Misel na 33. nedeljo med letom
Ob premišljevanju tega, kako se bodo zamajali čisto fizični temelji sveta, smo povabljeni k premišljevanju tega, na čem gradimo mi svoje življenje. Sodobni človek se v svojem napuhu in ponosu čuti izredno gotovega in prepričanega vase in v svoje sposobnosti – tako telesne, kot tudi miselne. Tako se nam zdi oz. smo prepričani v to, da je resničnost našega življenja pravzaprav blagostanje, kjer spet mislimo, da gre še najbolj za materialno in fizično blagostanje.
![](https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEieHFtDIlg4-8t_f4897HCaRjFqrovh_07TgWs6ZD8AnvAP6CH5evgqhvq_FoMxAM5SyzIz5lD7QDk8cfywhuAZeAqARgf6g12xI475cJde-6GgwO2_5lzd5bCrLcZYhhlWQZYAOfP2m9Y/s0/prenos+%25288%2529.jpg)
Osnovno pravilo duhovnega življenja je primat milosti nad naravo. Človeška narava je namreč res v osnovi dobra, vendar pa je tudi padla, zato pa človek sam po sebi ni več sposoben dobrega. Torej še enkrat – Božja milost daje karkoli dobrega naredi katerikoli človek. Evangelij nas zato opozarja na našo odvisnost od Boga in na to, kako smo trdni samo v Bogu, ne pa sami po sebi. Karkoli je človeškega, je v resnici zelo krhko.
Ko v novembru tako premišljujemo poslednje reči, smo postavljeni na realna tla, da si ne bi v svojem napuhu in ponosu preveč domišljali, kako trdno stojimo. Sv. Pavel opozarja, da kdor misli, da trdno stoji, naj pazi, da ne pade.
Objavljeno v tedniku Novi glas