Post je že tu, vsak pa ga
sprejema po svoje. Že kar nekaj časa je to zame en lep, milosten čas zato, ker
to ni le čas odpovedi (če je odpoved sama sebi namen, je zgrešena), ampak je to
čas za srečanja. V latinskem izvirniku se čas imenuje quadragesima (od tod tudi italijansko poimenovanje quaresima),
kar pomeni štirideset. Prav toliko časa je namreč Jezus preživel v puščavi.
Tudi mi smo povabljeni, da mu sledimo na ta "samoten kraj" (kakor
imenujejo puščavo evangeliji). Tam pa ta post ne postane samo neke "diete",
ampak je mnogo več.
Puščava je sicer vedno pomenila nevaren kraj, kjer je na
človeka prežala prenekatera nevarnost, pa vendar je to bil tudi kraj srečanja.
Najprej s samim sabo, z bistvenim v našem življenju. Pred pomembnimi odločitvami,
izbirami in dogodki se je naš Gospod Jezus Kristus vedno umaknil na samo. Prav
v puščavi je nastalo znamenito in čudovito delo 'Mali princ'. Tu se je Antoine
de Saint-Exupéry srečal s samim seboj in ugotovil, kako pomembno je gledati z
notranjimi očmi in kako se našim očem, ko tako hitijo v svetu, skrije prav
bistvo.
Tako vidimo, kako prav je, da se od časa do časa odpovemo kaki zadevi,
ki ni bistvena in se posvetimo ključnim življenjskim vprašanjem, saj se srečamo
sami s seboj. Vendar to še zdaleč ni dovolj. Za Kristusa je 'samoten kraj' bil
tudi najboljši kraj srečanja z Nebeškim Očetom, kakor tudi najboljši kraj za
molitev. Molitev je v postu pomembna tudi za nas, saj se v njej odpremo drugemu
- z véliko, pa tudi z malo začetnico.
Vendar mora to biti prava molitev, ki
nujno prehaja tudi v bolj odprte oči za našega bližnjega. Bogu namreč niso
dovolj le naše povečane postne pobožnosti in molitve. Po preroku Izaiju nam
pravi: 'Nehajte z mlaji, s sobotami in sklicevanjem shodov, ne prenesem zlagáne
slovesnosti. Vaše mlaje in vaša praznovanja sovraži moja duša. Postali so mi
nadležni, ne morem jih več prenašati. Kadar iztegujete svoje roke, si zakrivam
oči pred vami. Tudi če množite svoje molitve, vas ne poslušam, vaše roke so
polne krvi. Umijte se, očistite se! Odstranite svoja hudobna dejanja izpred
mojih oči, nehajte delati húdo. Naučite se delati dobro, skrbite za pravico.
Pomagajte zatiranemu, zagovarjajte siroto, branite vdovo' (Iz 1,13-17).
Vsaka mašna daritev mora prehajati v življenje,
da naš post pomeni: 'da odpneš krivične spone in razvežeš vezi jarma,da
odpustiš na svobodo zatirane in zlomiš vsak jarem ... v tem, da daješ
lačnemu svoj kruh in pripelješ uboge brezdomce v hišo, kadar vidiš nagega, da
ga oblečeš, in se ne potuhneš pred svojim rojakom' (Iz 58,6-7). Pomembno se je
torej v postu spopasti s svojimi slabostmi in se srečati s seboj, v vsem, kar
smo. Moramo pa tudi bolj odpreti oči srca za svojega bližnjega, ki nima podobne
sreče kot mi. Pravi post nas torej mora in more voditi k tistemu, ki neprostovoljno
živi v takšnem ali drugačnem pomanjkanju ali stiski.
Tudi tu pa je treba
poudariti, da je najtežje 'pomesti pred svojim pragom.' Mi namreč tako lahko
vidimo krivice in pomanjkanje v Afriki ali Ameriki. Tako lepo nekaj drobiža
namenimo za tiste kraje in se nam zdi, da smo izpolnili svojo dolžnost. Podoben
občutek imamo, kadar kaj namenimo za Karitas ali katero drugo dobrodelno ustanovo.
Ne bom rekel, da tovrstna dobrodelnost ni v redu in prav, pa vendar nam Jezus
pravi, da imamo uboge vedno med seboj (Mt 26,11). Zato se letos potrudimo za
to, da bi bremena drug drugemu nosili tako, da začnemo pri tistih, ki so nam
najbližji, ki jih imamo ob sebi vsak dan. Zato naj bo za nas ta postni čas res
poln vsakovrstnih srečanj, predvsem pa vsem želim, da bi Gospoda znali srečati
in najti v svoji družini. Tu se vse začne.
Objavljeno v tedniku Novi glas.