četrtek, 16. avgust 2012

Posnemati Marijo v njenem Božjem materinstvu

Tako ali drugače, smo Slovenci z Marijo neločljivo povezani in rekel bi, da ne moremo govoriti o naši katoliški veri, ne da bi govorili o Božji materi. Ob praznovanju najstarejšega Marijinega praznika, katerega vsebina pa je bila šele pred kratkim razglašena kot verska resnica – šele leta 1950 – še vedno množično obiskujemo Marijine romarske poti, pa tudi domače cerkve, da bi vsaj malo počastili njo, ki jo je Bog preobilno napolnil z milostmi in nam jo postavil za svetilnik in zgled vere, kakor tudi za priprošnjico in Mater.

V preteklih dneh smo v devetdnevnicah molili in peli tudi tisto zbirko vzklikov, ki jim pravimo Litanije Božje Matere, ki pa jih žal prevečkrat zgolj na hitro zdrdramo in se vanje ne poglobimo. Tam je tudi tisti vzklik »Posoda duhovna«, ki je zelo pomenljiv. Pomeni namreč, da je bila najprej Marija preprosta in ponižna, tako da je samo sebe izpraznila in pripravila prostor, da je potem lahko Bog po njej poslal svetu odrešenje. Ona se je tako poistovetila – najprej po mesu, če rečemo z apostolom Pavlom, potem pa tudi duhovno, da jo je Bog – tako verujemo – obvaroval tistega, kar je značilno za človeka ob koncu njegove zemeljske poti – da je smrt nekaj tako krutega in tragičnega ter negotovega, njegovo telo pa je, zaradi greha, izpostavljeno razpadanju. No, Marijina smrt je bila nekaj lepega in veličastnega, saj je zgolj lepo zaspala, zato na Vzhodu še vedno praznujejo in slavijo njeno Zaspanje, Boga pa je njeno telo rešil propada, saj jo je po zgledu svojega sina vzel tudi s telesom v nebo.

To je seveda še kako nelogično za človeški razum, postane pa logično, kadar gledamo na vse z očmi vere. Božja Mati je tista, ki je za nas zgled vere, kot prva vernica, ki ji je Elizabeta vzkliknila: »Blagor ji, ki je verovala...« Tudi mi ji lahko postanemo podobni, in sicer nam je Jezus nakazal, kako. Potrebujemo dvoje – da Božjo besedo najprej poslušamo, potem pa se po njej tudi ravnamo. Tudi mi lahko na nek način postanemo »Božje matere«, vsak na svoj način, lahko pa se vse skupaj tudi izrodi. Tudi na duhovnem področju lahko pride do neke vrste splava, ko mati spočetega otroka zavrže, ali do umetne oploditve, ko se otrok rodi, ne da bi bil spočet.

Najprej možnost duhovnega splava. Pater Cantalamessa, papeški pridigar, pravi o tem: »Jezusa spočne in ga ne rodi, kdor sprejme njegovo besedo, pa po njej ne živi, kdor kar naprej drugega za drugim ponavlja duhovne splave, ko sestavlja sklepe spreobrnjenja, jih nato sistematično pozablja in pušča na pol pota; kdor ravna z Božjo besedo kakor hiteči človek, ki si svoj lastni obraz ogleduje v zrcalu, pa gre in takoj pozabi, kakšen je bil (Jak 1,23-24). Skratka, kdor ima vero, pa nima del.« To je tista naša verska mlačnost in površnost, ko hodimo v cerkev in se udeležujemo obredov, na deklarativni ravni smo kristjani, tega pa ne potrjujemo s svojim življenjem.

Imamo pa še drugo možnost, ki je, kakor smo jo prej označili, da pride do neke vrste »umetne oploditve na duhovnem področju«. Cantalamessa: »Nasprotno pa rodi Kristusa, ne da bi ga poprej tudi spočel, kdor stori sicer veliko dobrih del, pa ne izvirajo iz srca, iz ljubezni do Boga ali iz pravega namena, ampak bolj iz navade, hinavščine, iskanja lastne slave in lastnega interesa, ali preprosto iz zadovoljstva, ki ga delo prinaša. Skratka, kdor ima dela, nima pa vere.« Mislim, da je tu zadeva zelo jasna. Vse prevečkrat lahko dobrodelnost tudi pri nas kristjanih postane cilj, pa bi morala biti posledica nečesa drugega, tistega, kar se najprej rodi v srcu, to pa je ljubezen do Jezusa Kristusa. Brez tega je vse samo sebi namen.

Marija nam je tu čudovit zgled spojitve teh dveh dimenzij, saj lahko rečemo, da je imela tako vero kot dela. Vsi mi moramo stremeti, da jo posnemamo v tem. Ona se je oblikovala po tistem, ki ga je nosila. Bila je vernica »v duhu in resnici«, kakor je dejal Jezus Samarijanki. K temu idealu smo poklicani tudi mi.  Ni dovolj, če Božjo besedo le premišljujemo, ampak moramo preiti k posnemanju Kristusa, pri čemer pa ni dovolj, da dobra dela le izvršujemo, ampak je predvsem važno, kako jih izvršujemo. »Dela so "dobra" le, če izvirajo iz srca, če so storjena iz ljubezni do Boga in iz prepričanja. Če je skratka namen, ki nas vodi pravi.«

Olimpijske igre so zaključene, najbrž pa vas je veliko videlo tisti prizor etiopske atletinje, ki je izpod dresa potegnilo podobo Marije z Jezusom. Reakcije na to potezo so bile takšne in drugačne, le malokdo pa je najbrž tudi raziskal malo bolj življenjsko ozadje te atletinje. Njeno ime je Meseret Defar in nikakor ni presenečenje, da je zmagala v teku na 5 km, to je ne nazadnje dosegla že v Atenah, v Pekingu pa je bila bronasta. Podobno je pometla s konkurenco na svetovnem prvenstvu 2007 v Osaki. Tokrat pa je v solzah svetu pokazala Marijino podobo.

Rekli bi torej lahko, da je z ustnicami svojo vero izpovedala, da jo nosi v srcu, so pokazale njene solze. Ni pa ostalo v njenem življenju samo pri tem. Rodila se je v baraki, narejeni iz blata. Ko je bila majhna, je mami pomagala in hodila k vodnjaku po vodo in v gozd po drva – vedno je to počela v teku in bosa, saj starši niso imeli denara za obutev. Postala je atletinja, njena mati pa ni bila najbolj prepričana v to, saj se je bala, da bo hčerko to pokvarilo.

Meseret Defar pa, nasprotno, nikdar ni pozabila, v kakšnih razmerah je zrasla, kaj pomeni biti reven. Zato je sklenila, da bo vedno pomagala tistim, ki nimajo, ker je to njena dolžnost. Poleg donacij, ki jih namenja etiopskim sirotišnicam, z vsem srcem podpira fundacijo pokojne etiopske atletske legende, Abebeja Bikile, ki zbira športno opremo in sredstva, da bi lahko otroci uresničili svoje sanje. Ker z možem ne moreta imeti otrok, sta posvojila dve punčki, eno kljub temu, da ima prirojeno srčno napako, torej načrtno in zavestno.
Izjavila je: »Ljubim otroke in želim pomagati vsem otrokom, ki so v stiski, da bi uresničili svoje sanje. Zadovoljna sem, če jim lahko kako pomagam.«

Lep zgled žene, ki posnema Marijo »v duhu in resnici«. Tudi mi postanimo duhovne posode, zato pa se bomo morali najprej potruditi, da se »odpovemo vsak dan sami sebi, vzamemo svoj križ in hodimo za Kristusom«, s pomočjo, varstvom in priprošnjo, kakor tudi zgledom njegove Matere in vseh tistih, ki njen zgled vzamejo zares.

nedelja, 12. avgust 2012

Vera in življenje

Ljudje se v življenju trudimo, da bi šlo vse skupaj čim bolje naprej, da šlo »kot po maslu«. Pa vendar pride do utrujenosti, pride do kriz. Da do tega pride, je dejstvo, vprašanje pa je, kaj s tem naredimo, kako znamo to izkoristiti. Že večkrat smo povedali, da kriza pravzaprav pomeni izbiro oz. odločitev, kar pa potem nadalje pomeni, da je treba nekaj opustiti ali preseči.

V dotičnem primeru je tisto, kar še ni pravo, naš pogled na življenje. To pomeni, da naša vera ni tisto, kar bi morala biti. Kot smo zadnjič dejali, je vse v najlepšem redu, dokler v življenju ni nobenih materialnih ali zdravstvenih težav, v smislu, da ni bolezni. Isto bi lahko tudi rekli, da je vse v najlepšem redu, dokler naši otroci »plešejo po naši muziki«. Vsaka sprememba v tem oziru, vsaka težava v materialnem, zdravstvenem ali vzgojnem smislu, vsak manjši življenjski poraz, pa nas spravi iz tira. Sem bi lahko uvrstili še tiste krize in napetosti, ki se zgodijo v naših medsebojnih odnosih – kdaj so te reči tudi zelo hude. Tudi mi začnemo godrnjati, kakor so godrnjali ljudje ob Jezusu aliIzraelci v puščavi. Morda pride tudi do tega, da obupamo, da se, podobno kotElija, sesedemo kot kup nesreče in nočemo naprej.

Ni zastonj »godrnjanje« v evangeljskem odlomku, saj le-to pomeni pomanjkanje vere. Podobno kot množica, si potem tudi mi začnemo govoriti, kako mi »vemo in znamo«, ker je pač težko odpovedati se lastnemu ponosu in priznati, da se motimo.  

Jezusu bi lahko bilo vseeno in bi šel svojo pot. Vendar pa ravno tu stopa v dialog in nam želi pomagati: »Ne godrnjajte med seboj!« (Jn 6,43).

To so pomembne besede, saj v težkih trenutkih krivdo navadno zvračamo na druge, kakor tudi na Boga. Nasprotno pa je za kristjana vsaka takšna zadeva priložnost, da se za Jezusa Kristusa ponovno odloči, da se mu odpre, za kar pa je treba odpovedati se svojemu ponosu. Podobno si je tudi treba priznati, da sami z lastnimi močmi, s svojo pametjo in razumom pač lahko pridemo le do določene točke, naprej pa sami več ne zmoremo, temveč potrebujemo nekoga, potrebujemo pomoč Vstalega.

Tu se postavlja neko pomembno vprašanje: kaj je za nas krščanstvo? Je to neka ideja, nek navdih, neka morala, dolžnost, ali pa je nek Dogodek (z veliko začetnico, par excellence bi lahko rekli), ki spreminja življenje človeka in ga iz nečloveškega dela človeškega? pred dva tisoč leti se je namreč apostolom in drugim učencem -  Magdaleni, Zaheju idr. zgodilo ob srečanju z Jezusom, da se je njihovo življenje spremenilo oz. celo spreobrnilo. Podobno se od takrat dogaja z vsemi grešniki, ki ob tem srečanju postanejo svetniki. Tudi mi imamo to možnost – smo potencialni svetniki. Srečanje z vstalim Kristusom je tisto, ki spremeni človekovo življenje. Zima krize lahko postane pomlad, kjer nanovo vzbrsti in zacveti življenje.

Vidimo težavo v naši družbi, naši državi, v naših skupnostih, da je vera zgolj neka religioznost, ne pa gotovost. Je nek navdih, neko čustvo, neko izhodišče, skupek vrednot (o katerih se zadnje čase veliko in morda preveč govori, saj so prevečkrat iztrgane iz konteksta vere), neka pobožnost, ni pa dogodek. Dogodek je dejstvo, je navzočnost. Gre za neko presenečenje, ki stopi v naše življenje in ga spremeni, nam da vse tisto, po čemer v svoji globini hrepenimo.

Lahko bi dejali, da je srečanje z Jezusom Kristusom podobno kot takrat, kadar se zares zaljubimo. V nekem trenutku življenja se zgodi, kot strela z jasnega, in popolnoma spremeni naš pogled na življenje. Zaljubljeni je , kot vemo, še vedno isti fant ali ista punca, je pa drugačen njegov svet in način, kako vsako stvar doživlja. Tega se vsi naokrog zavejo, to opazijo in se začnejo spraševati, kaj se z njim ali z njo dogaja.
Da Kristusa nismo srečali, priča dejstvo, da naše življenje teče dalje na isti način kot prej, z istim pogledom na svet, z istim načinom obnašanja. Pa težava niti ni v krhkosti, temveč v tem, da smo se sprijaznili s tem, da takšen način življenja in pogled na svet sobiva z »vero« (dali smo jo v narekovaje), ki pravimo, da jo izpovedujemo. Tako vsako nedeljo in večji praznik z ustnicami to vero v veroizpovedi tudi izpovedujemo, ne pa tudi s srcem, z vsem svojim bitjem.

Ko nekdo zares sreča Jezusa, se vse spremeni – spremeni se njegov pogled do samega sebe, do drugih, do vseh stvari in dogodkov v življenju. Vera v Jezusa Kristusa nam daje neko gotovost, da smo pripravljeni pomakniti se naprej, stopati tudi skozi temo in negotovost. Kako naj bi sicer zapustili svoja lastna prepričanja, pogled na svet, ki je samo naš? Če je vera samo nekaj religioznega, pobožnost in čustvo, potem hromi, paralizira naše življenje in tisto, kar je človeškega, nazadnje pa nas utrudi. Če potem takšno vero prenašamo našim mladim, potem se ne smemo čuditi, da je nočejo sprejeti, saj čutijo, da krščanstvo, ki jim ga želimo posredovati nima nič z življenjem, s svobodo, s človeškostjo. Kot je dejal francoski pravoslavni teolog Olivier Clément, je to krščanstvo, ki se boji življenja. Ali ni neumen človek, ki bi svoje življenje gradil na neki ideji ali morali?

Jezus nas vabi, da se tako odločimo zanj, da se mu odpremo in prepustimo. Začne se že s pripravljenostjo za učenje v njegovi šoli. Ne more vendar vsak od nas že kar vedeti, kaj je to pravo življenje, kot da bi mu to že bilo položeno v zibko. Počasi sestavljamo mozaik, tudi s pomočjo drugih in drugačnih mnenj, izkušenj, a ga v celoti ne moremo sestaviti. Kaj je to pravo življenje, ne moremo nikdar v celoti dognati – to lahko ve samo Bog, začetnik in gospodar življenja. Jezus je Božji sin, torej Bog, ki zase pravi, da je življenje. To življenje, torej samega sebe, nam želi tudi posredovati. Se bomo odločili zanj?