Ali naturizem odpravlja tabuje?

Telo in človeški pogled

Ko prihaja poletje, je navadno več govora tudi o naturizmu in nudizmu. Človek, zlasti kristjan se ob teh pojavih znajde kar precej v precepu, ko se sprašuje, kako bi »gledal« na to. So taki, ki zadeve do zvezd poveličujejo in so taki, ki jih brez pomislekov obsojajo. Najdejo se celo t.i. 'krščanski naturisti', da ne govorimo, kako obstajajo celo določene krščanske 'evangelijske nudistične cerkve'.  

Pa dajmo najprej nekoliko razjasniti pojme. Po svetovni naturistični organizaciji je naturizem (ki mu splošno pravimo kar nudizem): »Življenjski slog, v katerem živimo v harmoniji z naravo, značilna zanj pa je praksa skupinske nagote, ki ima namen, da spodbuja spoštovanje samega sebe in drugih, kakor tudi okolja. Naturizem je družinsko, zdravo, vzgojno in naravno gibanje«. To definicijo so formulirali leta 1974 na kongresu naturističnih združenj. Nudizem nima nekih tako določenih konotacij, ampak je bolj mišljen v izkazovanju golote.

Naturistično gibanje je zraslo kot odgovor na katero koli miselnost, ki bi na človeško telo gledala prezirljivo - kot na nekaj, česar bi se bilo treba sramovati in zato skriti. Krščanski misli to gibanje pripisuje, da na telo gleda samo v povezavi s spolnostjo in grehom.

Seveda gre za površno in zelo posplošeno interpretacijo, čeprav moramo priznati, kako je tradicionalna krščanska misel v zgodovini pustila, da jo je zaznamoval novoplatonski in manihejski dualizem, ki je poveličeval dušo, na ta račun pa zaničeval telo. Telo in nagota sta tako postala nekaj povsem negativnega, ker so v njiju videli le priložnost za greh in za izražanje spolne sle.

Od 2. vatikanskega cerkvenega zbora naprej, še zlasti z blaženim papežem Janezom Pavlom II., lahko rečemo, da je Katoliška Cerkev ena od glavnih (če ne glavna), ki se zavzema za to, da bi človeškemu telesu povrnila dostojanstvo in se uprla njegovemu banaliziranju ter spreminjanju v zgolj tržno blago. V skladu z Božjo besedo Cerkev uči, da človek ni ustvarjen kot čisti duh, ampak da je človeška oseba nerazdružljiva celota telesa, duše in duha. Ko spoštujemo človeško osebo, jo torej spoštujemo na vseh treh ravneh, tudi na telesni.

Prišli smo do občutka sramu – ta ne temelji v zaničevanju telesa, ampak želi poudariti, zaščititi njegovo vrednost in dostojanstvo. Že res, da sta naša prastarša »bila naga in ju ni bilo sram« (1 Mz 2,25), a sta se po tem, ko sta se Bogu uprla, zavedla, da sta naga in se oblekla, ker ju je bilo sram (1 Mz 3,7). Pa ne zato, ker bi njuno telo naenkrat postalo slabo, ampak ker se je sprevrgel njun pogled. Lahko rečemo, da je sram nek univerzalen človeški obrambni mehanizem – tudi nudisti ga občutijo ob vsiljivih, radovednih in poželjivih pogledih.

Težava je torej v tem našem sprevrženem pogledu, zaznamovanem z grehom, ki pa, kot pravi tudi papež Janez Pavel II. (priporočam v branje knjigo 'Christopher West - Teologija telesa za začetnike') nima zadnje besede. Kristus lahko naš pogled odreši in ga usmeri proti tisti dokončni vzpostavitvi prvotnega pogleda v Očetovi hiši.

Ob tem vidimo, da naturizma (nudizma) ne moremo pahniti v kot kot nekaj nedolžnega, hkrati pa tudi ne moremo stvari kar demonizirati – potreben je določen kritičen duh, da bi znali razlikovati med pozitivnimi sporočili, ki jih lahko sprejmemo in slabimi stranmi, ki jih moramo zavreči. Postavi se par vprašanj: Je za ovrednotenje telesa res potrebno izpostavljanje le-tega? Mar se je za osvoboditev od napačnega gledanja na telo treba vpisati v naturistično organizacijo? Lahko rečemo, da je izpostavljanje golote v skupnem krogu dvorezen meč. Če po eni strani išče zdravo srečevanje med ljudmi, pa po drugi strani tudi potrjuje določeno obsedenost ljudi z golim telesom in telesom nasploh – za spolno vzburjenje navsezadnje ni nujno, da je telo golo, če je naš pogled pokvarjen.

Objavljeno v peti številki priloge 'Bodi človek' (Novi glas)

Dobro seme - dobri Bog

Na vrsti je prva od Jezusovih prilik v Matejevem evangeliju, tista znana o sejalcu in semenu. Priliko predstavlja pravzaprav samo prvi del evangeljskega odlomka, od 1. do 9. vrstice, to so tudi tiste res Jezusove besede, druga dva dela pa sta potem dodatek Matejeve cerkvene skupnosti. To vidimo zlasti v razlagi prilike, ko motiv ni več seme, ampak zemlja.

Priliko Jezus vzame iz vsakdanjega palestinskega okolja - nam se to sejanje namreč zdi čudno. Pri nas najprej poiščemo primerno zemljo, jo zorjemo in pripravimo, potem pa šele sejemo, tam pa ravno nasprotno - najprej so, govorimo o Jezusovih časih, vrgli po tleh seme, potem pa šele zemljo preorali, da bi se seme prijelo tam, kjer bi našlo kaj dobre zemlje. Tu že lahko nekoliko razumemo, da ne gre toliko za zemljo, ampak za samo seme, ki pada na zemljo.

Če se naslonimo na prvo berilo vidimo, kakšno moč ima v sebi to Božje seme, ki označuje Božjo besedo. Prerok Izaija pravi, da je Bog prepričan, kako bo njegovo seme zagotovo obrodilo sad, v njem je namreč skrita Božja moč, ljubezen, usmiljenje. Če torej nismo usmerjeni v zemljo, temveč v seme, lahko iz prilike razberemo, kakšen je naš krščanski Bog.

Usmerjenost v kakovost zemlje ali terena, bi nas sama po sebi lahko vodila do tega, da bi rekli, kako so na svetu ljudje takšne in drugačne kakokovosti, dobri in slabi, česar pa Jezus noče narediti. Predalčkanje ljudi nima nobenega smisla, ker lahko rečemo, da je v vsakem izmed nas tak in drugačen teren. Če bi Jezus kot sejalec (tako so ga opredelili cerkveni očetje) gledal s takšnim predsodkom, potem ne bi vsem ljudem oznanjal nebeškega kraljestva, ampak bi se usmeril le na dobre - s slabimi se ne bi ukvarjal. Toda, kakšen odrešenik bi to bil?

Zato je res to, da nam prilika govori o krščanskem Bogu, o njegovi dobroti in usmiljenju. To je Bog, ki zaupa in verjame v človeka. Verjame, da se bo njegova beseda prijela v človekovem srcu, da bo v njem našla vsaj malo zemlje. Gotovo je res, da je treba to zemljo v našem srcu preorati in pognojiti, ampak zato, da se to seme, ki je že posejano po zemlji, prime in vzbrsti. Bog pošilja svojo Besedo in ta se daje za nas. Bog naredi vedno prvi korak, potem smo na vrsti mi. Potem je res na vrsti in v središču zemlja, torej človek.

Zaupljiv odnos lahko vzpostavimo samo z nekom, ki v nas zaupa. Takšno izkušnjo imamo v naših vsakdanjih odnosih. Naš Bog v nas popolnoma zaupa, ker je, kakor so označili cerkveni očetje podobo očeta v priliki o izgubljenem sinu (Lk 15), izgubljen v usmiljenju. Odprimo mu vrata svojega srca.