petek, 18. september 2015

B kot BEGUNCI

Cerkveni in družbeni antislovar (2)

Z drugo črko abecede se začenja mnogo zanimivih besed, a najbrž ni nobene aktualnejše od tiste, ki smo jo zapisali, čeprav sem želel sprva spet dati v obtok besedo, ki smo jo pred natanko letom dni slišali v deževni Redipulji, namreč brezbrižnost. Videli pa bomo, da se tudi tako ponovno vračamo k besedam svetega očeta Frančiška, ki smo jih lani slišali, pa najbrž tudi že pozabili, četudi bomo govorili o beguncih. Ob tej besedi mi pridejo v spomin točno določeni begunci, katerih pridevnik bi spet bil na “b”, saj se spomnim na svoje otroštvo in na tiste, ki so k nam pribežali iz Bosne in Hercegovine, največ od tam, pa tudi nekaj seveda iz Hrvaške, zato smo jim rekli kar “bosanski begunci”. Kot vemo, je tudi takrat divjala vojna, zato se pa vračamo k besedam papeža izpred leta dni, ko je vzkliknil: “Nikoli več vojne”! 

Bral sem namreč poziv melkitskega patriarha Gregorija III. (to so katoličani vzhodnega obreda, ki so
po večini v Siriji in Libanonu, pa seveda v diaspori po svetu): “Menim, da poglavitna stvar ni sprejeti in gostiti begunce, temveč ustaviti spopad pri koreninah. Vsi morajo biti pri tem vpleteni, od Zahoda pa do arabskih držav, od Rusije do ZDA. To je tisto, kar vsi pričakujemo – mir … ne besed o migrantih in ne govorov o sprejemanju. Nikdar več vojne”! Patriarh ni mogel biti jasnejši v svojih besedah, pa niti ni sam v tem mišljenju, saj se mu že leta in leta pridružujejo pravzaprav vsi iraški, sirski in libanonski škofje, če ne dodamo tokrat še, recimo, nigerijskih ali podobnih, kjer pač divja vojna. A seveda ne prosijo, naj govorijo vsi o miru, ne prosijo za pacifizem, temveč prosijo za odločno vojaško posredovanje, brez kakih zahrbtnih interesov, da bi osvobodili trpeče ljudi. Prosijo tudi, da ne bi podlegali raznim floskulam islamistov … 

Poziv torej t. i. razvitemu svetu, da ne bi bil brezbrižen do dogajanja oz. da se ne bi zanimal le za lastne interese, gospodarske in politične. Samo sprejemati begunce je bistveno premalo, a zdi se, da se iz preteklih izkušenj nismo nič naučili. Ti škofje z Bližnjega vzhoda ne pravijo, da sedaj ne bi smeli biti več gostoljubni in sprejemati, kolikor pravijo, da gre za širšo zadevo. Gotovo, begunci so pač tu in je treba zanje poskrbeti, a to so začasne rešitve, treba pa je iskati tudi dolgoročne, kamor spada tudi skrb, da bi ljudje lahko ostali v svojih deželah, ali pa se tja čim prej lahko spet vrnili, kakor je dejal kaldejski škof v Aleppu, msgr. Antoine Audo, sicer tudi predsednik Caritas Syria. Povedal je še marsikaj zanimivega, med drugim to, da ne bo nikdar rekel žal besede vsem tistim, ki gredo stran, da bi tako zaščitili sebe in svojce, saj gredo navadno cele družine, mnoge so krščanske. Vendar pa pomeni to tudi položitev orožja pred tistimi, ki želijo uničiti sirsko deželo. Težava je seveda tudi ta, da bežijo zlasti mladi: “Zelo skrb vzbujajoč fenomen, a to se dogaja tu. Pomeni, da bodo tu ostali le še stari”. A spet, težavo je treba zatreti v kali. “Treba je ustaviti Islamsko državo”, ponavlja že več let babilonski patriarh msgr. Louis Sako, pridružujejo pa se mu vsi duhovniki in škofje, ki povedo svoje pričevanje zahodnim medijem, vernikom in ljudem dobre volje, a imamo vsi očitno zaprta ušesa in nas ne zanima, točno tako kot je dejal papež pred letom dni. 

Zanimajo nas pač vse druge stvari, naše udobje in podobno, po drugi strani pa se ne zavedamo, da je ravno vse to dolgoročno ogroženo, če se ne bomo spopadli z resnično težavo. Ne gre le za bližnjevzhodne kristjane, ki jih iztrebljajo, temveč tudi za nas, če gledamo dolgoročno. Zato pravi spet msgr. Audo: “Na Zahodu pravijo, da naredijo vse, kar je možno za obrambo človekovih pravic, s tem argumentom pa tudi še naprej ohranjajo to sramotno vojno”. Treba je torej pri tem vztrajati in pozivati zahodne vlade k zaustavitvi in zatrtju Islamske države in drugih džihadističnih formacij – to je pred vsako drugo geopolitično zadevo. Sicer so vse besede o sprejemanju beguncev samo hinavščina, da bi zakrili dejstvo, da nas ne zanima nič. In ne “briga” nas nič niti za t. i. socialo, temveč vedno in samo za prazne parole oz. floskule. Brezpogojno sprejemanje je položitev orožja naše družbe pred določenimi maliki, ki nam jih ponujajo, kakor je tudi odločitev za izumrtje. Načrt mora tako biti širše narave, kakor mora tudi upoštevati določena načela. Opirajoč se na pisanje prejšnjega tedna, lahko namreč zatrdimo, da sicer pride do “socialnega problema” s priseljenci, naši ljudje pa bežijo stran. To je žal resničnost, v kateri živimo. Težave se zaostrujejo, mi pa jih ne rešujemo. Nasprotno, gledamo stran. Tudi zaradi tega je potem, recimo, Nova Gorica mesto v izumiranju, gotovo pa nismo edino mesto, za katero to velja. Zbudimo se že enkrat iz spanja in nehajmo nasedati neumnostim, ki nam jih povsod sejejo, pa ne samo glede beguncev.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

četrtek, 17. september 2015

A kot AFROAMERIČANI

Cerkveni in družbeni antislovar (1)

V preteklih dneh sem zasledil zapis časnikarskega kolega Marca Respintija, s katerim sva pred nekaj leti izmenjala nekaj prijateljskih elektronskih pisem, v katerih sem izvedel, da je v bistvu po materini strani hrvaškega rodu, zato pa je bil izredno odprt ob ezulskem vprašanju in je tedaj na moj predlog prebral tudi več del “druge strani”. Lepo se mi je zdelo, da za razliko od svojih kolegov želi razumeti tisto zapleteno obdobje in dogodke. Kot ste videli, sem nalašč napisal, da gre za “časnikarskega” in ne “novinarskega” kolega, ker pač sam berem časnike in časopise, tudi če so spletni, ne pa “novine”, kar se pa zdi, da velja že za ogromno večino Slovencev. A to bi bilo verjetno vprašanje za obravnavo pod črko “n”. 

Respintijevo področje zanimanja so zlasti ZDA, od koder nemalokrat uvozi v Italijo kaj zanimivega, pa naj bo iz zgodovine ali aktualnosti. Oni dan je tako pisal o demokratskem senatorju Danielu Patricku Moynihanu (1927-2003), ki je pred natanko petdesetimi leti objavil zadevo, ki bi je pod izvirnim naslovom praktično nihče ne prepoznal – “The Negro Family: The Case For National Action”. Zagotovo pa je tudi že kdo od bralcev slišal za “Moynihan Report”, kakor poročilo v ZDA imenujejo pravzaprav že od začetka. Omenjeno poročilo še danes dviguje obilico prahu, ker poročilo pač ne slovi po politični in še kaki korektnosti, spet drugi pa imajo dokument za pravi biser in preroško napoved. Biser zagotovo to poročilo ni, ker je napisan v strogo birokratskem jeziku, preroški pa bi lahko dejali, da je, vsaj v svetopisemskem smislu, saj je za Sveto pismo prerok tisti, čigar besede so resnične, se po resnici oblikujejo. Tema, ki jo poročilo obravnava, predstavlja revščino in propadanje afroameriške skupnosti v ZDA, vendar je iskrenost senatorja Moynihana za mnoge vselej pravi “izvirni greh”, kot pravimo, saj se izogiba politično korektnim klišejem, kar je postalo že takrat nekaj nezaslišanega za demokratskega senatorja – prav pred petdesetimi leti je ta stranka pričela postajati vse bolj radikalno demokratična. 

Omenjeni senator pa je bil v resnici pravi pripadnik demokratske stranke, saj je pripadal visoko izobraženi newyorški eliti, bil pa je sicer profesor sociologije. Vsekakor torej ni šlo za konservativca, a so ga na “njegovi” levici vselej označevali kot “rasista” in “maskilista”, medtem ko ga je ameriška desnica izredno spoštovala. In zakaj takšne označbe? Ker je na podlagi dokumentov trdil, da je prava težava Afroameričanov popolni propad institucije družine. Da je čedalje večje število mladih ameriških črncev končalo v uličnem kriminalu, je bila vzrok prav “smrt družine”, kot je pojav imenoval Moynihan. Mladim črncem je primanjkovala zaslomba staršev, tako očetov kot mater, zato pa so zašli v alkohol, droge, prostitucijo, kriminalne tolpe oz. “gangs”, nasilje … Tri čarobne besede, ki se jih tako v ZDA že takrat očitno ni smelo več izgovoriti – očetje, matere in črnci. Senatorju so izredno škodovale, saj se je mašinerija takoj pognala proti njemu in ga pošteno obmetala z blatom ter gnevom. Še dobro, da je šlo za najbolj izobraženega povojnega senatorja, ki seveda niti zdaleč ni bil okužen s kakim rasizmom. 

Ne bomo se preveč ukvarjali s senatorjem, koliko nam je pomembno to, kar je razumel – družbenega razkroja ne more zajeziti noben “statalizem”, torej obilica državnih pomoči obrobnim in revnim, temveč to lahko reši le to, da država postavi v središče družino in ji da vse pravice in svoboščine, ki jih ta najstarejša institucija potrebuje. Kjer je množica državnih pomoči, se del populacije odloči, da bo od tega živel, sicer pa ne delal nič. Tako je za milijone, zlasti črnih, Američanov začel cveteti nove vrste “biznis”, saj so lahko živeli od revščine, pa naj se še tako čudno sliši. Zakaj bi si zavihali rokave, ko pa so tako dobro živeli? Nekaj časa je zadeva seveda odlično delovala za celotno družbo, potem pa je eksplodirala, ker je to bila tempirana bomba. Politika “panem et circenses” torej, ki se lahko zdi dobra, a potem odjekne eksplozija, ki pusti ruševine in katastrofalne posledice. Prihaja torej spoznanje, da čim večji je državni “welfare”, tem bolj to uničuje institucijo družine in bolj spodkopava družbo, bolj se kopičijo težave, ki potem enkrat počijo. Zdravje družbi prinaša institucija družine. V ZDA podobno težavo predstavlja že nekaj časa še latinsko-ameriška populacija. Če kdo vidi kake podobnosti z našo družbo, naj mu povem, da podobnosti niso zgolj slučajne.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

ponedeljek, 14. september 2015

A kot ANTISLOVAR - naše družbe in Cerkve

Nova rubrika – cerkveni in družbeni antislovar (0)

Skrajšani uvod v novo robriko... v Novem glasu pričenjam s pisanjem, in sicer v nadaljevanjih, neke vrste antislovarja. Skušal bom sistematično podati bralcem določene pilule za pomoč pri razmišljanju o tem, kaj se je v naši zahodni družbi in Cerkvi spremenilo, kaj ne gre, kaj smo ovrgli, zavrgli, zaklenili v ropotarnico med staro šaro, pa bi tja morda vendarle ne spadalo… Vem, da ne bom zvenel ravno izvirno, a povem vse to, ker želim biti iskren in odkrit z bralci, kakor želim tudi takoj na začetku stvari razjasniti, da ne bi prihajalo kasneje do kakih nesporazumov, o čem bo tekla beseda in v katero smer bo šlo moje pisanje ter razmišljanje. Zdi se mi pa tudi škoda, da z bralci našega tednika ne bi delil stvari, ki jih preberem ali kako drugače zasledim. Četudi je res, da je tako veliko knjig in tako malo časa, kakor je pisalo na majici tistemu človeku, ki ga je Jurij nekje srečal, pa se vendarle najde kar nekaj zanimivih tematik in zadev, o katerih bi veljalo pisati, še lepše pa bi bilo, če bi o njih razmišljali, še veliko lepše in boljše pa bi bilo, če bi o njih stekla tudi javna beseda, ki bi bila iskrena, kritična, pa tudi avtokritična, če govorimo o družbi in institucijah. 

Zakaj antislovar in ne slovar, če pa bomo šli po črkah abecede? Ker bomo skušali iti malo proti nekim stvarem,
proti toku, torej. Šli bomo proti toku, ker ne bomo ravno prizanesljivi oziroma korektni, če si izposodimo besedo iz angleške besedne zveze “political correctness”, ki označuje ravno plutje s tokom, kar zadevo izražanje, pisanje, razmišljanje in tudi govorjenje. Ne bomo pa korektni v več ozirih, ne le političnem – vsaj trudili se bomo za to. Kdaj pa kdaj je slišati očitke, kako smo nekateri preveč konservativni, tradicionalni, zastareli in še ne vem, kaj. Prav mogoče, a danes je nekdo, ki ga tako označijo, praviloma tisti, ki plava proti toku. Spremembe in novosti za vsako ceno? Nikakor. Nekateri smo mnenja, seveda tudi sam, da to ni dobro, čeprav spet drugi mislijo, da je vse prejšnje za v smeti, vse novo pa vedno samo dobro. Nič čudnega, saj nam takšno mišljenje narekuje družba, v kateri živimo. 

Živimo pa tudi, priznajmo si, v globoki krizi. To je kriza identitete, vrednot, odnosov, vere… Prevladal je mrk na mnogih področjih, vsekakor lahko rečemo, da na področju mišljenja, saj smo razmišljanje, refleksijo kar izklopili. Živimo v moralnem razkroju, pravnem direndaju, Boga ni več. Kljub vsemu temu pa vendarle še vedno vlada v ljudeh dobre volje vsaj majhna lučka ali vsaj malo nostalgije po smislu in nekih vrednotah, ki so nekoč veljale in bile temelj naše družbe, pa tudi Cerkve. Prav zato to naše pisanje ne bo slovar, temveč protislovar ali antislovar. Skušali se bomo dotakniti vidikov, ki škodijo naši zahodni kulturi, ki je kljub vsemu krščanska. Če pa stvari škodijo kulturi, škodijo gotovo tudi človeku, prebivalcu tega Zahoda, ne le kristjanu. Skušali pa bomo izbrskati še dobre strani in vidike, kakor tudi kako dobro pot, da bi se lahko zahodni človek spet prebudil ter zaživel. Upam, da bo to pisanje in razmišljanje za vse nas vsaj malo koristno.

nedelja, 13. september 2015

Kaj pa vi pravite?

Vprašanja, ki jih postavlja Gospod učencem, zastavlja tudi nam, današnjim kristjanom, lahko pa bi ta vprašanja še razširili na par drugih, ko se sprašujemo o naši veri. Res je središčno vprašanje to, kdo je zame Jezus, ampak pred tem vprašanjem je morda še prej vprašanje o tem, kdo je zame Bog, potem, kdo je seveda zame Jezus, potem pride vprašanje o Cerkvi, pa seveda vprašanja o zakramentih, zlasti o sveti maši, pa potem krščanski nauk. Lahko bi res rekli, da se obroči vse bolj ožajo – zunanji obroč je vprašanje o veri v Boga, potem pa je vse težje. 

Če bi vsakogar vprašali, kaj pa on veruje, bi dobili najbrž, če bi se vsakdo potrudil in bil iskren, toliko različnih odgovorov, kolikor nas je kristjanov. Če bi nas zanimalo t.i. »javno mnenje« glede vere, Boga, Jezusa in Cerkve, bi imeli precej težav, a pravzaprav poznamo tudi javno mnenje v naši deželi, kakor so ga poznali Jezusovi učenci, vendar pa to javno mnenje ni ravno pozitivno glede teh tematik. Pomembno pa je, kako si vsak od nas odgovarja na ta vprašanja, ker so ključna. Od tega, kako verujemo je namreč odvisno, kako vero izpovedujemo in kako jo živimo – praktično. Danes namreč vlada pravi prepad pri mnogih, ki se sicer izrekajo za kristjane, med izpovedovanjem ali izrekanjem in življenjem po veri, pa seveda s tem povezanim sprejemanjem nauka evangelija in Cerkve. 

Pomembno je, kdo je zame Bog, ker če ga priznavam, potem nisem sam svoj bog, pa potem želim biti še drugim. Kdo je zame Jezus Kristus, je seveda potem naslednje izredno pomembno vprašanje. Če ni moj Gospod in moj Bog, kakor je izpovedal apostol Tomaž, potem bom izbiral med tistim, kar mi od njegovega nauka ustreza in tistim, kar bi zavrgel. Kot nam lepo pojasni apostol Jakob v berilu, naša vera ni le neki moralni ali etični kodeks, temveč je verovanje v osebo Jezusa Kristusa in vse, kar iz tega izhaja. Vera mora biti vidna, ne le stvar jezika. Kdor je veren, ta tudi moli, je pri svetih mašah, zlasti nedeljskih in prazničnih, prejema zakramente, se drži krščanskega nauka, pomaga bližnjemu, pomaga v župniji… Lahko je govoriti, težje je narediti. S tem pa imamo pravzaprav vsi težave.

V povezavi s tem bi se moral vsak od tistih, ki se udeležimo nedeljske maše, vprašati, kakor je naslov knjige našega urednika (Jurija Paljka, urednika Novega glasa), kaj sploh počnem tukaj? Torej, zakaj jaz sploh hodim ob nedeljah k maši ali tudi malo bolj splošno – zakaj sploh hoditi k maši. In res je vprašanje, kaj je tam takega, da bi moral tja? Zakaj grem? Morda iz navade ali ker so me tako naučili? Imam druge razloge? Morda hodim poslušat pridigo? Hodim zato, ker je »fajn« določeni duhovnik? Iščem neki spektakel? Želim zadovoljiti svoje čustvene potrebe? … Vprašanje je tu veliko, ker si vsakdo po svoje razlaga. Sicer je prav, da si skušamo stvari osmisliti, vendar obstaja velika nevarnost, da smo preveč odvisni od subjektivnih, torej osebnih razlogov, nimamo pa nekih objektivnih, občih, za vse veljavnih razlogov. Takšnih torej, ki niso odvisni le od trenutne mode ali smeri, kamor pač piha veter v družbi ali tistega, kar meni trenutno »paše«. Stvari vse preveč jemljemo le delno, ne pa v celoti. Verovati mora človek kot celota, kot oseba, ki ima poleg telesa, čutov, čustev tudi razum in nazadnje vero. Pomembno je, da vključimo svojo telesno in psihično raven v naše verovanje, a kako bomo prišli do vere, če izpustimo ključno stopnjo, ki je razum? Šele tako pridemo lahko do res duhovne ravni. Brez vključitve razuma pa ostanemo le na telesni in duševni ravni.

Ne sme se nam izmakniti tisto, kar je v naši veri in pri sami sveti maši najpomembnejše. V evangeliju je rečeno, kako mora Sin človekov veliko trpeti, biti zavržen od starešin, velikih duhovnikov in pismoukov, biti umorjen in po treh dneh vstati. To je tista ključna stvar, v katero se vključimo, ko smo krščeni, pri teh dogajanjih smo navzoči vsakokrat pri sveti maši. Imenujemo to velikonočna skrivnost. Z razumom si moramo dopovedati, da je temu res tako, da se potem zares duhovno lahko vključimo, ko se razum odpre veri.

Kako lahko vemo, da je res, kar se tam dogaja, ker je to prišlo do nas ne le kot zapisano, temveč tudi v obliki izročila. Kdor je bil priča dogodkom, je pripovedoval naprej in tako so se vsebine naše vere prenesle vse do nas. Z razumom smo tako poklicani, da sprejmemo zapisane in izročene vsebine vere, da potem lahko sprejmemo naslednje. Sprejeti moramo namreč potem skrivnost samo, da se Beseda učloveči, da pride sam Kristus med nas. Tako namreč zapisane in izročene nam besede postanejo meso, zaživijo. Kardinal De Lubac je zapisal, da se Božja beseda utelesi v razlomljenem kruhu, ki je v Kristusovih rokah. Tudi tu torej imamo dejanje, konkretno zadevo, ne le besede. Seveda nam je to dosegljivo le, če pridemo resnično do duhovne ravni razumevanja. Če temu ni tako, potem nas krščansko moralno življenje ne zanima, sveto obhajilo pa je le neko družbeno dejanje, ko pokažemo svojo teoretično pripadnost, nihče pa nam ne sme braniti, da bi ga prejeli, ker naj bi bila to naša pravica, pač spada zraven, če se že udeležimo maše.

Osrednjega pomena ne sme biti le izkustveni vidik verovanja, temveč celota. Če naše verovanje ni zasidrano v še drugih ključnih elementih krščanske vere, torej v izročilu in evharistiji, Jezusovi resnični navzočnosti, je poudarjeno le tisto, kar slišimo in vidimo. Nedeljsko bogoslužje je zares dobro in kvalitetno, če imamo odličnega govornika, če je akustični in vizualni spektakel, če skačemo, plešemo... V resnici je pa pomembno povsem drugo. Pomembna je resnična navzočnost Gospoda Jezusa, pomembna je naša dejanska vključitev v duhu v njegovo žrtev na križu in v celotno velikonočno skrivnost. Zato so seveda res ključne besede, a zgolj tiste, ki so vedno ene in iste in po katerih duhovnik, pa naj bo takšen ali drugačen, na oltar prikliče Gospoda Jezusa. Najbrž bomo zato kristjani, če imamo res pravi namen poglobitve svoje vere, morali pri sebi še veliko postoriti, da si bomo pravilno odgovorili na zastavljena nam ključna vprašanja, posledično pa bomo poglabljali svojo vero in bolj živeli kot pravi kristjani, ne le kot tisti na papirju.