petek, 17. maj 2019

V iskreni družbi

Skozi drugačno prizmo (10)
V današnjem svetu je med vrlinami zelo visoko mesto zavzela iskrenost. Tako je lahko vse drugo narobe, a, kot se rado sliši: »Važno, da smo iskreni!«. Pravzaprav ta iskrenost, o kateri govorimo, ni toliko naravnana navzven, temveč je, ali naj bi bilo, nadvse pomembno to, da smo, ali naj bi bili, iskreni do sebe, pa karkoli že naj bi to pomenilo. Zelo popularna je ta vrlina v medijskem svetu in na spletu, zlasti na spletnih dnevnikih, video spletnih dnevnikih (ali vlogih) in družbenih omrežjih. Pazimo, ne govorimo, ali ne govorimo toliko, o resnici – slednja je nekaj povsem drugega. Dandanes je marsikateremu »iskrenemu« le-ta španska vas. 

Skratka, odpravljene so bile, kot pravi Veneziani, »arhitektonske pregrade, ki so iskrenost ovirale,
torej: strahospoštovanje, spoštovanje, avtoriteta, dostojanstvo, bonton in strah pred kaznijo«. Mar živimo tako v dobi iskrenosti in smo torej končno le »med iskrenimi ljudmi«, kakor je pela nekoč slovenska popevka? Tu bi kazalo ostati pazljivi. »Iskrenost je družbeno nevarna in le stežka skladna s prijateljstvom, naklonjenostjo in simpatijo, čeprav se, prav malo iskreno, trdi nasprotno … V družbeni predstavi je iskrenost otročja, prav kakor laž, katere vidno merilo je Ostržkov nos, ki se daljša. Iskrenost ima, bolj kot laž, kratke noge, ker ne gre daleč in pretrga mnoge odnose. Iskrenost je način izražanja, a ne vključuje tudi posledični način delovanja. Iskreni lahko vztraja v vseh svojih zmotah, razvadah, nizkotnostih – omejuje se na razglasitev le-teh. Kdor je iskren, lahko ni pošten, kdor pa je pošten, lahko ni iskren. Če priznam, da sem kradel, sem iskren, a ne neham biti tat. Nasprotno pa se lahko zlažem z dobrim namenom, torej pošteno.« 

Omenili smo resnico, ki ni nujno povezana z iskrenostjo. »Iskreni človek ne govori resnice, temveč pove, kar misli oz., slabše, to, kar čuti«. Tu najdemo tisto, zaradi česar lahko še bolj zatrdimo, da živimo še bolj v dobi čustev, kot pa v dobi iskrenosti, a to je že material za še en del rubrike. »Iskreni pove vse, vendar ne zmeraj pomisli, kar reče«. Zato lahko brez težav zatrdimo, da se nahajamo najprej v »krizi razuma«, ko sicer res tečejo med nami reke besed (kot je pel duo iz Oderza), a je na mestu vprašanje kakovosti slednjih. »Iskrenost je subjektivna, medtem ko resnica zahteva napor, da se odmaknemo od svoje subjektivnosti, da bi se približali objektivni resničnosti. Iskrenost lahko vara samo sebe, saj si gradi gradove iluzij in potem gre tja živet«.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

torek, 14. maj 2019

Moteči elementi družbe

Skozi drugačno prizmo (9)
Ob grozovitih napadih na Sri Lanki sta »čivknila« tudi Barack Obama, nekdanji ameriški predsednik, in Hillary Clinton, nesojena ameriška predsednica. Slednja sta uporabila, ko sta obsodila napade, besedno zvezo »Easter worshippers« (»Častilci Velike noči«). Besedna zveza je seveda pronicala še drugam, kot recimo v Washington post. Če je še kdo dvomil, je sedaj dobil dokaz o kristjanofobiji prevladujoče (ne)kulture. 

Kristjanofobija je, za razliko od kake druge »fobije« še kako resnična, medtem ko se o tej drugi fobiji in drugih fobijah sicer ogromno govori, v resnici pa slednja in slednje obstajajo le kot etiketa prazne škatle. Pravzaprav bi bilo še bolj pravilno reči, da gre za kristofobijo, torej za strah pred Kristusom samim, saj smo konec koncev kristjani nosilci njegovega imena, imetniki njegovega pečata, na kar nas še posebej spominja pravkar obhajana Bela nedelja – bela zaradi belega krstnega oblačila, pri krstu smo namreč oblekli Kristusa. 

V tem duhu je opaziti ogromno hinavščine okrog požiga katedrale Naše Gospe v Parizu, ko so se in se še rušijo katoliške cerkve po vsej Franciji, pa tudi požganih je bilo še več drugih cerkva. Na neki način so na hinavščino okrog znane katedrale opozorili tisti, ki so obsodili skorajda svetlobno hitrost zbranih sredstev za obnovo (za katero moramo sicer še videti, če bo res obnova, ali pa »modernizacija«). Pustimo, da je vsaj tendenciozno dajati poleg lačne zamorčke, saj bi slednji ostali prav takšni, četudi se katedrale ne bi obnovilo. Ko je o katedrali poročala britanska BBC, je nekdanja uslužbenka te hiše, Catherine Utley (med letoma 1983 in 2002), opozorila, da niso bile uporabljene naslednje besede: krščansko, krščanstvo, katoliški, češčenje, častilci, svet, maša in veliki teden. To se dogaja iz istih razlogov, zaradi katerih ameriški levičarji ne marajo česarkoli, kar bi dišalo po krščanskem, zlasti pa katoliškem, iz istih razlogov pa tudi na samo Veliko noč ni bilo nobenega tovrstnega »Doodla« na naslovnici iskalnika Google. 

Vse skupaj je potrebno torej očistiti, narediti navadno, prozaično, enako in enakovredno med seboj, kakor je nedelja le eden od dni v tednu. Glavni junak je sicer izginil tudi iz božičnih pesmi zadnjih časov, kjer se govori o lučeh, o sreči in o darilih, ne pa o glavnem junaku, torej Jezusu Kristusu. Zanj in za tiste, ki ga nosijo, pač v današnjem svetu ni prostora, kakor ga ni bilo niti v Betlehemu, smo pa »častilci Velike noči« očitno precej moteči elementi. Trudimo se, da tako tudi ostane!

Objavljeno v tedniku Novi glas