dva denarija za ubogega potolčenega oropanega, ta dva denarija pa po svetih očetih označujeta ravno ti dve zapovedi ljubezni, do Boga in do bližnjega. 

Kakor Judje v Jezusovem času niso bili enotni glede tega, katera zapoved je največja, tako zagotovo velja tudi danes. Takrat so se prepirali o pomembnosti med 613 zapovedmi, kjer je bilo 248 zapovedi in 365 (za vsak dan ena) prepovedi, kjer je nekdo rekel, da je večja tista o soboti, spet drugi katera druga... Podobno potekajo razprave danes o tem, kar je najpomembneje. Manjka zavedanje o tem, da ima zdravje dve plati, ki se dopolnjujeta, a je vseeno najprej zdravje duše, ki se potem odslikava na zdravje telesa. Ta in ona avtoriteta bi naj imela prav glede tega, kar je za ljudi najpomembneje, ali naj bi bilo. Vseeno pa je Božja avtoriteta tista, ki je nad vsemi drugimi in je tudi edina, ki ob izbiranju ene zapovedi postavi, seveda ne po enakosti, ampak po podobnosti, na prvo mesto dve zapovedi. Tista o bližnjem je namreč tisti o Bogu podobna, ne pa enaka. Kot je dejal stari rek, se pogosto prevajalec izkaže kot izdajalec. 

Vračamo se na pojem »podobe« s prejšnje nedelje. Človek je Božja podoba, zato je potrebna ljubezen do njega, vendar zaradi Boga. Če hočemo pravo ljubezen do bližnjega, le-ta ni mogoča brez najprej ljubezni do Boga, podobno pa lahko izhajamo iz tega, kakor recimo dela apostol Janez, da se razodeva naša ljubezen do Boga iz ljubezni do bližnjega. Mera ljubiti Boga je ljubiti ga brez mere, potrebno pa je nato ta odnos prenašati v naš odnos, v našo ljubezen do bližnjega. Potem pa sicer velja, da je bližnji vsak človek, prijatelj ali sovražnik, vendarle pa velja, lepo pa je to kodificiral sv. Tomaž Akvinski, hierarhija ljubezni. Gremo od najožjega kroga navzven. Tako se izkaže, da mora biti nekaj narobe v obeh odnosih tistega človeka, ki bi bil lahko sicer zelo družbeno aktiven, a zanemarja svoj odnos z domačimi, še posebej z zakoncem in otroki. Kot je jasno, lahko podobno rečemo, da smo zelo aktivni v družbi, recimo v kaki karitativni organizaciji, pa zelo slabo živimo svoje molitveno in/ali zakramentalno življenje, skratka svoj odnos z Bogom. 

Ko se tako izbira pomembnost, je vselej neka hierarhija, saj je sicer anarhija, je pa res, kot smo dejali, da sta obe zapovedi dve plati enega kovanca in gresta z roko v roki. Če smo pa postavljeni pred izbiro med Bogom in bližnjimi, damo prednost slavi in časti Bogu, a le-to mu dajemo skupaj s svojimi bližnjimi.

nedelja, 24. oktober 2021

Luč odrešenja

Misel na misijonsko nedeljo (30. med letom)

Premišljujemo dogodek ozdravitve slepega Bartimaja v Jerihi. Zelo jasno je odlomek povezna z našim duhovnim življenjem in spreobrnjenjem, ki je vsem nam potrebno. 

Najprej Jeriha, ki je najnižje mesto na svetu kot jasen znak, kako se je treba ponižati skupaj s Kristusom. Treba je, kakor pravi v pismu Galačanom (5,24) sv. Pavel, križati »svoje meso, s strastmi in poželenji vred«. Odpovedati se je torej treba svojemu mesenemu mišljenju, svoji le človeški logiki, da bi sprejeli Kristusovo, ki je učlovečeni Logos – vrhovni, Božji um. Konec koncev je krst prav to, da smo pokopani s Kristusom, da bi potem z njim tudi vstali. Ni namreč dovolj, da z njim samo umremo, temveč moramo z njim biti tudi pokopani. Človeško se mora, v duhovnem smislu, razkrojiti, da bi potem iz očitno mrtvega in razpadlega Božja milost naredila svoje, to je novega človeka. To seveda ne pomeni, da naše narave ni več kot osnove, ta seveda ostane, pomeni pa, da se res v polnosti ta narava da na razpolago svojemu Odrešeniku, da naredi tisto delo, za katero je prišel. 

Lepo to ponazarja, kakor so dejali sveti očetje, odvreči plašč s strani Bartimaja. Tisto, kar si mi domišljamo, da nam bo pomagalo, pa je samo naš človeški produkt, nam ne bo pomagalo. Mi se ogromno zanašamo na svoje sposobnosti in domislice, a nam to ne bo prineslo tega, da bi resnično spregledali v duhovnem smislu. To nam uma ne razsvetljuje, ampak ga zatemnjuje, to nam ne daje moči, ampak jo jemlje, to nam ne daje zares videti, ampak nas slepi oz. zaslepljuje. V vsem, kar smo in kar imamo, se moramo izročiti Kristusu, potem pa iti z njim vso pot, kakor lepo v svojem evangeliju poudarja sv. Marko, do najnižje točke. To je potem zagotovilo vstajenja in tega, da zares spregledamo. Da moremo ljudi in stvari gledati in videti v drugačni luči, v luči odrešenja.  

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 17. oktober 2021

Služba ali služenje?

Misel na 29. nedeljo med letom

Če pozorno beremo današnji evangeljski odlomek, potem slednji opisuje naše življenje in razmišljanje. Opisuje, kaj nam je v resnici pomembno v življenju in kako poslušamo in slišimo tistega, ki nam govori stvari, ki so drugačne od našega mišljenja. Kakor učencem, je tudi nam zelo važno, kaj lahko dosežemo v življenju, do kakšnega položaja lahko pridemo, kako lahko služimo, ampak to zadnje se sprašujemo raje, kaj in koliko lahko služimo ali zaslužimo, po možnosti na lahek način. 

V resnici bi tudi nam bilo zelo koristno imeti kakšnega vplivnega prijatelja, ki bi nam »zrihtal« pravo službo, ne delo, temveč službo. Želeli bi prijatelja, ki bi nam lahko zagotovil položaj in vidnost v družbi… Vsi bi seveda, poleg tega, radi bili vselej srečni in veseli, nikdar ne bi radi čutili bolečine, potrtosti, ne bi radi imeli kakšne bolezni, vedno bi nam moralo iti kot po maslu. Skratka, kot normalno stanje praktično vsi pojmujemo ugodje, kar pa ni resničnost, temveč fantazije. Žal krščanska vera, če je prava, ne prinaša ne nikakršnega ugodja niti nobene ugodnosti. Gospod Jezus prav tako nikomur ne zagotavlja materialnih pridobitev, če stopi v prijateljstvo z njim. Nasprotno, bolj ko bomo odmislili te razne posvetne in materialne težnje in si bomo želeli duhovnih darov, bolj bomo slednje tudi zares prejemali, ker bo v nas prostor zanje. Seveda ne bo šlo brez napora in trdega dela, ker duhovno življenje pač ni »službica«, ko lepo človek cel dan sedi na stolčku, ki mu ga je nekdo »zrihtal«, pa mu ni treba nič pametnega delati, temveč je treba trdo garati. 

Treba je gojiti zakramentalno in molitveno življenje, treba si je prizadevati tudi za to, da sledimo krščanskim naukom, kakor je potrebnega tudi veliko intelektualnega napora, ker smo, resnici na ljubo, v naši veri precej slabo podkovani, zato bi se morali veliko izobraževati in se vanjo tudi po tej plati poglabljati. Pa še nekaj je treba vzeti v zakup – življenje na zemlji je trpljenje. Temu se ne da izogniti, če pa je nekdo pravi kristjan, bomo spoznali prav iz tega, kako sprejema trpljenje in preizkušnje. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 10. oktober 2021

Pravi cilj našega življenja

Misel na 28. nedeljo med letom

Vsak od nas je tisti »nekdo«, ki bi rad izvedel, kako bi prišel v življenju do tega, kar imenujemo sreča. Današnji svet nas spodbuja k temu, da bi se vsak od nas uresničil oz. se izpolnil. Poudarek je torej dan na meni samemu, vendar pa je to pot brez izhoda, uresničitve oz. izpolnitve pa ne prinaša. Izpolni se vsakdo v drugem, najprej v Bogu, potem v svojem bližnjem – obema je potrebno služiti. 

Človek, ki pride k Gospodu, živi precej dosledno svoje življenje v odnosu do bližnjega, kakor ga lahko živi tudi nič koliko ljudi današnjega časa. Osnova, ki nikakor ni slaba, kar z ljubečim pogledom nakaže tudi Gospod Jezus, gre pa vendarle za samo dobro življenje v zemeljskem smislu. Kristus že takoj na začetku stvari postavi na svoje mesto, saj pokaže temu človeku, kako nikakor ni samo neki učitelj, ampak mu pove, da je dober samo Bog, s čimer nakaže, da je tisti, ki govori z njim, nihče drug kot Bog. Zahteve, ki jih postavlja Bog, gredo onkraj zgolj človeških sposobnosti in človeške pameti. Tisto, do česar pridemo ljudje sami po sebi, je sicer lahko dobra osnova, ki jo priznava tudi Gospod sam, kakor smo rekli, a se na neki točki vse to ustavi. Potrebna je usmeritev v nadnaravni cilj, natančneje v Boga kot cilj. Izpolnjevanje njegovih ne samo zahtev, temveč tudi predlogov, nasvetov, je tisto, kar nas precej bolj osrečuje in izpolnjuje, kot pa bi si to ljudje omogočili sami po sebi. Imeti bogastvo, v takšnem in drugačnem pomenu, sicer ne pomeni obsodbe za neuspeh v iskanju sreče in izpolnitve, vendar le, če je slednje sredstvo, ne pa cilj. Nihče ga namreč ne bo nesel s seboj ob ločitvi s tega sveta. 

Tu je kontrast med dvema kategorijama, ki imata enako osnovo - apostoli in tem človekom, le da so eni vse zapustili in šli za Kristusom, da bi jih on napolnil in osrečil, ta človek pa se ni pripravljen odreči zemeljskim in človeškim ugodnostim ter udobju. Apostoli namesto vsega, kar so imeli, prejmejo Kralja samega, v srcu tega človeka pa, kakor je veljalo že ob njegovem rojstvu v Betlehemu, zanj ni prostora. Kjer ni prostora za Kristusa Kralja, ni prostora najprej za Božjo modrost in previdnost, za tisto pravo otroško zaupanje do Boga. Zelo nevarno pa je tudi, da nekdo, ki ostaja tako navezan, ves prostor svojega srca porabi le še zase, pa da potem ni prostora niti za bližnjega, začenši s tistimi najbližjimi.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 3. oktober 2021

Drugačna raven skupnosti

Misel na rožnovensko nedeljo

V evangeliju Gospod Jezus, Božja beseda sama, navaja tisto, kar je zapisano o zakonu v začetku Svetega pisma. V 1. Mojzesovi knjigi je zapisano, kako je bilo z zakonom v Božjem načrtu, kakšno mesto ima, vidimo, kot kakšen je zakon med moškim in žensko izšel iz misli in srca Boga Očeta, če povemo z dvema simboloma. Kako si je torej Bog to sveto vez zamislil že od samega začetka. Zelo pomembno je poudariti ta začetek, ker si Cerkev ni nič izmislila glede zakona in poroke ter družine - vse to oblikuje tisto, kar označujemo za najstarejšo institucijo, namreč družino, ki je tudi sicer v mednarodnih listinah označena za osnovno celico družbe. Od začetka pa nista bila ustvarjena le kot moški in ženska, temveč kot mož in žena. Vsakdo se uresniči šele v družini, ko postane mož oz. žena. Gre za najprej duhovno načelo, zato možje in žene postanemo tudi tisti, ki imamo drugačne vrste družino, torej župnijsko recimo oz. redovno. 

Tako torej razumemo, berila nam pa pri tem pomagajo, da zakon ni neka človeška institucija, ki bi se potemtakem lahko spreminjala in bi jo lahko spreminjali po mili volji, temveč ima Božje temelje. S stvaritvijo prvega para je Bog postavil tudi zakon, kar dobro pove prvo berilo: »Ni dobro človeku samemu biti; naredim naj mu pomočnico, njemu primerno« (1 Mz 2,18). Poleg tega pa še: "Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se držal svoje žene in bosta eno meso" (1 Mz 2,24). To pomeni, da ženin in nevesta postaneta ena sama stvar, nerazdružna enota, poleg tega pa se med seboj dopolnjujeta. Raven tega pa je seveda globlja in je ni mogoče razumeti drugače, kakor le z duhovnimi očmi. Za razumevanje je potrebna vera. Zato je lepo kardinal Ravasi še kot profesor Svetega pisma dejal, da je zakon preizkušnja kristjanove vere. Brez vere, ki mora seveda biti v takšni ali drugačni obliki navzoča pri obeh zakoncih, ne gre. V takšni in drugačni obliki, ker imamo tudi recimo zakon vernega z nevernim, pa mora tudi slednji imeti določeno vero, saj mora verovati v zakon, v človeka, ki ga vzame...

Kriza družbe je zaradi krize družine, obojno pa je kriza vere. Tudi vse, kar se dogaja, temelji na duhovni ravni. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 19. september 2021

Postati majhni za Boga

Misel na 25. nedeljo med letom

Gospod želi vedno biti tudi nekaj časa sam s svojimi učenci, da bi jih naučil kaj novega, pa da bi seveda poglobili svoj odnos z njim. Od množice se kristjani kot njegovi učenci ločimo, da bi bili z njim seveda vsakič, ko gremo k sveti maši, še posebej to velja ob nedeljah in praznikih, a velja tudi za vse tiste trenutke, ki jih preživimo z njim v molitvi, še posebej za tiste, ki jih sami z njim preživimo v cerkvi, kjer je resnično navzoč. 

Vseeno pa bi danes vztrajal še raje pri zakramentu pokore, ker se res odlično sklada s povedanim v evangeliju. Tam ni prostor za samopotrjevanje, za uveljavljanje sebe, ampak ravno obratno. Tam moramo resnično biti majhni in otroški, da bi nas Gospod napolnil po Svetem Duhu s svojo milostjo. Da bi bili spet polni Božjega življenja. Pred Bogom tedaj res nismo večji ali manjši, ampak ni razlike med enim in drugim v smislu, da smo vsi grešniki. 

Potrebno se je ponižati, da bi nas Gospod povišal, česar pa svet neposredno ne more opaziti, temveč le posredno, saj nam milost pomaga tudi k temu, da se poboljšamo v odnosu do bližnjih. Kakor pa smo govorili že zadnjič, nas svet vabi k temu, da bi se nad drugimi uveljavljali, kar je bila skušnjava tudi apostolov, Gospod pa nas vabi k temu, da se manjšamo, da bi on v nas rastel. 

V spovedi tako imamo tisto resnično notranjo pripravo na vredno in dostojno prejemanje Gospoda v obhajilu. Kdor si domišlja, da je to njegova pravica in kako da je on vreden prejeti, ni otroški, ampak je otročji. Otročji je tudi vsak kristjan, ki se sprašuje, kaj naj pripravi Gospodu, namesto da bi se raje vprašal, kaj Gospod pripravlja ali je pripravil zanj. Bolj ko vse drugo, je pomembno Gospodu pripraviti svoje srce. V človekovi notranjosti se namreč nujno mora nekaj spremeniti. Naj nam naša nebeška Mati Marija ne bo samo čudovit zgled v tem, ampak jo kličimo na pomoč kot mogočno priprošnjico, da bi bili v odnosu do Gospoda bolj otroški, da bi torej odprli srca Božji milosti.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 12. september 2021

Za Kristusom po poti križa

Misel na 24. nedeljo med letom

Če bi danes vprašali koga, kaj je najpomembneje v življenju, morda na Jezusov način – kaj ljudje pravijo glede tega -, bi morda odgovor bil precej bolj enoten – biti srečen. Odgovor je lahko na mestu, vendar je potrebno ugotoviti, da si sreče ne more zagotoviti človek sam, da ne pride po naši človeški logiki, temveč po logiki Božjega kraljestva. V tem kraljestvu pa kraljuje Kristus, zato tokrat v evangeliju prehajamo od zapovedi in razvoja Božjega kraljestva k sami osebi Jezusa Kristusa. Božje kraljestvo namreč ni in ne sme biti le v nebesih, ampak tudi na zemlji, kakor molimo pri očenašu. Za dobro življenje in za to, da »najdemo svojo dušo« (kakor je pravilni prevod), potrebujemo »biti z njim«, kar nam kot ključno sporoča evangelist Marko. Res je, da smo z nekom, se je treba stalno odpovedovati sebi, to velja za vsako človeško osebo, s katero želimo biti, toliko bolj pa za našega Kralja, Gospoda Jezusa. Kakor pravi Janez Krstnik, mora veljati: »On mora rasti, jaz pa se manjšati.« 

Če hočemo torej večno z njim kraljevati, moramo stalno z njim biti. Skoraj vsi apostoli in učenci so se morali kasneje pokesati in vrniti, ker so se razbežali, razen apostola Janeza, ki je edini med njimi stal pod križem. Zato tudi edini med apostoli ni umrl mučeniške smrti. Boljše so bile žene, ki so z Božjo Materjo Marijo vztrajale do konca ter stale pod križem. Biti z njim je namreč pot križa, tudi zato, ker Kristus kraljuje s križa. To je obratna logika z logiko sveta, ki pravi, kako se mora nekdo, po možnosti res posameznik, ne skupnost, vse bolj afirmirati – Kristus pravi, da se mora nekdo manjšati, da bi postal velik.

V Jožefovem letu smo. Sv. Jožef se je na trenutke odpovedal sebi, da je prevladala Marija in se je zgodila Božja volja. Veljalo je tudi obratno, ko je Marija bila kot žena podložna Jožefu in se je prav tako vse izvršilo, kakor je prav. Imamo tudi figuro Pavla, katerega ime pomeni »najmanjši«, prej pa je bil Savel, katerega ime pa pomeni »prvi«, »največji« in podobno. Srečko Kosovel nam v pesmi 'Veliko moraš pretrpeti' pokaže na to, kako težko je človeku iti po poti križa, čeprav pravi, da je treba. V evangeliju smo poučeni, da ne smemo po tej poti iti sami. Ne smemo biti kakor Juda Iškarijot, ki se je v srcu osamil od drugih, tudi od Boga, biti moramo kakor Marija. Ki je vse sprejela v svoje srce in to še vedno dela. Ni najprej razumela, ampak je najprej shranila v svojem srcu in premišljevala, je pa verovala, ker je, kakor je vzkliknila Elizabeta, »tista, ki je verovala«. Moramo jo posnemati, križ sprejeti, sprejeti vse, kar pošilja Gospod, pa to shraniti in premišljevati v svojem srcu, polni vere. Bog vodi to pot v svoji modrosti in previdnosti. Svojim zvestim pripravlja večje plačilo.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 22. avgust 2021

Trde besede

Misel na 21. nedeljo med letom

Ko so v svojem zelo mesenem pogledu ljudje Gospoda razumeli dobesedno, kakor nam pravi sv. Avguštin, so mislili, da bodo res rezali in jedli njegovo meso. Sv. Janez Krizostom pravi, da je bilo preveč za njihovo razumevanje. Tudi danes zvenijo besede katoliškega nauka s svojimi zahtevami trdo za vsega drugega vajena ušesa sodobnikov, pokvarjeni kot so od stalnega nabijanja iz medijev. A to ne pomeni, da je treba omehčati nauk, ker po apostolu Petru vemo, da je prav ta trda beseda hkrati tudi »besede večnega življenja«. 

Ljudje potrebujejo nekoga, ki bi jih uvedel v ta nauk, ki je na videz trd, v resnici pa daje res trajno zadovoljstvo in srečo, če gremo po poti tega Božjega nauka. Kristus nas opozarja, da pot za njim ni lahka, temveč je nošnja križa, je odpovedovanje samemu sebi in svojemu napuhu. Toda ta žrtev s Kristusom prinaša neverjetne sadove, ki so večni. To niso tisti »neji«, da bi se nečemu odpovedovali, temveč so to »neji« za – za nekaj večjega oz. za nekoga večjega. Kakor je pravil sv. Ignacij Lojolski, so ga posvetne misli sicer v začetni fazi osrečevale, a so ga potem, ko so vanj prodirale, vznemirjale in ga niso osrečevale, prav obratno pa je veljalo pri njem za te »trde besede«, ki so bile le na videz trde, v resnici so ga nadvse izpolnjevale in osrečevale. Pa saj vidimo tudi v športu, da je potrebno veliko odpovedi, vendar potem pridejo tudi sadovi tega odrekanja. 

Nič drugače ni v vsakdanjem življenju. Tisti cilj po koncu našega zemeljskega življenja so nebesa, vendar pa nam pot, ko sledimo »trdim besedam«, prav kakor je dejal sv. Ignacij, prinaša neko trajno zadovoljstvo in izpolnjenost že tu na zemlji. Vdajanje razvadam in pregreham nas na koncu pušča prazne, skrb za vrlo in sveto življenje pa nas ne pušča takšnih, temveč nas izpolnjuje in nasičuje. Začetki so težki, a ko se potem človek nekoliko ustali na tej poti za Kristusom, te trde besede postanejo mehke in sladke.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 15. avgust 2021

Marija, kažipot za nebesa

Misel na Marijino vnebovzetje

Lanskega 1. novembra je minilo že 70 let od razglasitve verske resnice Marijinega vnebovzetja, ki ga letos obhajamo na nedeljo. Papež Pij XII. Je v dokumentu ob razglasitvi navedel sv. Janeza Damaščana, ki je dejal, da je »bilo potrebno, da ona, ki je pri rojevanju ohranila svojo deviškost nedotaknjeno, ohrani brez vsake trohnobe tudi svoje telo po smrti«. Isti cerkveni oče pa pravi tudi, kako netrohljivost njenega prečistega telesa izhaja iz njenega Božjega Materinstva: »Potrebno je bilo, da ona, ki je v svojem telesu nosila Stvarnika, ki je postal otrok, živi v Božjih prebivališčih«. Kakor velja za Božjega Sina, velja za Marijo, kakor velja zanjo, more veljati tudi za nas. Božji Sin je šel v nebo z lastno božansko močjo, Marijo je pa vzel v nebesa k sebi s to močjo. Z isto močjo more vzeti tja tudi nas. Kljub vsemu trpljenju je bila Devica Marija trdno usmerjena v nebo, saj je zaupala, da jo bo tisti Sin, čigar telo ni videlo trohnobe, ki je vstal od mrtvih in šel v nebesa, tudi zanjo uresničil na las podoben načrt. 

Zato za nas zatekanje k Mariji in posnemanje njenih kreposti, ki nas vabijo na pot za njo, ni kar tako. Če bomo namreč Marijo ljubili, bomo ljubili tudi njenega Sina, slednji pa bo po mogočni Marijini priprošnji v to čudovito nebeško družbo nekoč vzel tudi nas. Vnebovzeta je zagotovilo, da zlo nima zadnje besede. Čeprav pa tega ona v zemeljskem življenju Sina še ni povsem doumela, pa je vendarle bila v veri prepričana, kako bo na koncu on tisti, ki bo izšel kot zmagovalec, vedela pa je tudi, da bo z njim zakraljevala tudi ona. Res je sicer, da bo naše telo nekoč prepuščeno trohljivosti in razpadu, vendar pa v veri vemo, da če bomo po Mariji rešili svojo dušo za nebesa, da nam bo Božji Sin nekoč naklonil poveličano telo, ki bo podobno njegovemu in Marijinemu. V stiskah naj nam bo zato Marija kažipot na tistega, ki je Pot, da bi se nekoč skupaj z njo, s Kristusom, angeli in svetniki veselili v nebeškem veselju.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 8. avgust 2021

Resnična hrana

Misel na 19. nedeljo med letom

Toliko je reči, s katerimi se hranimo, v pravem in prenesenem pomenu, pa še vedno ugotavljamo, da nam nekaj manjka, da še vedno ni dovolj. Pomeni, da smo v nekem smislu podhranjeni, pa čeprav imamo telesne hrane in drugih udobnosti še preveč. Četudi kdo med nami nima toliko denarnih in drugih sredstev, še vedno težko govorimo, da bi trpel tisto pravo lakoto, kakršno pa še vedno najdemo na svetu in kakršno so nekoč trpeli tudi naši predniki. 

V 1. berilu najdemo pa neko lakoto, ki zaznamuje tudi nas, saj je prerok Elija prav utrujen nad vsem, celo nad svojim življenjem. Dovolj mu je boja, ker ni ničesar dosegel. Kar veliko ljudi je enostavno utrujenih nad vsem, pa čeprav so naredili vse, da bi bil tisti košček sveta, v katerem se gibljejo, vsaj malo boljši. Bilo je vloženih veliko moči, sedaj pa smo preutrujeni, da bi se še borili – na las podobno preroku Eliju. V veliki večini torej ne gre za neko telesno utrujenost, niti za neko klinično stanje, ker bi sicer vsi današnji napori pomagali. Kar poglejmo namreč okrog sebe. Imamo žene in može, ki so poskusili marsikaj, da bi spet vnesli vitalnosti v zakonsko življenje, tudi terapijo parov, pa ni bilo želenih učinkov. Mnogi obiskujejo celo psihoterapije, pa ni posebnih učinkov. Mnogi poskušajo takšne in drugačne metode zdravega življenja, diete, ki obljubljajo marsikaj, pa tudi še vedno praznina. In niso le posamezniki utrujeni, temveč cele skupine ljudi, morda celi narodi. Utrujeni so v odnosu do institucij, kot sta recimo Cerkev ali politika, kakor lahko zatrdimo tudi obratno, saj sta utrujeni tudi obe omenjeni instituciji, pa še katera zraven.

Ob vsem tem iskanju in neizpolnjenosti smo še vedno utrujeni. Strokovnjaki nam ne morejo pomagati, torej pomeni, da je težava drugod. Najbrž smo ostali pri iskanju vzrokov preveč na površju in nismo videli, da je v resnici naša duša tista, ki je utrujena. Gre torej za najprej in predvsem duhovno težavo. Ampak, kako pojmujemo danes duhovnost? Pojmujemo jo še vedno preveč materialno, tehnično, psihološko in razumsko, torej še vedno preveč površinsko. Mislimo namreč, da bomo tudi to rešili ljudje sami ali s pomočjo strokovnjakov, vsekakor pa naj bi obstajali recepti in formule, po možnosti celo takojšnje, ki bi pomagale tudi pri tem. Mnogi namreč pravijo, da so naredili veliko na sebi in to tudi drži, če tako pogledamo. Mnogi so se začeli bolj zdravo prehranjevati, obiskujejo razne tečaje samozavedanja, meditacije… Mnogi začnejo brati knjige in lahko rečemo, da so res kar nekaj prebrali in še berejo, pa morda prej tega niso počeli. Marsikaj so storili in vendar so še vedno utrujeni, nezadovoljni, nesrečni, neizpolnjeni. 

Postavi se tako vprašanje, če smo na koncu res ljudje tisti, ki lahko zagotovimo v polnosti, da ni več utrujenosti, obteženosti, nezadovoljstva, nesreče, neizpolnjenosti? Očitno to ni mogoče. Zato pa je utrujenost lahko za nas vse tudi priložnost, da zase zares nekaj naredimo, saj se lahko končno odpremo tudi presežnemu, torej nekomu, ki zares lahko pomaga tem našim težavam. Ne moremo nevsakdanjega reševati z vsakdanjim. Ne moremo na duhovne potrebe in izzive odgovarjati z neduhovnimi, človeškimi sredstvi. Pravi boj se odvija na duhovni ravni, tam pa ljudje sami nimamo nobene moči. Potrebujemo pomoč od zgoraj. Ko govorimo o duhovnosti, ne mislimo orientalskih in ezoteričnih receptov, ker je to še vedno domišljanje, kako bomo vse skupaj sami rešili. Zateči se moramo k tistemu, ki je nad vsem človeškim, nad vsem vidnim in ustvarjenim, ki je močnejši od zla in celo od smrti. 

Duhovna hrana je tako zatekanje k Gospodu. Je molitev, je poslušanje in hranjenje s Svetim pismom, vendar je še več kot to, saj je naš Gospod sam »kruh življenja«, ker se nam on sam daje v hrano. Če smo torej poskušali vse mogoče v življenju, pa še vedno ni nič, potem več kot očitno primanjkuje v našem življenju Gospod sam. Njega potrebujemo zato, da bi lahko videli, da je še veliko več, kot le ta svet, mi ljudje, naši odnosi, to naše zemeljsko in človeško življenje. Dostop do tega življenja pa je mogoč le po Božjem Sinu Jezusu Kristusu, kruhu življenja, v svetih zakramentih. Spoved nas že čaka, da bi vredno prejemali sveto obhajilo, Gospoda samega.

nedelja, 1. avgust 2021

Da bi evharistični čudež rodil sadove

Misel na 18. nedeljo med letom

Kot je lepo dejal sobrat biblicist, don Fabio Rosini, je velika razlika v tem, da je nekdo bil priča samemu čudežu, kakor se je to zgodilo mojemu zavetniku, apostolu Andreju, apostolu Filipu in še kateremu od njih, za razliko od ljudi, ki so samo potem bili deležni rezultatov tega čudeža. Čeprav drži, da so tja na tisti travnati kraj, ki označuje glede na psalm o Dobrem pastirju Božjo prečudovito previdnost, prišli prav zato, ker so slišali o številnih »znamenjih«, ki jih je Jezus delal. Podobno je vsakemu kristjanu, ki vidi in doživi, ki ga Bog nagovarja, ki ga molitev in zakramenti nasičujejo, ko sicer ostalim predaja rezultate teh čudežev Božjega previdnega delovanja, ne more pa storiti veliko več od tega, da te ljudi, ki tega še niso bili deležni, povabi k viru vsega tega. 

Vidimo potem rezultat, saj množica išče Jezusa nato iz napačnih vzgibov, saj iščejo telesno hrano, ki jotak mogočni čudodelnik seveda lahko zagotovi, vendar pa jim on daje takšno hrano, ki ni od tega sveta, to je nadnaravna hrana, kdor pa jo vredno uživa, bo živel vekomaj, gre torej onkraj tega zemeljskega življenja. Zato marsikdo noče več slediti Jezusu, kar pove apostol Janez kasneje, vendar pa on daje hrano, ki celostno nasiti in napoji človeka. Žal premnogi, ki iščejo le telesno in materialno zadovoljitev, gredo iskat na druge, napačne naslove. Sveti Janez pa tu govori o ustanovitvi presvete evharistije, o sveti maši, kjer se edinole dobi ta »kruh življenja«, katero pa ni le zemeljsko in materialno, ampak gre za celostno življenje, ki je večno, saj izhaja iz Boga in se k njemu vrača, Bog pa je večen. 

Kakor pa smo zadnjič govorili, ni dovolj samo biti navzoč pri sveti maši in samo uživati ta presveti zakrament, temveč se je treba na to tako zunanje kot tudi notranje pripraviti. Pripraviti je potrebno svoje telo z evharističnim postom in dostojno obleko in pripraviti je treba svojo dušo, da je v Božji posvečujoči milosti. Zato je tesno povezana sveta spoved z evharistijo. Dandanes žal vidimo precejšnje vrste za obhajilo, prav takšnih ali vsaj podobnih vrst pa ne vidimo pred spovednicami. Vendar pa brez človekovega notranjega sodelovanja ne more biti duhovnih sadov uživanja Svetega Rešnjega Telesa.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 25. julij 2021

Živimo od pravega kruha

Misel na 17. nedeljo med letom

Beremo poročilo o pomnožitvi kruha po evangelistu Janezu. V 5. poglavju smo izvedeli, da Kristus daje duhovno življenje tistim, ki vanj verujejo. Narobe je misliti, da bi duhovno življenje ne imelo nič opraviti z materialnim, kakor razmišlja današnji človek, zlasti pa je ta miselnost zaskrbljujoča pri mladostnikih in mladih odraslih. 6. Janezovo poglavje nam pravi prav to, da materialne dobrine lahko čudovito služijo kot sredstvo, da dosežemo duhovne dobrine, je pa seveda problem, če se iz sredstva spremenijo v cilj, saj potem duhovno razsežnost bodisi močno oslabijo bodisi celo izključijo. Res je, pravi Kruh življenja je Kristus, vendar pa se vselej, danes kot včeraj, poslužuje ustvarjenega, da to postane. Mi smo tisti, ki moramo dati na razpolago sebe, svoje in to, kar smo in imamo, da bi lahko Kristus prišel prebivat v nas in vse, kar smo mu podarili spremenil v poveličani milostni dar za nas in za naše. 

Kristus kaže, kako so sredstva, da dobimo njegovo milost, ki je njegovo Božje življenje, sveti zakramenti, pokaže pa tudi, da se mu moramo dati povsem na razpolago. Ne gre namreč samo za prejem zakramentov, ampak tudi za to, da bi slednji v nas čim bolj v polnosti učinkovali. Kristus nikdar noče delati sam, pa ne, da bi ne mogel, želi naše sodelovanje. Konec koncev nikdar ne dela sam, ker je v edinosti Svetega Duha z Očetom. Današnji človek je tisti, ki hoče delati vse sam in si domišlja, da sam ve in zna najbolje. Takšna miselnost je na dolgi rok pogubna – potrebujemo tako skupnost, torej druge ljudi okoli nas, kot tudi občestvo, torej povezavo z vso Cerkvijo, na vseh treh ravneh. 

Kot je lepo dejal don Fabio Rosini, ljudje na več načinov gledamo na sočloveka, posledično pa tudi na Boga, svetnike, verne duše in vse, ki so del občestva Cerkve: prvi pogled je bližnji kot nebodigatreba, ker lahko storim vse sam; drugi je bližnji, ki je v redu le toliko, kolikor mi koristi, tretji pogled pa je zavistni pogled, ko bližnjega dojemam kot svojega tekmeca. Vsi troje pogledi se seveda lahko med seboj brez težav dopolnjujejo v neki super-pogled. Negativni, seveda. Da bi imeli zdrav pogled na sočloveka, na svet, kakor tudi na Boga in vso Cerkev, vojskujočo se, očiščujočo se (duše v vicah) in zmagoslavno (vsi v nebesih), moramo tudi ta svoj pogled, ki ga kot ljudje imamo, po Gospodovem služabniku izročiti Kristusu. 

Najpomembnejše sodelovanje pri sveti maši je, kot smo na tem mestu že večkrat ponovili, izročitev sebe in vseh, ki jih imamo, ter vsega, kar imamo. Gre za našo zahvalno daritev, za našo prosilno daritev in za našo spravno daritev, ko obžalujemo vse svoje grehe in opustitve. In pomembno je biti pri sveti maši, ker more tam učinkovito, združen v občestvo svetih, moliti vsak, tudi največji grešnik, četudi ne bi mogel prejeti odveze ali svetega obhajila. Poleg učinkovitosti molitve, ker Cerkev tam dopolnjuje, kar njemu manjka, pa še prejme neprimerno več pomagajoče milosti, da bi se mogel spreobrniti in vrniti na pravo pot. Pa saj je neverjetno, da moramo tako vabiti k sveti maši – sv. p. Pij je dejal, da če bi vsaj malo vedeli, kaj je sveta maša, bi morali stati pri vratih orožniki, da se zaradi prenatrpanosti stavba cerkve ne bi porušila.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 18. julij 2021

Hrana pravega nauka in vodstva

Misel na 16. nedeljo med letom

Lepo je tudi v evangeliju zaslediti Božjo skrb za učence, saj tudi Božji Sin dobro ve, kako njegovi učenci potrebujejo nekoliko počitka in telesnega okrepčila. Opazimo omenjeni dve skrajnosti, zlasti to prvo pa še kako vidimo v vsakdanjem življenju, to pa je tista, ko se človek ne zna nekoliko ustaviti in si oddahniti od svojega vsakdanjega dela, si privoščiti telesno okrepčilo v miru in dobri družbi, kakor je tudi prav. 

V velikem poudarjanju in zasledovanju materialnih dobrin se ljudje po službi posvečajo še drugim dejavnostim, da bi še kaj zaslužili. Pa saj ne gre za to, da bi bilo to prepovedano, ampak težava je, ko ni časa za pogovor, za igro, za skupni obrok in tako naprej. Lepo je govoril srbski menih, ki je rastel v stiku s privilegiranim slojem v Beogradu na Dedinju in okolici, kako so starši njegovim prijateljem dajali denar, ne ljubezni. Kaj so v resnici potrebovali? Zato ne sme nikomur biti škoda časa, ki ga posveti temu, da gre s svojimi najbližjimi, ki so njegova družina, na sprehod, da se igra z otroki in podobno. Zakaj pa ne bi v svoja vsakdanja opravila vključili otrok ali vnukov, ki jim tako namenimo nekaj časa, njim pa se vse zdi še kot igra? Z dobro voljo je vse mogoče. 

Opozoril bi pa tudi na to, kako se ne vzame več nedelje kot tisto, kar je oz. bi morala biti. V prvi vrsti je to Gospodov dan, njemu posvečen, hkrati pa tudi dan, ko lahko kvalitetno preživimo čas s svojimi najdražjimi. Je dan tudi za kak obisk starejših in podobno dobrodelnost, važno pač, da ne gre za tiste sicer vsakdanje dejavnosti, ki štejejo k hlapčevskemu delu. Učenci, dijaki in študentje morajo tudi ta dan odložiti te skrbi, torej učenja in delanja nalog, saj navadno to pomeni, da do takrat niso naredili svojih dolžnosti, pa skušajo še zadnji hip reševati, kar se da. 

Omeniti pa moramo še drugo skrajnost, povezano s tem opuščanjem Gospodovega dne, ki je v tem, da se odpovedujemo svoji duhovni in intelektualni hrani na verskem področju. Hraniti se moramo tudi duhovno v molitvi in v svetih zakramentih, zato pa imamo spoved in sveto mašo z obhajilom, vendar potrebujemo tudi hrano zdravega nauka. Dolžnost nas pastirjev jo je res dajati, vendar pa je tudi dolžnost vsakega kristjana, da si to hrano poišče – dolžnost poučevanja je del službenega duhovništva, a je poglabljanje v katoliški nauk zaradi krstne upodobitve po Kristusu-Preroku dolžnost tudi vsakega kristjana. Tovrstna malomarnost je prav tako greh proti 1. Božji zapovedi, ki obravnava naše versko in molitveno življenje. Kristjan torej za to hrano potrebuje dobre pastirje, a mora zase in za svoje tudi sam poskrbeti, da takšno hrano priskrbi.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 11. julij 2021

Vsi smo poslani

Misel na 15. nedeljo med letom

Ko slišimo, da Jezus pošilja svoje apostole oznanjat, se nam morda zdi, da to nas ne zadeva oz. da ne zadeva vseh kristjanov, temveč zgolj tiste "profesionalne" oznanjevalce, torej duhovnike, še posebej misijonarje. Morda še nismo povsem razumeli, kako pri krščanskem oznanilu še zdaleč ne gre zgolj za besede, temveč za držo, za življenje. Dvanajsteri smo vsi kristjani, brez razlike in vse nas naš Gospod kliče, da pridemo k njemu oz., če bi pogledali izvirnik, da pridemo vanj. Odnos z njim mora namreč popolnoma prešinjati vse naše življenje, naše bivanje. 

Zato pa smo res vedno na poti in se vedno moramo vračati k Njemu, ki je izvir žive vode za nas, ki je tudi "gorivo" za naše oznanjevanje. Kaj pomeni oznanjati? Pomeni, kakor slišimo ob zaključku evharistične molitve pri maši, živeti: "Po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu." V vsakdanjem življenju mora biti to vidno, da nas je "Bog pred stvarjenjem sveta izvolil v Kristusu," kakor smo slišali v drugem berilu. Zastonj so vse lepe besede, če pa potem v našem življenju ni niti "k" od krščanstva. 

In kakšen je kristjan? Popotnik je, ki ve, da izhaja iz Kristusa in se vanj vrača, ki pa mora tudi pustiti ob strani posvetne skrbi. Ne, da niso pomembne, so tudi pomembne, saj danes brez določenih materialnih sredstev ne moremo živeti, a niso na prvem mestu. Če je tisto najpomembnejše, potem odločilnega koraka v življenju nikdar ne bomo naredili. 

Pa še nekaj je važno. Učenci so poslani po dva in dva, v tej moči so sposobni izganjati hude duhove, ozdravljati... Skupnost je važna, tista, ki je zbrana v Gospodovem imenu, pa četudi sta samo dva ali trije, kot je drugod rečeno. Skupnost odganja tistega, ki je razdiralec in skupnost zdravi, če je seveda jasna zavest, od kod izhaja in kam je namenjena - Kristus je začetek in konec, je temelj vsake krščanske skupnosti. Sicer smo samo združba posameznikov, individuumov, nikakor pa ne skupnost. Če torej velja, da je Kristus temelj našega življenja in naše skupnosti, potem se nimamo česa bati. Težave in nasprotovanje nam nič ne morejo, ker jih otresemo kakor prah z oblačila. Le, da ne bi tisti prah za kristjana predstavljala molitev, sveta maša in sveta spoved!

Objavljeno v tedniku Novi glas

torek, 6. julij 2021

Potrebna je vera kot osnova

Misel na 14. nedeljo med letom

Naš Gospod ni v svojem domačem kraju mogel narediti, razen majhnih izjem, nobenega čudeža, ker tam ni bilo vere. Tisto, kar je tam bilo navzoče, je bila tiste vrste zakrknjenost, ko ljudje pravimo, da že vse vemo mi sami, da pa bi kak tak navaden in ponižen človek lahko napravil kaj posebnega tam, to ni mogoče. Najprej so se odrekli Jezusovemu nauku zaradi tega, ker niso sprejeli slednjega, ni bilo niti čudežev. Zakaj se Gospod čudi? Ker je preživel otroštvo in mladost med njimi in so lahko določene stvari videli in izkusili, najbolj njegovo neverjetno versko znanje, ki ni moglo biti človeško, a gotovo je bilo še kaj posebnega, čeprav seveda pred javnim nastopom svojega poslanstva ni delal čudežev – so pa zagotovo morali kaj slišati o tem. 

V glavnem, če prestavimo v naše čase in razmere, potem lahko zlasti rečemo to, da mi že vse vemo in znamo, vera, potemtakem pa Gospod Jezus, ne more pomagati nič v našem življenju, ker je vendarle samo navadni človek. Res je, tam v Nazaretu je bil resnično skromnega porekla, saj so rojaki že pozabili na kraljevsko rodbino v tolikih stoletjih, četudi je Jezus po obeh starših izhajal iz Davidovega rodu. Sedaj je bil sin skromnega obrtnika, nič posebnega, tudi danes pa Kristus ni nič posebnega. Njegov nauk je »peace and love«, pa ne pomeni nič, življenje, tisto pravo, pa naj bi šlo naprej po nekem drugem tiru. 

Sobrat don Alberto Secci je dejal, da je glavna stvar liberalnega krščanstva oz. katolištva v tem, da vsemu drugemu dodamo še Boga, seveda na koncu, nazadnje. Bog je neka dodatna oprema, ki samo malo poveča udobnost, ni pa seveda nekaj bistvenega, pa se da biti tudi brez njega. Tisto, kar nam je všeč, vzamemo, ostalo pustimo. Dokler nas krščanstvo potrjuje v naših življenjskih odločitvah, četudi zmotnih, je v redu, ko gre proti njim, pa ne. Dokler se dobro počutimo, je vera koristna, ni pa resnična in ne vpliva zares na naše življenje. Zato katoliški raziskovalec, dr. E. Michael Jones, večkrat izreče še kako resnično frazo: »Znanost je resnična, vera pa ti daje dobro počutje.« 

Vendar pa je dnevu dovolj lastna teža, ni potrebna še pretirana skrb za jutri. V današnjem dnevu pa so stvari v mojem življenju, kjer lahko pomaga le Jezus Kristus, duhovno in resnično – resnično mi podeli svoje Božje življenje v zakramentu spovedi, nato pa se z mano združi v sveti evharistiji. Zato, da zame sploh bo obstajal neki jutri, pa da me ne bo življenje s svojo težo zmečkalo, pa da bo ob koncu tega življenja konec vseh teh tegob. Nekateri že govorijo o tem, naj se pazimo, ker bo jeseni še hudo, sam pa jim pravim, da najprej nimam kristalne krogle, kot drugo pa imamo Kristusa – če pa je Bog z nami, kdo bo proti nam? Ampak vzemimo resno ta odnos in ne iščimo le zadovoljitve čustev in ne iščimo nekega, kot pravi sv. Pavel Timoteju, čehljanja ušes. Sicer niti v našem življenju ne bo mogel ničesar storiti, ker pač ne bo našel pri nas vere.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 27. junij 2021

Brez Boga ne moremo biti zdravi

Misel na 13. nedeljo med letom

V teh časih je ena glavnih tem pogovorov in želja zagotovo tudi zdravje. V latinščini imamo zanj besedo »salus«, ki pa pomeni zdravje ne samo telesa, temveč tudi duše, ko pa je nekdo zdrav, rečemo, da je »sanus« in je beseda tudi »sanitas«. Odtod tudi italijanski izrazi »salute«, »sano«, »sanità«. Žal se že vse od Descartesa naprej človeka pojmuje kot nekakšen stroj, ki mora delovati dobro, če pa kaj ne deluje, je to potrebno popraviti. Seveda je stroj treba tudi redno servisirati. Notranje težave se pojmuje podobno, saj bi naj bile to »mentalne« težave, ki jih potem rešuje medicinska znanost, če jih še ne more, jih pa bo. Da bi tu šlo za duhovni boj in da bi naj tu bile vpletene tudi zle sile, se dandanes oz. že kar dolgo izključuje. Vera je po tem pojmovanju sicer dobra stvar, ker omogoča dobro počutje, dokler se pač dovolj dobro počutimo, drugače pa nima nobene posebne koristi in je pravzaprav brezvezna. 

Tako se to pojmuje. Molitev bi naj bila izguba časa, prav tako pa tudi sveti zakramenti, kjer v bistvu še pred samo sveto mašo odpade najprej zakrament pokore, spoved. Po načelu, da je človek sam svoje sreče kovač, v smislu, da sam, popolnoma sam vodi in določa svoje življenje, nima duhovnik kaj iskati v tem življenju, in sicer zato, ker je najprej Kristus tisti, ki nima kaj iskati v tem človekovem življenju. Kristus je neki dobri hipijevski učitelj, čigar besede, ki nam godijo, vzamemo, ostalih pa ne. To je vse. 

Zato nismo kakor Jair, ki pade na obraz, ki se pokloni do tal pred tistim, ki je Bog, zato, ker bi naj mi pač bili več kot on, le da potem mi hitro pridemo do meje, ko ne moremo storiti več nič. Kakor Jairovi hčeri, se je oni dan sicer zgodilo danskemu reprezentantu Christianu Eriksenu, ki ni umrl, ampak le spal, kar pomeni, da še ni dokončal romanja na tem svetu – šele takrat namreč, po pojmovanju Svetega pisma, umremo. To pomeni, da umremo takrat, ko to hoče Gospodar življenja. Tudi telesno ozdravimo, kadar on to hoče in vidi, da je to koristno, da se oznani njegova slava in oblast, ker je resnični vladar nad življenjem in smrtjo. Sv. Jožef Moscati, raziskovalec in primarij v Neaplju, je na bolnih organih videl duhovno bolezen pacientov. Nekoč je opazoval bolna jetra bolnika in ga vprašal, koliko časa le-ta ni bil pri spovedi – odgovor je bil, da kakih trideset let. 

Tu vidimo, kako je vse povezano. Duša in telo sta eno. Skrbimo za svoje dušno, za svoje duhovno zdravje, da bi bili zdravi. Četudi pa bomo imeli težave s telesnim ali duševnim zdravjem, pa bomo vse to, če bo naše duhovno zdravje pravo, precej bolje prenašali.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 20. junij 2021

Ko nič več ne pomaga

Misel na 12. nedeljo med letom

Na 12. nedeljo med letom prebiramo pri Marku odlomek o pomiritvi viharja na morju. Ko so učenci odslovili množice, so Jezusa, kakor komentirajo, precej nepripravljeni vzeli s seboj v čoln, da bi se umaknili. Včasih se je potrebno precej hitro umakniti iz nekega položaja, skoraj vedno ne preveč pripravljeni na tisto, kar nas čaka – lahko bo vse prav mirno, lahko pa tudi ne. No, tu so se učenci dobro zavedali, da na Genezareškem morju kar precej tvegajo, saj se razmere tam zelo hitro spremenijo v slabe, kakor nam je bilo lepo pojasnjeno, ko smo bili tam. Včasih se je res potrebno soočiti z veliko možnostjo takšne ali drugačne »nevihte«, mimo katere se ne da. V življenju takšne nevihte pač so, tako da ni vprašanje, ali bodo, temveč, kako se bomo z njimi spopadli. Današnji človek bi rad seveda vse imel pod nadzorom, vendar to ni mogoče. Zelo verjetno je, da bomo kdaj ujeti še kar nepripravljeni, kljub temu, da smo se vselej imeli za tiste, ki imajo vse pod nadzorom. Prav je, da pridejo tisti trenutki, ko ugotovimo, da smo vendarle samo ljudje, da ugotovimo, kako smo ljudje v nekaterih položajih zelo krhki in majhni, da ugotovimo, da brez Boga ne bo šlo naprej. So stvari, ki so pokorne edinole tistemu, ki je Gospod. Nanj se je potrebno obrniti. 

Marko pa nam lepo predstavi pojmovanje Kristusa, kakršnega vidimo tudi pri premnogih današnjih kristjanih – imajo ga za nekega dobrega in modrega učitelja. No, če se res iz srca obrnemo po pomoč k njemu, čeprav ga še nismo zares spoznali in priznali za tistega, kdor je, torej za Gospoda in Boga, bo, če je to za nas dobro, razodel, kdo je v resnici. Pa tu ne govorimo o neki spektakularnosti, kakršno bi si na podlagi evangeljskega odlomka želeli tudi sami, ampak govorimo o tistem položaju, ko je človek v nekem obupanem in/ali izgubljenem položaju, pa se po pomoč obrne h Kristusu, čeprav ga do tedaj ni kaj preveč dobro poznal. 

Zelo podobno pa velja tudi za našo Mater Marijo. Zato naj tu navedemo besede čudovite molitve sv. Bernarda; »Spomni se, o premila Devica Marija, da še nikdar ni bilo slišati, da bi bila ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo pribežal, tebe pomoči prosil in se tvoji priprošnji priporočal.« Ko se res nanju obrnemo kot »zdihujoči grešniki«, nas bosta uslišala, seveda na pravi način, ne na tak, na kakršnega bi želeli mi.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 6. junij 2021

Zaveza v Kristusovi Krvi

Misel za Telovo

Kristus je tisto pravo velikonočno jagnje, njegova kri pa zagotavlja posebno osvoboditev. Njegova prelita kri je njegovo življenje, ki se je za nas prelilo, se še preliva in se tudi bo prelivalo do konca sveta, da bi ne bili več zapisani zlu, bolečini in smrti, temveč bi v moči te svete hrane lahko te stvari bile le prag, ki ga je potrebno prestopiti, da se zares osvobodimo, da rastemo in zares zaživimo, kakor tudi, da temu življenju ne bo konca. 

To so tako velike skrivnosti, da lahko tu na široko blodimo in debatiramo, vseeno pa nam prav simbolika krvi da razumeti, kaj pomeni tista »zaveza v krvi«, o kateri govori apostol Pavel, kakor tudi evangelist Luka v svojem pasijonu. Zaveza pomeni, da se neka oseba popolnoma podari, z vsem svojim življenjem, drugi osebi, če pa hoče druga oseba s prvo biti zares združena, se mora tudi sama podariti z vsem svojim bitjem, z vsem, kar je in kar ima, prvi osebi. Sicer bo kdo rekel, da to nima smisla, ker se ne vidi, vendar temu ni tako. Če se dve osebi ne podarita druga drugi najprej na duhovni ravni, se to ne bo nikdar zgodilo še na duševni oz. psihični ter na telesni oz. fizični ravni. Ne gre le za izmenjavo dveh volj ali za izmenjavo na ravni želja, niti za neko čustveno podaritev, kakor tudi ne za zgolj telesno podaritev, temveč je zadeva bistveno globlja in vse omenjeno vključuje. Ko nam Kristus izroča svoje telo, izroča sebe v celoti. V današnjem svetu, ki ga zaznamujeta tržna in materialistična logika, to seveda težko razumemo, vsem pa so na očeh posledice tega, da med dvema osebama velikokrat ne pride do te »zaveze v krvi«, temveč je vse le na fizični in čustveni ravni, globlje od tega pa ne gre. 

Do te omenjene zaveze v krvi mora prihajati najprej pri sveti maši, pa tudi seveda pri drugih zakramentih, da bi do nje prihajalo tudi v našem vsakdanjem življenju, zlasti v naših medčloveških odnosih, še zlasti po naših družinah, naših delovnih mestih, v naših prijateljstvih in še kje. Vsakdo od nas je poklican k temu, da pri sveti maši svoje življenje popolnoma razgrne pred Troedinim Bogom, sveto Materjo Marijo, angeli in svetniki, vsemi blaženimi, vernimi dušami, torej pred Bogom in celotno Cerkvijo, ki je z nami še posebej navzoča prav pri sveti evharistiji. Če je Jezus dal do zadnje kaplje svojega življenja zame, sem poklican, da mu tudi sam izročim svoje življenje v celoti. Zato se pri maši zahvalim za vse dobro in lepo v življenju, kakor tudi za vse ljudi mojega življenja, ker je maša zahvalna daritev. Gospodu izročim tudi vse prošnje, ki jih nosim v svojem srcu, ker je maša prosilna daritev. Potožim mu tudi vse gorje, torej vse tisto, kar me teži in boli v življenju, kar so mi prizadejali drugi, pa tudi to, kar sem sam prizadejal hudega, kakor tudi vso svojo nezvestobo, površnost, nedoslednost, ter svoje opustitve, ker je maša spravna daritev. Na ta način pa Gospoda resnično hvalim in slavim, ker je, kot pravi sv. Irenej, »Božja slava živi človek«, sveta maša je namreč hvalna in slavilna daritev. 

To je najboljše možno sodelovanje pri maši, saj Gospod sprejema naše darove, ki mu jih prinašamo, da jih poveliča ter nam jih kot takšne potem izroči. Potrudimo se za takšno sodelovanje pri maši, da bomo prejemali sadove Duha, ki si jih želimo in jih omenja sv. Pavel: »ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje« (Gal 5,22-23a). Če bo to postala vsakodnevna pobožna vaja zvečer, preden ležemo v posteljo, bomo še lažje vse to prinesli Gospodu vsakokrat, ko pridemo k sveti maši. Saj velja že med nami pravilo, da je največje darilo prav tisti človek sam, ki pride na obisk, zato se pa velja potruditi, da se v celoti izročimo tistemu, ki se nam sam izroča, da bi ga lahko zares sprejeli vase. Sam namreč pravi »(S)prejmite in jejte … (S)prejmite in pijte,« kakor se glasi pravilni prevod posvetilnih besed (gr.: »Labete!«, lat.: »Accipite!«). 

Objavljeno v tedniku Novi glas

ponedeljek, 31. maj 2021

Polnost življenja iz Boga

Misel na Sv. Trojico

Na praznik Svete Trojice beremo zaključek Matejevega evangelija, kjer dobijo apostoli navodilo, naj iz vseh narodov sveta naredijo Gospodove učence tako, da jih krstijo. Prevajamo, naj jih krstijo v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, v izvirniku pa piše, naj jih krstijo v ime Očeta in Sina in Svetega Duha. Krst namreč pomeni dobesedno "potopitev", torej potopitev v Sv. Trojico. Mi bomo rekli še, da je treba biti krščen iz imena Očeta in Sina in Svetega Duha, kar je nadvse primerno za naš praznik. Poudariti želimo namreč najprej izvor iz Boga, potem pa seveda tudi biti v Bogu. 

Za človeka je, da bi imel polnost življenja krst nekaj nujnega. Ne gre torej le za to, da bi bil človek zveličan ob koncu življenja, temveč tudi za to, da bi že v času tega zemeljskega življenja živel v polnosti oz., če uporabimo današnji razširjeni izraz, da bi »živel na polno«. Opozorilo, ki nam ga je na Binkošti podal sv. Pavel že to vsebuje: »Po duhu živite…« (Gal 5, 16). Če ni tega duhovnega življenja, je človek pač, kot smo videli v tem berilu (Gal 5), sposoben le »del mesa«, ne pa vsega vzvišenega, kar pa človek doseže z Božjo milostjo in nič drugače. Polnost našega življenja, kakor vidimo v evangeliju, izvira iz življenja Svete Trojice. 

Že splošno je tako, kakor nas je opozoril sv. Tomaž Akvinski, da vsako dobro izhaja od tam, da je dar Svetega Duha in sv. Klara nas opozarja, kako je vse milost. Ni kar tako, ali smo kristjani ali ne, ali smo krščeni ali ne, saj po zakramentih prejmemo ne samo tisto dejansko ali pomagajočo milost, ki je tista splošna moč, da delamo dobro, temveč prejmemo celo samo Božje življenje, ko prejmemo posvečujočo milost. Imamo namreč zakrament »drugega krsta«, ki je po svetih očetih spoved, pa vidimo, da šele po tem zakramentu dejansko »živimo iz krsta«, kakor je tista stalno ponavljajoča se fraza, ki jo slišimo v cerkvenih krogih. Do posvečujoče milosti in zveličanja ni mogoče brez Kristusa, njegovi postanemo in njegovo ime prejmemo pri svetem krstu. 

To je redna pot. Izredna pot je seveda lahko tudi drugačna, vendar izredna pot ni naša stvar, temveč Božja. Mi vemo za redno pot in po tej moramo peljati ljudi. Nekateri za to pot vejo, pa so z nje skrenili, nekatere je potrebno sploh še usmeriti nanjo. Gre za prizadevanje vsakega kristjana. In ne, ni dovolj reči samo, da je nekaj nad nami, ali da verujemo v nekega ne točno določenega Boga. Verovati je treba v Sv. Trojico, še več, verovati je treba iz Sv. Trojice. Vse, kar mi dobrega smo, imamo in prejmemo, je že v Bogu, torej v Očetu, Sinu in Svetem Duhu. Tam je resnična Ljubezen, ne samo ljubezen, ker je popolno dajanje in popolno sprejemanje, brez kakršnegakoli zadrževanja zase. Res tista ljubezen, ki »ne išče svojega« (1 Kor 13,5). Prav je zato sv. Pavel v Atenah povedal, da četudi se ne zavedamo, v Troedinem Bogu »živimo, se gibljemo in smo« (Apd 17,28).

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 23. maj 2021

V sodelovanju z Bogom

Misel na Binkošti.

Na binkoštni praznik premišljujemo o delovanju Tretje Božje Osebe, Boga Sv. Duha. Na ta praznik se Cerkev pripravlja z devetdnevnico, ki je prva med vsemi, saj jo je pravzaprav zapovedal sam Gospod Jezus, apostoli pa so bili v dvorani zadnje večerje zbrani z Marijo, Jezusovo Materjo. V mesecu maju smo še prav posebej povezani Božjo Materjo prek njenih pobožnosti, to velja tudi sicer v življenju, ko smo zbrani v molitvi, vendar pa nam apostol Pavel v petem poglavju Pisma Galačanom govori o še nečem drugem, to pa smo, ko smo to berilo omenjali, že večkrat poudarili. Ponavljanje pa pomaga, da si stvari bolje zapomnimo. 

Bog je seveda navzoč vedno in povsod, tega dejstva pa se svet, ki ga zanimajo bolj druge reči in ima druge prioritete, ne zaveda. Težava pa nastane še večja ob dejstvu, da po Svetem Duhu pri svetih zakramentih Bog postane resnično navzoč, pa ni več svet tisti, ki ga to kaj dosti ne zanima, ampak resnična Božja navzočnost ne zanima kristjanov. Poleg tega pa današnji udobni kristjan pričakuje, da se mu bo vse zgodilo, ne da bi sam moral za to narediti kaj dosti, da bi torej moral za to kaj žrtvovati. Božji Sin je torej za nas dal svoje življenje in za nas prelil do zadnje kapljice krvi, mi bi pa ne naredili nič, nam vse gre in nam vse pripada, ne da bi kaj naredili. 

To je seveda kajnovska miselnost, ki jo najdemo že v začetku Svetega pisma, ko Kajn že res Bogu nekaj daruje, ampak še zdaleč ne gre za pri njem za neki velik trud, za podvig, za žrtev, ampak enostavno nekaj daruje, ne da bi se mu to kaj poznalo. Takšne daritve brez žrtve Bog seveda ne sprejme. Tisto darovanje življenja, o katerem Gospod govori v evangeliju, pravzaprav pomeni darovanje ali žrtvovanje svoje volje – to je namreč lahko prevod besede »psyhé«, ki lahko pomeni tudi dušo, kakor je znano. Skratka, gre za odrekanje sebi, umiranje sebi, da bi drug živel. Da bi tako v nas živel Bog po Sv. Duhu, pa tudi, da bi v našem srcu bil prostor za bližnjega, da bi torej ta bližnji živel. 

Primarna stvar pri sveti maši je vselej žrtev Božjega Sina, v okviru žrtve pa je lahko tudi obed, ne more pa biti žrtve v okviru obeda, kakor nam lepo pove ameriški katoliški profesor in glasbenik, dr. Peter Kwasniewski. Kakor pa pravi Simon Gregorčič, življenje ni praznik, pa bi se dalo reči podobno – znotraj požrtvovalnega življenja je lahko tudi praznovanje, znotraj samo praznovanja oz. uživanja pa ni prostora za žrtev, za požrtvovalnost. Vidimo, kako pomembno je katoliško pojmovanje svete maše, da bi imeli pravi pogled na življenje. 

Vrnemo se k Galačanom – samo z žrtvijo sebe je prostor za Sv. Duha, da bi v sodelovanju z njim obrodili duhovne sadove, sicer pa smo prepuščeni sami sebe, zaradi naše grešnosti pa smo brez Božje milosti sposobni le del mesa, s katerimi pa živimo samo za minljivo, s tem pa škodimo tako sebi kot bližnjemu. Na svetu pa smo zato, da se skupaj s svojimi bližamo Bogu.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 16. maj 2021

Nebeška smer življenja

 Misel na Gospodov vnebohod in 7. velikonočno nedeljo

V povprečnosti vsakdana se premalo praznuje tako ključni in pomembni praznik, kakršen je Gospodov vnebohod. V časih, ki smo jim priča bi bilo še kako pomembno opozoriti ravno na dejstva, ki jih potrjuje ta praznik. Kot prvo nam govori, da zemeljska stvarnost ni absolutna, ampak je onkraj le-te stvarnost večnosti, v kateri se nahaja ta naša končna resničnost, ki je zemeljsko življenje s svojo zgodovino. Gospod Jezus je gospodar, obenem z Očetom in Sv. Duhom, časov in vekov, kakor slišimo pri krašenju velikonočne sveče, je kralj vsega stvarstva. 

Stvarstvo ni samo zemlja, v katero smo kar preveč osredotočeni, ampak pomeni še druge stvarnosti, kjer so prav tako ustvarjena bitja. Premalo se teh onstranskih stvarnosti zavedamo, pa pojmujemo Cerkev le kot »mi, tukaj zbrani«, pa gre Cerkev vse do skrajnih meja zemlje, pa tudi preko le-teh, saj vanjo prav tako spadajo verne duše v vicah in vsi, ki so v nebesih, vključno z angeli. Resno vprašanje – kakšen odnos imamo z njimi? Kakšen odnos imamo s svojim angelom varuhom, pa z angelom varuhom svoje družine? Kličemo kdaj na pomoč mogočnega sv. Mihaela? Molimo kaj k svetim zavetnikom, pa k svojemu krstnemu zavetniku? Kakšen odnos imamo z vernimi dušami? Če tega ni, potem gotovo nismo usmerjeni in ne gremo v nebo, kjer sedi naš Gospod Jezus na Očetovi desnici. 

Gre namreč za vprašanje te nadnaravne navzočnosti Boga in njegovih prijateljev, ki je res duhovna na vsakem koraku našega življenja, je pa celo resnična pri svetih zakramentih, najbolj pri sveti maši. Ko bi res bili usmerjeni pri sveti maši v nebo, potem bi se precej bolj potrudili prinesti svoj dar na oltar, da ga Gospodov angel ponese na nebeški oltar pred Božje veličastvo kot prijetno žrtev. Zato se je treba vselej pripraviti in darovati svoje življenje z vsem, kar smo in imamo. Dati moramo svoje zahvale, prošnje in obžalovanja ter žrtve Bogu, s tem pa mu res dajemo pravo slavo in čast – v tej smeri lahko malo parafraziramo sv. Ireneja, ki pravi, da je Božja slava živi človek. Ampak cerkveni oče seveda ne misli na človeka, ki si sicer misli, da je živ, pa samo biva na tem svetu, nima pa pogleda usmerjenega onkraj le zemeljskega in človeškega, kakor nas sveti Janez opozarja v Razodetju. 

Brez vsega tega ni mogoče vršiti Gospodovega navodila o oznanjevanju evangelija vsemu stvarstvu in o rojevanju novih otrok Bogu in Cerkvi po svetem krstu. Na koncu je sveta maša, če gledamo izvirnik, po nas poslana svetu. Toda, kaj bomo pošiljali svetu, če pa nimamo kaj poslati? Tudi naš Gospod bi ne vstal in šel v nebo brez žrtve, mi pa si domišljamo, da bomo storili ravno to. Ni ljubezni brez žrtve in ni življenja brez ljubezni, požrtvovalne, seveda. Najtežja je vselej žrtev svoje volje, Bogu in bližnjemu. To je tisto, kar prinašamo na oltar, da se dvigne v nebo, da bi potem prejeli Božjo milost in vsak Božji blagoslov. Brez nebeške stvarnosti, ne moremo prav živeti našega zemeljskega življenja. Pa še nekaj. Gospod Jezus na nebeškem prestolu ne more v polnosti kraljevati nad našim svetom, če ne začne najprej kraljevati v mojem in tvojem življenju, potem pa se širiti naprej v družbo. Pa ne, da bi ne mogel, ampak noče. Sv. Avguštin lepo pravi, da tisti Bog, ki nas je ustvaril brez našega sodelovanja, nas pa noče odrešiti brez tega sodelovanja. Oznanjevanje je slabo, če ni pričevanje, bolj pa bomo pričevalci, kolikor se bomo upodabljali po Kristusu Kralju. Le tako bo tudi naših štirideset dni po svetem krstu, ki so lahko različno dolgi za vsakogar, vodilo v nebo.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 9. maj 2021

V edinosti z Bogom

Misel na 6. velikonočno nedeljo 

Že vse od raja naprej ima človek samo dve izbiri, ki nastaneta na podlagi njegovega razumevanja tega, od kod izhaja in kam gre. Temu se reče sicer vzročno posledično gledanje, kar pomeni, da vse ima neki svoj izvor, na koncu pa svoj cilj ali namen oz. svojo dopolnitev, izpolnitev. 

Prva človeka sta v raju živela dobro, dokler sta ostala v edinosti z Bogom, v njegovi ljubezni, h kateri Kristus v evangeliju vabi tudi svoje učence. Nato pa je prišla hudičeva skušnjava, kjer je bila Eva skušana, da se raje odloči, da postavi sebe na mesto Boga, pa da izbere namesto Božjih darov zemeljske, ki naj bi jo prav tako, če ne še bolj, izpolnjevali. Težava nastane v tem, da zemeljske reči ne morejo izpolniti in osrečiti naše duše, čeprav si človek, ki se oddalji od Boga, to že dolgo domišlja. Adam se je pokesal in svojo zmoto spoznal, zato sta z Evo in ostalimi pravičnimi starozaveznimi očaki počakala Kristusa, da ju je ob vstajenju potegnil iz groba in peljal v nebo. 

Se je pa izoblikovala še paralelna pot človeštva, ki pa je šla po Kajnovi poti, kot posledica izvirnega greha Adama in Eve. Tudi Kajn je postavil sebe na mesto Boga, v središče vsega, zato mu ni bilo do tega, da bi Bogu daroval najboljše, prav tako pa je brata Abela doživljal kot tekmeca in oviro. Sledil je bratov umor in postavljanje spomenikov sebi, kakor tudi mnogoženstvo in podobno. Vidimo torej, kako pomembno se je zavedati, da izhajamo iz Božje ljubezni in se k njej tudi vračamo. V Bogu kot Sveti Trojici je tisti pravi ljubezenski odnos, ki pa je po Kristusu prišel tudi nam ljudem – pošilja nam Sv. Duha, da bi v sodelovanju s to Božjo ljubeznijo, ki je samo Božje življenje, obrodili obilo sadu, a brez Kristusa to ne gre, kakor smo že zadnjič izvedeli. Brez njega je naše življenje eno samo gibanje okrog nas samih, nima ne svojega izvora ne svojega cilja, zato je podobno Kajnovemu brezciljnem blodenju po svetu. In kakor smo že povedali s sv. Pavlom, človek brez Boga ne more roditi duhovnih sadov, temveč ostaja pri tistem, kar Apostol imenuje »dela mesa« - uboga svoje strasti. Sv. Avguštin pa je lepo dejal, da ima človek toliko gospodarjev, kolikor ima strasti ali pregreh. Ne more več kot gospodar voditi razumno svojega življenja, ker ni v Bogu in pusti, da ga vodijo njegove strasti, um pa se mu omrači. Greh ljudi poneumlja. 

Ostati v Kristusu tako pomeni skrbno gojiti svoje duhovno življenje, ki mora biti zakramentalno in molitveno, pa seveda tudi v tem, da živimo po Božjih zapovedih. Ljubezen do Boga in do bližnjega je to, ki nas postavi tudi v pravi ljubezenski odnos do sebe. Da se po eni strani ne stavimo na mesto Boga, po drugi pa da se ne v obupu mečemo v nič. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 2. maj 2021

Brez Kristusa smo nemočni

Misel na 5. velikonočno nedeljo 

Pri sodobnem človeku le redko najdemo pojmovanje življenja, ki bi bilo drugačno od zgolj biološkega pojmovanja. Tovrstno pojmovanje pa je tuje evangeljskemu pojmovanju, za katerega je to biološko življenje ne samo v drugem, temveč celo v tretjem planu, glede na to, da imamo kar tri izraze za življenje, o čemer smo kdaj že spregovorili. Pa ne gre za to, da bi ne šlo pri biološkem življenju za neresnično življenje – seveda gre za resničnost, je pa res, da je to le en vidik življenja, in sicer tisti minljivi. O njem Gospod govori, da ga razjedata molj in rja.

Naj gledamo tako ali drugače na življenje, ne moremo storiti nič, ker nas slednje presega, v vsakem primeru prihaja od Boga, tudi v samo tem biološkem smislu. Ker pa je Bog večen, tudi življenje ne more biti drugačno, kot pa večno. Četudi bi kdo tega ne verjel, to ne spremeni dejstva. Zaradi Adamovega greha mora človek svoje zemeljsko življenje končati s smrtjo, tako to je. Pred prihodom Jezusa Kristusa, Božjega Sina, bi se naše zemeljsko življenje ne moglo dobro končati, z njegovim prihodom pa se vse spremeni. Kakor se zaključi bizantinski spev, je Kristus: »Vsem, ki so v grobovih obnovil življenje.« Namreč, ne gre za to, da bi Kristus podarjal to biološko življenje, kar se sicer včasih tudi zgodi, pa vendar nekoč tudi za takšnega nastopi dokončna telesna smrt. Vprašanje je bolj to, kam bo po ločitvi od telesa, kar se zgodi ob zemeljski smrti, šla naša duša, ki pa je večna. Dušo pa poživlja Duh, namreč Sveti Duh, ta je tisti, ki ga Kristus pošilja za obnovo našega življenja. Naša duša je namreč brez tega Božjega življenja obsojena na duhovno smrt, ki je večna smrt – sv. Janez jo v Razodetju imenuje tudi »druga smrt«. 

Marsikateri človek se tako močno napreza, da bi ohranil tisti del življenja, ki ga ne more ohraniti, žal pa na ta način zapravi tisto, kar večno ostane, to pa je naša duša. Če zanjo ne skrbimo v tem zemeljskem življenju, smo kakor tisti človek, ki leži napol mrtev ob poti iz Jeruzalema v Jeriho – tudi mi smo napol mrtvi zaradi greha, smo duhovno mrtvi. Samo s Kristusom živimo v polnosti, kar nam prav tako govori v Janezovem evangeliju. On nam daje posvečujočo milost, Božje življenje, s katerim polno živimo že na tem svetu, naša duša je nahranjena in napojena, kar ne morejo storiti ne materialne reči ne čustva ne naši odnosi, ampak samo Bog. 

Prvi je odnos s Kristusom, potem pa šele imamo prave medsebojne odnose, kakor tudi pravi odnos do stvari tega sveta. Na to trto smo bili s krstom vcepljeni, če se od nje ločimo, pa to pomeni smrt. V Kristusovi Cerkvi imamo Kristusa samega. V zapovedih in zakonih, kjer nas vodi po pravi poti kot edini resnični Kralj in Pastir. V nauku Cerkve, kjer nas uči edini pravi Učitelj in Prerok. V zakramentih Cerkve in v molitvi, kjer nas edini pravi Duhovnik posvečuje in napolnjuje s svojim življenjem. Tista Kri, ki se je prelila za ves svet, se po sveti pokori, spovedi, ki je po očetih »drugi krst« preliva po naših žilah. Šele tako smo res na poti v večno življenje, ne pa v večno smrt. Šele tako sveta evharistija za nas ni strup, ampak zdravilo. 

Objavljeno v tedniku Novi glas