nedelja, 09. maj 2021

V edinosti z Bogom

Misel na 6. velikonočno nedeljo 

Že vse od raja naprej ima človek samo dve izbiri, ki nastaneta na podlagi njegovega razumevanja tega, od kod izhaja in kam gre. Temu se reče sicer vzročno posledično gledanje, kar pomeni, da vse ima neki svoj izvor, na koncu pa svoj cilj ali namen oz. svojo dopolnitev, izpolnitev. 

Prva človeka sta v raju živela dobro, dokler sta ostala v edinosti z Bogom, v njegovi ljubezni, h kateri Kristus v evangeliju vabi tudi svoje učence. Nato pa je prišla hudičeva skušnjava, kjer je bila Eva skušana, da se raje odloči, da postavi sebe na mesto Boga, pa da izbere namesto Božjih darov zemeljske, ki naj bi jo prav tako, če ne še bolj, izpolnjevali. Težava nastane v tem, da zemeljske reči ne morejo izpolniti in osrečiti naše duše, čeprav si človek, ki se oddalji od Boga, to že dolgo domišlja. Adam se je pokesal in svojo zmoto spoznal, zato sta z Evo in ostalimi pravičnimi starozaveznimi očaki počakala Kristusa, da ju je ob vstajenju potegnil iz groba in peljal v nebo. 

Se je pa izoblikovala še paralelna pot človeštva, ki pa je šla po Kajnovi poti, kot posledica izvirnega greha Adama in Eve. Tudi Kajn je postavil sebe na mesto Boga, v središče vsega, zato mu ni bilo do tega, da bi Bogu daroval najboljše, prav tako pa je brata Abela doživljal kot tekmeca in oviro. Sledil je bratov umor in postavljanje spomenikov sebi, kakor tudi mnogoženstvo in podobno. Vidimo torej, kako pomembno se je zavedati, da izhajamo iz Božje ljubezni in se k njej tudi vračamo. V Bogu kot Sveti Trojici je tisti pravi ljubezenski odnos, ki pa je po Kristusu prišel tudi nam ljudem – pošilja nam Sv. Duha, da bi v sodelovanju s to Božjo ljubeznijo, ki je samo Božje življenje, obrodili obilo sadu, a brez Kristusa to ne gre, kakor smo že zadnjič izvedeli. Brez njega je naše življenje eno samo gibanje okrog nas samih, nima ne svojega izvora ne svojega cilja, zato je podobno Kajnovemu brezciljnem blodenju po svetu. In kakor smo že povedali s sv. Pavlom, človek brez Boga ne more roditi duhovnih sadov, temveč ostaja pri tistem, kar Apostol imenuje »dela mesa« - uboga svoje strasti. Sv. Avguštin pa je lepo dejal, da ima človek toliko gospodarjev, kolikor ima strasti ali pregreh. Ne more več kot gospodar voditi razumno svojega življenja, ker ni v Bogu in pusti, da ga vodijo njegove strasti, um pa se mu omrači. Greh ljudi poneumlja. 

Ostati v Kristusu tako pomeni skrbno gojiti svoje duhovno življenje, ki mora biti zakramentalno in molitveno, pa seveda tudi v tem, da živimo po Božjih zapovedih. Ljubezen do Boga in do bližnjega je to, ki nas postavi tudi v pravi ljubezenski odnos do sebe. Da se po eni strani ne stavimo na mesto Boga, po drugi pa da se ne v obupu mečemo v nič. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 02. maj 2021

Brez Kristusa smo nemočni

Misel na 5. velikonočno nedeljo 

Pri sodobnem človeku le redko najdemo pojmovanje življenja, ki bi bilo drugačno od zgolj biološkega pojmovanja. Tovrstno pojmovanje pa je tuje evangeljskemu pojmovanju, za katerega je to biološko življenje ne samo v drugem, temveč celo v tretjem planu, glede na to, da imamo kar tri izraze za življenje, o čemer smo kdaj že spregovorili. Pa ne gre za to, da bi ne šlo pri biološkem življenju za neresnično življenje – seveda gre za resničnost, je pa res, da je to le en vidik življenja, in sicer tisti minljivi. O njem Gospod govori, da ga razjedata molj in rja.

Naj gledamo tako ali drugače na življenje, ne moremo storiti nič, ker nas slednje presega, v vsakem primeru prihaja od Boga, tudi v samo tem biološkem smislu. Ker pa je Bog večen, tudi življenje ne more biti drugačno, kot pa večno. Četudi bi kdo tega ne verjel, to ne spremeni dejstva. Zaradi Adamovega greha mora človek svoje zemeljsko življenje končati s smrtjo, tako to je. Pred prihodom Jezusa Kristusa, Božjega Sina, bi se naše zemeljsko življenje ne moglo dobro končati, z njegovim prihodom pa se vse spremeni. Kakor se zaključi bizantinski spev, je Kristus: »Vsem, ki so v grobovih obnovil življenje.« Namreč, ne gre za to, da bi Kristus podarjal to biološko življenje, kar se sicer včasih tudi zgodi, pa vendar nekoč tudi za takšnega nastopi dokončna telesna smrt. Vprašanje je bolj to, kam bo po ločitvi od telesa, kar se zgodi ob zemeljski smrti, šla naša duša, ki pa je večna. Dušo pa poživlja Duh, namreč Sveti Duh, ta je tisti, ki ga Kristus pošilja za obnovo našega življenja. Naša duša je namreč brez tega Božjega življenja obsojena na duhovno smrt, ki je večna smrt – sv. Janez jo v Razodetju imenuje tudi »druga smrt«. 

Marsikateri človek se tako močno napreza, da bi ohranil tisti del življenja, ki ga ne more ohraniti, žal pa na ta način zapravi tisto, kar večno ostane, to pa je naša duša. Če zanjo ne skrbimo v tem zemeljskem življenju, smo kakor tisti človek, ki leži napol mrtev ob poti iz Jeruzalema v Jeriho – tudi mi smo napol mrtvi zaradi greha, smo duhovno mrtvi. Samo s Kristusom živimo v polnosti, kar nam prav tako govori v Janezovem evangeliju. On nam daje posvečujočo milost, Božje življenje, s katerim polno živimo že na tem svetu, naša duša je nahranjena in napojena, kar ne morejo storiti ne materialne reči ne čustva ne naši odnosi, ampak samo Bog. 

Prvi je odnos s Kristusom, potem pa šele imamo prave medsebojne odnose, kakor tudi pravi odnos do stvari tega sveta. Na to trto smo bili s krstom vcepljeni, če se od nje ločimo, pa to pomeni smrt. V Kristusovi Cerkvi imamo Kristusa samega. V zapovedih in zakonih, kjer nas vodi po pravi poti kot edini resnični Kralj in Pastir. V nauku Cerkve, kjer nas uči edini pravi Učitelj in Prerok. V zakramentih Cerkve in v molitvi, kjer nas edini pravi Duhovnik posvečuje in napolnjuje s svojim življenjem. Tista Kri, ki se je prelila za ves svet, se po sveti pokori, spovedi, ki je po očetih »drugi krst« preliva po naših žilah. Šele tako smo res na poti v večno življenje, ne pa v večno smrt. Šele tako sveta evharistija za nas ni strup, ampak zdravilo. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 25. april 2021

Dobri pastir razodeva Boga

Misel na 4. velikonočno nedeljo

Nedelja Dobrega Pastirja je tista, ko še posebej prosimo za duhovne poklice, za nove, kakor tudi za svetost in stanovitnost poklicanih. Poklicani bi se naj zgledovali po tem Pastirju, ki je Kristus. On zvesto in do potankosti izpolnjuje Očetovo voljo.

Ker pa ne govorimo le o duhovnikih, naj v letu sv. Jožefa še posebej opozorim na pastirsko vlogo družinskega očeta. V vsakem primeru gre za zvesto in natančno izpolnjevanje svojih stanovskih dolžnosti, kar je naša odgovornost, vendar s tem že kažemo tudi svojo ljubezen, saj vselej gre za velikonočno tridnevje v srcu vsakega, za umiranje sebi v korist drugih, tistih, ki so mu zaupani. Najbrž se vsi še kako zavedamo, da smo prav malo podobni temu našemu Pastirju, precej bolj pa najemniku, ki so mu precej bolj pri srcu njegovi lastni interesi. Vase dela glede na to, ali on kaj od tega ima, ali ne. Ni nobenega truda, ni ljubezni, ni srca v tem, kar dela. Ne zanimajo ga niti nevarnosti, katerim so ovce izpostavljene. Če slučajno, do nevarnosti pride, zbeži, pa pusti ovce brez pravega vodstva, da se panično razbežijo. Dobri pastir pa, kakor so napovedovali že preroki (Ezekiel 2sl.), da do zadnje kaplje krvi za svoje ovce, da bi jih rešil.

V izvirniku je pastir sicer tudi lepi, ne samo dobri, kar nas pa pripelje do paradoksa. Naš Gospod je zaradi vsega trpljenja povsem izmaličen, pa se zdi, da ni nič kaj lep, vendar je njegova lepota v njegovem darovanju, žrtvovanju za nas. Imeti določene znake svojega truda, svojega boja, ali imeti vse čim manj obrabljeno, ker smo se pač varovali, da se ne bi preveč iztrošili. Ob Veliki noči imamo vendarle tudi velikonočno svečo, ki predstavlja vstalega Kristusa, vendar je vseeno sveča, slednja pa kaže na Kristusa, ki se razdaja, zato pa se tudi izrablja. Poznati svoje ovce po imenu, bi pri nas kazalo zanimanje za zaupane nam ljudi, še zlasti za njihove duše. Kristus še poudarja notranjo vez med njim in Očetom. Gre za ljubezen, ki je v Troedinem Bogu. Podoba Troedinega Boga na zemlji je človeška družina, tako da se Boga svetu kaže tako, da se trudimo za pravi odnos v družini, ki pa ga ne more biti, če ni najprej pravega odnosa z Bogom. Če nas obsije sonce, bomo svetili tudi drugim, le tako lahko še druge ovce pridejo v Očetovo stajo, torej v sveto Cerkev, kjer edino je paša za dušo ovc.

Objavljeno v tedniku Novi glas

ponedeljek, 19. april 2021

Sodelovanje med Bogom in človekom

Misel na 3. velikonočno nedeljo

Na tretjo velikonočno nedeljo nam Cerkev daje v branje odlomek iz Lukovega evangelija. Ta evangelist se veliko ukvarja z mirom, tako da lahko vse skupaj vedno znova povezujemo v to, kako dar Božjega miru, torej tistega, ki si ga ljudje sami ne moremo dati, prihaja na zemljo, se vrača v nebo, pa spet pride na zemljo. Če hočemo prav razumeti, potem ne moremo mimo nečesa središčnega v katoliški veri, ki je sveta maša, še natančneje, ne moremo mimo spremenjenja pri sveti maši. 

Ob spremenjenju je seveda važno še darovanje, saj mora kaj biti pripravljeno v dar, da se lahko spremeni. Seveda je osrednji dar, ki se spremeni, Jezus sam, dar kruha in vina se spremeni v Kristusovo telo in njegovo kri, čeprav pa je to tisto, kar je najbolj važno, saj po Svetem Duhu med nas pride prav sam Božji Sin, ki prinaša tisti mir, ki si ga sami ne moremo zagotoviti, pa to ni nujno edino, kar se tam spremeni. To je zagotovo tisti obči ali objektivni dar, ki se spremeni in poveliča za celotno Kristusovo Cerkev, kakor molimo v molitvi ob koncu samega darovanja: »V blagor tudi nam in celotni sveti Cerkvi.« 

Ni pa to vse, ker ima vsakdo možnost prejeti še subjektivni, osebni dar tega nebeškega miru, ki je v tem, da če mi Bogu izročimo v dar na oltar svoje življenje, le-to sveti angeli nesejo pred Božje veličastvo, da bi nato mi prejeli Božjo milost in blagoslov – v tem je ta dar nebeškega miru za posameznika. Zato imamo pri zakramentih bodisi splošno učinkovitost, ki je neodvisna od našega prispevka, imamo pa tudi še drugo učinkovitost, ki je pa odvisna od tega, koliko posameznik doprinese k sami daritvi, koliko torej daruje samega sebe v dar Bogu. Sveti Luka nam podaja to, kako najprej po Jezusovem učlovečenju Božji mir pride na zemljo, kako se nato, ko Gospod Očetu izroči dušo, slednji vrne v nebo, nato pa je, poveličan, spet darovan apostolom, zatem pa celotni Cerkvi. Zato ta: »Mir vam bodi!« ni kar tako. Rečeno je bilo, da so edina človeška stvar, ki je v nebesih, Kristusove rane, saj je to tisto, kar smo Gospodu prizadejali mi ljudje, vendar so te rane poveličane, mi pa smo po teh istih ranah ozdravljeni, kakor nam lepo pove v svojem pismu sv. Peter. 

Če torej želimo biti ozdravljeni, so sveti zakramenti bistveni za naše življenje, sveta evharistija pa nas ne more učinkovito zdraviti, če z njo ni združena še spoved, ki na sveto mašo in posebej na sveto obhajilo pripravlja. Slovenski jezik zanimivo pozna dva izraza – eden je prisotnost, drugi pa je navzočnost. Prisotnost nekako naznačuje, da smo fizično tam, medtem ko navzočnost pomeni bolj celostno udeležbo, zato pa se to slednjo besedo rabi tudi za resnično navzočnost Jezusa Kristusa v cerkvi. Če torej želimo imeti ta nebeški Božji mir v svojem srcu, poskrbimo, da ne bomo pri maši le prisotni, temveč navzoči. Poskrbimo, da bomo na oltar položili v dar svoje življenje, da bo poveličano obenem z Jezusom, potem pa to življenje, poveličano, po Sv. Duhu spet prejmemo. Sodelovanje med Bogom in človekom je za katoliško vero nekaj nujnega.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 28. marec 2021

Ponižati se, da bi bili povišani

Misel na cvetno nedeljo

Ker na cvetno nedeljo beremo Gospodov pasijon, se ustavimo ob Pavlovem odlomku iz pisma Filipljanom. Apostol razmišlja o tem, kako je večni Logos, Božji Sin bil v večnosti v isti Božji naravi, ki je večna, pa je vendarle prevzel nase minljivo podobo, ko se je ponižal. Dobesedno govori, da se je »izpraznil«, ne le ponižal, kar se potem lepo dopolni s tem, da je postal podoben ljudem. Imamo neminljivi element, ki je Božja narava, potem pa minljivi element, to pa je človeška narava. Sporočilo za nas je to, da če hočemo biti napolnjeni z Božjo navzočnostjo, da se Gospod naseli v nas, se mora tudi vsak izmed nas »izprazniti« samega sebe. Vedno sta ovira naša ponos in napuh. Predstavljajmo si kozico, ki ima na sebi tesno nadeto pokrovko, pa ne more vanjo nič od zgoraj, če se pa pokrovko odkrije, se kozica lahko napolni z neko vsebino. 

Za človeka to izpraznjenje pomeni to, da se pred Bogom ne skrivamo, kakor bi nas on ne mogel najti in videti, kakšni smo – spomnimo se na prvega človeka! Pred Bogom moramo torej popolnoma razkriti svoje življenje, in sicer v vseh ozirih. Gotovo je en vidik naše grešno življenje, ki ga ne gre skrivati, ko pa ga pri zakramentalno spovedi skesano in s trdnim sklepom predstavimo, nas Bog spet poviša, spet smo povzdignjeni v dostojanstvo Božjih otrok. Zakaj bi držali v sebi vso to umazanijo, pa se ne bi raje izpraznili tega in se namesto tega napolnili z Božjo milostjo, s samim Božjim življenjem, z večnostjo? Tako človek postane resnično svetišče Sv. Duha v svojem telesu. Gospod je postal »suženj«, torej je v resnici privzel nase človeško minljivost in umrljivost, da bi ravno po trpljenju in smrti človeka rešil stare sužnosti, sužnosti greha. 

Človek, ki želi biti svoboden raje od Boga, da bi delal, kar bi pač hotel, si domišlja, da ga potem nič ne oklepa, v resnici pa se te sužnosti greha sam ne more rešiti. Kakor Izraelci v Egiptu, ki jih je skrbelo bolj, kaj bodo jedli in pili, kakor pa, da bi bili sami svoji gospodarji v svoji deželi. Sv. Avguštin nas uči, da ima človek toliko gospodarjev, kolikor ima grešnih strasti, zato pa nikdar ni svoboden, če ni svoboden svojih pregreh. Ljudje tako pridejo, če pridejo, v cerkev, da se ne bi zgodilo praktično nič – nekaj poslušajo, treba jim ni kaj veliko, nato pa se ne zgodi nič. Ravno zaradi tega bi potem mnogi radi napolnili svetišča s svojo navzočnostjo, namesto, da bi pustili Božji, da deluje v njih. 

Za spoved smo dejali, kaj se zgodi, a prav tako je pomembno »dati svoje srce« v dar na Božji oltar, da bi bil ta dar skupaj s Kristusom vzet in poveličan na križ, da bi nato bil pokopan v Božje Srce, vendar bi bil kasneje tudi obujen in dan človeku kot bogat sad sodelovanja med človekom in Bogom – to je tisti sad Duha, o katerem sv. Pavel govori. Res je, za dosego tega se je treba ponižati pred Bogom, ker se mu je treba popolnoma razgaliti, ko mu darujemo svojo spravno, zahvalno in prosilno molitev, a ravno to je tisti dar, ki Boga resnično slavi, pa je res častilna in slavilna molitev. S Kristusom je res potrebno umreti sebi, da bi potem z njim vstali kot novi ljudje.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 21. marec 2021

Nauk križa

Misel na 5. Postno nedeljo

Vstopili smo v drugi del postnega časa, v tako imenovani »čas trpljenja«. Še bolj vstopamo v skrivnost križa. Najprej imamo ljudi, ki so bodisi pogani bodisi drugotni Judje, ki pa bi radi, za razliko od farizejev in pismoukov poslušali Kristusov nauk. Za nas je to povabilo, da se poglobimo v Kristusov nauk, za katerega izvemo kasneje, ko je izrečen tu pri Janezu, da gre za »nauk križa«. Če pogledamo k apostolu Pavlu, vidimo, kako da prihaja do takšnih težav s tovrstnim naukom – vnaprejšnje zapiranje pred njim. Judom je pohujšanje, poganom neumen nauk. Skratka, če povemo preprosto, zadeva ne gre v človekov sistem razmišljanja. 

Nauk o križu je namreč paradoksalen – kako je mogoče, da iz smrti pride življenje? In vendar ti ljudje odprtega srca kažejo, kako iz križa, če se le odpremo tej odrešilni skrivnosti, izhajajo sadovi odrešenja za vse ljudi. Tu pa je tista problematika med »za mnoge« in »za vse« - Kristus je sicer res umrl za vse ljudi in vsi imajo možnost, da črpajo sadove odrešenja, vendar pa se vsakdo svobodno odloča za ali proti. Ko tako pravimo, da ne potrebujemo zakramentov Cerkve, ki pa so se rodili ravno ob tem poveličanju na križu, pravimo, da bomo zmogli vse sami, s svojimi lastnimi človeškimi sposobnostmi. Vendar pa nam sv. Janez daje primerjavo z žitom – potrebujemo sadove Kristusovega trpljenja in smrti. Brez tega ne moremo, to je nujno potrebno! Kakor namreč žito ne daje sadu, če ni praktično uničeno, tako ali drugače – bodisi zato, da zraste klasje iz zrna bodisi, da spečemo iz njega kruh, tako najprej Božji Sin ne more dati svetu nadnaravnega, Božjega življenja, če prej ne vsega potrebnega pretrpi. 

Ker pa je Cerkvi zapustil za ljudi to žito, ki je nastalo ob njegovem trpljenju in smrti, tudi noben človek ne more pridobiti sadov odrešenja drugače, kakor po zakramentih Cerkve. To je vselej naš vstop s Kristusom v smrt, da bi potem z njim vstali. Začne se s svetim krstom, ampak potem se znova in znova spet zgodi predvsem pri zakramentu svete pokore, pri spovedi. Treba je umreti sebi, sleči starega človeka, z njegovim napuhom in grehi, da bi oblekli novega človeka. Iz tega našega ponižanja pred Bogom se rodi naše povišanje v Kristusu po Svetem Duhu, to je tista rast semena, hkrati pa smo vredni v polnosti okušati in spoznati, kako dober je Gospod tudi še po angelskem kruhu, ker lahko vredno prejmemo samega Gospoda v svetem obhajilu. Kakor je Gospod dejal tistemu človeku, ni dovolj delati nekih del bližnjemu, ampak se je treba odpovedati sebi in svojemu napuhu, svoji volji, da bi hodili za Jezusom. Ne moremo hoditi prednjim, spomnimo se – to je hudičevo! Hoditi moramo za njim. Zato je vse skupaj, kakor je ponazorjeno z obredom umivanja nog, za nas tudi zgled ponižnosti in odpovedi.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 14. marec 2021

Med veseljem in radostjo

Misel na 4. postno nedeljo

Četrta postna nedelja je »nedelja radosti«, kakor pravilneje prevedemo izraz, ki je uporabljen. Sveto pismo namreč za pomembne stvari uporablja več izrazov, da bi tako ponazorilo manj popolno in popolnejšo zadevo, v tem primeru veselje. Radost se sicer dandanes v slovenščini precej malo uporablja, vendar je potrebno razlikovati med tistim zgolj človeškim veseljem in pa tistim popolnejšim, kjer niti ni nujno, da se človek veliko smeji, izraža pa neko zadovoljstvo in vedrino, četudi bi morda ne imel ravno najlepšega življenja – vsaj v človeških očeh. Radost je pravzaprav stanje naše duše, ki ga je sposoben tisti človek, ki zna gledati onkraj. 

Tu imamo simbol križa, ki ima svoje korenine zasidrane že v Stari zavezi, v bronasti kači, nataknjeni na kol. Kristjani namreč prav s tega vidika premišljujemo Gospodovo trpljenje in smrt, ker v veri vemo, da je v Kristusu izid lahko tudi drugačen. Kristusova smrt postane, kakor pravijo Očetje, zdravilo nesmrtnosti, in sicer za vse, ki verujejo v Sina človekovega. Hudič je nekoč grdo zlorabil kačo, ki je v starodavnih kulturah sicer simbol življenja, da je človeku z ugrizom vbrizgal strup greha. Vendar pa lahko človek ozdravi tako, da se ozre v Križanega, kar pomeni, da živo veruje v učinkovitost njegove smrti. Živa vera je torej nujno potrebna, da dosežemo sadove trpljenja in smrti Jezusa Kristusa. 

Tu velja opozoriti na napačno razumevanje tega, kar je zadnji vesoljni cerkveni zbor dejal o bogoslužju, kjer nikdar ni rekel, da mora biti naše sodelovanje pri njem dejavno, v smislu naše čim večje dejavnosti in angažiranosti. Tam namreč ne piše »aktivno sodelovanje«, ampak je uporabljen pridevnik »actuosus« (»actuosa participatio«). Gre za famozni 14. člen bogoslužne konstitucije 'Sacrosanctum Concilium', kjer je povabilo k »polnemu, zavestnemu in dejavnemu sodelovanju«, le da je, kot smo dejali, prevod »dejavno« napačen. Kakor nam pove 11. Člen iste konstitucije, moramo zlasti verniki priti prav notranje razpoloženi k bogoslužju, da se mora naš glas skladati z našimi mislimi, pa da je potrebno sodelovati z Božjo milostjo, ker bi sicer prejeli zakramente v prazno. Tako smo pri evangeliju in ugotovimo, da ni toliko važno, kaj mi delamo za Boga, ampak, kaj Bog dela za nas – mi moramo pripraviti zlasti sami sebe za svete zakramente, notranje in zunanje, sicer gre zaradi našega protagonizma (volje po tem, da nastopamo, da smo v središču pozornosti) Božja milost mimo nas. Človek se mora zbrati, ne pa spet in spet biti raztresen. 

Po maši prejšnjo nedeljo mi je ravno dejal naš umetnik, kako je preveč tega klepetanja in podobnega pred mašo in po njej, pa čeprav neprestano opozarjamo in vabimo, da se pred mašo mirno in v molitvi pripravljamo nanjo, po maši pa se v tišini pomudimo in zahvalimo. Postni čas nas uči te notranje priprave in vaje v zbranosti, saj niti molitev ni učinkovita, če se ne borimo, da bi bili pri njej zbrani, da bi mislili, kaj delamo. Pri sveti maši bi res morali premišljevati na to ogromno resnico, da je Bog svet tako ljubil, da je dal za nas ljudi v smrt svojega lastnega Sina – mi pa smo tam pod križem navzoči. To je konec koncev osnovna razlika med našim človeškim veseljem oz. še bolj veseljačenjem in pa radostjo kot naravnanostjo duše človeka. Veselje ni v nekem klovnovskem poskakovanju, ampak se kaže predvsem drugače, bolj umirjeno in manj vsiljivo. Bog, ki vidi na skrivnem, nam bo povrnil.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 07. marec 2021

Naša požrtvovalna ljubezen

Misel na 3. postno nedeljo

Letos na 3. Postno nedeljo prebiramo odlomek iz Janezovega evangelija o tem, kako je Jezus izgnal preprodajalce in menjalce iz templja. Že v Gospodovem času se je pričelo dogajati to, kar je kasneje, ko so zavrgli sam Božji Logos, počeli Judje, da so namreč menjavali denar z oderuškimi obrestmi. V Evropi, potem pa tudi še drugod, se je oderuštvo razpaslo zlasti po nastopu protestantizma, v Svetem pismu pa je vedno potekal boj proti tovrstni goljufiji. Ko se obhaja Dantejevo leto ob 700-letnici njegove smrti, je treba povedati, da je oderuhe največji italijanski poet uvrstil v najnižji krog pekla, skupaj z neskesanimi sodomitskimi grešniki, saj oderuhi delajo rodovitno, tisto, kar po naravi ni rodovitno, kar je v Beneškem trgovcu omenil tudi Shakespeare, drugi pa delajo nerodovitno, kar je po naravi rodovitno, človekovo spolnost. Skratka, velika krivica, ki k nebu vpije po maščevanju se je dogajala v samem Božjem svetišču, zato so bili pa vsi ti izgnani. 

Ne gre za to, da bi bilo samo po sebi narobe upoštevati postavo, ki so jo Izraelci prejeli po Mojzesu, težava je bila v legalizmu, ta težava pa ostaja tudi še danes. Kaj je to legalizem? Gre za človeško pretkanost v iskanju tega, kako bi sicer na zunaj, vsaj v človeških očeh, sicer izpolnil postavo in predpise, v resnici pa bi iskal način, kako bi zadevo pravzaprav kršil, a z mirno vestjo. Razlika med tem, kar je legalno in tem, kar je prav, je lahko zelo velika. Gre namreč za to, da ni zraven človekovega srca, ampak gre za njegov egoizem. Nekdo je lahko legalno poročen ali posvečen, kar pomeni, da je veljavno poročen ali posvečen, a njegovega srca ni tam. Koga pravzaprav zanima, če je kristjan veljavno poročen? Zanima nas, ali res živi svoj zakon kot pravi Kristusov učenec. Mišljeno je seveda vse njegovo človeško življenje. Če že govorimo o zakramentu svetega zakona, potem je nujno treba poudariti, da sveta Cerkev nikdar ni govorila le o zakonu ali o svetem zakonu, temveč o čistem zakonu oz. svetem zakonu., papež Pij XI. Pa je celo napisal tako naslovljeno okrožnico – O čistem zakonu (Casti connubii). 

Pri Gospodovem svetišču torej gre za to, da pustimo posvetno nečistočo zunaj svetišča, vstopimo pa svobodni vse te navlake. Če bi torej menjalci in trgovci delali te menjave pošteno, ne bi bilo nobene težave, težava pa je bila, ker so služili in goljufali celo s tistim, kar je bilo Božjega, tako pa nazadnje odtegovali samemu Bogu tisto, kar mu je šlo. Ko smo vse to povedali, moremo reči, da smo lahko tudi mi podobni zelo pogosto tem ljudem na poganskem dvorišču templja. Gospodu gre celotna naša oseba, kar naznačuje naše srce, v vsem, kar smo in kar imamo. Tako ni dovolj samo nositi krščanskega imena, ampak je treba v polnosti živeti tovrstno življenje – kajti isti apostol nam v Razodetju pravi, da imamo ime, da živimo, pa smo mrtvi. Ne živimo namreč v Božji milosti in navzočnosti, ne živimo pred Bogom in povezani z njim svojega življenja. V njem ima vsakdo svoje pomembne vloge, kjer pa pravzaprav služi tako Bogu kot bližnjemu. Imamo stanovske dolžnosti, ki jih je treba izpolniti, treba je pa iti onkraj dolžnosti in narediti še kaj več, treba je narediti podvig, kar pomeni beseda askeza. Res nas mora razjedati gorečnost, a v smislu sveče, ki jo ogenj počasi izrablja. Je podoba Kristusa in njegove žrtve za svojo nevesto, Cerkev. V pismi Efežanom nas apostol Pavel lepo vabi, da smo mu podobni in smo tudi mi požrtvovalni v ljubezni, kakor je Kristus do svoje Cerkve, za katero je dal življenje.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 28. februar 2021

Moč za preizkušnje

Misel na 2. postno nedeljo

2. Postna nedelja je nedelja spremenjenja na gori. Odlomek je sporočilno izredno bogat, imamo pa tudi povezavo z odlomkom Gospodovih skušnjav v puščavi, saj sta se prav tako štirideset dni postila Mojzes in Elija, Gospod Jezus pa je imenovan tudi drugi Mojzes in drugi Elija, kot Prerok z veliko začetnico. Ko je končal post, je Mojzes prejel tabli postave, Eliju pa je bila razodeta Božja volja. Sporočilo za nas je v tem, da se telesni post splača zato, ker ni blagodejen samo v smislu očiščenja našega telesa, temveč še bolj zato, ker nas notranje očisti – pripravlja tako naše telo, kot tudi našo dušo in našega duha. Že tako ali tako je najprimernejši čas za osebno molitev, ponavljamo še enkrat, jutranji čas, in sicer je najbolje moliti pred zajtrkom, kar je vsakdanja povezava s postom. 

Kakor pravijo sveti očetje, da bi prvi človek potem dobil sad z drevesa, če bi zdržal Božjo preizkušnjo, tako velja za kristjana, da prejme duhovne sadove, če se potrudi in se odreka – prav to lahko ponazarja vzpon na goro. Ker napredovati je potrebno, neprestano, saj pravi lepo moto, da kdor ne napreduje, nazaduje. Za duhovno življenje se je potrebno neprestano vzpenjati na goro, se truditi, pa najsi govorimo o zakramentih, kakor tudi o kristjanovi molitvi in o poglabljanju vere, tudi v smislu spoznavanja katoliškega nauka, katerega nikdar ne dovolj dobro ali globoko poznamo, da ga ne bi mogli še bolj spoznati. Potruditi se je treba, da se pripravimo na spoved in da se dobro spovemo, to pa je tudi priprava na sveto mašo, na katero se je potrebno tudi še drugače pripraviti. 

Morda bi tu opozoril na to, kako je lahko naša vsakdanja osebna molitev povezana s sveto mašo najlepše tako, da izvajamo molitveno branje tistega, kar se bere pri sami maši. Kakor je namreč za sveto bogoslužje dejal zadnji vesoljni cerkveni zbor, je sveta maša vir in vrhunec življenja Cerkve, torej tudi vsakega kristjana. Ko tako premišljujemo mašna berila in evangelije, črpamo duhovno moč iz tega, hkrati pa se tudi vzpenjamo v duhovnem smislu na goro, kakor nam lepo pravi recimo sv. Janez od Križa, in sicer gre, ko govorimo o sveti maši, za Kalvarijo. Tam se izvrši Kristusova žrtev, mi ponižno molimo in častimo Križanega, prejemamo bodisi duhovno moč bodisi tega žrtvovanega Gospoda samega, če smo pripravljeni (ne gre le za težavo nevrednega prejemanja, čeprav je seveda najprej to, ampak opozorimo tudi na to, da ko nepripravljeni nevredno prejmemo sveto obhajilo ne more biti nobenih sadov in milosti), nato pa z gore sestopimo v vsakdanje življenje. Vendar pa s poslanstvom, da sveto mašo mi ponesemo svetu, ki potrebuje Kristusa. 

Ko se nekdo res dobro, zunanje in notranje, pripravi na sveto mašo, pa mu je, Bog daj!, dana milost, da jo res doživi, bi seveda ostal v tem, vendar pa se niti mi ne moremo »utaboriti«, treba je sestopiti. To vzpenjanje in spuščanje se ponavlja celotno življenje, vendar pa moramo biti vedri, upanja in vere polni, da se to izplača. Kakor nam govori apostol Pavel, gremo iz veličastva v veličastvo (ali iz slave v slavo – 2 Kor 3,18), kjer je v drugem primeru mišljena tista večna slava v nebesih. Spomnim se, kako smo se, ko sem šel prvič na Triglav, na to pripravljali najprej z drugimi vzponi. Prav tako velja za duhovno življenje – treba se je najprej večkrat vzpeti na manjše vzpone, da bi potem prišli na tisto najvišjo goro, kar jih obstaja, v nebesa. To naj nas opogumlja pri naših postnih in življenjskih prizadevanjih.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

četrtek, 25. februar 2021

Je Gospodar muh je postal resničnost? (1)

Skozi drugačno prizmo (33a)

Pri tem pisanju se naslanjam na italijansko pravnico, mater treh otrok, Elisabetto Frezza in raziskovalca Roberta Dal Bosca. Gospa Frezza je sicer v Italiji poznana kot bojevnica proti uvajanju teorije spola in podobnih slabih reči v šolo, kakor tudi, da bi bilo omogočeno otrokom kvalitetno šolanje. Prav zato ne spremlja ravnodušno dogajanja, ki se odvija pred našimi očmi. Najprej pravita, kako ni res tisto, kar bi se nam rado vsililo, da naj namreč ta virus ne bi bil nevaren za mlajšo populacijo. To drži, če gledamo širše, bolj v polnosti, saj trditev seveda ne drži z vidika virusa kot takšnega. Če namreč gledamo na zdravje drugače od tega, kar nam moderni svet ponuja, potem vidimo, da se na zadevo gleda precej enostransko. 

Še pred leti sva se o tem pogovarjala s pokojnim psihologom Bogdanom Žoržem, ko mi je pomagal pri pripravi neke zadeve, da je gledanje na zdravje, kakršnega ponuja svet, popolnoma izkrivljeno, saj se ne gleda na to, da ni zdravega telesa brez najprej zdravega duha. Če torej gledamo tako na zdravje, potem ni res, da Covid ne prizadene mlajše populacije, ampak je res ravno obratno – prizadene ravno to skupino prebivalstva in jo dela bolno, nasilno ter samomorilsko, da potem ne bi bilo neke prihodnosti. Če je potem svet še brez vere, sploh pa to velja za naše generacije, ki smo otroci t. i. »boomerjev«, pa vse do današnje mladine in otrok, potem prihodnost res ni kaj preveč svetla. 

V preteklih letih smo z dijaki med drugimi literarnimi deli obravnavali tudi delo Williama Goldinga 'Gospodar muh', ki so ga sicer imeli še za angleško maturo, vsaj del njih. Goldingu se lahko sicer zahvalimo še za iznajdbo imena Gaja za okoljsko boginjo zemlje. A preidimo spet k romanu, ki govori o pristanku nekaterih britanskih otrok na neobljudeni otok sredi nuklearne vojne. Učenci prestižne šole postanejo takšni in drugačni divjaki, ki se razdelijo na ločine, le-te pa se med seboj krvavo spopadajo za ozemlje, za sabo pa puščajo žrtve. Gospodarja muh, ki je prevod imena Beelzebul ali Belcebub, skratka demonsko ime, predstavlja na kol napičena prašičeva glava, ki jo obletavajo muhe. Golding nam sporoča, da se lahko v trenutku preide od neke civilizirane vzgojenosti do barbarizma in krutosti, nadvladanja in krvi. 

Lieratura se je v praksi pokazala, ko so se mladostniki na družbenih omrežjih dogovorili za pretepe, kjer je bilo udeleženih po več deset ali celo sto nadebudnežev, kakor smo lahko zasledili v Rimu, Milanu in Modeni. Frezzova pravi, da ne gre za omejene primere, ampak za ustaljeni vzorec. Mladostniško nasilje ne zadeva dvajset in tridesetletnikov, temveč odraščajočo mladino in tudi otroke. Dogaja se marsikaj, ker ni več šole, medsebojne interakcije izven domačega okolja, ki je vseeno pomenilo telovadnico življenja in civiliziranosti, kraj brušenja osebnosti in značaja, kulture, družabnosti, kraj reda, obredov in tudi rutine. Frezzova pravi, da bi nas radi prepričali, kako naj bi lahko brez težav ostala zaprta doma srca mladostnikov, še bolj kot njihova telesa, pa bi slednji vseeno bili mirni in zadovoljni, če ne celo srečni. Kakor je ugotovil Ortega y Gasset, pa malo človeško bitje ne hrepeni le po izkustvu, temveč še bolj po pripadnosti – globoko v sebi ima zahtevo po tem, da je del neke skupine oz. skupnosti, če smo bolj natančni. Če pa se odvzame mlademu človeku tiste institucije, ki so postavljene, da bi to počele, bo vzpostavil pleme in se ga obupano oklenil ter se posvetil demonu nasilja, ki nosi ravno ime Belcebub, katerega pa mora prava civilizacija izgnati iz svoje srede. Naša civilizacija tega seveda že dolgo ne počne več, a je sedaj izgubila še tiste nekaj kontrole nad njim, ki jo je imela. Frezzova tako pravi, da ni dovolj množično priseljevanje iz recimo Afrike, ko pa se že naša mladina afrikanizira. Podoba je na mestu, pa saj ni pomembno, kateri kontinent bi dali, gre za podivjanje in potem za medplemensko obračunavanje, ki ga najdemo v deželah, iz katerih priseljenci prihajajo. Nadaljujemo prihodnjič.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 21. februar 2021

Post, da spet zaživimo

Misel na 1. Postno nedeljo

Vstopili smo v postni čas, kjer smo povabljeni, da posnemamo najprej samega našega Gospoda v postu kot pripravi svojega telesa za velikonočne darove. Gospod Jezus se je štirideset dni postil, da se je pripravil na javno delovanje. Sveto pismo zelo veliko govori o postu, in sicer zlasti s tremi nameni posta: kot pripravo na poseben Božji dogodek, kot spokorno dejanje in v znak žalovanja. V postnem času imamo dejansko vse tri te namene, saj se kot prvo, kot smo dejali, pripravljamo ne velikonočne praznike, kot drugo se moramo pokoriti za svoje grehe in pokazati Bogu in sebi, kako se kesamo, žalujemo pa tudi, zlasti spet nad svojim grehom, ki je kriv vsega, kar je moral Gospod pretrpeti. Ker je dal pa Gospod vse to skozi in nas po tem odrešil, premišljujemo to trpljenje in smrt tudi zato, da ozavestimo, kako je Gospod gospodar zgodovine, splošne in osebne, pa v svoji modrosti in previdnosti tudi zlo obrne v dobro, v blagoslov, v milost za nas in vse, ki so nam zaupani ali za katere prosimo, za katere svoja spokorna dejanja namenjamo. 

Kot spoznamo iz evangelija, nas v puščavo in v duhovni spopad, kjer so tri orodja – post, molitev in miloščina – nujno potrebna, vodi sam Sv. Duh. Moramo iz t. i. »cone udobja«, da zrastemo in se okrepimo. Razumemo, seveda, da Sv. Duh deluje na našo dušo, zato je potrebna naša privolitev, naše strinjanje z nasvetom, ki nam ga podarja (dar sveta). Mi si sicer domišljamo, da smo najkrepkejši tedaj, ko imamo vsega ne samo dovolj, ampak v izobilju, vendar pa vidimo, da je resnica ravno nasprotna – močni smo, kadar smo slabotni, kakor nas uči tudi apostol Pavel. Zlahka pa lahko razumemo, da ne gre toliko za telesno moč, ampak gre predvsem za duhovno moč, kakor tudi za močno voljo, ki obe oslabita, če živimo preveč udobno. Telesni post je potemtakem ne samo zaželen ali potreben, na podlagi Svetega pisma lahko trdimo, da je nujen. Enako sklepamo, da se ga ne da nadomestiti, kakor bi nas danes morda radi prepričali, z nekimi drugimi odpovedmi, saj post enostavno pomeni: »Ne jej!«. Seveda se mora vsakdo primerno odločiti, koliko bo tega ne jesti, kjer ne smemo biti ne preveč zaletavi ne preveč popustljivi. 

Ne gre niti mešati zdržek in post. Zdržek pomeni odpoved točno določeni stvari, niti ne nujno na področju hrane, četudi je tam pogostejši, zato tudi npr. ne uživanje alkohola v postnem času še ne pomeni posta, ga pa lahko spremlja. 

Imamo več vrst posta. Najprej imamo cerkveni post, ko zaužijemo le en kompleten obrok v dnevu, poleg njega pa do dva majhna in skromna obroka. Dobro je, da prvi obrok zaužijemo šele v času kosila. Drugi je klasični post ob kruhu in vodi – ko čutimo žejo, pijemo vodo, ko čutimo lakoto, zaužijemo grižljaj kruha in nič več, vendar pazimo, da kruha in vode ne uživamo sočasno, da kruh ne bi fermentiral. Tretja vrsta je post ob tekočini, kjer prehajamo z lažje na zahtevnejšo raven – najlažji je tovrstni post ob juhi, težji ob tem, da si zmeljemo sadje in/ali zelenjavo ter kaka semena in oreščke, še težji je post samo ob čaju, najtežji le ob vodi, ta pa je tisti pravi puščavski post. Jemo šele ko sonce zaide. Post samo ob vodi bi celo lahko šteli posebej kot najstrožjo obliko posta. Možen je tudi post ob pivu, kjer pivo čez dan srknemo vsakokrat, ko čutimo neko lakoto – srknemo, nič več kot to. Dandanes je post zapovedan sicer le še na pepelnico in Veliki petek, kar pa ne brani, da se ga ne bi posluževali tudi sicer.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 14. februar 2021

Če se hoče, se more

Misel na 6. nedeljo med letom

Ko prebiramo Markovo poročilo o ozdravljenju oz. očiščenju gobavca, se mora kristjan nujno postaviti v kožo tega gobavca, v smislu, da je on tisti, ki je nečist in mora biti očiščen. Zelo jasno vidimo vero v to, da je pri Bogu vse mogoče, po drugi strani pa dopustitev ozdravljenja. Vendar pa je to ozdravljenje stvar Božje svobode na eni strani, saj se zgodi, ker Bog hoče in se seveda ne bi, če Bog ne bi tako hotel, po drugi strani pa imamo vdanost v Božjo voljo, ki je pri molitvi kristjana ključen element. 

Današnji človek je namreč pogostokrat ravno nasproten v svojem ravnanju, pa zahteva in pričakuje, da bi se vse odvilo in zgodilo tako, kakor on hoče in želi. Pri tem velja opozoriti še na izredno pomemben življenjski element, ki ga pa tudi današnji človek skoraj nikdar noče upoštevati, to pa je element realnosti oz. resničnosti. Morali bi namreč izhajati tudi iz tega, kakšne in katere so resnične razmere in možnosti, ne pa da sami gradimo neke stvari, ne upoštevajoč, kakšen bi bil, recimo temu, »naravni« potek vsega skupaj. Gobavec je to upošteval, saj se je zavedal, da je normalni potek drugačen in si ne zasluži ničesar, ni upravičen do ničesar, da ga pa Bog, če hoče, more ozdraviti. Imamo naravnost in nadnaravnost. Človeško in zemeljsko ter Božjo resničnost. Človeško moč in Božjo milost. 

Da je gobavec ozdravljen, je vse stvar Božje milosti. Kaj bi človek brez nje? Prihodnji teden začenjamo s postnim časom, na katerega pa se velja pripraviti s pomočjo Božje milosti pri zakramentu spovedi. Sveta Cerkev nam pravi, da Bog hoče, da bi mi, njegovi otroci, bili očiščeni, vprašanje pa je, ali to tudi mi hočemo? Kakor drugod pravi Gospod, »ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni« (Mr 2,17), zato pa smo dejali na začetku, da smo podobni gobavcu, ker smo bolni, si pa to moramo priznati, biti močnejši od svojega napuha in ponosa. Tudi mi se torej pokažimo Gospodovemu duhovniku in tudi mi darujmo daritev Bogu, ki pa ni toliko v teh materialnih darovih, kolikor je najbolj v darovanju oz. celo žrtvovanju svoje volje. Mislim, da se od tega gobavca to lahko lepo naučimo. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 07. februar 2021

Za dobro duhovno življenje

Misel na 5. nedeljo med letom

S pomočjo cerkvenih očetov in učiteljev se lahko malo drugače ozremo na evangeljski odlomek o Jezusovem ozdravljenju Simonove tašče. Ker je stvar takoj po poklicu apostolov, to zelo jasno kaže na naše krščansko življenje, ki seveda ni lagodno, ampak gre za duhovni boj. 

Taščina vročica kaže na strasti, ki gorijo v vsakem človeku in proti njim se moramo boriti, da bi, kakor nam pravi sv. Beda, ne dovolili hudobneževemu strupu, da bi se širil naprej po nas. Iz tega sicer lahko izpeljemo, da je stvar lahko še kako nevarna tudi za bližnje v skupnosti in še naprej. Skušnjave namreč vselej prihajajo in se nam ponujajo, kar je prva stopnja prodiranja greha, ki je ta omenjeni strup, v nas. Druga stopnja je naš pogovor s temi skušnjavami oz. fantazije, ki se jim vdajamo, kako bi bilo, če bi. Zelo hitro tako preidemo na tretjo stopnjo, ki je sam boj, ta duhovni boj, kjer pa že nastopi to vprašanje molitve, še zlasti prošnje, ki tako ali tako večinoma predstavlja našo molitev, kakor nas uči sv. Tomaž Akvinski. Cerkveni očetje zato pravijo, da Gospod vselej rad usliši prošnje svojih vernih, kadar prosimo, da bi se mogli upreti slabim strastem. To pomeni, da moramo prositi najprej za bistvene reči, da bi potem lahko prosili tudi za drugo, kar ni tako prvotno pomembno. 

Strasti nas, kakor sveti očetje učijo, hromijo, da ne moremo delati tistega, kar naj bi sicer delali oz. delamo svoje dolžnosti slabo – Simonova tašča bi morala Jezusu in ostalim gostom postreči, če gledamo evangelij, ampak ni bila sposobna. Zato je tako pomembno, da imamo dobro molitveno življenje in da molimo tako, kakor je to počel Jezus, da torej molimo ob začetku dneva, ko govorimo o osebni molitvi. Duhovni učitelji nam pravijo, da je dobro biti malo lačni, kadar molimo, zato je vselej najbolje osebno moliti, preden zajtrkujemo. Vsak kristjan bi naj osebno molil vsaj petnajst minut na dan, posvečeni seveda ustrezno več. 

Ker pa ni dovolj samo molitev, ampak potrebuje človek še Božjega dotika, lahko ozdravljenja povežemo z zakramentalnim življenjem, saj potrebujemo obnavljati svojo bogopodobnost in potrebujemo v sebi Božjo milost. Pogosto druženje z Božjim zdravnikom pri spovedi in pri sveti maši je tisto pravo orodje za naše celostno zdravje. Naj še opozorim, da najbistvenejši del svete maše ni sveto obhajilo, ampak to, kar je izrednega pomena tudi sv. Marku – »biti z njim«, namreč z Gospodom Jezusom. Najbolj pod njegovim križem. Pogosto obhajilo je sicer nekaj pohvalnega in dobrega, a le, če ga prejemamo vredno. Zato ni pogostega obhajila brez pogoste spovedi, ki mora sveda biti kvalitetna. Vidimo, kako lepo je skrito v kratkem evangeljskem odlomku pravilo našega duhovnega življenja.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 31. januar 2021

S Kristusom v boj

Misel na 4. nedeljo med letom

Na 4. nedeljo med letom jasno spoznamo resničnost obstoja zla in zlobnih duhov, hkrati pa tudi dejstvo, da je Jezus Gospod teh sil. To nam je jasno, če recimo pogledamo grški izraz, ki je tam uporabljen za: »Umolkni!« saj Gospod dobesedno pravi: »Imej nagobčnik!«, kar je izredno zanimivo. Kakor nas učijo eksorcisti, so hudobni duhovi vedno kakor pes na verigi, težava pa je pogostokrat v tem, da se ljudje radi podajamo v radij te verige še bolj od potrebnega, če drži dejstvo, da smo že tako izpostavljeni določenemu vplivu zla. Apostol Peter nam daje jasna navodila, potem ko nas opozori, da naš nasprotnik hudič kakor rjoveč lev preži za nami, da bi nas požrl, da se mu moramo postaviti po robu s trdno vero. 

Iz evangelija lahko razberemo, da pa potrebujemo tistega, ki ima oblast nad zlimi ali nečistimi duhovi, kar je jasni hebrejski izraz, torej je potrebna pomoč Gospoda Jezusa. Ljudje bi se pogosto radi postavili s svojim napuhom in s svojimi močmi, a smo po tej plati precej šibki in je tako tudi prav. Da se človek nasloni na drugo avtoriteto, ker sam seveda ni nobena avtoriteta, je seveda pravilno, težava je le, katere so avtoritete, na katere se naslanjamo. Kristjani se seveda v končni meri naslanjamo na samo avtoriteto Jezusa Kristusa, ki nam je vse dal, pa bodisi da je bilo zapisano ali da nam je bilo podano po izročilu. To o naslanjanju na avtoriteto pa ne velja samo za naš pouk, ampak tudi za to, da se hranimo in da se borimo proti zlu. 

Apostol Pavel nam lepo govori, da naš boj ni prvenstveno meseni ali človeški, temveč je to duhovni boj, po katerem se borimo proti tem zlim duhovom in proti grehu, a tudi seveda proti njihovim vplivom v svetu (Ef 6). Če pa povzamemo, se mora vsakdo boriti proti mesenosti, posvetnosti in proti zlu. Proti zlu je orodje molitve in zakramentov, proti mesenosti je post, proti posvetnosti pa miloščina. Dandanes sicer radi slišimo, češ naj ne bi bilo potrebno kaj preveč tega boja. Marsikdo reče, da saj veruje v Boga, morda kdo tudi reče, da moli. Lepo, vendar je to premalo. To je vse samo neko naravno verovanje, medtem ko je krščanska vera nadnaravna in je potrebno v boj z Gospodom na vseh omenjenih področjih, ker se mu edino tako lahko v polnosti daje čast, se mu zahvaljuje, se ga prosi, edino tako pa je možno tudi zadostiti, kajti ni ljubezni brez žrtve. Žrtev s pomočjo teh pravilno namenjenih treh orodij pa je šele prava.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 24. januar 2021

Sprejeti Božje kraljestvo in ga uresničiti

Misel na 3. nedeljo med letom

Čudovita berila so nam dana na to 3. nedeljo med letom. Razmišljamo lahko o življenjskih »velikih« vprašanjih ter o poslednjih človekovih rečeh, če gledamo odlomek iz 1. Pisma Korinčanom sv. apostola Pavla. Evangelist Marko se ne preveč ustavlja pri podrobnostih, ampak hitro prehaja med tistimi temeljnimi dogodki, da bi povedal bistveno. Tako imamo začetek javnega delovanja, kjer nam je povedano, ne da se je nekaj izpolnilo ali samo dopolnilo, temveč da je prišla polnost časov, zato pa vse od Gospodovega prihoda »v mesu«, kot temu pravijo sveti očetje, živimo v poslednjih časih. In res vlada tista napetost med že in še ne. Božje kraljestvo se namreč ni samo približalo, če gledamo izvirnik, ampak se je prav pričelo uresničevati, rasti, pač odvisno od odgovora poklicanih, ni pa seveda še njegove polnosti, ki bo nastopila ob koncu časov. 

Če torej stvar tako pogledamo, Kristusovo kraljevanje nikakor ni nekje drugje, v neki drugi dimenziji, samo v nebesih in samo v prihodnosti – sv. Marko nam jasno sporoča tisto, kar sv. Luka tudi ubesedi, da je Božje kraljestvo med nami. Kristus je torej kralj nad vsem, kar je, torej ima oblast tudi nad celotno družbo in nad vsakim posameznikom, vprašanje pa je, koliko se mu to priznava. Vsekakor ta post-krščanska družba tega dejstva ne priznava, saj je Kristusa in Boga nasploh pahnila karseda na obrobje, v zasebno sfero, če že ne ljudi prepričuje, da sploh ne obstajata. Oni dan sem poslušal čudovito okroglo mizo o t.i. srednjem veku, ki se mu seveda lepše in bolj upravičeno reče »kristjanstvo« iz latinske »Christianitas«, kakor nam je na fakulteti govoril tudi prof. dr. Ocvirk.  Jacques Le Goff, pred nekaj leti preminuli strokovnjak za to obdobje, je lepo dejal, kako bi takrat brez uspeha iskali, vsaj na splošno, eno moderno kategorijo človeka, med številnimi, ki so še danes navzoče, od prostitutk, morilcev itd. – ateista. Takratni človek je bil prepričan v to Božje kraljestvo, kakor tudi v obstoj pekla, zato ni bilo malo takšnih, ki so se kasneje v življenju, ko so obudili »Memento mori«, spreobrnili in spokorili, prav kakor vabi naš Gospod. 

Vabi pa še k nečemu, da se to namreč vidi. Da moramo verovati tako, če gledamo izvirnik, da temeljimo na evangeliju. Torej ne smemo imeti neke t.i. »osebne« vere, kakor se to razume danes, da si vse razlagamo malo po svoje in si tako prilagajamo, ampak sprejmemo vero tako, kakor nam je bila izročena. To nam je rečeno pravzaprav že na samem začetku Svetega pisma, da namreč ne začenjamo od sebe in pri sebi in postavimo sebe za središče, temveč je glavni Drugi, torej Bog, ki pa se nam je razodel v Jezusu Kristusu, slednji pa je postavil Sveto Cerkev. Cerkveni oče, sv. Vincencij Lerinški, je lepo dejal, da moramo verovati tisto, kar so »vedno, povsod in vsi verovali«. Sprejeti je torej treba cečotni paket, če temu tako rečemo, ne pa vzeti zadeve »a la carte«, kakor je tudi papež opozoril. Spreobrnjenje je to, da se odpremo Božjemu predlogu, ki se imenuje Božje kraljestvo, in ga v polnosti sprejmemo, ne pa da skušamo zadevo obrniti na glavo po svojih željah. Že res, da je treba z Bogom sodelovati in mora vsakdo dati tudi svoj doprinos, vendar so bili okviri že od vekomaj postavljeni in so meje, ki jih ne gre prestopiti, če si ne želimo škoditi.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

nedelja, 17. januar 2021

Videti, poslušati in odgovoriti

Misel na 2. nedeljo med letom

Božični čas v tistem ožjem pomenu se je zaključil, seveda pa še ne povsem, saj še čakamo svečnico, zato tudi še do takrat pustimo jaslice in še zapojemo kako božično pesem, da se vzdušje ne bi povsem izgubilo, že kmalu pa se bo pričelo tisto resnejše obdobje posta, ki je priprava na velikonočne praznike. Janez Krstnik uresniči svoje poslanstvo, ko pokaže svojim učencem, kdo je odrešenik oz. Mesija, Kristus. To stori z znanimi besedami: »Glejte, Jagnje Božje!«. 

Če stvar povežemo z berilom apostola Pavla, ki nas poučuje, da je Cerkev Kristusovo skrivnostno telo, potem se to odvija vsakokrat pri sveti maši in smo mašniki podoba Janeza Krstnika, ko ljudem pokažemo Kristusa Odrešenika pod podobo kruha in prav tako vzkliknemo besede zadnjega starozaveznega preroka. Evangelist pa nam kaže še več, saj moj zavetnik in sam evangelist Janez nista samo videla Božje Jagnje, ampak sta se tudi sama odzvala. To je povabilo tudi vsem nam. Ker je jasno, da je potrebno tudi naše sodelovanje, da bi Gospoda pri sveti maši, pa tudi sicer, prepoznali, pa vendarle tudi to še ni dovolj, saj mu je potrebno slediti. 

Treba mu je, kakor vidimo, tudi odgovoriti. Vsakega od nas namreč Gospod sprašuje, kaj iščemo? Lepo nas je namreč nedeljo poprej opozoril isti evangelist Janez, da je od našega odnosa s Kristusom, s tem Božjim Jagnjetom odvisno, kakšni bomo do svojih bližnjih, a se še sami kristjani premalo tega zavedamo. Skratka, besedam morajo slediti dejanja, če vemo, kako je bilo s Herodom kasneje, ko je samo rad poslušal Janeza Krstnika, ni pa od tega prešel k dejanjem oz. se odvrnil od slabih dejanj. Kolikokrat si govorimo in fantaziramo, kako bi bilo dobro in lepo nekaj ukreniti na tej naši poti za Kristusom, pa ostane le pri tem. Najbrž se Janez spominja natančne ure svojega poklica tudi zato, ker je sam nanj odgovoril in šel do konca za Kristusom kot edini od apostolov – samo on je namreč stal pod križem. Tam je postal hkrati Marijin drugorojenec, če je Jezus njen prvorojenec, od človeških otrok pa prvorojenec še mnogih drugih, ki bi se potem zvrstili za njim. To je razplet pravzaprav tudi te božične zgodbe, ki doživi svoj epilog s križem in pod njim, naprej pa je seveda samo še posledica tega našega prerojenja. Bolj ko nam bo šlo za to, da bi bili v vse tesnejšem odnosu z Gospodom in z njegovo sveto Materjo, bolj bomo že sedaj prebivali z njima, ob koncu svojega zemeljskega življenja pa se bo samo vse skupaj premaknilo na večno raven, kjer bomo z Gospodom in nebeško Materjo iz obličja v obličje in večno. 

Seveda pa nas apostola učita tudi tega, da smo vsaki pozorni pri sveti maši na Gospodove besede in da mu izročamo sami sebe v daritev z vsem, kar smo in imamo v življenju, da bi prejemali milost in nebeški blagoslov. Kako lepo to izrazi prošnja duhovnika pri rimskem kanonu (1. Evharistična molitev), ko Gospoda prosi, naj našo daritev njegov sveti angel prinese na nebeški oltar pred Božje veličastvo, da bi mi prejeli polnost milosti in vsega nebeškega blagoslova. Tudi zato ni pomembno samo biti tam, ampak biti tam res polno, zavestno in dejansko (actuosa participatio), torej z dejanskim darovanjem sebe in svojega življenja. Žal pa je dejanska navzočnost le, če smo pri obredu samem, zato se s to virtualnostjo izgublja ravno bistvena dimenzija zakramentov, ki je resnična navzočnost, zato pa tudi resnična izmenjava darov med zemljo in nebesi, čeprav je način seveda skrivnosten.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 10. januar 2021

Živeti v Bogu in iz Boga

Misel na nedeljo Jezusovega krsta

Na nedeljo Jezusovega krsta se zaustavimo ob besedah evangelista Janeza, ki nam jih pravi v svojem pismu (1 Jn 5,1-9), saj je prizor samega Jezusovega krsta precej znan. Apostol nam govori, kakšne prednosti nam prinaša vera v Jezusa Kristusa, kjer je predvsem važno to, da je vir prave bratske ljubezni, ki ni mogoča torej brez živega odnosa z Jezusom Kristusom, katerega začetek je prav sveti krst. V današnjih časih se zdi, kot da krst ne bi bil več bistven za človeka, za vsakega človeka, apostol pa nam govori ravno o tem, da je bistvenega pomena, ker sicer ne moremo biti ljudje v polnosti. Ne potrebujemo namreč zgolj telesnega rojstva, ampak potrebujemo tudi duhovno rojstvo, ki se pa udejanji po svetem krstu, četudi bi se lahko že prej zgodilo čisto na miselni ravni, ko neka oseba, ki sicer ni bila krščena kot otrok, spozna, da je Jezus Kristus obljubljeni odrešenik, učlovečen, da bi se mi odrešili suženjstva greha. 

Janez nam pravi, da je znamenje prave ljubezni do bližnjega naša ljubezen do Boga in spolnjevanje njegovih zapovedi. Ljubezen do bližnjega je nerazdružljiva z ljubeznijo do Boga, zato je pa lahko apostol zatrdil tudi obratno, da je namreč ljubezen do bližnjega znamenje ljubezni do Boga. Vendar pa se najdejo ljudje, ki pravijo, češ kako se da živeti tudi brez slednje, da se da živeti tudi samo 2. Tablo zapovedi, torej samo ljubezen do bližnjega – Janez pravi, da je to nepopolno življenje, da tak človek ne živi svoje duhovne dimenzije. V naši družbi smo še kako priča temu, da lahko nekateri sicer pomagajo bližnjemu, vendar pa po drugi strani preklinjajo Boga, ne spoštujejo Jezusa Kristusa, preganjajo verujoče vanj, ali se jim posmehujejo. Žal smo v naši družbi pogosto priča zaprtosti do Boga, ko se ne dopušča niti hipotetične možnosti te presežne dimenzije, ampak se vse to celo omalovažuje, velikokrat zavestno, žal pa je zadeva prešla že v neko narodno navado. Na ta način, ko se Boga in vere ne pusti vsaj pri miru, ampak se oboje preklinja, pa se žal kliče na sam narod prekletstvo namesto blagoslova. 

Podobno velja tudi za nespoštovanje Gospodovega dne, kjer žal dobimo tudi kristjane, ki jim je za nedeljo prav malo mar. Zakaj potem pravi apostol, da so Božje zapovedi lahke? Težak je vselej pravzaprav samo začetek, ko si pa enkrat človek privzgoji neke dobre navade, stvar ni več težka, vsaj na splošno. Kot je dejal pokojni psihoterapevt in prijatelj Bogdan Žorž, je potrebno namesto razvad pričeti delati na dobrih navadah in si jih privzgajati, potem slednje prevzamejo mesto razvad. Seveda zmaga nad svetom in torej privzgoja dobrih navad v zapovedih in prenehanje razvad ni dosegljivo z lastnimi močmi, temveč mora človek sodelovati z Božjo milostjo. Tu je krst bistvenega pomena, krstno milost pa spet pridobimo pri drugem krstu, kakor temu pravijo cerkveni očetje, pri spovedi. Drugi krst je sicer tudi mučeništvo za Kristusa, a je to drugi krst v krvi. Jezusov krst kaže tudi nam danes, kako po Sv. Duhu deluje Kristusova božanska moč, ki nam daje milost in nam pomaga, da živimo v polnosti svoje človeško življenje. Slednje gre onkraj samo zemeljskega in človeškega, zato pa so zakramenti bistveni del našega življenja, kakor tudi molitveno življenje v zasebni in skupni molitvi. 

Privzgojimo si vsaj 15 minut zasebne in 15 minut skupne molitve, kjer je zlasti pomembno očetovo vodstvo, pa seveda redno zakramentalno življenje, kjer se seveda primarno zares z vsem srcem udeležujemo nedeljske in praznične svete maše, če je le mogoče. Na prejem Kristusovega telesa pa se pripravimo z redno kvalitetno spovedjo. Svetega obhajila ne prejemamo iz neke navade ali sociološke folklore, temveč raje kdaj izpustimo in vredno prejmimo, potem ko smo svojo dušo očistili.

sreda, 06. januar 2021

Na kolenih pred Kraljem kraljev

Obhajamo praznik Gospodovega razglašenja oz. razodetja, kar pomeni grški izraz epifanija. Gospod se je razodel ne samo svojemu ljudstvu, temveč vsem narodom in ljudstvom, kakor pravi starček Simeon, da je: "Luč v razsvetljenje narodov (poganov)". O samih Magih sicer govori že grški zgodovinar Herodot kot o posebnem ljudstvu v madjanski deželi, vendar je izraz starejši in je bil razširjen med Perzijci. Četudi bi sami ne bili kralji, pa je po vsej verjetnosti vseeno šlo za poglavarje nekih ljudstev oz. za vsaj zelo ugledne predstavnike ljudstev, kakor tudi za zelo ugledne in učene može. To so seveda zgodovinske raziskave in spoznanja, ki so zelo zanimive reči, a nas bolj zanimajo sporočila, ki nam jih dajejo evangelisti. 

Ricciotti pravi, da nas ne sme zanimati toliko astronomska podlaga, saj je pri sv. Mateju jasno, da želi povedati, kako se je zgodilo nekaj nevsakdanjega, nekaj čudežnega na nebu, kar je Modre pripeljalo do hleva. S tem nam sporoča, da so človeška spoznanja sicer še kako pomembna, vendar pa, da prav nič ne koristijo, če se zapirajo sama vase in ne priznavajo, da obstaja resničnost, ki je večja od naše zemeljske in človeške. Konec koncev so ravno takšne izkušnje sodobnih znanstvenikov, kako se vedno odpre še neskončno novih vprašanj, kadar že enkrat mislijo, ali si domišljajo, da so pa spoznali že čisto vse. Ravno o tem nam govori nekdanji dolgoletni predsednik Svetovnega znanstvenega združenja, Antonino Zichichi, ki nikdar ni skrival svoje goreče katoliške vere in je zagovarjal čudovito povezanost in prepletanje vere in razuma. Ravno o tem nam pričujejo tudi Modri z Vzhoda.

Slednji so po svojem perzijskem izročilu spoznali, da gre za tistega, ki so ga pričakovali, zato pa so mu tudi prinesli po eni strani kraljevska darila, po drugi pa prav darove kralja, torej takšne, kakršne bi daroval neki kralj drugemu pomembnemu vladarju. Znano je npr., kako je Herod hotel zapustiti cesarju Avgustu 1000 ali 1500 talentov zlata, a je slednji dar zavrnil. Kot zanimivost. Učijo nas torej dati najvišjemu Kralju le najboljše. 

Drugi nauk je v tem, da je treba pred najvišjim Kraljem, Duhovnikom in Prerokom, skratka Maziljencem z veliko začetnico, pasti na kolena. To dandanes sodobnemu ponosnemu, napuhnjenemu in egoističnemu človeku ne gre prav zlahka od nog. In vendar je to pravšnja katoliška molitvena in častilna drža, zato pa smo povabljeni, da se je poslužimo vsaj tam, kjer je predpisana, predvidena ali priporočena. Klečimo med najsvetejšim delom maše od speva "Svet" pa do očenaša, klečimo med spevom "Jagnje Božje" pa do trenutka, ko se odpravimo k obhajilu (Če ne gremo, ostanemo nekaj časa v molitvi kleče), klečimo med svojo zahvalo po obhajilu, pokleknemo lahko za prejem blagoslova... Prav je, da tudi obhajilo prejmemo na od Cerkve predvideni način, ki je kleče - ne pokleknejo tisti, ki bi ne mogli. Če ne bi mogli poklekniti, se pred obhajilom vsaj globoko poklonimo, enako pa naredimo med najsvetješim delom maše, kjer je sicer primerneje, da sedimo, če drugi klečijo, kakor lepo učijo stari bontoni. Kdor ne bi imel mesta, pa mora stati, naj prav tako upogne koleno in poklekne med posvetilnimi besedami, sicer pa se vsaj globoko pokloni.

In št troje darov. Sveti očetje nam lepo pravijo, da zlato pomeni našo čast Bogu oz. dobra dela, ki so seveda življenje čim bolj po Božji volji, torej tako, kakor nas učijo Sveto pismo, izročilo in stalni nauk Cerkve. Potem pravijo, da je kadilo naša pobožnost, torej naše zakramentalno in molitveno življenje, ki se dviga kakor kadilo k Bogu. Mira pa predstavlja naše odpovedi in naše mrtvičenje. Tega zadnjega danes še kako primanjkuje. Kar s tem privarčujemo, gre seveda našim bližnjim, začenši s tistimi doma, ki jim lahko posvetimo privarčevani čas in pozornost, to zlasti. Medtem ko ubogim in potrebnim damo sredstva, ki smo jih prihranili.