Težaven odnos mladih do Cerkve (3)
Ko smo si v prejšnjih dveh številkah pogledali profil te
'prve neverne generacije', si skušajmo tokrat in naslednjič odgovoriti, zakaj
mladih več ne vidimo pri maši. Če smo doslej gledali bolj na splošno, se bomo
sedaj preselili k osnovni celici – župniji. Kar povejmo si v obraz in brez
slepomišenja, da naše župnije temeljijo predvsem na rožnih vencih in mašah za pokojne
– za slednje darujejo tisti, za katere se bodo kmalu darovale prav takšne maše.
Kdo od župnikov temu doda še kako drugo obliko molitve, do
katerih pa človek nima takojšnjega dostopa. Medtem je obisk svetišča in
župnijskih prostorov še kar dober, ker se veliko ukvarjamo z otroki – v zadovoljstvo
staršev in širše družbe. Vse manj pa tja zahajajo mladi, kar posledično vpliva
tudi na otroke, ker dobijo občutek, da župnija ni kraj za mlade.
Tistih nekaj mladih, ki še obiskujejo župnijo, takoj
'pohopsajo' za katero od oblik služenja najmlajšim, katerim potem posredujejo
vero v Jezusa, za katero se sami pravzaprav še niso odločili. Otrokom tako
sporočajo, da je 'hoditi v cerkev' enako kot 'delati cerkvene zadeve', da je
torej to neposredno povezano s služenjem. Mladi to vidijo kot neko dolžnost,
neko obvezo. Ker pa se jim 'cerkvenih zadev' ne ljubi kaj preveč početi, ne
vidijo niti razloga, da bi obiskovali cerkev. Pa tudi splošna slika Cerkve je
potem taka, da je to kraj, posebej specializiran za otroke.
Zakramenti služijo kot neko represivno orodje – treba jih je
prejeti ali prejemati, ko govorimo o spovedi, maši in obhajilu, ne ve se pa,
zakaj. Koliko se dela na vsebini zakramentov? Potem pa se standardi spuščajo in
ni več važno, koga se krsti (koliko teh potem danes tudi obiskuje verouk?),
zlasti ni važno, kdo gre k birmi (ki naj bi predstavljala prehod v
odraslo dobo), za poroko pa smo sploh veseli, če se zanjo kdo sploh odloči, pa
čeprav mnogi ne vedo, v kaj se spuščajo. Pri pogrebih je treba ponekod obhajati
mašo za prav vsakega, ne glede na njegovo življenje. Včasih se je veliko
poudarjalo, kako je treba prejemati zakramente, da se s tem rešimo pekla, kar
je še precej ohranjeno v naših glavah. Bolj kot kvantiteta, je važna kvaliteta.
Sicer hitro dobimo vtis, da smo Cerkev in duhovniki servis.
Število duhovnih poklicev se je drastično zmanjšalo, kljub
temu pa je število župnij načeloma ostalo enako kot prej. V nasprotju s tem, so
v družbi šli v neko racionalizacijo vzgojnih, zdravstvenih in trgovskih
struktur, in sicer zaradi padca rodnosti, koncentracije prebivalstva v urbanih
središčih in povečanja raznolikosti ponudbe. Preden se torej vabi duhovnike od
drugod, je treba najprej zadeve strukturno urediti, namesto, da župnik teka sem
ter tja po treh/štirih župnijah, ki jih upravlja. Koliko se lahko en tak župnik
posveča delu z mladimi, je najbrž retorično vprašanje, saj se še 'delu s sabo' težko
posveti.
Naše župnije so naravnane predvsem pastirsko, v izražanje vere in torej predpostavljajo pri tistih, ki
jih obiskujejo, da že imajo neko versko podlago in kolikor toliko prakse z
molitvijo. Če bi torej v župnijo prišel nekdo, ki bi ne vedel, kaj to je vera,
bi le stežka našel koga, ki bi mu o tem kaj povedal, ga uvedel v molitev, in to
prav danes, ko bi v tem hitrem tempu molitev potrebovali kot svež zrak, ki
prodre v naša srca. Ne moremo verovati, če ne molimo in ne moremo moliti, če
nas kdo v to ne uvede.
Cerkev, ki mladih ne uči verovati in ne uči moliti, jih tudi
kaj dosti ne zanima – česar ta naša prva neverna generacija niti ne skriva. Se
nam porodi še eno zbadljivo vprašanje – da ne gre tu za obojestransko
nezanimanje? O tem prihodnjič.
Objavljeno v 3. številki priloge 'Bodi človek' (Novi glas).