nedelja, 24. oktober 2021

Luč odrešenja

Misel na misijonsko nedeljo (30. med letom)

Premišljujemo dogodek ozdravitve slepega Bartimaja v Jerihi. Zelo jasno je odlomek povezna z našim duhovnim življenjem in spreobrnjenjem, ki je vsem nam potrebno. 

Najprej Jeriha, ki je najnižje mesto na svetu kot jasen znak, kako se je treba ponižati skupaj s Kristusom. Treba je, kakor pravi v pismu Galačanom (5,24) sv. Pavel, križati »svoje meso, s strastmi in poželenji vred«. Odpovedati se je torej treba svojemu mesenemu mišljenju, svoji le človeški logiki, da bi sprejeli Kristusovo, ki je učlovečeni Logos – vrhovni, Božji um. Konec koncev je krst prav to, da smo pokopani s Kristusom, da bi potem z njim tudi vstali. Ni namreč dovolj, da z njim samo umremo, temveč moramo z njim biti tudi pokopani. Človeško se mora, v duhovnem smislu, razkrojiti, da bi potem iz očitno mrtvega in razpadlega Božja milost naredila svoje, to je novega človeka. To seveda ne pomeni, da naše narave ni več kot osnove, ta seveda ostane, pomeni pa, da se res v polnosti ta narava da na razpolago svojemu Odrešeniku, da naredi tisto delo, za katero je prišel. 

Lepo to ponazarja, kakor so dejali sveti očetje, odvreči plašč s strani Bartimaja. Tisto, kar si mi domišljamo, da nam bo pomagalo, pa je samo naš človeški produkt, nam ne bo pomagalo. Mi se ogromno zanašamo na svoje sposobnosti in domislice, a nam to ne bo prineslo tega, da bi resnično spregledali v duhovnem smislu. To nam uma ne razsvetljuje, ampak ga zatemnjuje, to nam ne daje moči, ampak jo jemlje, to nam ne daje zares videti, ampak nas slepi oz. zaslepljuje. V vsem, kar smo in kar imamo, se moramo izročiti Kristusu, potem pa iti z njim vso pot, kakor lepo v svojem evangeliju poudarja sv. Marko, do najnižje točke. To je potem zagotovilo vstajenja in tega, da zares spregledamo. Da moremo ljudi in stvari gledati in videti v drugačni luči, v luči odrešenja.  

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 17. oktober 2021

Služba ali služenje?

Misel na 29. nedeljo med letom

Če pozorno beremo današnji evangeljski odlomek, potem slednji opisuje naše življenje in razmišljanje. Opisuje, kaj nam je v resnici pomembno v življenju in kako poslušamo in slišimo tistega, ki nam govori stvari, ki so drugačne od našega mišljenja. Kakor učencem, je tudi nam zelo važno, kaj lahko dosežemo v življenju, do kakšnega položaja lahko pridemo, kako lahko služimo, ampak to zadnje se sprašujemo raje, kaj in koliko lahko služimo ali zaslužimo, po možnosti na lahek način. 

V resnici bi tudi nam bilo zelo koristno imeti kakšnega vplivnega prijatelja, ki bi nam »zrihtal« pravo službo, ne delo, temveč službo. Želeli bi prijatelja, ki bi nam lahko zagotovil položaj in vidnost v družbi… Vsi bi seveda, poleg tega, radi bili vselej srečni in veseli, nikdar ne bi radi čutili bolečine, potrtosti, ne bi radi imeli kakšne bolezni, vedno bi nam moralo iti kot po maslu. Skratka, kot normalno stanje praktično vsi pojmujemo ugodje, kar pa ni resničnost, temveč fantazije. Žal krščanska vera, če je prava, ne prinaša ne nikakršnega ugodja niti nobene ugodnosti. Gospod Jezus prav tako nikomur ne zagotavlja materialnih pridobitev, če stopi v prijateljstvo z njim. Nasprotno, bolj ko bomo odmislili te razne posvetne in materialne težnje in si bomo želeli duhovnih darov, bolj bomo slednje tudi zares prejemali, ker bo v nas prostor zanje. Seveda ne bo šlo brez napora in trdega dela, ker duhovno življenje pač ni »službica«, ko lepo človek cel dan sedi na stolčku, ki mu ga je nekdo »zrihtal«, pa mu ni treba nič pametnega delati, temveč je treba trdo garati. 

Treba je gojiti zakramentalno in molitveno življenje, treba si je prizadevati tudi za to, da sledimo krščanskim naukom, kakor je potrebnega tudi veliko intelektualnega napora, ker smo, resnici na ljubo, v naši veri precej slabo podkovani, zato bi se morali veliko izobraževati in se vanjo tudi po tej plati poglabljati. Pa še nekaj je treba vzeti v zakup – življenje na zemlji je trpljenje. Temu se ne da izogniti, če pa je nekdo pravi kristjan, bomo spoznali prav iz tega, kako sprejema trpljenje in preizkušnje. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 10. oktober 2021

Pravi cilj našega življenja

Misel na 28. nedeljo med letom

Vsak od nas je tisti »nekdo«, ki bi rad izvedel, kako bi prišel v življenju do tega, kar imenujemo sreča. Današnji svet nas spodbuja k temu, da bi se vsak od nas uresničil oz. se izpolnil. Poudarek je torej dan na meni samemu, vendar pa je to pot brez izhoda, uresničitve oz. izpolnitve pa ne prinaša. Izpolni se vsakdo v drugem, najprej v Bogu, potem v svojem bližnjem – obema je potrebno služiti. 

Človek, ki pride k Gospodu, živi precej dosledno svoje življenje v odnosu do bližnjega, kakor ga lahko živi tudi nič koliko ljudi današnjega časa. Osnova, ki nikakor ni slaba, kar z ljubečim pogledom nakaže tudi Gospod Jezus, gre pa vendarle za samo dobro življenje v zemeljskem smislu. Kristus že takoj na začetku stvari postavi na svoje mesto, saj pokaže temu človeku, kako nikakor ni samo neki učitelj, ampak mu pove, da je dober samo Bog, s čimer nakaže, da je tisti, ki govori z njim, nihče drug kot Bog. Zahteve, ki jih postavlja Bog, gredo onkraj zgolj človeških sposobnosti in človeške pameti. Tisto, do česar pridemo ljudje sami po sebi, je sicer lahko dobra osnova, ki jo priznava tudi Gospod sam, kakor smo rekli, a se na neki točki vse to ustavi. Potrebna je usmeritev v nadnaravni cilj, natančneje v Boga kot cilj. Izpolnjevanje njegovih ne samo zahtev, temveč tudi predlogov, nasvetov, je tisto, kar nas precej bolj osrečuje in izpolnjuje, kot pa bi si to ljudje omogočili sami po sebi. Imeti bogastvo, v takšnem in drugačnem pomenu, sicer ne pomeni obsodbe za neuspeh v iskanju sreče in izpolnitve, vendar le, če je slednje sredstvo, ne pa cilj. Nihče ga namreč ne bo nesel s seboj ob ločitvi s tega sveta. 

Tu je kontrast med dvema kategorijama, ki imata enako osnovo - apostoli in tem človekom, le da so eni vse zapustili in šli za Kristusom, da bi jih on napolnil in osrečil, ta človek pa se ni pripravljen odreči zemeljskim in človeškim ugodnostim ter udobju. Apostoli namesto vsega, kar so imeli, prejmejo Kralja samega, v srcu tega človeka pa, kakor je veljalo že ob njegovem rojstvu v Betlehemu, zanj ni prostora. Kjer ni prostora za Kristusa Kralja, ni prostora najprej za Božjo modrost in previdnost, za tisto pravo otroško zaupanje do Boga. Zelo nevarno pa je tudi, da nekdo, ki ostaja tako navezan, ves prostor svojega srca porabi le še zase, pa da potem ni prostora niti za bližnjega, začenši s tistimi najbližjimi.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 03. oktober 2021

Drugačna raven skupnosti

Misel na rožnovensko nedeljo

V evangeliju Gospod Jezus, Božja beseda sama, navaja tisto, kar je zapisano o zakonu v začetku Svetega pisma. V 1. Mojzesovi knjigi je zapisano, kako je bilo z zakonom v Božjem načrtu, kakšno mesto ima, vidimo, kot kakšen je zakon med moškim in žensko izšel iz misli in srca Boga Očeta, če povemo z dvema simboloma. Kako si je torej Bog to sveto vez zamislil že od samega začetka. Zelo pomembno je poudariti ta začetek, ker si Cerkev ni nič izmislila glede zakona in poroke ter družine - vse to oblikuje tisto, kar označujemo za najstarejšo institucijo, namreč družino, ki je tudi sicer v mednarodnih listinah označena za osnovno celico družbe. Od začetka pa nista bila ustvarjena le kot moški in ženska, temveč kot mož in žena. Vsakdo se uresniči šele v družini, ko postane mož oz. žena. Gre za najprej duhovno načelo, zato možje in žene postanemo tudi tisti, ki imamo drugačne vrste družino, torej župnijsko recimo oz. redovno. 

Tako torej razumemo, berila nam pa pri tem pomagajo, da zakon ni neka človeška institucija, ki bi se potemtakem lahko spreminjala in bi jo lahko spreminjali po mili volji, temveč ima Božje temelje. S stvaritvijo prvega para je Bog postavil tudi zakon, kar dobro pove prvo berilo: »Ni dobro človeku samemu biti; naredim naj mu pomočnico, njemu primerno« (1 Mz 2,18). Poleg tega pa še: "Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se držal svoje žene in bosta eno meso" (1 Mz 2,24). To pomeni, da ženin in nevesta postaneta ena sama stvar, nerazdružna enota, poleg tega pa se med seboj dopolnjujeta. Raven tega pa je seveda globlja in je ni mogoče razumeti drugače, kakor le z duhovnimi očmi. Za razumevanje je potrebna vera. Zato je lepo kardinal Ravasi še kot profesor Svetega pisma dejal, da je zakon preizkušnja kristjanove vere. Brez vere, ki mora seveda biti v takšni ali drugačni obliki navzoča pri obeh zakoncih, ne gre. V takšni in drugačni obliki, ker imamo tudi recimo zakon vernega z nevernim, pa mora tudi slednji imeti določeno vero, saj mora verovati v zakon, v človeka, ki ga vzame...

Kriza družbe je zaradi krize družine, obojno pa je kriza vere. Tudi vse, kar se dogaja, temelji na duhovni ravni. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 19. september 2021

Postati majhni za Boga

Misel na 25. nedeljo med letom

Gospod želi vedno biti tudi nekaj časa sam s svojimi učenci, da bi jih naučil kaj novega, pa da bi seveda poglobili svoj odnos z njim. Od množice se kristjani kot njegovi učenci ločimo, da bi bili z njim seveda vsakič, ko gremo k sveti maši, še posebej to velja ob nedeljah in praznikih, a velja tudi za vse tiste trenutke, ki jih preživimo z njim v molitvi, še posebej za tiste, ki jih sami z njim preživimo v cerkvi, kjer je resnično navzoč. 

Vseeno pa bi danes vztrajal še raje pri zakramentu pokore, ker se res odlično sklada s povedanim v evangeliju. Tam ni prostor za samopotrjevanje, za uveljavljanje sebe, ampak ravno obratno. Tam moramo resnično biti majhni in otroški, da bi nas Gospod napolnil po Svetem Duhu s svojo milostjo. Da bi bili spet polni Božjega življenja. Pred Bogom tedaj res nismo večji ali manjši, ampak ni razlike med enim in drugim v smislu, da smo vsi grešniki. 

Potrebno se je ponižati, da bi nas Gospod povišal, česar pa svet neposredno ne more opaziti, temveč le posredno, saj nam milost pomaga tudi k temu, da se poboljšamo v odnosu do bližnjih. Kakor pa smo govorili že zadnjič, nas svet vabi k temu, da bi se nad drugimi uveljavljali, kar je bila skušnjava tudi apostolov, Gospod pa nas vabi k temu, da se manjšamo, da bi on v nas rastel. 

V spovedi tako imamo tisto resnično notranjo pripravo na vredno in dostojno prejemanje Gospoda v obhajilu. Kdor si domišlja, da je to njegova pravica in kako da je on vreden prejeti, ni otroški, ampak je otročji. Otročji je tudi vsak kristjan, ki se sprašuje, kaj naj pripravi Gospodu, namesto da bi se raje vprašal, kaj Gospod pripravlja ali je pripravil zanj. Bolj ko vse drugo, je pomembno Gospodu pripraviti svoje srce. V človekovi notranjosti se namreč nujno mora nekaj spremeniti. Naj nam naša nebeška Mati Marija ne bo samo čudovit zgled v tem, ampak jo kličimo na pomoč kot mogočno priprošnjico, da bi bili v odnosu do Gospoda bolj otroški, da bi torej odprli srca Božji milosti.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 12. september 2021

Za Kristusom po poti križa

Misel na 24. nedeljo med letom

Če bi danes vprašali koga, kaj je najpomembneje v življenju, morda na Jezusov način – kaj ljudje pravijo glede tega -, bi morda odgovor bil precej bolj enoten – biti srečen. Odgovor je lahko na mestu, vendar je potrebno ugotoviti, da si sreče ne more zagotoviti človek sam, da ne pride po naši človeški logiki, temveč po logiki Božjega kraljestva. V tem kraljestvu pa kraljuje Kristus, zato tokrat v evangeliju prehajamo od zapovedi in razvoja Božjega kraljestva k sami osebi Jezusa Kristusa. Božje kraljestvo namreč ni in ne sme biti le v nebesih, ampak tudi na zemlji, kakor molimo pri očenašu. Za dobro življenje in za to, da »najdemo svojo dušo« (kakor je pravilni prevod), potrebujemo »biti z njim«, kar nam kot ključno sporoča evangelist Marko. Res je, da smo z nekom, se je treba stalno odpovedovati sebi, to velja za vsako človeško osebo, s katero želimo biti, toliko bolj pa za našega Kralja, Gospoda Jezusa. Kakor pravi Janez Krstnik, mora veljati: »On mora rasti, jaz pa se manjšati.« 

Če hočemo torej večno z njim kraljevati, moramo stalno z njim biti. Skoraj vsi apostoli in učenci so se morali kasneje pokesati in vrniti, ker so se razbežali, razen apostola Janeza, ki je edini med njimi stal pod križem. Zato tudi edini med apostoli ni umrl mučeniške smrti. Boljše so bile žene, ki so z Božjo Materjo Marijo vztrajale do konca ter stale pod križem. Biti z njim je namreč pot križa, tudi zato, ker Kristus kraljuje s križa. To je obratna logika z logiko sveta, ki pravi, kako se mora nekdo, po možnosti res posameznik, ne skupnost, vse bolj afirmirati – Kristus pravi, da se mora nekdo manjšati, da bi postal velik.

V Jožefovem letu smo. Sv. Jožef se je na trenutke odpovedal sebi, da je prevladala Marija in se je zgodila Božja volja. Veljalo je tudi obratno, ko je Marija bila kot žena podložna Jožefu in se je prav tako vse izvršilo, kakor je prav. Imamo tudi figuro Pavla, katerega ime pomeni »najmanjši«, prej pa je bil Savel, katerega ime pa pomeni »prvi«, »največji« in podobno. Srečko Kosovel nam v pesmi 'Veliko moraš pretrpeti' pokaže na to, kako težko je človeku iti po poti križa, čeprav pravi, da je treba. V evangeliju smo poučeni, da ne smemo po tej poti iti sami. Ne smemo biti kakor Juda Iškarijot, ki se je v srcu osamil od drugih, tudi od Boga, biti moramo kakor Marija. Ki je vse sprejela v svoje srce in to še vedno dela. Ni najprej razumela, ampak je najprej shranila v svojem srcu in premišljevala, je pa verovala, ker je, kakor je vzkliknila Elizabeta, »tista, ki je verovala«. Moramo jo posnemati, križ sprejeti, sprejeti vse, kar pošilja Gospod, pa to shraniti in premišljevati v svojem srcu, polni vere. Bog vodi to pot v svoji modrosti in previdnosti. Svojim zvestim pripravlja večje plačilo.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 22. avgust 2021

Trde besede

Misel na 21. nedeljo med letom

Ko so v svojem zelo mesenem pogledu ljudje Gospoda razumeli dobesedno, kakor nam pravi sv. Avguštin, so mislili, da bodo res rezali in jedli njegovo meso. Sv. Janez Krizostom pravi, da je bilo preveč za njihovo razumevanje. Tudi danes zvenijo besede katoliškega nauka s svojimi zahtevami trdo za vsega drugega vajena ušesa sodobnikov, pokvarjeni kot so od stalnega nabijanja iz medijev. A to ne pomeni, da je treba omehčati nauk, ker po apostolu Petru vemo, da je prav ta trda beseda hkrati tudi »besede večnega življenja«. 

Ljudje potrebujejo nekoga, ki bi jih uvedel v ta nauk, ki je na videz trd, v resnici pa daje res trajno zadovoljstvo in srečo, če gremo po poti tega Božjega nauka. Kristus nas opozarja, da pot za njim ni lahka, temveč je nošnja križa, je odpovedovanje samemu sebi in svojemu napuhu. Toda ta žrtev s Kristusom prinaša neverjetne sadove, ki so večni. To niso tisti »neji«, da bi se nečemu odpovedovali, temveč so to »neji« za – za nekaj večjega oz. za nekoga večjega. Kakor je pravil sv. Ignacij Lojolski, so ga posvetne misli sicer v začetni fazi osrečevale, a so ga potem, ko so vanj prodirale, vznemirjale in ga niso osrečevale, prav obratno pa je veljalo pri njem za te »trde besede«, ki so bile le na videz trde, v resnici so ga nadvse izpolnjevale in osrečevale. Pa saj vidimo tudi v športu, da je potrebno veliko odpovedi, vendar potem pridejo tudi sadovi tega odrekanja. 

Nič drugače ni v vsakdanjem življenju. Tisti cilj po koncu našega zemeljskega življenja so nebesa, vendar pa nam pot, ko sledimo »trdim besedam«, prav kakor je dejal sv. Ignacij, prinaša neko trajno zadovoljstvo in izpolnjenost že tu na zemlji. Vdajanje razvadam in pregreham nas na koncu pušča prazne, skrb za vrlo in sveto življenje pa nas ne pušča takšnih, temveč nas izpolnjuje in nasičuje. Začetki so težki, a ko se potem človek nekoliko ustali na tej poti za Kristusom, te trde besede postanejo mehke in sladke.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 15. avgust 2021

Marija, kažipot za nebesa

Misel na Marijino vnebovzetje

Lanskega 1. novembra je minilo že 70 let od razglasitve verske resnice Marijinega vnebovzetja, ki ga letos obhajamo na nedeljo. Papež Pij XII. Je v dokumentu ob razglasitvi navedel sv. Janeza Damaščana, ki je dejal, da je »bilo potrebno, da ona, ki je pri rojevanju ohranila svojo deviškost nedotaknjeno, ohrani brez vsake trohnobe tudi svoje telo po smrti«. Isti cerkveni oče pa pravi tudi, kako netrohljivost njenega prečistega telesa izhaja iz njenega Božjega Materinstva: »Potrebno je bilo, da ona, ki je v svojem telesu nosila Stvarnika, ki je postal otrok, živi v Božjih prebivališčih«. Kakor velja za Božjega Sina, velja za Marijo, kakor velja zanjo, more veljati tudi za nas. Božji Sin je šel v nebo z lastno božansko močjo, Marijo je pa vzel v nebesa k sebi s to močjo. Z isto močjo more vzeti tja tudi nas. Kljub vsemu trpljenju je bila Devica Marija trdno usmerjena v nebo, saj je zaupala, da jo bo tisti Sin, čigar telo ni videlo trohnobe, ki je vstal od mrtvih in šel v nebesa, tudi zanjo uresničil na las podoben načrt. 

Zato za nas zatekanje k Mariji in posnemanje njenih kreposti, ki nas vabijo na pot za njo, ni kar tako. Če bomo namreč Marijo ljubili, bomo ljubili tudi njenega Sina, slednji pa bo po mogočni Marijini priprošnji v to čudovito nebeško družbo nekoč vzel tudi nas. Vnebovzeta je zagotovilo, da zlo nima zadnje besede. Čeprav pa tega ona v zemeljskem življenju Sina še ni povsem doumela, pa je vendarle bila v veri prepričana, kako bo na koncu on tisti, ki bo izšel kot zmagovalec, vedela pa je tudi, da bo z njim zakraljevala tudi ona. Res je sicer, da bo naše telo nekoč prepuščeno trohljivosti in razpadu, vendar pa v veri vemo, da če bomo po Mariji rešili svojo dušo za nebesa, da nam bo Božji Sin nekoč naklonil poveličano telo, ki bo podobno njegovemu in Marijinemu. V stiskah naj nam bo zato Marija kažipot na tistega, ki je Pot, da bi se nekoč skupaj z njo, s Kristusom, angeli in svetniki veselili v nebeškem veselju.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 08. avgust 2021

Resnična hrana

Misel na 19. nedeljo med letom

Toliko je reči, s katerimi se hranimo, v pravem in prenesenem pomenu, pa še vedno ugotavljamo, da nam nekaj manjka, da še vedno ni dovolj. Pomeni, da smo v nekem smislu podhranjeni, pa čeprav imamo telesne hrane in drugih udobnosti še preveč. Četudi kdo med nami nima toliko denarnih in drugih sredstev, še vedno težko govorimo, da bi trpel tisto pravo lakoto, kakršno pa še vedno najdemo na svetu in kakršno so nekoč trpeli tudi naši predniki. 

V 1. berilu najdemo pa neko lakoto, ki zaznamuje tudi nas, saj je prerok Elija prav utrujen nad vsem, celo nad svojim življenjem. Dovolj mu je boja, ker ni ničesar dosegel. Kar veliko ljudi je enostavno utrujenih nad vsem, pa čeprav so naredili vse, da bi bil tisti košček sveta, v katerem se gibljejo, vsaj malo boljši. Bilo je vloženih veliko moči, sedaj pa smo preutrujeni, da bi se še borili – na las podobno preroku Eliju. V veliki večini torej ne gre za neko telesno utrujenost, niti za neko klinično stanje, ker bi sicer vsi današnji napori pomagali. Kar poglejmo namreč okrog sebe. Imamo žene in može, ki so poskusili marsikaj, da bi spet vnesli vitalnosti v zakonsko življenje, tudi terapijo parov, pa ni bilo želenih učinkov. Mnogi obiskujejo celo psihoterapije, pa ni posebnih učinkov. Mnogi poskušajo takšne in drugačne metode zdravega življenja, diete, ki obljubljajo marsikaj, pa tudi še vedno praznina. In niso le posamezniki utrujeni, temveč cele skupine ljudi, morda celi narodi. Utrujeni so v odnosu do institucij, kot sta recimo Cerkev ali politika, kakor lahko zatrdimo tudi obratno, saj sta utrujeni tudi obe omenjeni instituciji, pa še katera zraven.

Ob vsem tem iskanju in neizpolnjenosti smo še vedno utrujeni. Strokovnjaki nam ne morejo pomagati, torej pomeni, da je težava drugod. Najbrž smo ostali pri iskanju vzrokov preveč na površju in nismo videli, da je v resnici naša duša tista, ki je utrujena. Gre torej za najprej in predvsem duhovno težavo. Ampak, kako pojmujemo danes duhovnost? Pojmujemo jo še vedno preveč materialno, tehnično, psihološko in razumsko, torej še vedno preveč površinsko. Mislimo namreč, da bomo tudi to rešili ljudje sami ali s pomočjo strokovnjakov, vsekakor pa naj bi obstajali recepti in formule, po možnosti celo takojšnje, ki bi pomagale tudi pri tem. Mnogi namreč pravijo, da so naredili veliko na sebi in to tudi drži, če tako pogledamo. Mnogi so se začeli bolj zdravo prehranjevati, obiskujejo razne tečaje samozavedanja, meditacije… Mnogi začnejo brati knjige in lahko rečemo, da so res kar nekaj prebrali in še berejo, pa morda prej tega niso počeli. Marsikaj so storili in vendar so še vedno utrujeni, nezadovoljni, nesrečni, neizpolnjeni. 

Postavi se tako vprašanje, če smo na koncu res ljudje tisti, ki lahko zagotovimo v polnosti, da ni več utrujenosti, obteženosti, nezadovoljstva, nesreče, neizpolnjenosti? Očitno to ni mogoče. Zato pa je utrujenost lahko za nas vse tudi priložnost, da zase zares nekaj naredimo, saj se lahko končno odpremo tudi presežnemu, torej nekomu, ki zares lahko pomaga tem našim težavam. Ne moremo nevsakdanjega reševati z vsakdanjim. Ne moremo na duhovne potrebe in izzive odgovarjati z neduhovnimi, človeškimi sredstvi. Pravi boj se odvija na duhovni ravni, tam pa ljudje sami nimamo nobene moči. Potrebujemo pomoč od zgoraj. Ko govorimo o duhovnosti, ne mislimo orientalskih in ezoteričnih receptov, ker je to še vedno domišljanje, kako bomo vse skupaj sami rešili. Zateči se moramo k tistemu, ki je nad vsem človeškim, nad vsem vidnim in ustvarjenim, ki je močnejši od zla in celo od smrti. 

Duhovna hrana je tako zatekanje k Gospodu. Je molitev, je poslušanje in hranjenje s Svetim pismom, vendar je še več kot to, saj je naš Gospod sam »kruh življenja«, ker se nam on sam daje v hrano. Če smo torej poskušali vse mogoče v življenju, pa še vedno ni nič, potem več kot očitno primanjkuje v našem življenju Gospod sam. Njega potrebujemo zato, da bi lahko videli, da je še veliko več, kot le ta svet, mi ljudje, naši odnosi, to naše zemeljsko in človeško življenje. Dostop do tega življenja pa je mogoč le po Božjem Sinu Jezusu Kristusu, kruhu življenja, v svetih zakramentih. Spoved nas že čaka, da bi vredno prejemali sveto obhajilo, Gospoda samega.

nedelja, 01. avgust 2021

Da bi evharistični čudež rodil sadove

Misel na 18. nedeljo med letom

Kot je lepo dejal sobrat biblicist, don Fabio Rosini, je velika razlika v tem, da je nekdo bil priča samemu čudežu, kakor se je to zgodilo mojemu zavetniku, apostolu Andreju, apostolu Filipu in še kateremu od njih, za razliko od ljudi, ki so samo potem bili deležni rezultatov tega čudeža. Čeprav drži, da so tja na tisti travnati kraj, ki označuje glede na psalm o Dobrem pastirju Božjo prečudovito previdnost, prišli prav zato, ker so slišali o številnih »znamenjih«, ki jih je Jezus delal. Podobno je vsakemu kristjanu, ki vidi in doživi, ki ga Bog nagovarja, ki ga molitev in zakramenti nasičujejo, ko sicer ostalim predaja rezultate teh čudežev Božjega previdnega delovanja, ne more pa storiti veliko več od tega, da te ljudi, ki tega še niso bili deležni, povabi k viru vsega tega. 

Vidimo potem rezultat, saj množica išče Jezusa nato iz napačnih vzgibov, saj iščejo telesno hrano, ki jotak mogočni čudodelnik seveda lahko zagotovi, vendar pa jim on daje takšno hrano, ki ni od tega sveta, to je nadnaravna hrana, kdor pa jo vredno uživa, bo živel vekomaj, gre torej onkraj tega zemeljskega življenja. Zato marsikdo noče več slediti Jezusu, kar pove apostol Janez kasneje, vendar pa on daje hrano, ki celostno nasiti in napoji človeka. Žal premnogi, ki iščejo le telesno in materialno zadovoljitev, gredo iskat na druge, napačne naslove. Sveti Janez pa tu govori o ustanovitvi presvete evharistije, o sveti maši, kjer se edinole dobi ta »kruh življenja«, katero pa ni le zemeljsko in materialno, ampak gre za celostno življenje, ki je večno, saj izhaja iz Boga in se k njemu vrača, Bog pa je večen. 

Kakor pa smo zadnjič govorili, ni dovolj samo biti navzoč pri sveti maši in samo uživati ta presveti zakrament, temveč se je treba na to tako zunanje kot tudi notranje pripraviti. Pripraviti je potrebno svoje telo z evharističnim postom in dostojno obleko in pripraviti je treba svojo dušo, da je v Božji posvečujoči milosti. Zato je tesno povezana sveta spoved z evharistijo. Dandanes žal vidimo precejšnje vrste za obhajilo, prav takšnih ali vsaj podobnih vrst pa ne vidimo pred spovednicami. Vendar pa brez človekovega notranjega sodelovanja ne more biti duhovnih sadov uživanja Svetega Rešnjega Telesa.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 25. julij 2021

Živimo od pravega kruha

Misel na 17. nedeljo med letom

Beremo poročilo o pomnožitvi kruha po evangelistu Janezu. V 5. poglavju smo izvedeli, da Kristus daje duhovno življenje tistim, ki vanj verujejo. Narobe je misliti, da bi duhovno življenje ne imelo nič opraviti z materialnim, kakor razmišlja današnji človek, zlasti pa je ta miselnost zaskrbljujoča pri mladostnikih in mladih odraslih. 6. Janezovo poglavje nam pravi prav to, da materialne dobrine lahko čudovito služijo kot sredstvo, da dosežemo duhovne dobrine, je pa seveda problem, če se iz sredstva spremenijo v cilj, saj potem duhovno razsežnost bodisi močno oslabijo bodisi celo izključijo. Res je, pravi Kruh življenja je Kristus, vendar pa se vselej, danes kot včeraj, poslužuje ustvarjenega, da to postane. Mi smo tisti, ki moramo dati na razpolago sebe, svoje in to, kar smo in imamo, da bi lahko Kristus prišel prebivat v nas in vse, kar smo mu podarili spremenil v poveličani milostni dar za nas in za naše. 

Kristus kaže, kako so sredstva, da dobimo njegovo milost, ki je njegovo Božje življenje, sveti zakramenti, pokaže pa tudi, da se mu moramo dati povsem na razpolago. Ne gre namreč samo za prejem zakramentov, ampak tudi za to, da bi slednji v nas čim bolj v polnosti učinkovali. Kristus nikdar noče delati sam, pa ne, da bi ne mogel, želi naše sodelovanje. Konec koncev nikdar ne dela sam, ker je v edinosti Svetega Duha z Očetom. Današnji človek je tisti, ki hoče delati vse sam in si domišlja, da sam ve in zna najbolje. Takšna miselnost je na dolgi rok pogubna – potrebujemo tako skupnost, torej druge ljudi okoli nas, kot tudi občestvo, torej povezavo z vso Cerkvijo, na vseh treh ravneh. 

Kot je lepo dejal don Fabio Rosini, ljudje na več načinov gledamo na sočloveka, posledično pa tudi na Boga, svetnike, verne duše in vse, ki so del občestva Cerkve: prvi pogled je bližnji kot nebodigatreba, ker lahko storim vse sam; drugi je bližnji, ki je v redu le toliko, kolikor mi koristi, tretji pogled pa je zavistni pogled, ko bližnjega dojemam kot svojega tekmeca. Vsi troje pogledi se seveda lahko med seboj brez težav dopolnjujejo v neki super-pogled. Negativni, seveda. Da bi imeli zdrav pogled na sočloveka, na svet, kakor tudi na Boga in vso Cerkev, vojskujočo se, očiščujočo se (duše v vicah) in zmagoslavno (vsi v nebesih), moramo tudi ta svoj pogled, ki ga kot ljudje imamo, po Gospodovem služabniku izročiti Kristusu. 

Najpomembnejše sodelovanje pri sveti maši je, kot smo na tem mestu že večkrat ponovili, izročitev sebe in vseh, ki jih imamo, ter vsega, kar imamo. Gre za našo zahvalno daritev, za našo prosilno daritev in za našo spravno daritev, ko obžalujemo vse svoje grehe in opustitve. In pomembno je biti pri sveti maši, ker more tam učinkovito, združen v občestvo svetih, moliti vsak, tudi največji grešnik, četudi ne bi mogel prejeti odveze ali svetega obhajila. Poleg učinkovitosti molitve, ker Cerkev tam dopolnjuje, kar njemu manjka, pa še prejme neprimerno več pomagajoče milosti, da bi se mogel spreobrniti in vrniti na pravo pot. Pa saj je neverjetno, da moramo tako vabiti k sveti maši – sv. p. Pij je dejal, da če bi vsaj malo vedeli, kaj je sveta maša, bi morali stati pri vratih orožniki, da se zaradi prenatrpanosti stavba cerkve ne bi porušila.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 18. julij 2021

Hrana pravega nauka in vodstva

Misel na 16. nedeljo med letom

Lepo je tudi v evangeliju zaslediti Božjo skrb za učence, saj tudi Božji Sin dobro ve, kako njegovi učenci potrebujejo nekoliko počitka in telesnega okrepčila. Opazimo omenjeni dve skrajnosti, zlasti to prvo pa še kako vidimo v vsakdanjem življenju, to pa je tista, ko se človek ne zna nekoliko ustaviti in si oddahniti od svojega vsakdanjega dela, si privoščiti telesno okrepčilo v miru in dobri družbi, kakor je tudi prav. 

V velikem poudarjanju in zasledovanju materialnih dobrin se ljudje po službi posvečajo še drugim dejavnostim, da bi še kaj zaslužili. Pa saj ne gre za to, da bi bilo to prepovedano, ampak težava je, ko ni časa za pogovor, za igro, za skupni obrok in tako naprej. Lepo je govoril srbski menih, ki je rastel v stiku s privilegiranim slojem v Beogradu na Dedinju in okolici, kako so starši njegovim prijateljem dajali denar, ne ljubezni. Kaj so v resnici potrebovali? Zato ne sme nikomur biti škoda časa, ki ga posveti temu, da gre s svojimi najbližjimi, ki so njegova družina, na sprehod, da se igra z otroki in podobno. Zakaj pa ne bi v svoja vsakdanja opravila vključili otrok ali vnukov, ki jim tako namenimo nekaj časa, njim pa se vse zdi še kot igra? Z dobro voljo je vse mogoče. 

Opozoril bi pa tudi na to, kako se ne vzame več nedelje kot tisto, kar je oz. bi morala biti. V prvi vrsti je to Gospodov dan, njemu posvečen, hkrati pa tudi dan, ko lahko kvalitetno preživimo čas s svojimi najdražjimi. Je dan tudi za kak obisk starejših in podobno dobrodelnost, važno pač, da ne gre za tiste sicer vsakdanje dejavnosti, ki štejejo k hlapčevskemu delu. Učenci, dijaki in študentje morajo tudi ta dan odložiti te skrbi, torej učenja in delanja nalog, saj navadno to pomeni, da do takrat niso naredili svojih dolžnosti, pa skušajo še zadnji hip reševati, kar se da. 

Omeniti pa moramo še drugo skrajnost, povezano s tem opuščanjem Gospodovega dne, ki je v tem, da se odpovedujemo svoji duhovni in intelektualni hrani na verskem področju. Hraniti se moramo tudi duhovno v molitvi in v svetih zakramentih, zato pa imamo spoved in sveto mašo z obhajilom, vendar potrebujemo tudi hrano zdravega nauka. Dolžnost nas pastirjev jo je res dajati, vendar pa je tudi dolžnost vsakega kristjana, da si to hrano poišče – dolžnost poučevanja je del službenega duhovništva, a je poglabljanje v katoliški nauk zaradi krstne upodobitve po Kristusu-Preroku dolžnost tudi vsakega kristjana. Tovrstna malomarnost je prav tako greh proti 1. Božji zapovedi, ki obravnava naše versko in molitveno življenje. Kristjan torej za to hrano potrebuje dobre pastirje, a mora zase in za svoje tudi sam poskrbeti, da takšno hrano priskrbi.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 11. julij 2021

Vsi smo poslani

Misel na 15. nedeljo med letom

Ko slišimo, da Jezus pošilja svoje apostole oznanjat, se nam morda zdi, da to nas ne zadeva oz. da ne zadeva vseh kristjanov, temveč zgolj tiste "profesionalne" oznanjevalce, torej duhovnike, še posebej misijonarje. Morda še nismo povsem razumeli, kako pri krščanskem oznanilu še zdaleč ne gre zgolj za besede, temveč za držo, za življenje. Dvanajsteri smo vsi kristjani, brez razlike in vse nas naš Gospod kliče, da pridemo k njemu oz., če bi pogledali izvirnik, da pridemo vanj. Odnos z njim mora namreč popolnoma prešinjati vse naše življenje, naše bivanje. 

Zato pa smo res vedno na poti in se vedno moramo vračati k Njemu, ki je izvir žive vode za nas, ki je tudi "gorivo" za naše oznanjevanje. Kaj pomeni oznanjati? Pomeni, kakor slišimo ob zaključku evharistične molitve pri maši, živeti: "Po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu." V vsakdanjem življenju mora biti to vidno, da nas je "Bog pred stvarjenjem sveta izvolil v Kristusu," kakor smo slišali v drugem berilu. Zastonj so vse lepe besede, če pa potem v našem življenju ni niti "k" od krščanstva. 

In kakšen je kristjan? Popotnik je, ki ve, da izhaja iz Kristusa in se vanj vrača, ki pa mora tudi pustiti ob strani posvetne skrbi. Ne, da niso pomembne, so tudi pomembne, saj danes brez določenih materialnih sredstev ne moremo živeti, a niso na prvem mestu. Če je tisto najpomembnejše, potem odločilnega koraka v življenju nikdar ne bomo naredili. 

Pa še nekaj je važno. Učenci so poslani po dva in dva, v tej moči so sposobni izganjati hude duhove, ozdravljati... Skupnost je važna, tista, ki je zbrana v Gospodovem imenu, pa četudi sta samo dva ali trije, kot je drugod rečeno. Skupnost odganja tistega, ki je razdiralec in skupnost zdravi, če je seveda jasna zavest, od kod izhaja in kam je namenjena - Kristus je začetek in konec, je temelj vsake krščanske skupnosti. Sicer smo samo združba posameznikov, individuumov, nikakor pa ne skupnost. Če torej velja, da je Kristus temelj našega življenja in naše skupnosti, potem se nimamo česa bati. Težave in nasprotovanje nam nič ne morejo, ker jih otresemo kakor prah z oblačila. Le, da ne bi tisti prah za kristjana predstavljala molitev, sveta maša in sveta spoved!

Objavljeno v tedniku Novi glas

torek, 06. julij 2021

Potrebna je vera kot osnova

Misel na 14. nedeljo med letom

Naš Gospod ni v svojem domačem kraju mogel narediti, razen majhnih izjem, nobenega čudeža, ker tam ni bilo vere. Tisto, kar je tam bilo navzoče, je bila tiste vrste zakrknjenost, ko ljudje pravimo, da že vse vemo mi sami, da pa bi kak tak navaden in ponižen človek lahko napravil kaj posebnega tam, to ni mogoče. Najprej so se odrekli Jezusovemu nauku zaradi tega, ker niso sprejeli slednjega, ni bilo niti čudežev. Zakaj se Gospod čudi? Ker je preživel otroštvo in mladost med njimi in so lahko določene stvari videli in izkusili, najbolj njegovo neverjetno versko znanje, ki ni moglo biti človeško, a gotovo je bilo še kaj posebnega, čeprav seveda pred javnim nastopom svojega poslanstva ni delal čudežev – so pa zagotovo morali kaj slišati o tem. 

V glavnem, če prestavimo v naše čase in razmere, potem lahko zlasti rečemo to, da mi že vse vemo in znamo, vera, potemtakem pa Gospod Jezus, ne more pomagati nič v našem življenju, ker je vendarle samo navadni človek. Res je, tam v Nazaretu je bil resnično skromnega porekla, saj so rojaki že pozabili na kraljevsko rodbino v tolikih stoletjih, četudi je Jezus po obeh starših izhajal iz Davidovega rodu. Sedaj je bil sin skromnega obrtnika, nič posebnega, tudi danes pa Kristus ni nič posebnega. Njegov nauk je »peace and love«, pa ne pomeni nič, življenje, tisto pravo, pa naj bi šlo naprej po nekem drugem tiru. 

Sobrat don Alberto Secci je dejal, da je glavna stvar liberalnega krščanstva oz. katolištva v tem, da vsemu drugemu dodamo še Boga, seveda na koncu, nazadnje. Bog je neka dodatna oprema, ki samo malo poveča udobnost, ni pa seveda nekaj bistvenega, pa se da biti tudi brez njega. Tisto, kar nam je všeč, vzamemo, ostalo pustimo. Dokler nas krščanstvo potrjuje v naših življenjskih odločitvah, četudi zmotnih, je v redu, ko gre proti njim, pa ne. Dokler se dobro počutimo, je vera koristna, ni pa resnična in ne vpliva zares na naše življenje. Zato katoliški raziskovalec, dr. E. Michael Jones, večkrat izreče še kako resnično frazo: »Znanost je resnična, vera pa ti daje dobro počutje.« 

Vendar pa je dnevu dovolj lastna teža, ni potrebna še pretirana skrb za jutri. V današnjem dnevu pa so stvari v mojem življenju, kjer lahko pomaga le Jezus Kristus, duhovno in resnično – resnično mi podeli svoje Božje življenje v zakramentu spovedi, nato pa se z mano združi v sveti evharistiji. Zato, da zame sploh bo obstajal neki jutri, pa da me ne bo življenje s svojo težo zmečkalo, pa da bo ob koncu tega življenja konec vseh teh tegob. Nekateri že govorijo o tem, naj se pazimo, ker bo jeseni še hudo, sam pa jim pravim, da najprej nimam kristalne krogle, kot drugo pa imamo Kristusa – če pa je Bog z nami, kdo bo proti nam? Ampak vzemimo resno ta odnos in ne iščimo le zadovoljitve čustev in ne iščimo nekega, kot pravi sv. Pavel Timoteju, čehljanja ušes. Sicer niti v našem življenju ne bo mogel ničesar storiti, ker pač ne bo našel pri nas vere.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 27. junij 2021

Brez Boga ne moremo biti zdravi

Misel na 13. nedeljo med letom

V teh časih je ena glavnih tem pogovorov in želja zagotovo tudi zdravje. V latinščini imamo zanj besedo »salus«, ki pa pomeni zdravje ne samo telesa, temveč tudi duše, ko pa je nekdo zdrav, rečemo, da je »sanus« in je beseda tudi »sanitas«. Odtod tudi italijanski izrazi »salute«, »sano«, »sanità«. Žal se že vse od Descartesa naprej človeka pojmuje kot nekakšen stroj, ki mora delovati dobro, če pa kaj ne deluje, je to potrebno popraviti. Seveda je stroj treba tudi redno servisirati. Notranje težave se pojmuje podobno, saj bi naj bile to »mentalne« težave, ki jih potem rešuje medicinska znanost, če jih še ne more, jih pa bo. Da bi tu šlo za duhovni boj in da bi naj tu bile vpletene tudi zle sile, se dandanes oz. že kar dolgo izključuje. Vera je po tem pojmovanju sicer dobra stvar, ker omogoča dobro počutje, dokler se pač dovolj dobro počutimo, drugače pa nima nobene posebne koristi in je pravzaprav brezvezna. 

Tako se to pojmuje. Molitev bi naj bila izguba časa, prav tako pa tudi sveti zakramenti, kjer v bistvu še pred samo sveto mašo odpade najprej zakrament pokore, spoved. Po načelu, da je človek sam svoje sreče kovač, v smislu, da sam, popolnoma sam vodi in določa svoje življenje, nima duhovnik kaj iskati v tem življenju, in sicer zato, ker je najprej Kristus tisti, ki nima kaj iskati v tem človekovem življenju. Kristus je neki dobri hipijevski učitelj, čigar besede, ki nam godijo, vzamemo, ostalih pa ne. To je vse. 

Zato nismo kakor Jair, ki pade na obraz, ki se pokloni do tal pred tistim, ki je Bog, zato, ker bi naj mi pač bili več kot on, le da potem mi hitro pridemo do meje, ko ne moremo storiti več nič. Kakor Jairovi hčeri, se je oni dan sicer zgodilo danskemu reprezentantu Christianu Eriksenu, ki ni umrl, ampak le spal, kar pomeni, da še ni dokončal romanja na tem svetu – šele takrat namreč, po pojmovanju Svetega pisma, umremo. To pomeni, da umremo takrat, ko to hoče Gospodar življenja. Tudi telesno ozdravimo, kadar on to hoče in vidi, da je to koristno, da se oznani njegova slava in oblast, ker je resnični vladar nad življenjem in smrtjo. Sv. Jožef Moscati, raziskovalec in primarij v Neaplju, je na bolnih organih videl duhovno bolezen pacientov. Nekoč je opazoval bolna jetra bolnika in ga vprašal, koliko časa le-ta ni bil pri spovedi – odgovor je bil, da kakih trideset let. 

Tu vidimo, kako je vse povezano. Duša in telo sta eno. Skrbimo za svoje dušno, za svoje duhovno zdravje, da bi bili zdravi. Četudi pa bomo imeli težave s telesnim ali duševnim zdravjem, pa bomo vse to, če bo naše duhovno zdravje pravo, precej bolje prenašali.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 20. junij 2021

Ko nič več ne pomaga

Misel na 12. nedeljo med letom

Na 12. nedeljo med letom prebiramo pri Marku odlomek o pomiritvi viharja na morju. Ko so učenci odslovili množice, so Jezusa, kakor komentirajo, precej nepripravljeni vzeli s seboj v čoln, da bi se umaknili. Včasih se je potrebno precej hitro umakniti iz nekega položaja, skoraj vedno ne preveč pripravljeni na tisto, kar nas čaka – lahko bo vse prav mirno, lahko pa tudi ne. No, tu so se učenci dobro zavedali, da na Genezareškem morju kar precej tvegajo, saj se razmere tam zelo hitro spremenijo v slabe, kakor nam je bilo lepo pojasnjeno, ko smo bili tam. Včasih se je res potrebno soočiti z veliko možnostjo takšne ali drugačne »nevihte«, mimo katere se ne da. V življenju takšne nevihte pač so, tako da ni vprašanje, ali bodo, temveč, kako se bomo z njimi spopadli. Današnji človek bi rad seveda vse imel pod nadzorom, vendar to ni mogoče. Zelo verjetno je, da bomo kdaj ujeti še kar nepripravljeni, kljub temu, da smo se vselej imeli za tiste, ki imajo vse pod nadzorom. Prav je, da pridejo tisti trenutki, ko ugotovimo, da smo vendarle samo ljudje, da ugotovimo, kako smo ljudje v nekaterih položajih zelo krhki in majhni, da ugotovimo, da brez Boga ne bo šlo naprej. So stvari, ki so pokorne edinole tistemu, ki je Gospod. Nanj se je potrebno obrniti. 

Marko pa nam lepo predstavi pojmovanje Kristusa, kakršnega vidimo tudi pri premnogih današnjih kristjanih – imajo ga za nekega dobrega in modrega učitelja. No, če se res iz srca obrnemo po pomoč k njemu, čeprav ga še nismo zares spoznali in priznali za tistega, kdor je, torej za Gospoda in Boga, bo, če je to za nas dobro, razodel, kdo je v resnici. Pa tu ne govorimo o neki spektakularnosti, kakršno bi si na podlagi evangeljskega odlomka želeli tudi sami, ampak govorimo o tistem položaju, ko je človek v nekem obupanem in/ali izgubljenem položaju, pa se po pomoč obrne h Kristusu, čeprav ga do tedaj ni kaj preveč dobro poznal. 

Zelo podobno pa velja tudi za našo Mater Marijo. Zato naj tu navedemo besede čudovite molitve sv. Bernarda; »Spomni se, o premila Devica Marija, da še nikdar ni bilo slišati, da bi bila ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo pribežal, tebe pomoči prosil in se tvoji priprošnji priporočal.« Ko se res nanju obrnemo kot »zdihujoči grešniki«, nas bosta uslišala, seveda na pravi način, ne na tak, na kakršnega bi želeli mi.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 06. junij 2021

Zaveza v Kristusovi Krvi

Misel za Telovo

Kristus je tisto pravo velikonočno jagnje, njegova kri pa zagotavlja posebno osvoboditev. Njegova prelita kri je njegovo življenje, ki se je za nas prelilo, se še preliva in se tudi bo prelivalo do konca sveta, da bi ne bili več zapisani zlu, bolečini in smrti, temveč bi v moči te svete hrane lahko te stvari bile le prag, ki ga je potrebno prestopiti, da se zares osvobodimo, da rastemo in zares zaživimo, kakor tudi, da temu življenju ne bo konca. 

To so tako velike skrivnosti, da lahko tu na široko blodimo in debatiramo, vseeno pa nam prav simbolika krvi da razumeti, kaj pomeni tista »zaveza v krvi«, o kateri govori apostol Pavel, kakor tudi evangelist Luka v svojem pasijonu. Zaveza pomeni, da se neka oseba popolnoma podari, z vsem svojim življenjem, drugi osebi, če pa hoče druga oseba s prvo biti zares združena, se mora tudi sama podariti z vsem svojim bitjem, z vsem, kar je in kar ima, prvi osebi. Sicer bo kdo rekel, da to nima smisla, ker se ne vidi, vendar temu ni tako. Če se dve osebi ne podarita druga drugi najprej na duhovni ravni, se to ne bo nikdar zgodilo še na duševni oz. psihični ter na telesni oz. fizični ravni. Ne gre le za izmenjavo dveh volj ali za izmenjavo na ravni želja, niti za neko čustveno podaritev, kakor tudi ne za zgolj telesno podaritev, temveč je zadeva bistveno globlja in vse omenjeno vključuje. Ko nam Kristus izroča svoje telo, izroča sebe v celoti. V današnjem svetu, ki ga zaznamujeta tržna in materialistična logika, to seveda težko razumemo, vsem pa so na očeh posledice tega, da med dvema osebama velikokrat ne pride do te »zaveze v krvi«, temveč je vse le na fizični in čustveni ravni, globlje od tega pa ne gre. 

Do te omenjene zaveze v krvi mora prihajati najprej pri sveti maši, pa tudi seveda pri drugih zakramentih, da bi do nje prihajalo tudi v našem vsakdanjem življenju, zlasti v naših medčloveških odnosih, še zlasti po naših družinah, naših delovnih mestih, v naših prijateljstvih in še kje. Vsakdo od nas je poklican k temu, da pri sveti maši svoje življenje popolnoma razgrne pred Troedinim Bogom, sveto Materjo Marijo, angeli in svetniki, vsemi blaženimi, vernimi dušami, torej pred Bogom in celotno Cerkvijo, ki je z nami še posebej navzoča prav pri sveti evharistiji. Če je Jezus dal do zadnje kaplje svojega življenja zame, sem poklican, da mu tudi sam izročim svoje življenje v celoti. Zato se pri maši zahvalim za vse dobro in lepo v življenju, kakor tudi za vse ljudi mojega življenja, ker je maša zahvalna daritev. Gospodu izročim tudi vse prošnje, ki jih nosim v svojem srcu, ker je maša prosilna daritev. Potožim mu tudi vse gorje, torej vse tisto, kar me teži in boli v življenju, kar so mi prizadejali drugi, pa tudi to, kar sem sam prizadejal hudega, kakor tudi vso svojo nezvestobo, površnost, nedoslednost, ter svoje opustitve, ker je maša spravna daritev. Na ta način pa Gospoda resnično hvalim in slavim, ker je, kot pravi sv. Irenej, »Božja slava živi človek«, sveta maša je namreč hvalna in slavilna daritev. 

To je najboljše možno sodelovanje pri maši, saj Gospod sprejema naše darove, ki mu jih prinašamo, da jih poveliča ter nam jih kot takšne potem izroči. Potrudimo se za takšno sodelovanje pri maši, da bomo prejemali sadove Duha, ki si jih želimo in jih omenja sv. Pavel: »ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje« (Gal 5,22-23a). Če bo to postala vsakodnevna pobožna vaja zvečer, preden ležemo v posteljo, bomo še lažje vse to prinesli Gospodu vsakokrat, ko pridemo k sveti maši. Saj velja že med nami pravilo, da je največje darilo prav tisti človek sam, ki pride na obisk, zato se pa velja potruditi, da se v celoti izročimo tistemu, ki se nam sam izroča, da bi ga lahko zares sprejeli vase. Sam namreč pravi »(S)prejmite in jejte … (S)prejmite in pijte,« kakor se glasi pravilni prevod posvetilnih besed (gr.: »Labete!«, lat.: »Accipite!«). 

Objavljeno v tedniku Novi glas

ponedeljek, 31. maj 2021

Polnost življenja iz Boga

Misel na Sv. Trojico

Na praznik Svete Trojice beremo zaključek Matejevega evangelija, kjer dobijo apostoli navodilo, naj iz vseh narodov sveta naredijo Gospodove učence tako, da jih krstijo. Prevajamo, naj jih krstijo v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, v izvirniku pa piše, naj jih krstijo v ime Očeta in Sina in Svetega Duha. Krst namreč pomeni dobesedno "potopitev", torej potopitev v Sv. Trojico. Mi bomo rekli še, da je treba biti krščen iz imena Očeta in Sina in Svetega Duha, kar je nadvse primerno za naš praznik. Poudariti želimo namreč najprej izvor iz Boga, potem pa seveda tudi biti v Bogu. 

Za človeka je, da bi imel polnost življenja krst nekaj nujnega. Ne gre torej le za to, da bi bil človek zveličan ob koncu življenja, temveč tudi za to, da bi že v času tega zemeljskega življenja živel v polnosti oz., če uporabimo današnji razširjeni izraz, da bi »živel na polno«. Opozorilo, ki nam ga je na Binkošti podal sv. Pavel že to vsebuje: »Po duhu živite…« (Gal 5, 16). Če ni tega duhovnega življenja, je človek pač, kot smo videli v tem berilu (Gal 5), sposoben le »del mesa«, ne pa vsega vzvišenega, kar pa človek doseže z Božjo milostjo in nič drugače. Polnost našega življenja, kakor vidimo v evangeliju, izvira iz življenja Svete Trojice. 

Že splošno je tako, kakor nas je opozoril sv. Tomaž Akvinski, da vsako dobro izhaja od tam, da je dar Svetega Duha in sv. Klara nas opozarja, kako je vse milost. Ni kar tako, ali smo kristjani ali ne, ali smo krščeni ali ne, saj po zakramentih prejmemo ne samo tisto dejansko ali pomagajočo milost, ki je tista splošna moč, da delamo dobro, temveč prejmemo celo samo Božje življenje, ko prejmemo posvečujočo milost. Imamo namreč zakrament »drugega krsta«, ki je po svetih očetih spoved, pa vidimo, da šele po tem zakramentu dejansko »živimo iz krsta«, kakor je tista stalno ponavljajoča se fraza, ki jo slišimo v cerkvenih krogih. Do posvečujoče milosti in zveličanja ni mogoče brez Kristusa, njegovi postanemo in njegovo ime prejmemo pri svetem krstu. 

To je redna pot. Izredna pot je seveda lahko tudi drugačna, vendar izredna pot ni naša stvar, temveč Božja. Mi vemo za redno pot in po tej moramo peljati ljudi. Nekateri za to pot vejo, pa so z nje skrenili, nekatere je potrebno sploh še usmeriti nanjo. Gre za prizadevanje vsakega kristjana. In ne, ni dovolj reči samo, da je nekaj nad nami, ali da verujemo v nekega ne točno določenega Boga. Verovati je treba v Sv. Trojico, še več, verovati je treba iz Sv. Trojice. Vse, kar mi dobrega smo, imamo in prejmemo, je že v Bogu, torej v Očetu, Sinu in Svetem Duhu. Tam je resnična Ljubezen, ne samo ljubezen, ker je popolno dajanje in popolno sprejemanje, brez kakršnegakoli zadrževanja zase. Res tista ljubezen, ki »ne išče svojega« (1 Kor 13,5). Prav je zato sv. Pavel v Atenah povedal, da četudi se ne zavedamo, v Troedinem Bogu »živimo, se gibljemo in smo« (Apd 17,28).

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 23. maj 2021

V sodelovanju z Bogom

Misel na Binkošti.

Na binkoštni praznik premišljujemo o delovanju Tretje Božje Osebe, Boga Sv. Duha. Na ta praznik se Cerkev pripravlja z devetdnevnico, ki je prva med vsemi, saj jo je pravzaprav zapovedal sam Gospod Jezus, apostoli pa so bili v dvorani zadnje večerje zbrani z Marijo, Jezusovo Materjo. V mesecu maju smo še prav posebej povezani Božjo Materjo prek njenih pobožnosti, to velja tudi sicer v življenju, ko smo zbrani v molitvi, vendar pa nam apostol Pavel v petem poglavju Pisma Galačanom govori o še nečem drugem, to pa smo, ko smo to berilo omenjali, že večkrat poudarili. Ponavljanje pa pomaga, da si stvari bolje zapomnimo. 

Bog je seveda navzoč vedno in povsod, tega dejstva pa se svet, ki ga zanimajo bolj druge reči in ima druge prioritete, ne zaveda. Težava pa nastane še večja ob dejstvu, da po Svetem Duhu pri svetih zakramentih Bog postane resnično navzoč, pa ni več svet tisti, ki ga to kaj dosti ne zanima, ampak resnična Božja navzočnost ne zanima kristjanov. Poleg tega pa današnji udobni kristjan pričakuje, da se mu bo vse zgodilo, ne da bi sam moral za to narediti kaj dosti, da bi torej moral za to kaj žrtvovati. Božji Sin je torej za nas dal svoje življenje in za nas prelil do zadnje kapljice krvi, mi bi pa ne naredili nič, nam vse gre in nam vse pripada, ne da bi kaj naredili. 

To je seveda kajnovska miselnost, ki jo najdemo že v začetku Svetega pisma, ko Kajn že res Bogu nekaj daruje, ampak še zdaleč ne gre za pri njem za neki velik trud, za podvig, za žrtev, ampak enostavno nekaj daruje, ne da bi se mu to kaj poznalo. Takšne daritve brez žrtve Bog seveda ne sprejme. Tisto darovanje življenja, o katerem Gospod govori v evangeliju, pravzaprav pomeni darovanje ali žrtvovanje svoje volje – to je namreč lahko prevod besede »psyhé«, ki lahko pomeni tudi dušo, kakor je znano. Skratka, gre za odrekanje sebi, umiranje sebi, da bi drug živel. Da bi tako v nas živel Bog po Sv. Duhu, pa tudi, da bi v našem srcu bil prostor za bližnjega, da bi torej ta bližnji živel. 

Primarna stvar pri sveti maši je vselej žrtev Božjega Sina, v okviru žrtve pa je lahko tudi obed, ne more pa biti žrtve v okviru obeda, kakor nam lepo pove ameriški katoliški profesor in glasbenik, dr. Peter Kwasniewski. Kakor pa pravi Simon Gregorčič, življenje ni praznik, pa bi se dalo reči podobno – znotraj požrtvovalnega življenja je lahko tudi praznovanje, znotraj samo praznovanja oz. uživanja pa ni prostora za žrtev, za požrtvovalnost. Vidimo, kako pomembno je katoliško pojmovanje svete maše, da bi imeli pravi pogled na življenje. 

Vrnemo se k Galačanom – samo z žrtvijo sebe je prostor za Sv. Duha, da bi v sodelovanju z njim obrodili duhovne sadove, sicer pa smo prepuščeni sami sebe, zaradi naše grešnosti pa smo brez Božje milosti sposobni le del mesa, s katerimi pa živimo samo za minljivo, s tem pa škodimo tako sebi kot bližnjemu. Na svetu pa smo zato, da se skupaj s svojimi bližamo Bogu.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 16. maj 2021

Nebeška smer življenja

 Misel na Gospodov vnebohod in 7. velikonočno nedeljo

V povprečnosti vsakdana se premalo praznuje tako ključni in pomembni praznik, kakršen je Gospodov vnebohod. V časih, ki smo jim priča bi bilo še kako pomembno opozoriti ravno na dejstva, ki jih potrjuje ta praznik. Kot prvo nam govori, da zemeljska stvarnost ni absolutna, ampak je onkraj le-te stvarnost večnosti, v kateri se nahaja ta naša končna resničnost, ki je zemeljsko življenje s svojo zgodovino. Gospod Jezus je gospodar, obenem z Očetom in Sv. Duhom, časov in vekov, kakor slišimo pri krašenju velikonočne sveče, je kralj vsega stvarstva. 

Stvarstvo ni samo zemlja, v katero smo kar preveč osredotočeni, ampak pomeni še druge stvarnosti, kjer so prav tako ustvarjena bitja. Premalo se teh onstranskih stvarnosti zavedamo, pa pojmujemo Cerkev le kot »mi, tukaj zbrani«, pa gre Cerkev vse do skrajnih meja zemlje, pa tudi preko le-teh, saj vanjo prav tako spadajo verne duše v vicah in vsi, ki so v nebesih, vključno z angeli. Resno vprašanje – kakšen odnos imamo z njimi? Kakšen odnos imamo s svojim angelom varuhom, pa z angelom varuhom svoje družine? Kličemo kdaj na pomoč mogočnega sv. Mihaela? Molimo kaj k svetim zavetnikom, pa k svojemu krstnemu zavetniku? Kakšen odnos imamo z vernimi dušami? Če tega ni, potem gotovo nismo usmerjeni in ne gremo v nebo, kjer sedi naš Gospod Jezus na Očetovi desnici. 

Gre namreč za vprašanje te nadnaravne navzočnosti Boga in njegovih prijateljev, ki je res duhovna na vsakem koraku našega življenja, je pa celo resnična pri svetih zakramentih, najbolj pri sveti maši. Ko bi res bili usmerjeni pri sveti maši v nebo, potem bi se precej bolj potrudili prinesti svoj dar na oltar, da ga Gospodov angel ponese na nebeški oltar pred Božje veličastvo kot prijetno žrtev. Zato se je treba vselej pripraviti in darovati svoje življenje z vsem, kar smo in imamo. Dati moramo svoje zahvale, prošnje in obžalovanja ter žrtve Bogu, s tem pa mu res dajemo pravo slavo in čast – v tej smeri lahko malo parafraziramo sv. Ireneja, ki pravi, da je Božja slava živi človek. Ampak cerkveni oče seveda ne misli na človeka, ki si sicer misli, da je živ, pa samo biva na tem svetu, nima pa pogleda usmerjenega onkraj le zemeljskega in človeškega, kakor nas sveti Janez opozarja v Razodetju. 

Brez vsega tega ni mogoče vršiti Gospodovega navodila o oznanjevanju evangelija vsemu stvarstvu in o rojevanju novih otrok Bogu in Cerkvi po svetem krstu. Na koncu je sveta maša, če gledamo izvirnik, po nas poslana svetu. Toda, kaj bomo pošiljali svetu, če pa nimamo kaj poslati? Tudi naš Gospod bi ne vstal in šel v nebo brez žrtve, mi pa si domišljamo, da bomo storili ravno to. Ni ljubezni brez žrtve in ni življenja brez ljubezni, požrtvovalne, seveda. Najtežja je vselej žrtev svoje volje, Bogu in bližnjemu. To je tisto, kar prinašamo na oltar, da se dvigne v nebo, da bi potem prejeli Božjo milost in vsak Božji blagoslov. Brez nebeške stvarnosti, ne moremo prav živeti našega zemeljskega življenja. Pa še nekaj. Gospod Jezus na nebeškem prestolu ne more v polnosti kraljevati nad našim svetom, če ne začne najprej kraljevati v mojem in tvojem življenju, potem pa se širiti naprej v družbo. Pa ne, da bi ne mogel, ampak noče. Sv. Avguštin lepo pravi, da tisti Bog, ki nas je ustvaril brez našega sodelovanja, nas pa noče odrešiti brez tega sodelovanja. Oznanjevanje je slabo, če ni pričevanje, bolj pa bomo pričevalci, kolikor se bomo upodabljali po Kristusu Kralju. Le tako bo tudi naših štirideset dni po svetem krstu, ki so lahko različno dolgi za vsakogar, vodilo v nebo.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 09. maj 2021

V edinosti z Bogom

Misel na 6. velikonočno nedeljo 

Že vse od raja naprej ima človek samo dve izbiri, ki nastaneta na podlagi njegovega razumevanja tega, od kod izhaja in kam gre. Temu se reče sicer vzročno posledično gledanje, kar pomeni, da vse ima neki svoj izvor, na koncu pa svoj cilj ali namen oz. svojo dopolnitev, izpolnitev. 

Prva človeka sta v raju živela dobro, dokler sta ostala v edinosti z Bogom, v njegovi ljubezni, h kateri Kristus v evangeliju vabi tudi svoje učence. Nato pa je prišla hudičeva skušnjava, kjer je bila Eva skušana, da se raje odloči, da postavi sebe na mesto Boga, pa da izbere namesto Božjih darov zemeljske, ki naj bi jo prav tako, če ne še bolj, izpolnjevali. Težava nastane v tem, da zemeljske reči ne morejo izpolniti in osrečiti naše duše, čeprav si človek, ki se oddalji od Boga, to že dolgo domišlja. Adam se je pokesal in svojo zmoto spoznal, zato sta z Evo in ostalimi pravičnimi starozaveznimi očaki počakala Kristusa, da ju je ob vstajenju potegnil iz groba in peljal v nebo. 

Se je pa izoblikovala še paralelna pot človeštva, ki pa je šla po Kajnovi poti, kot posledica izvirnega greha Adama in Eve. Tudi Kajn je postavil sebe na mesto Boga, v središče vsega, zato mu ni bilo do tega, da bi Bogu daroval najboljše, prav tako pa je brata Abela doživljal kot tekmeca in oviro. Sledil je bratov umor in postavljanje spomenikov sebi, kakor tudi mnogoženstvo in podobno. Vidimo torej, kako pomembno se je zavedati, da izhajamo iz Božje ljubezni in se k njej tudi vračamo. V Bogu kot Sveti Trojici je tisti pravi ljubezenski odnos, ki pa je po Kristusu prišel tudi nam ljudem – pošilja nam Sv. Duha, da bi v sodelovanju s to Božjo ljubeznijo, ki je samo Božje življenje, obrodili obilo sadu, a brez Kristusa to ne gre, kakor smo že zadnjič izvedeli. Brez njega je naše življenje eno samo gibanje okrog nas samih, nima ne svojega izvora ne svojega cilja, zato je podobno Kajnovemu brezciljnem blodenju po svetu. In kakor smo že povedali s sv. Pavlom, človek brez Boga ne more roditi duhovnih sadov, temveč ostaja pri tistem, kar Apostol imenuje »dela mesa« - uboga svoje strasti. Sv. Avguštin pa je lepo dejal, da ima človek toliko gospodarjev, kolikor ima strasti ali pregreh. Ne more več kot gospodar voditi razumno svojega življenja, ker ni v Bogu in pusti, da ga vodijo njegove strasti, um pa se mu omrači. Greh ljudi poneumlja. 

Ostati v Kristusu tako pomeni skrbno gojiti svoje duhovno življenje, ki mora biti zakramentalno in molitveno, pa seveda tudi v tem, da živimo po Božjih zapovedih. Ljubezen do Boga in do bližnjega je to, ki nas postavi tudi v pravi ljubezenski odnos do sebe. Da se po eni strani ne stavimo na mesto Boga, po drugi pa da se ne v obupu mečemo v nič. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 02. maj 2021

Brez Kristusa smo nemočni

Misel na 5. velikonočno nedeljo 

Pri sodobnem človeku le redko najdemo pojmovanje življenja, ki bi bilo drugačno od zgolj biološkega pojmovanja. Tovrstno pojmovanje pa je tuje evangeljskemu pojmovanju, za katerega je to biološko življenje ne samo v drugem, temveč celo v tretjem planu, glede na to, da imamo kar tri izraze za življenje, o čemer smo kdaj že spregovorili. Pa ne gre za to, da bi ne šlo pri biološkem življenju za neresnično življenje – seveda gre za resničnost, je pa res, da je to le en vidik življenja, in sicer tisti minljivi. O njem Gospod govori, da ga razjedata molj in rja.

Naj gledamo tako ali drugače na življenje, ne moremo storiti nič, ker nas slednje presega, v vsakem primeru prihaja od Boga, tudi v samo tem biološkem smislu. Ker pa je Bog večen, tudi življenje ne more biti drugačno, kot pa večno. Četudi bi kdo tega ne verjel, to ne spremeni dejstva. Zaradi Adamovega greha mora človek svoje zemeljsko življenje končati s smrtjo, tako to je. Pred prihodom Jezusa Kristusa, Božjega Sina, bi se naše zemeljsko življenje ne moglo dobro končati, z njegovim prihodom pa se vse spremeni. Kakor se zaključi bizantinski spev, je Kristus: »Vsem, ki so v grobovih obnovil življenje.« Namreč, ne gre za to, da bi Kristus podarjal to biološko življenje, kar se sicer včasih tudi zgodi, pa vendar nekoč tudi za takšnega nastopi dokončna telesna smrt. Vprašanje je bolj to, kam bo po ločitvi od telesa, kar se zgodi ob zemeljski smrti, šla naša duša, ki pa je večna. Dušo pa poživlja Duh, namreč Sveti Duh, ta je tisti, ki ga Kristus pošilja za obnovo našega življenja. Naša duša je namreč brez tega Božjega življenja obsojena na duhovno smrt, ki je večna smrt – sv. Janez jo v Razodetju imenuje tudi »druga smrt«. 

Marsikateri človek se tako močno napreza, da bi ohranil tisti del življenja, ki ga ne more ohraniti, žal pa na ta način zapravi tisto, kar večno ostane, to pa je naša duša. Če zanjo ne skrbimo v tem zemeljskem življenju, smo kakor tisti človek, ki leži napol mrtev ob poti iz Jeruzalema v Jeriho – tudi mi smo napol mrtvi zaradi greha, smo duhovno mrtvi. Samo s Kristusom živimo v polnosti, kar nam prav tako govori v Janezovem evangeliju. On nam daje posvečujočo milost, Božje življenje, s katerim polno živimo že na tem svetu, naša duša je nahranjena in napojena, kar ne morejo storiti ne materialne reči ne čustva ne naši odnosi, ampak samo Bog. 

Prvi je odnos s Kristusom, potem pa šele imamo prave medsebojne odnose, kakor tudi pravi odnos do stvari tega sveta. Na to trto smo bili s krstom vcepljeni, če se od nje ločimo, pa to pomeni smrt. V Kristusovi Cerkvi imamo Kristusa samega. V zapovedih in zakonih, kjer nas vodi po pravi poti kot edini resnični Kralj in Pastir. V nauku Cerkve, kjer nas uči edini pravi Učitelj in Prerok. V zakramentih Cerkve in v molitvi, kjer nas edini pravi Duhovnik posvečuje in napolnjuje s svojim življenjem. Tista Kri, ki se je prelila za ves svet, se po sveti pokori, spovedi, ki je po očetih »drugi krst« preliva po naših žilah. Šele tako smo res na poti v večno življenje, ne pa v večno smrt. Šele tako sveta evharistija za nas ni strup, ampak zdravilo. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 25. april 2021

Dobri pastir razodeva Boga

Misel na 4. velikonočno nedeljo

Nedelja Dobrega Pastirja je tista, ko še posebej prosimo za duhovne poklice, za nove, kakor tudi za svetost in stanovitnost poklicanih. Poklicani bi se naj zgledovali po tem Pastirju, ki je Kristus. On zvesto in do potankosti izpolnjuje Očetovo voljo.

Ker pa ne govorimo le o duhovnikih, naj v letu sv. Jožefa še posebej opozorim na pastirsko vlogo družinskega očeta. V vsakem primeru gre za zvesto in natančno izpolnjevanje svojih stanovskih dolžnosti, kar je naša odgovornost, vendar s tem že kažemo tudi svojo ljubezen, saj vselej gre za velikonočno tridnevje v srcu vsakega, za umiranje sebi v korist drugih, tistih, ki so mu zaupani. Najbrž se vsi še kako zavedamo, da smo prav malo podobni temu našemu Pastirju, precej bolj pa najemniku, ki so mu precej bolj pri srcu njegovi lastni interesi. Vase dela glede na to, ali on kaj od tega ima, ali ne. Ni nobenega truda, ni ljubezni, ni srca v tem, kar dela. Ne zanimajo ga niti nevarnosti, katerim so ovce izpostavljene. Če slučajno, do nevarnosti pride, zbeži, pa pusti ovce brez pravega vodstva, da se panično razbežijo. Dobri pastir pa, kakor so napovedovali že preroki (Ezekiel 2sl.), da do zadnje kaplje krvi za svoje ovce, da bi jih rešil.

V izvirniku je pastir sicer tudi lepi, ne samo dobri, kar nas pa pripelje do paradoksa. Naš Gospod je zaradi vsega trpljenja povsem izmaličen, pa se zdi, da ni nič kaj lep, vendar je njegova lepota v njegovem darovanju, žrtvovanju za nas. Imeti določene znake svojega truda, svojega boja, ali imeti vse čim manj obrabljeno, ker smo se pač varovali, da se ne bi preveč iztrošili. Ob Veliki noči imamo vendarle tudi velikonočno svečo, ki predstavlja vstalega Kristusa, vendar je vseeno sveča, slednja pa kaže na Kristusa, ki se razdaja, zato pa se tudi izrablja. Poznati svoje ovce po imenu, bi pri nas kazalo zanimanje za zaupane nam ljudi, še zlasti za njihove duše. Kristus še poudarja notranjo vez med njim in Očetom. Gre za ljubezen, ki je v Troedinem Bogu. Podoba Troedinega Boga na zemlji je človeška družina, tako da se Boga svetu kaže tako, da se trudimo za pravi odnos v družini, ki pa ga ne more biti, če ni najprej pravega odnosa z Bogom. Če nas obsije sonce, bomo svetili tudi drugim, le tako lahko še druge ovce pridejo v Očetovo stajo, torej v sveto Cerkev, kjer edino je paša za dušo ovc.

Objavljeno v tedniku Novi glas

ponedeljek, 19. april 2021

Sodelovanje med Bogom in človekom

Misel na 3. velikonočno nedeljo

Na tretjo velikonočno nedeljo nam Cerkev daje v branje odlomek iz Lukovega evangelija. Ta evangelist se veliko ukvarja z mirom, tako da lahko vse skupaj vedno znova povezujemo v to, kako dar Božjega miru, torej tistega, ki si ga ljudje sami ne moremo dati, prihaja na zemljo, se vrača v nebo, pa spet pride na zemljo. Če hočemo prav razumeti, potem ne moremo mimo nečesa središčnega v katoliški veri, ki je sveta maša, še natančneje, ne moremo mimo spremenjenja pri sveti maši. 

Ob spremenjenju je seveda važno še darovanje, saj mora kaj biti pripravljeno v dar, da se lahko spremeni. Seveda je osrednji dar, ki se spremeni, Jezus sam, dar kruha in vina se spremeni v Kristusovo telo in njegovo kri, čeprav pa je to tisto, kar je najbolj važno, saj po Svetem Duhu med nas pride prav sam Božji Sin, ki prinaša tisti mir, ki si ga sami ne moremo zagotoviti, pa to ni nujno edino, kar se tam spremeni. To je zagotovo tisti obči ali objektivni dar, ki se spremeni in poveliča za celotno Kristusovo Cerkev, kakor molimo v molitvi ob koncu samega darovanja: »V blagor tudi nam in celotni sveti Cerkvi.« 

Ni pa to vse, ker ima vsakdo možnost prejeti še subjektivni, osebni dar tega nebeškega miru, ki je v tem, da če mi Bogu izročimo v dar na oltar svoje življenje, le-to sveti angeli nesejo pred Božje veličastvo, da bi nato mi prejeli Božjo milost in blagoslov – v tem je ta dar nebeškega miru za posameznika. Zato imamo pri zakramentih bodisi splošno učinkovitost, ki je neodvisna od našega prispevka, imamo pa tudi še drugo učinkovitost, ki je pa odvisna od tega, koliko posameznik doprinese k sami daritvi, koliko torej daruje samega sebe v dar Bogu. Sveti Luka nam podaja to, kako najprej po Jezusovem učlovečenju Božji mir pride na zemljo, kako se nato, ko Gospod Očetu izroči dušo, slednji vrne v nebo, nato pa je, poveličan, spet darovan apostolom, zatem pa celotni Cerkvi. Zato ta: »Mir vam bodi!« ni kar tako. Rečeno je bilo, da so edina človeška stvar, ki je v nebesih, Kristusove rane, saj je to tisto, kar smo Gospodu prizadejali mi ljudje, vendar so te rane poveličane, mi pa smo po teh istih ranah ozdravljeni, kakor nam lepo pove v svojem pismu sv. Peter. 

Če torej želimo biti ozdravljeni, so sveti zakramenti bistveni za naše življenje, sveta evharistija pa nas ne more učinkovito zdraviti, če z njo ni združena še spoved, ki na sveto mašo in posebej na sveto obhajilo pripravlja. Slovenski jezik zanimivo pozna dva izraza – eden je prisotnost, drugi pa je navzočnost. Prisotnost nekako naznačuje, da smo fizično tam, medtem ko navzočnost pomeni bolj celostno udeležbo, zato pa se to slednjo besedo rabi tudi za resnično navzočnost Jezusa Kristusa v cerkvi. Če torej želimo imeti ta nebeški Božji mir v svojem srcu, poskrbimo, da ne bomo pri maši le prisotni, temveč navzoči. Poskrbimo, da bomo na oltar položili v dar svoje življenje, da bo poveličano obenem z Jezusom, potem pa to življenje, poveličano, po Sv. Duhu spet prejmemo. Sodelovanje med Bogom in človekom je za katoliško vero nekaj nujnega.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 28. marec 2021

Ponižati se, da bi bili povišani

Misel na cvetno nedeljo

Ker na cvetno nedeljo beremo Gospodov pasijon, se ustavimo ob Pavlovem odlomku iz pisma Filipljanom. Apostol razmišlja o tem, kako je večni Logos, Božji Sin bil v večnosti v isti Božji naravi, ki je večna, pa je vendarle prevzel nase minljivo podobo, ko se je ponižal. Dobesedno govori, da se je »izpraznil«, ne le ponižal, kar se potem lepo dopolni s tem, da je postal podoben ljudem. Imamo neminljivi element, ki je Božja narava, potem pa minljivi element, to pa je človeška narava. Sporočilo za nas je to, da če hočemo biti napolnjeni z Božjo navzočnostjo, da se Gospod naseli v nas, se mora tudi vsak izmed nas »izprazniti« samega sebe. Vedno sta ovira naša ponos in napuh. Predstavljajmo si kozico, ki ima na sebi tesno nadeto pokrovko, pa ne more vanjo nič od zgoraj, če se pa pokrovko odkrije, se kozica lahko napolni z neko vsebino. 

Za človeka to izpraznjenje pomeni to, da se pred Bogom ne skrivamo, kakor bi nas on ne mogel najti in videti, kakšni smo – spomnimo se na prvega človeka! Pred Bogom moramo torej popolnoma razkriti svoje življenje, in sicer v vseh ozirih. Gotovo je en vidik naše grešno življenje, ki ga ne gre skrivati, ko pa ga pri zakramentalno spovedi skesano in s trdnim sklepom predstavimo, nas Bog spet poviša, spet smo povzdignjeni v dostojanstvo Božjih otrok. Zakaj bi držali v sebi vso to umazanijo, pa se ne bi raje izpraznili tega in se namesto tega napolnili z Božjo milostjo, s samim Božjim življenjem, z večnostjo? Tako človek postane resnično svetišče Sv. Duha v svojem telesu. Gospod je postal »suženj«, torej je v resnici privzel nase človeško minljivost in umrljivost, da bi ravno po trpljenju in smrti človeka rešil stare sužnosti, sužnosti greha. 

Človek, ki želi biti svoboden raje od Boga, da bi delal, kar bi pač hotel, si domišlja, da ga potem nič ne oklepa, v resnici pa se te sužnosti greha sam ne more rešiti. Kakor Izraelci v Egiptu, ki jih je skrbelo bolj, kaj bodo jedli in pili, kakor pa, da bi bili sami svoji gospodarji v svoji deželi. Sv. Avguštin nas uči, da ima človek toliko gospodarjev, kolikor ima grešnih strasti, zato pa nikdar ni svoboden, če ni svoboden svojih pregreh. Ljudje tako pridejo, če pridejo, v cerkev, da se ne bi zgodilo praktično nič – nekaj poslušajo, treba jim ni kaj veliko, nato pa se ne zgodi nič. Ravno zaradi tega bi potem mnogi radi napolnili svetišča s svojo navzočnostjo, namesto, da bi pustili Božji, da deluje v njih. 

Za spoved smo dejali, kaj se zgodi, a prav tako je pomembno »dati svoje srce« v dar na Božji oltar, da bi bil ta dar skupaj s Kristusom vzet in poveličan na križ, da bi nato bil pokopan v Božje Srce, vendar bi bil kasneje tudi obujen in dan človeku kot bogat sad sodelovanja med človekom in Bogom – to je tisti sad Duha, o katerem sv. Pavel govori. Res je, za dosego tega se je treba ponižati pred Bogom, ker se mu je treba popolnoma razgaliti, ko mu darujemo svojo spravno, zahvalno in prosilno molitev, a ravno to je tisti dar, ki Boga resnično slavi, pa je res častilna in slavilna molitev. S Kristusom je res potrebno umreti sebi, da bi potem z njim vstali kot novi ljudje.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 21. marec 2021

Nauk križa

Misel na 5. Postno nedeljo

Vstopili smo v drugi del postnega časa, v tako imenovani »čas trpljenja«. Še bolj vstopamo v skrivnost križa. Najprej imamo ljudi, ki so bodisi pogani bodisi drugotni Judje, ki pa bi radi, za razliko od farizejev in pismoukov poslušali Kristusov nauk. Za nas je to povabilo, da se poglobimo v Kristusov nauk, za katerega izvemo kasneje, ko je izrečen tu pri Janezu, da gre za »nauk križa«. Če pogledamo k apostolu Pavlu, vidimo, kako da prihaja do takšnih težav s tovrstnim naukom – vnaprejšnje zapiranje pred njim. Judom je pohujšanje, poganom neumen nauk. Skratka, če povemo preprosto, zadeva ne gre v človekov sistem razmišljanja. 

Nauk o križu je namreč paradoksalen – kako je mogoče, da iz smrti pride življenje? In vendar ti ljudje odprtega srca kažejo, kako iz križa, če se le odpremo tej odrešilni skrivnosti, izhajajo sadovi odrešenja za vse ljudi. Tu pa je tista problematika med »za mnoge« in »za vse« - Kristus je sicer res umrl za vse ljudi in vsi imajo možnost, da črpajo sadove odrešenja, vendar pa se vsakdo svobodno odloča za ali proti. Ko tako pravimo, da ne potrebujemo zakramentov Cerkve, ki pa so se rodili ravno ob tem poveličanju na križu, pravimo, da bomo zmogli vse sami, s svojimi lastnimi človeškimi sposobnostmi. Vendar pa nam sv. Janez daje primerjavo z žitom – potrebujemo sadove Kristusovega trpljenja in smrti. Brez tega ne moremo, to je nujno potrebno! Kakor namreč žito ne daje sadu, če ni praktično uničeno, tako ali drugače – bodisi zato, da zraste klasje iz zrna bodisi, da spečemo iz njega kruh, tako najprej Božji Sin ne more dati svetu nadnaravnega, Božjega življenja, če prej ne vsega potrebnega pretrpi. 

Ker pa je Cerkvi zapustil za ljudi to žito, ki je nastalo ob njegovem trpljenju in smrti, tudi noben človek ne more pridobiti sadov odrešenja drugače, kakor po zakramentih Cerkve. To je vselej naš vstop s Kristusom v smrt, da bi potem z njim vstali. Začne se s svetim krstom, ampak potem se znova in znova spet zgodi predvsem pri zakramentu svete pokore, pri spovedi. Treba je umreti sebi, sleči starega človeka, z njegovim napuhom in grehi, da bi oblekli novega človeka. Iz tega našega ponižanja pred Bogom se rodi naše povišanje v Kristusu po Svetem Duhu, to je tista rast semena, hkrati pa smo vredni v polnosti okušati in spoznati, kako dober je Gospod tudi še po angelskem kruhu, ker lahko vredno prejmemo samega Gospoda v svetem obhajilu. Kakor je Gospod dejal tistemu človeku, ni dovolj delati nekih del bližnjemu, ampak se je treba odpovedati sebi in svojemu napuhu, svoji volji, da bi hodili za Jezusom. Ne moremo hoditi prednjim, spomnimo se – to je hudičevo! Hoditi moramo za njim. Zato je vse skupaj, kakor je ponazorjeno z obredom umivanja nog, za nas tudi zgled ponižnosti in odpovedi.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 14. marec 2021

Med veseljem in radostjo

Misel na 4. postno nedeljo

Četrta postna nedelja je »nedelja radosti«, kakor pravilneje prevedemo izraz, ki je uporabljen. Sveto pismo namreč za pomembne stvari uporablja več izrazov, da bi tako ponazorilo manj popolno in popolnejšo zadevo, v tem primeru veselje. Radost se sicer dandanes v slovenščini precej malo uporablja, vendar je potrebno razlikovati med tistim zgolj človeškim veseljem in pa tistim popolnejšim, kjer niti ni nujno, da se človek veliko smeji, izraža pa neko zadovoljstvo in vedrino, četudi bi morda ne imel ravno najlepšega življenja – vsaj v človeških očeh. Radost je pravzaprav stanje naše duše, ki ga je sposoben tisti človek, ki zna gledati onkraj. 

Tu imamo simbol križa, ki ima svoje korenine zasidrane že v Stari zavezi, v bronasti kači, nataknjeni na kol. Kristjani namreč prav s tega vidika premišljujemo Gospodovo trpljenje in smrt, ker v veri vemo, da je v Kristusu izid lahko tudi drugačen. Kristusova smrt postane, kakor pravijo Očetje, zdravilo nesmrtnosti, in sicer za vse, ki verujejo v Sina človekovega. Hudič je nekoč grdo zlorabil kačo, ki je v starodavnih kulturah sicer simbol življenja, da je človeku z ugrizom vbrizgal strup greha. Vendar pa lahko človek ozdravi tako, da se ozre v Križanega, kar pomeni, da živo veruje v učinkovitost njegove smrti. Živa vera je torej nujno potrebna, da dosežemo sadove trpljenja in smrti Jezusa Kristusa. 

Tu velja opozoriti na napačno razumevanje tega, kar je zadnji vesoljni cerkveni zbor dejal o bogoslužju, kjer nikdar ni rekel, da mora biti naše sodelovanje pri njem dejavno, v smislu naše čim večje dejavnosti in angažiranosti. Tam namreč ne piše »aktivno sodelovanje«, ampak je uporabljen pridevnik »actuosus« (»actuosa participatio«). Gre za famozni 14. člen bogoslužne konstitucije 'Sacrosanctum Concilium', kjer je povabilo k »polnemu, zavestnemu in dejavnemu sodelovanju«, le da je, kot smo dejali, prevod »dejavno« napačen. Kakor nam pove 11. Člen iste konstitucije, moramo zlasti verniki priti prav notranje razpoloženi k bogoslužju, da se mora naš glas skladati z našimi mislimi, pa da je potrebno sodelovati z Božjo milostjo, ker bi sicer prejeli zakramente v prazno. Tako smo pri evangeliju in ugotovimo, da ni toliko važno, kaj mi delamo za Boga, ampak, kaj Bog dela za nas – mi moramo pripraviti zlasti sami sebe za svete zakramente, notranje in zunanje, sicer gre zaradi našega protagonizma (volje po tem, da nastopamo, da smo v središču pozornosti) Božja milost mimo nas. Človek se mora zbrati, ne pa spet in spet biti raztresen. 

Po maši prejšnjo nedeljo mi je ravno dejal naš umetnik, kako je preveč tega klepetanja in podobnega pred mašo in po njej, pa čeprav neprestano opozarjamo in vabimo, da se pred mašo mirno in v molitvi pripravljamo nanjo, po maši pa se v tišini pomudimo in zahvalimo. Postni čas nas uči te notranje priprave in vaje v zbranosti, saj niti molitev ni učinkovita, če se ne borimo, da bi bili pri njej zbrani, da bi mislili, kaj delamo. Pri sveti maši bi res morali premišljevati na to ogromno resnico, da je Bog svet tako ljubil, da je dal za nas ljudi v smrt svojega lastnega Sina – mi pa smo tam pod križem navzoči. To je konec koncev osnovna razlika med našim človeškim veseljem oz. še bolj veseljačenjem in pa radostjo kot naravnanostjo duše človeka. Veselje ni v nekem klovnovskem poskakovanju, ampak se kaže predvsem drugače, bolj umirjeno in manj vsiljivo. Bog, ki vidi na skrivnem, nam bo povrnil.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 07. marec 2021

Naša požrtvovalna ljubezen

Misel na 3. postno nedeljo

Letos na 3. Postno nedeljo prebiramo odlomek iz Janezovega evangelija o tem, kako je Jezus izgnal preprodajalce in menjalce iz templja. Že v Gospodovem času se je pričelo dogajati to, kar je kasneje, ko so zavrgli sam Božji Logos, počeli Judje, da so namreč menjavali denar z oderuškimi obrestmi. V Evropi, potem pa tudi še drugod, se je oderuštvo razpaslo zlasti po nastopu protestantizma, v Svetem pismu pa je vedno potekal boj proti tovrstni goljufiji. Ko se obhaja Dantejevo leto ob 700-letnici njegove smrti, je treba povedati, da je oderuhe največji italijanski poet uvrstil v najnižji krog pekla, skupaj z neskesanimi sodomitskimi grešniki, saj oderuhi delajo rodovitno, tisto, kar po naravi ni rodovitno, kar je v Beneškem trgovcu omenil tudi Shakespeare, drugi pa delajo nerodovitno, kar je po naravi rodovitno, človekovo spolnost. Skratka, velika krivica, ki k nebu vpije po maščevanju se je dogajala v samem Božjem svetišču, zato so bili pa vsi ti izgnani. 

Ne gre za to, da bi bilo samo po sebi narobe upoštevati postavo, ki so jo Izraelci prejeli po Mojzesu, težava je bila v legalizmu, ta težava pa ostaja tudi še danes. Kaj je to legalizem? Gre za človeško pretkanost v iskanju tega, kako bi sicer na zunaj, vsaj v človeških očeh, sicer izpolnil postavo in predpise, v resnici pa bi iskal način, kako bi zadevo pravzaprav kršil, a z mirno vestjo. Razlika med tem, kar je legalno in tem, kar je prav, je lahko zelo velika. Gre namreč za to, da ni zraven človekovega srca, ampak gre za njegov egoizem. Nekdo je lahko legalno poročen ali posvečen, kar pomeni, da je veljavno poročen ali posvečen, a njegovega srca ni tam. Koga pravzaprav zanima, če je kristjan veljavno poročen? Zanima nas, ali res živi svoj zakon kot pravi Kristusov učenec. Mišljeno je seveda vse njegovo človeško življenje. Če že govorimo o zakramentu svetega zakona, potem je nujno treba poudariti, da sveta Cerkev nikdar ni govorila le o zakonu ali o svetem zakonu, temveč o čistem zakonu oz. svetem zakonu., papež Pij XI. Pa je celo napisal tako naslovljeno okrožnico – O čistem zakonu (Casti connubii). 

Pri Gospodovem svetišču torej gre za to, da pustimo posvetno nečistočo zunaj svetišča, vstopimo pa svobodni vse te navlake. Če bi torej menjalci in trgovci delali te menjave pošteno, ne bi bilo nobene težave, težava pa je bila, ker so služili in goljufali celo s tistim, kar je bilo Božjega, tako pa nazadnje odtegovali samemu Bogu tisto, kar mu je šlo. Ko smo vse to povedali, moremo reči, da smo lahko tudi mi podobni zelo pogosto tem ljudem na poganskem dvorišču templja. Gospodu gre celotna naša oseba, kar naznačuje naše srce, v vsem, kar smo in kar imamo. Tako ni dovolj samo nositi krščanskega imena, ampak je treba v polnosti živeti tovrstno življenje – kajti isti apostol nam v Razodetju pravi, da imamo ime, da živimo, pa smo mrtvi. Ne živimo namreč v Božji milosti in navzočnosti, ne živimo pred Bogom in povezani z njim svojega življenja. V njem ima vsakdo svoje pomembne vloge, kjer pa pravzaprav služi tako Bogu kot bližnjemu. Imamo stanovske dolžnosti, ki jih je treba izpolniti, treba je pa iti onkraj dolžnosti in narediti še kaj več, treba je narediti podvig, kar pomeni beseda askeza. Res nas mora razjedati gorečnost, a v smislu sveče, ki jo ogenj počasi izrablja. Je podoba Kristusa in njegove žrtve za svojo nevesto, Cerkev. V pismi Efežanom nas apostol Pavel lepo vabi, da smo mu podobni in smo tudi mi požrtvovalni v ljubezni, kakor je Kristus do svoje Cerkve, za katero je dal življenje.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 28. februar 2021

Moč za preizkušnje

Misel na 2. postno nedeljo

2. Postna nedelja je nedelja spremenjenja na gori. Odlomek je sporočilno izredno bogat, imamo pa tudi povezavo z odlomkom Gospodovih skušnjav v puščavi, saj sta se prav tako štirideset dni postila Mojzes in Elija, Gospod Jezus pa je imenovan tudi drugi Mojzes in drugi Elija, kot Prerok z veliko začetnico. Ko je končal post, je Mojzes prejel tabli postave, Eliju pa je bila razodeta Božja volja. Sporočilo za nas je v tem, da se telesni post splača zato, ker ni blagodejen samo v smislu očiščenja našega telesa, temveč še bolj zato, ker nas notranje očisti – pripravlja tako naše telo, kot tudi našo dušo in našega duha. Že tako ali tako je najprimernejši čas za osebno molitev, ponavljamo še enkrat, jutranji čas, in sicer je najbolje moliti pred zajtrkom, kar je vsakdanja povezava s postom. 

Kakor pravijo sveti očetje, da bi prvi človek potem dobil sad z drevesa, če bi zdržal Božjo preizkušnjo, tako velja za kristjana, da prejme duhovne sadove, če se potrudi in se odreka – prav to lahko ponazarja vzpon na goro. Ker napredovati je potrebno, neprestano, saj pravi lepo moto, da kdor ne napreduje, nazaduje. Za duhovno življenje se je potrebno neprestano vzpenjati na goro, se truditi, pa najsi govorimo o zakramentih, kakor tudi o kristjanovi molitvi in o poglabljanju vere, tudi v smislu spoznavanja katoliškega nauka, katerega nikdar ne dovolj dobro ali globoko poznamo, da ga ne bi mogli še bolj spoznati. Potruditi se je treba, da se pripravimo na spoved in da se dobro spovemo, to pa je tudi priprava na sveto mašo, na katero se je potrebno tudi še drugače pripraviti. 

Morda bi tu opozoril na to, kako je lahko naša vsakdanja osebna molitev povezana s sveto mašo najlepše tako, da izvajamo molitveno branje tistega, kar se bere pri sami maši. Kakor je namreč za sveto bogoslužje dejal zadnji vesoljni cerkveni zbor, je sveta maša vir in vrhunec življenja Cerkve, torej tudi vsakega kristjana. Ko tako premišljujemo mašna berila in evangelije, črpamo duhovno moč iz tega, hkrati pa se tudi vzpenjamo v duhovnem smislu na goro, kakor nam lepo pravi recimo sv. Janez od Križa, in sicer gre, ko govorimo o sveti maši, za Kalvarijo. Tam se izvrši Kristusova žrtev, mi ponižno molimo in častimo Križanega, prejemamo bodisi duhovno moč bodisi tega žrtvovanega Gospoda samega, če smo pripravljeni (ne gre le za težavo nevrednega prejemanja, čeprav je seveda najprej to, ampak opozorimo tudi na to, da ko nepripravljeni nevredno prejmemo sveto obhajilo ne more biti nobenih sadov in milosti), nato pa z gore sestopimo v vsakdanje življenje. Vendar pa s poslanstvom, da sveto mašo mi ponesemo svetu, ki potrebuje Kristusa. 

Ko se nekdo res dobro, zunanje in notranje, pripravi na sveto mašo, pa mu je, Bog daj!, dana milost, da jo res doživi, bi seveda ostal v tem, vendar pa se niti mi ne moremo »utaboriti«, treba je sestopiti. To vzpenjanje in spuščanje se ponavlja celotno življenje, vendar pa moramo biti vedri, upanja in vere polni, da se to izplača. Kakor nam govori apostol Pavel, gremo iz veličastva v veličastvo (ali iz slave v slavo – 2 Kor 3,18), kjer je v drugem primeru mišljena tista večna slava v nebesih. Spomnim se, kako smo se, ko sem šel prvič na Triglav, na to pripravljali najprej z drugimi vzponi. Prav tako velja za duhovno življenje – treba se je najprej večkrat vzpeti na manjše vzpone, da bi potem prišli na tisto najvišjo goro, kar jih obstaja, v nebesa. To naj nas opogumlja pri naših postnih in življenjskih prizadevanjih.

Objavljeno v tedniku Novi glas.