sreda, 14. december 2016

Č kot ČRKARSKA PRAVDA (3)

Cerkveni in družbeni antislovar (29c)

V tej sodobni črkarski pravdi obstaja še nekaj procesov spreminjanja jezika. Tu je še jezikovna mutacija, saj bi bilo odločno premalo reči temu samo sprememba. Kdor ima v lasti besede, ima v lasti tudi vesti ljudi in ima seveda tudi v lasti resničnost. V Sloveniji sicer še nisem zasledil, da je tisti, ki se ima roditi le “spočetveni produkt”, a v Italiji že pravijo, da gre prav za to. Če pa je tako, potem je jasno, da ni mogoče zagovarjati pravic tistega, ki se še ni rodil, ampak je samo spočet, ker produkt pač nima pravic. Sicer pa je tako ali tako uporabljena samo beseda “zarodek”, pa smo na podobnem. Namesto da bi jasno povedali, da gre za uboj ali umor nekoga, ki se s tem strinja, se že tako ali tako dolgo časa uporablja beseda “evtanazija”, kar bi pomenilo “dobra” ali “lepa” smrt, vsekakor pa ustrezna tujka razelektri napetosti, ker itak nihče v resnici ne ve, kaj pomeni dobesedno, vsakdo pa približno ve, kaj je njena vsebina, a le približno. 

Za nekoga, ki je v komi, ne uporabljajo ustreznega medicinskega izraza, ki bi bil “arelacionalni
sindrom”, kar pomeni, da bolni ne more imeti odnosov s svojimi bližnjimi, ker je pač v komi, temveč raje in uveljavljeno rečejo, da je v “vegetativnem stanju” ali da “vegetira”, da bi tako povedali, kako je nekdo iz človeka postal le še rastlina, zato pa ga lahko odstranimo, kakor odrežemo rastlino s škarjami. Vemo tudi, kako naj ne bi več uporabljali izrazov “mož” in “žena”, temveč raznorazne druge izraze, kot recimo “starš 1” in “starš 2”, prav tako pa uporabljajo raje izraz “partner” ali kak drug izraz, da ni razlike med pari, ki so poročeni, in tistimi, ki živijo skupaj brez poroke, ker sta pač obe obliki enakovredni. 

Kaj vse bi lahko še našteli, a je dovolj jasno razvidno, kako tekoča je postala ta naša družba, sploh pa medčloveški odnosi. Če tako eno besedo zamenjamo z drugo, potem je resničnost zamegljena, vse bolj se izgublja, ljudje pa se potapljamo, in sicer na vseh področjih, v svet, ki je vse bolj virtualen, ne pa realen. Gre za svet, ki je abstrakten in umetno narejen. Kdor ne pozna resničnosti, je ne more niti ustrezno ovrednotiti, torej ne more ustrezno ovrednotiti svojega življenja in tistega, ki ga obkroža, ker ga pravzaprav tisto niti ne zanima. Pa seveda to ni le težava mlajših generacij, temveč smo priče vse več odraslim, staršem, ki v lastnem stanovanju neprestano visijo na elektronskih napravah, danes največ na tabličnih računalnikih in pametnih telefonih, ki pa kljub svojemu imenu ljudi v resnici poneumljajo. 

Da bi, če gremo naprej, do konca pokopali stari svet, imamo še eno orodje, ki pa je v tem, da ošibimo izraze, kar seveda vodi v t. i. “šibko misel” (it. pensiero debole), ki ima svojega najvidnejšega predstavnika v italijanskem filozofu Gianniju Vattimu. Izraz narava je tako iz metafizičnega pojma postal le še izraz okolja. Duša je postal neki tekoči izraz med romantičnim in new agevskim, vsekakor pa bolj predstavlja neki sentimentalizem, nikdar pa neke človekove duhovne in racionalne notranjosti. Tudi ljubezen ne pomeni več želeti zlasti dobro drugega ali popolne podaritve, temveč je prav tako postala bolj čustveni vzgib in traja vse, dokler nekaj čutimo, dokler je “feeling” ali “kemija”. Izraza “dobro” in “zlo” sta izgubila svojo objektivno razsežnost, zato pa tudi pravo vsebino, danes pa tako predstavljata le še posameznikovo pojmovanje enega ali drugega, ker sta postala nekaj povsem subjektivnega in subjektivističnega. 

Zelo dobro je to v svojem Leviatanu pojasnil nominalistični filozof Thomas Hobbes (1588-1679): “Dobro in zlo sta imeni, ki pomenita naše apetite in naše averzije”. Gre torej za tisto, kar kdo mara in kar kdo ne mara, to je to. Izrazi tako postanejo prazne posode, ki jih vsakdo napolni po mili volji. Zame je tako splav zlo, zate je dobro. Ošibiti izraze pomeni hkrati tudi ponižati, a seveda ne ponižamo izrazov. Izraz nosi s seboj socialno stigmo, ki gre onkraj samega pomena in udari tistega, ki izraz uporablja. Tako potem besede “avtoriteta”, “družina”, “sramežljivost” nosijo s seboj nasprotovanje, posmehovanje, pohujšanje, zmrdovanje in še kaj. Tako je s temi zadevami, zagotovo pa bomo eno od prihodnjih epizod morali nameniti še tistemu, kar so na pogorišče te jezikovne vojne postavili tisti, ki so samo vojno sprožili.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 11. december 2016

Veselje srca

3. advetna nedelja je imenovana tudi »nedelja veselja«, ker je Božič že blizu – letos je pred nami še polovica adventa -, zato pa nas bogoslužje spodbuja, da bi tudi v naše pričakovanje vnesli malo več veselja. Ker pa je advent prispodoba našega zemeljskega življenja nasploh, smo tudi sicer povabljeni, da vnesemo za kanček več veselja v naša življenja.

Evangelij nam pomaga razumeti, kaj je pravo veselje, sreča in svoboda, po čemer sicer vsi v svoji notranjosti hrepenimo, a ne vselej pravilno izberemo. Janez Krstnik je zaprt zaradi svojega odkritega neodobravanja škandaloznega življenja kralja Heroda, ki živi z bratovo ženo Herodiado. Svoje učence od tam pošlje k Jezusu, da bi ga povprašali, če je res on pričakovani Mesija, kar je Janez nenazadnje tudi jasno dejal, da je, ali pa naj čakajo drugega, predvsem pa drugačnega. Zanimivo je tu vprašanje, kako to, da Janez sploh to sprašuje, kot da bi bil zagrenjen zaradi tega, ker je zaprt. Rekli bi, da mu je kar prav tako, ker je pač dobil, kar je iskal – če bi ostal tiho, se mu ne bi nič zgodilo. Vendar pa v resnici ni tako, saj je Janez Krstnik v sebi trdno prepričan, da je Kristus pravi Mesija, Odrešenik človeškega rodu, ki »odjemlje grehe sveta« (prim. Jn 1,29-34; Mt 3,11-12), potrebujejo pa te potrditve njegovi dvomeči učenci. Slednji so pričakovali drugačnega Mesija, bolj političnega in vojaškega, ali tudi čudodelnika, ki bi sam osvobodil Izrael, da bi živel brez rimske nadoblasti. Ali bi pa Izrael res bil osvobojen? Ne bi bila ta svoboda zgolj navidezna in zunanja?

Tudi mi smo konec koncev podobni tem učencem. Iščemo takšno veselje, srečo, svobodo, ljubezen, mir in še kaj, ki bi od nas pravzaprav nič posebnega ne zahtevala, kaj šele, da bi morali zaradi tega kaj trpeti, potrpeti, biti deležni nasprotovanja in ponižanja. Iščemo pravzaprav srečo in veselje prazničnih lučk. Da se prižgejo, je treba pritisniti le gumb. Od nas nič ne zahtevajo, ker so jih drugi postavili, elektriko, gorijo pa – naj bi gorele – na občinske stroške (v resnici vedno na naše, ker smo davkoplačevalci mi!). Ko se prižgejo je vedno žur. Lahko bi še naštevali. Vendar pa za te lučke drži, da so samo nekaj zunanjega, samo nekaj človeškega, zato pa kratkotrajnega in minljivega. Drži tudi, da ne kaj prida svetijo niti kaj prida grejejo. Zlasti ne svetijo v našo notranjost in je ne grejejo. Gre pravzaprav za »fejk« (ang. fake) lučke, umetne lučke, od katerih ni neke prave koristi. Takšnih lučk si ljudje postavljamo nič koliko, pa mislimo, da bo tam naša rešitev. To so vse tiste zadeve, v katere bežimo in si skušamo z njimi potešiti našo nesrečo in napolniti našo notranjo praznino. Kaj vse so tiste droge, ki se na zunaj razglašajo kot lučke, ki nas bodo osrečili, vemo, pa ni treba posebej naštevati. Vsekakor to ni neka realna, temveč virtualna resničnost. 

Janez bi si kaj lahko tudi izbral neko »virtualo«, lahko bi si zgradil neki umetni svet, živel navidez nemoteno naprej v nekem balonu. Tega ni storil, ker je bil prerok, še zadnji starozavezni. Prerok je pa tisti za Sveto pismo, ki pričuje za resnico oz. celo Resnico, z veliko začetnico, za Boga samega. Sv. Tomaž Akvinski je dejal, da je resnica to, da se naš razum oblikuje po resničnosti (»Adaequatio rei et intellectus«), da torej mislimo, potemtakem pa tudi govorimo in delamo v skladu z resničnostjo kot je, ne pa takšno, kot bi želeli – mi ali drugi -, da je. Janez je povedal stvari takšne, kot so bile, za to pa tudi sprejel odgovornost in posledice. Zaprli so ga in na koncu celo ubili, vendar je storil prav in je bil notranje svoboden ter tudi vesel. Pričeval je, do konca, za resnico in Resnico. Držal se je tistega: »Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti; bojte se marveč tistega, ki more dušo in telo v pekel pogubiti« (Mt 10,28). 

Za nas je to zgled, da bi nas skrbela, ali vsaj malo bolj skrbela, ne samo materialna, telesna in čustvena resničnost, temveč še bolj duhovna. Lahko delamo za vse tisto, kar se nam zdi pomembno in se zatekamo k vsemu tistemu, kar mislimo, še bolj, za kar si domišljamo, da nas bo potešilo, osrečilo in razveselilo. Vendar, če bo vse to podobno samo tem prazničnim lučkam in ne bo navezano na večne dobrine, na tiste, ki jih nič ne more uničiti, ne bo od tega nič. Če bomo tako delali, potem bo z našim življenjem kot z lučkami, ki ugasnejo, ko je konec praznika. Naš Goriški Slavček pa nam je lepo povedal, da v resnici »življenje ni praznik«. Lepo, veselo srečno življenje ni vselej tisto, ki ni nič razburkano. Tudi gladina jezera ali mlake je lahko na zunaj lepa in mirna, a vprašanje, kako je znotraj. Tudi na grd in mrzel ter siv zimski dan je gladina vode mirna, a to lahko pripelje celo do tega, da zledeni. 

Če hočemo res prinesti malo več veselja, sreče in še česa v svoje življenje, bo pravzaprav potrebno veliko razburkanje naše notranjosti. Potrebno se bo odpovedati svoji lastni volji, svojim lastnim predstavam in fantazijam, da bi vse postalo bolj Božje, bolj nebeško, zato pa tudi večno. Marsikaj bo potrebno odrezati, odstraniti, počistiti. Marsičemu se bo treba odpovedati. Bo tudi boleče. A ta bolečina se bo spremenila v veselje – takšno, ki ne mine. Jezusa bomo morali sprejeti takšnega kot je, ne pa takšnega, kakršen bi mi želeli, da je. Njegov nauk je takšen, kot je in nas ga uči katoliški nauk, marsikdaj ga je težko sprejeti, ker ni takšen, kakršen bi si mi želeli v svoji ozkosti in omejenosti, da je. Morali bomo začeti vse bolj misliti tako, kot misli, govori in dela Gospod Jezus, kar nas uči tudi njegova Cerkev. Več ko nas bo, grešnikov, to vzelo za svoje in se bomo tako trudili misliti, govoriti in delati, bolj bo takšna naša Cerkev tudi v svojem človeškem, torej grešnem, krhkem in omejenem obrazu. Ne recimo, da bi moral kdo drug, ampak, da moram jaz tako delati. Da bi pa dobro mislili, govorili in delali, je potrebno najprej moliti, ker je konec koncev to dar od zgoraj. Začnimo moliti in se poslužujmo svetih zakramentov. Saj vemo, da vaja dela mojstra. Bolj ko bomo molili, prebirali, poslušali in premišljevali, bolje nam bo šlo. Bolj bomo tudi notranje veseli, srečni in razsvetljeni – ne od umetnih lučk, temveč od prave luči!