Cerkveni in družbeni antislovar (29c)
V tej sodobni črkarski pravdi obstaja še nekaj procesov spreminjanja jezika. Tu je še jezikovna mutacija, saj bi bilo odločno premalo reči temu samo sprememba. Kdor ima v lasti besede, ima v lasti tudi vesti ljudi in ima seveda tudi v lasti resničnost. V Sloveniji sicer še nisem zasledil, da je tisti, ki se ima roditi le “spočetveni produkt”, a v Italiji že pravijo, da gre prav za to. Če pa je tako, potem je jasno, da ni mogoče zagovarjati pravic tistega, ki se še ni rodil, ampak je samo spočet, ker produkt pač nima pravic. Sicer pa je tako ali tako uporabljena samo beseda “zarodek”, pa smo na podobnem. Namesto da bi jasno povedali, da gre za uboj ali umor nekoga, ki se s tem strinja, se že tako ali tako dolgo časa uporablja beseda “evtanazija”, kar bi pomenilo “dobra” ali “lepa” smrt, vsekakor pa ustrezna tujka razelektri napetosti, ker itak nihče v resnici ne ve, kaj pomeni dobesedno, vsakdo pa približno ve, kaj je njena vsebina, a le približno.
Za nekoga, ki je v komi, ne uporabljajo ustreznega medicinskega izraza, ki bi bil “arelacionalni
sindrom”, kar pomeni, da bolni ne more imeti odnosov s svojimi bližnjimi, ker je pač v komi, temveč raje in uveljavljeno rečejo, da je v “vegetativnem stanju” ali da “vegetira”, da bi tako povedali, kako je nekdo iz človeka postal le še rastlina, zato pa ga lahko odstranimo, kakor odrežemo rastlino s škarjami. Vemo tudi, kako naj ne bi več uporabljali izrazov “mož” in “žena”, temveč raznorazne druge izraze, kot recimo “starš 1” in “starš 2”, prav tako pa uporabljajo raje izraz “partner” ali kak drug izraz, da ni razlike med pari, ki so poročeni, in tistimi, ki živijo skupaj brez poroke, ker sta pač obe obliki enakovredni.
Kaj vse bi lahko še našteli, a je dovolj jasno razvidno, kako tekoča je postala ta naša družba, sploh pa medčloveški odnosi. Če tako eno besedo zamenjamo z drugo, potem je resničnost zamegljena, vse bolj se izgublja, ljudje pa se potapljamo, in sicer na vseh področjih, v svet, ki je vse bolj virtualen, ne pa realen. Gre za svet, ki je abstrakten in umetno narejen. Kdor ne pozna resničnosti, je ne more niti ustrezno ovrednotiti, torej ne more ustrezno ovrednotiti svojega življenja in tistega, ki ga obkroža, ker ga pravzaprav tisto niti ne zanima. Pa seveda to ni le težava mlajših generacij, temveč smo priče vse več odraslim, staršem, ki v lastnem stanovanju neprestano visijo na elektronskih napravah, danes največ na tabličnih računalnikih in pametnih telefonih, ki pa kljub svojemu imenu ljudi v resnici poneumljajo.
Da bi, če gremo naprej, do konca pokopali stari svet, imamo še eno orodje, ki pa je v tem, da ošibimo izraze, kar seveda vodi v t. i. “šibko misel” (it. pensiero debole), ki ima svojega najvidnejšega predstavnika v italijanskem filozofu Gianniju Vattimu. Izraz narava je tako iz metafizičnega pojma postal le še izraz okolja. Duša je postal neki tekoči izraz med romantičnim in new agevskim, vsekakor pa bolj predstavlja neki sentimentalizem, nikdar pa neke človekove duhovne in racionalne notranjosti. Tudi ljubezen ne pomeni več želeti zlasti dobro drugega ali popolne podaritve, temveč je prav tako postala bolj čustveni vzgib in traja vse, dokler nekaj čutimo, dokler je “feeling” ali “kemija”. Izraza “dobro” in “zlo” sta izgubila svojo objektivno razsežnost, zato pa tudi pravo vsebino, danes pa tako predstavljata le še posameznikovo pojmovanje enega ali drugega, ker sta postala nekaj povsem subjektivnega in subjektivističnega.
Zelo dobro je to v svojem Leviatanu pojasnil nominalistični filozof Thomas Hobbes (1588-1679): “Dobro in zlo sta imeni, ki pomenita naše apetite in naše averzije”. Gre torej za tisto, kar kdo mara in kar kdo ne mara, to je to. Izrazi tako postanejo prazne posode, ki jih vsakdo napolni po mili volji. Zame je tako splav zlo, zate je dobro. Ošibiti izraze pomeni hkrati tudi ponižati, a seveda ne ponižamo izrazov. Izraz nosi s seboj socialno stigmo, ki gre onkraj samega pomena in udari tistega, ki izraz uporablja. Tako potem besede “avtoriteta”, “družina”, “sramežljivost” nosijo s seboj nasprotovanje, posmehovanje, pohujšanje, zmrdovanje in še kaj. Tako je s temi zadevami, zagotovo pa bomo eno od prihodnjih epizod morali nameniti še tistemu, kar so na pogorišče te jezikovne vojne postavili tisti, ki so samo vojno sprožili.
Objavljeno v tedniku Novi glas