Misel na 5. Postno nedeljo
Vstopili smo v drugi del postnega časa, v tako imenovani »čas trpljenja«. Še bolj vstopamo v skrivnost križa. Najprej imamo ljudi, ki so bodisi pogani bodisi drugotni Judje, ki pa bi radi, za razliko od farizejev in pismoukov poslušali Kristusov nauk. Za nas je to povabilo, da se poglobimo v Kristusov nauk, za katerega izvemo kasneje, ko je izrečen tu pri Janezu, da gre za »nauk križa«. Če pogledamo k apostolu Pavlu, vidimo, kako da prihaja do takšnih težav s tovrstnim naukom – vnaprejšnje zapiranje pred njim. Judom je pohujšanje, poganom neumen nauk. Skratka, če povemo preprosto, zadeva ne gre v človekov sistem razmišljanja.
Ker pa je Cerkvi zapustil za ljudi to žito, ki je nastalo ob njegovem trpljenju in smrti, tudi noben človek ne more pridobiti sadov odrešenja drugače, kakor po zakramentih Cerkve. To je vselej naš vstop s Kristusom v smrt, da bi potem z njim vstali. Začne se s svetim krstom, ampak potem se znova in znova spet zgodi predvsem pri zakramentu svete pokore, pri spovedi. Treba je umreti sebi, sleči starega človeka, z njegovim napuhom in grehi, da bi oblekli novega človeka. Iz tega našega ponižanja pred Bogom se rodi naše povišanje v Kristusu po Svetem Duhu, to je tista rast semena, hkrati pa smo vredni v polnosti okušati in spoznati, kako dober je Gospod tudi še po angelskem kruhu, ker lahko vredno prejmemo samega Gospoda v svetem obhajilu. Kakor je Gospod dejal tistemu človeku, ni dovolj delati nekih del bližnjemu, ampak se je treba odpovedati sebi in svojemu napuhu, svoji volji, da bi hodili za Jezusom. Ne moremo hoditi prednjim, spomnimo se – to je hudičevo! Hoditi moramo za njim. Zato je vse skupaj, kakor je ponazorjeno z obredom umivanja nog, za nas tudi zgled ponižnosti in odpovedi.
Objavljeno v tedniku Novi glas