V Cerkvi včasih prevelik poudarek na besedi (3)
Zagotovo je treba reči, da je protestantsko gibanje odprlo vrata bolj neposrednemu stiku s pisano Božjo besedo, vendar se je tu odprlo tudi kar nekaj težav, ki se najbolj izkažejo prav v družbenem kontekstu ZDA, ki te težave privedejo do skrajnih mej. Govorimo o vprašanjih posrednika in intepretativnega ali razlagalnega izročila. V ZDA sta namreč ti dve stvarnosti praktično izginili. Vsakdo si lahko na ta način Božjo besedo razlaga po svoje, čisto subjektivno, in niti ne čuti kake velike potrebe po konfrontaciji s kako drugo razlago ali avtoriteto, o kakem posredništvu pa tako ali tako ne moremo govoriti. Nekdo se nekega dne zbudi in osnuje svojo “cerkev”, torej versko skupnost, ko začne razlagati Sveto pismo. Da bi postal viden se, kot smo videli zadnjič, posluži vseh možnih sredstev.
Je pa tako, da se s tem, ko se novonastali pridigar ne navezuje na nič, nobena avtoriteta ali kaj podobnega ga ne obvezuje. Na koncu ta “utekočinjenost”, če rečemo s socilogom Baumanom, privede celo do tega, da tudi samo Sveto pismo postane zgolj neka “dodatna oprema”, saj niti ni več toliko pomembno, kaj piše v njem, da le kolikor toliko potrjuje tisto, kar govorim. Tako pridemo do tega, da je Božja beseda pomembna zaradi tega, ker je vir navedkov, branje pa je postalo zelo fragmentarno, razparcelirano.
Da tem tendencam v večji ali manjši meri sledimo tudi v katoliški Cerkvi, je najbrž jasno vsakomur, ki kolikor toliko pozorno opazuje. Težava se pa nadaljuje v tem, ker se vse to, o čemer smo spregovorili, lepo ujema z marketinško logiko. Tržišče je namreč usmerjeno glede na potrebe porabnikov, na podoben način pa tudi fragmentirano branje Svetega pisma posamezniku pove samo tisto, kar bi rad v danem trenutku slišal. Fragmentirana Božja beseda s časom čedalje bolj izgublja na moči, vse dokler ne postane le, kot smo dejali, dodatek, vse bolj pa prihaja v ospredje pridigarjev nastop. Ni se treba naslanjati na realnost, temveč je vse usmerjeno na nek tok besed, ki ujamejo čustveno stanje poslušalcev.
Ti bodo seveda zadovoljni, vselej zadovoljni, saj je vendarle “gospod tako fajn povedal,” vprašanje pa, če bo tisti “fajn” tudi resnično vplival na to, da se bodo poslušalci nad sabo zamislili in morda sprevideli, da pa njihova pot ni prava. Konec koncev je v današnjem apatičnem svetu vest zelo enostavno uspavati. Marshall Mc Luhan je zelo dobro poudaril, kako medij nikdar ni nevtralen – iznajdba tiska in razširitev televizije po praktično vseh domovih sta privedla tudi do spremembe samih vsebin verovanja, zadeve pa se z uvedbo mrežnega komuniciranja, ki je praktično zamenjalo enosmerno, pa že vnaša velike spremembe in jih še bo.
Katoliški način prenosa vere temelji na osebnem stiku – samo poglejmo, kako problematično je to postalo po družinah. Kanadski komunikolog je v Kristusu prepoznal paradigmo vsake komunikacije, saj njegova formula “medij je sporočilo” (“The medium is the message”) ni nič drugega kot evangeljski stavek: “Beseda je postala meso”. Povedano drugače, je pravo sporočilo vedno odpiranje in podarjanje neke osebe drugi, ne pa osiromašenje na neke formule, s katerimi lahko po mili volji manipulirajo spretni govorniki. S tem pridemo na tisto, kar smo dejali na začetku tega pisanja, da je 2. vatikanski cerkveni zbor vzpostavil ravnovesje med Božjo besedo, Izročilom in zakramenti. Tega se moramo držati tudi pridigarji.
Objavljeno v tedniku Novi glas.