torek, 24. december 2019

Božično upanje

V ta letošnji božič vstopamo kot tisti, ki več ne vemo, kdo smo, zato smo, kot rečemo, v krizi identitete. Mudimo se ob posameznih težavah, mnoge od katerih sploh niso težave, če tako pogledamo. Vsako leto bi se tudi radi spet in spet sami sebe prepričali, da bomo odgovore na svoje težave dobili drugod. Vsekakor se vedno zatekamo v to, kar nam narekuje sodobna družba, misleč da bomo tako vsaj malo zbežali od vseh težav, ki nas tarejo.

Pravzaprav je vsako leto, vsak advent eno in isto, je »copy-paste«, tako glede običajnih tematik, ki se znajdejo v medijih, kakor tudi, kar zadeva nas, ki smo podobni kakemu medvedu ali drugi živali, pa gremo v neko zimsko spanje, da bi se nato naenkrat prebudili, kakor bi kdo pritisnil gumb na »telekomandi«. Ko so prazniki mimo, ponovno hibernacija ali zimsko spanje do naslednjih božičnih praznikov. vmes se medvedje prebudimo o Veliki noči, da bi se malo nahranili z blagoslovljenimi jedmi, potem spet spanje.   

In vendarle je Božič vsakokrat rojstvo nekega tako trdnega upanja, da ga nobena slaba reč našega življenja ne more ugasiti. To upanje se rojeva iz samega dejstva, da je Bog samega sebe ponižal in spremenil v preprostega in nebogljenega otroka. On, ki je vsemogočen, postane odvisen od tega, kar bosta zanj naredila mlado dekle, najstnica, in res globoko verujoči mož. Bog je torej tako močno ljubil svet in človeka, da je v človeško zgodovino, saj o njej pravzaprav vztrajno govori evangelist Luka, vstopil na takšen način, kakor je vanjo vstopil vsak od nas – bili smo preprosti dojenčki, ki smo potrebovali vsako skrb s strani naših staršev, potem ko je za nas ustrezno poskrbelo osebje porodnišnice. Za marsikoga bi se v nasprotnem primeru kaj klavrno končal ta obstoj na tem svetu, tudi zame. 

Najvišji se torej pusti dotikati in varovati vsem nam po svojih starših in ostalih, ki so zanj poskrbeli, toliko da je tudi njegov obstoj odvisen od staršev, saj kmalu že bežijo v Egipt, da bi ne bilo po njem. Ta novost pa je tako velikanska, da se spremeni tudi vse drugo z naše strani – Bog namreč ni nekje daleč, da ne vpliva na naše življenje, da ga ne bi zanimalo za nas, temveč je postal Emanuel – Bog z nami! On je z nami vse dni, do konca sveta! Kar je bilo prej za ljudi ne samo nekaj oddaljenega, temveč nekdo, ki so se ga bali na nepravi način, sedaj postane nebogljeni in vse pomoči potrebni otrok. On, ki je ljubezen sama, potrebuje našo skrb in ljubezen. Kako bi se vendar lahko bali dojenčka? Dojenčka lahko samo imamo radi, tisti pa, ki tega ne počne, se nam upravičeno ne zdi ravno normalen! Kdo se vendar ne razneži ob novorojenčku? Kdo se mu ne muza in pači, da bi se mu mali posmejal? Dojenčka torej lahko samo ljubimo in se mu predamo, ko ga občudujemo! 

Upanje, ki ga torej prinaša Božič, je v tem, da sta naša vsakdanja rutina, z vsemi skrbmi in bolečinami, križi in težavami, kakor tudi naša osebna zgodba za Boga pomembna, da vse to zanj še kako šteje! To nam Bog pokaže tako, da se rodi na takšen način, da prevzame našo človeško naravo in vse naše odvisnosti – telesne, od staršev, kakor tudi kulturne in družbene odvisnosti. 

Krščansko upanje je torej učlovečeno v svetu, v preprostih in banalnih stvareh življenja vsakega človeka. Bog je v njih, le da ga moramo mi tam tudi poiskati, kakor so ga poiskali in našli pastirji ter vsi tisti, ki so se za to res potrudili v vsej človeški zgodovini, posebej od te noči naprej. Od Kristusovega rojstva je Bog torej še bolj navzoč v teh naših življenjskih zadevah, in sicer duhovno, vendar pa se pri sveti maši zgodi tudi čudež učlovečenja tako, da ga lahko uživamo in jemo pod podobo kruha, ki je še bolj ponižna in preprosta od podobe otroka, a prav tako dostopna. Jaslice so zato za nas znamenje radosti in sreče. Zato jih postavljamo, da bi danes še posebej temu pozabljivemu svetu pokazali, da kljub vsemu Bog še ni obupal nad nami, temveč nam tudi dandanes  pošilja žarke upanja, sreče, zadovoljstva in miru. 

Blagoslovljen Božič!

nedelja, 22. december 2019

Družina kot Sveta dežela

Misel na 4. adventno nedeljo

Na 4. adventno nedeljo spremljamo pri apostolu in evangelistu Mateju čas pred Jezusovim rojstvom po Jožefu. Zdi se pomembno nekoliko ozreti na samo besedilo in njegovo tradicionalno razlago, da ne bi imeli kakšnih čudnih »sodobnih« razlag, tokrat pa bomo tudi na kratko povedali zadeve glede na katoliški moralni nauk. Poznati moramo najprej tedanje judovske navade, po katerih je nevesta vselej živela pri svojih, dokler ni bila slovesno, z vsem pompom, sprejeta na ženinov dom, ženin pa je lahko svobodno hodil k njej. Zato se ob Marijini nosečnosti ni čudil prav nihče, razen Jožef. Pri slednjem pa je izjemnega pomena podatek, da je bil »pravičen«, saj to pomeni, da je natančno izpolnjeval Postavo (jud. Torah), torej Mojzesove zakone. Zatorej ne bi mogel vzeti za ženo Marije v njenem položaju, ker je pač vedel, da on ni detetov oče, ker pa po drugi strani niti najmanj ni dvomil o njeni zvestobi, spet ni mogel Marije javno odsloviti, ker bi bila sicer kamenjana, dete pa bi umrlo z njo, temveč jo je sklenil skrivaj odsloviti, da bi jo obvaroval takšne smrti.   

Cerkveni očetje to razlagajo, da se Jožef ni imel za vrednega biti mož tako čudoviti nevesti, ker se je
zavedal, da ni mogla zanositi drugače, kakor le po Božjem posegu, ker pa je zaupal v Boga, je bil prepričan, da bi že Bog poskrbel, da se Mariji in detetu ne bi nič zgodilo. Je pa to bilo za Boga, ki je vse zakone postavil v naravo, premalo. Evangelij nam namreč sporoča nekaj izjemno pomembnih reči, ki jih dandanes že praktično povsem preziramo.

Sporoča nam namreč, da je treba skleniti zakon v čistosti, da bi obdržali vse potrebne milosti, že tako je namreč to težak boj. To pomeni, da je potrebno biti do tedaj zdržni in lepo živeti vsak na svojem domu, ne pa vse to, kar imamo danes splošno razširjeno, da fantje in punce najprej začnejo živeti skupaj, potem pa se morda poročijo, a navadno niti ne več. Že res, da otroci lahko pridejo vseeno, vendar pa to ni človeški način, temveč živalski. Tu se ne upošteva dvojnih pravic – Božjih in otrokovih. Pravično do Boga je, da Fant in dekle skleneta zakonsko zvezo pred njim, če je vsaj eden od njiju krščen, tudi zaradi tega, da je njuna zveza prava in resnična družina, ker sicer to seveda ni, pa tudi zato, da je zveza moža in žene še duhovno rodovitna, ne le biološko.  

Kaj pa otrokove pravice? Tudi to nam sporoča evangelij, da ima otrok pravico do tega, da se rodi v pravi družini, da ima lepo zakonitega očeta in mater. Bog je hotel, da ima tudi Božji otrok svojega zemeljskega očeta, ne samo nebeškega. 

Tako šele imamo polnost zakona. Tako imamo torej najprej izpolnjene vse združitvene vidike zakona med moškim in žensko, ko se torej moški in ženska, ki sta pred Bogom in v njem združena, v zakonskem dejanju (kar je spolnost v okviru zakona) ljubita, ker je sicer vse le erotizem. Takšna spolnost je zares človeška, sicer je pač, kot smo dejali, podobna živalski in ni proti naravi samo zato, ker se biološko pravilno združita moško in žensko bitje, pa nič več od tega. Imamo tudi pravni vidik zakona, ko mož dobi pravico do telesa žene, žena pa do telesa moža – da se ne združita, kadar eden od njiju to želi (seveda najbolje, če oba), morajo biti resnično težki razlogi, ki jih je dokončno določil papež Pij XII. v govoru katoliškim babicam. 

Toliko o tem, kako katoliška Cerkev ovira – vidimo, da v okviru svetega zakona zakonske odnose močno spodbuja. Je pa vse skupaj seveda usmerjeno v prvi cilj zakona, ki pa je roditev in vzgoja otrok, kjer se ponovno da razumeti, kako je roditev podrejena vzgoji, o čemer smo že imeli priložnost spregovoriti. Če oče in mati nista najprej cerkveno poročena, potem prave vzgoje niti ne more biti. Potem pa je seveda zelo odvisno, kako svojo vero prakticirata. Tokratni evangelij daje zgled tega, kako mora svojo vero živeti oče. Kot rečeno, pa nam sporoča še, kako pomembna je vloga očeta pri vzgoji otroka. Prav zato je bilo pri Judih bolj pomembno legalno očetovstvo, ne pa samo biološko. Da je torej imeti družino in biti starš neprestan boj, popolnoma drži. Je pa to svetal boj, ki nudi veliko zadoščenje in veliko nagrado, če ga bijemo z Božjo pomočjo. Kako lepo bi bilo, če bi lahko vsi vzkliknili kot sv. Mala Terezija, da smo se rodili v Sveti deželi.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

nedelja, 15. december 2019

Veselje v Bogu ali nič

Misel za 3. adventno nedeljo

V obeh spokornih časih imamo nedeljo veselja oz. radosti. Zadnji starozavezni prerok, Janez Krstnik, pa nam nakazuje, da tu ne gre za navadno človeško veselje, temveč da je to stanje duha. Okoliščine, v katerih se je Kristusov predhodnik in glasnik znašel, namreč niso nič kaj vesele, če vzamemo tako človeško, saj je zaprt v ječi v trdnjavi Maheront. Čeprav pa ima težak in brezizhoden življenjski položaj, ne obupuje, saj ima v sebi nekaj, kar ga dviga. Po svojih učencih namreč pošlje Jezusa vprašat, če je resnično on »ta, ki mora priti«, kar pomeni, če je on Mesija, torej Božji Maziljenec, kar se, izhajajoč iz grščine, reče 'Kristus'. Slišal je namreč, da se po njem dogajajo takšne reči, ki potrjujejo starozavezne prerokbe. Želi pa, da se njegovi učenci prepričajo o reničnosti vsega, da na lastna ušesa slišijo, kakor potrjujeta tudi sv. Hieronim in sv. Hilarij iz Poitiersa. 

Kasneje Jezusu na sodnem procesu tudi veliki duhovnik zastavi neposredno vprašanje, če je namreč on Mesija, Božji Sin. V dveh različnih odzivih na odgovor na pravzaprav isto vprašanje pa se skriva drama, ki se odvija že skoraj celi dve tisočletji, ali nekdo sprejme ali zavrne »tega, ki mora priti«. Kot se rado zgodi v življenju, je mnogo tistih, ki so v težkem življenjskem položaju trdno prepričani, notranje gotovi, da je prav Jezus Kristus odrešenik. Da torej nobena druga stvar, kakor tudi nobena druga oseba ne more potolažiti človekovega nemirnega srca, ampak se slednje spočije samo v Kristusu, kakor nam je dejal sv. Avguštin. 

Zadnji starozavezni prerok torej kaže na vso množico tistih, ki so imeli vero za trdno oporo skozi vso zgodovino do nas, ne pa samo za neko čustvo. Za Janeza in ostale, ki gredo po poti za Kristusom (ali smo mi med njimi?), je vera trdnost in gotovost, zato pa so trdno prepričani tudi v večnost, da torej izhajajo iz Osebe in ne iz slučaja ali Slučaja, torej iz nič, pa tudi vračajo se k tej isti Osebi, ne pa v nič. Kakor namreč pravi psalmist, imata namreč Gospodova dobrota in zvestoba temelje v nebesih, torej so večni (Ps 89,3). Samo na takšni podlagi ima lahko človek v sebi pravo veselje, kajti to ni možno brez večnih temeljev. To so, če vzamemo apostola Petra, razlogi upanja, ki je v nas, Janez Krstnik pa jih želi podati ne samo svojim učencem, temveč vsem ljudem vseh časov. Gre torej za sporočilo, da nobena ovira ni tako velika, da je s pomočjo Božjega Sina ne bi mogli premagati, je pa res tudi, da ni večje slepote in gluhote od duhovnih. 

Težava je, da vse presojamo, kakor nam pravi častitljivi Božji služabnik Fulton Sheen le s svojimi lastnimi močmi. Vendar smo prišli do konca, kakor pravi, »po-renesančnega obdobja«, pred našimi očmi pa se drobijo v prah tri temeljne dogme moderne dobe: »Prva je dogma ekonomskega človeka ... človek nima drugih funkcij v življenju, kot le proizvodnjo in nabiranje bogastva, potem pa tako kakor pašna živina postarati se in umreti. Kot drugo, izginja ideja o naravnem božanstvu človeka, ki nima potrebe po nikakršnem Bogu, ki naj bi mu dajal pravice, ali po Odrešeniku, ki naj bi ga odrešil krivde, ker je napredek postal nekaj avtomatskega, zahvaljujoč se znanostim, vzgoji in evoluciji, kar naj bi nekega dne napravilo iz človeka neke vrste boga. Pred našimi očmi razpada tudi racionalizem oz. ideja, po kateri naloga človeškega razuma ni v odkrivanju pomena in smisla življenja, torej rešitve duše, temveč v iznajdbi novih tehničnih napredovanj, da bi človeško mesto tu na zemlji prevzelo mesto Božjemu mestu. ... 

Znamenja časa nam kažejo tudi drugo resnico, da smo namreč gotovo na koncu neke neverne dobe civilizacije, s čimer mislim na dobo, ki je pojmovala vero kot neki privesek življenja, neki dodatek pobožnosti, neki moralni element za posameznika, vendar brez vsakršnega družbenega vpliva, Boga pa kot tihega sopotnika, čigar ime podjetje uporablja, da bi si zagotovilo neko spoštovanje, ki pa nima prav nič opraviti s tem, kako je potrebno voditi posel.« Z besedami ameriškega škofa, ki bi moral biti že v tem decembru razglašen za blaženega, a žal še ne bo, lahko rečemo samo, da imamo lahko takšne in drugačne temelje v svojem življenju, na koncu pa vedno gre za odločitev za Kristusa, ali proti njemu – Janeza Krstnika in velikega duhovnika in vse ostale, ki mu skozi zgodovino sledijo.

Objavljeno v tedniku Novi glas

petek, 6. december 2019

Z Brezmadežno v naše boje

Misel za 2. adventno nedeljo

Tokrat praznujemo na 2. adventno nedeljo veliki Marijin praznik – njeno brezmadežno spočetje, ki pomeni, da je bila po svojih starših, sv. Joahimu in Ani spočeta brez vsakršnega madeža greha. To pa seveda ni njena zasluga, temveč je to 'Božja moč', kar pomeni ime nadangela Gabriela. Kako to, da beremo ravno odlomek angelovega oznanjenja Mariji na ta praznik? Morda najbrž tudi zato, ker v tem odlomku o Mariji nimamo veliko podatkov, je pa poudarjeno, torej imamo edino pravo informacijo, o Marijinem devištvu. Slednje Marija podari Bogu, kar tudi nas kliče k največjemu daru, ki ga lahko kot ljudje in Božji otroci naredimo, to pa je darovanje svojega življenja Bogu, in sicer v obliki darovanja svoje volje. Devica Marija to potrdi na koncu, ko izreče tiste znamenite besede, ki jih molimo pri 'Angelovem češčenju': »Glej dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!«, s čimer potrjuje popolno podreditev svoje volje Božji volji.

Lahko celo razberemo njeno zavest, kako se zaveda svoje popolne pripadnosti Bogu, saj se ne označi
le za deklo ali služabnico, temveč za sužnjo. Podobno se kasneje za Kristusovega sužnja izreče blaženi apostol Pavel. In res, tako kot je po Svetem Duhu prišel na svet po Mariji Devici Odrešenik, tako tudi vsakemu človeku prihajajo dobri darovi – prav vsak od njih je pa Božji dar, odvisno le, ali in koliko človek to priznava. Vse, kar smo namreč do sedaj povedali, nas vodi k vprašanju čistosti, katere najlepši zgled nam je Devica Marija. Gre za pravilno usmeritev svojih misli, želja in čutov, za nadzorovanje, da bi dosegli zares prave in velike cilje v svojem življenju. Vse to pa je pomembno tudi zato, ker če se človek ni sposoben nadzorovati in se prepušča svojim mislim, ki postanejo fantazije, željam in čutom, potem se tudi prepusti temu, da ga drugi nadzorujejo, za kar je izkoriščena prav človekova nečistost.

Seveda je to področje veliko bojno bolje, potrebno se je močno boriti, človek pa je šibak – vendar pa imamo vendarle pomoč od zgoraj: »Moč Najvišjega te bo obsenčila!«. Dolžni smo se torej boriti, saj smo za to prejeli ne samo vse potrebno orodje, torej sredstva, temveč prav orožje, kakor nam lepo pravi Apostol. Kristusovi vojaki smo postali pri birmi, ko smo prejeli zaščito in napadalno orožje, kakor nam sv. Pavel pravi v Pismu Efežanom (Ef 6,17), namreč »čelado odrešenja« in »meč Duha«. Marija je seveda »prenapolnjena« z vsemi milostmi, zato je bila tudi z »močjo Najvišjega« napolnjena v največji možni meri, a tudi mi lahko prejmemo prav lepo mero te Božje moči in seveda Marijine pomoči, če le naredimo svoj delež.

Kakor smo pa že zadnjič govorili, imamo tudi tokrat zgled, kako se vse skupaj odvija v kristjanovem vsakdanu. Sveta Božja Mati ni počela nič posebnega, če tako rečemo, ni iskala neke kariere ali česa podobnega, bila je čisto običajna judovska žena v tem pogledu, vendar pa je vse počela v soju Božje luči, a je bila roditev in vzgoja Božjega zaroda, ki ni bil samo, kot se je kasneje izkazalo, v Božjem Detetu, temveč v celotni Božji Cerkvi, najpomembnejše možno delo. Tako velja za žene in dekleta tudi danes, če se res hočejo »izpolniti«.

Ne smemo pa pozabiti še na enega čistega bojevnika, varuha svete Družine, to pa je prečisti ženin sv. Jožef, ki ga je prav tako na to mesto postavila 'Božja moč'. Premalokrat morda poudarimo, da Marija ni bila mati samohranilka, ampak je ob sebi imela čudovitega moža, ki je prav tako zmagal zaradi svoje čistosti. Kakor so se tudi v zgodovini vedno najbolje borili prav takšni bojevniki. Ne bo narobe, če se bomo zato večkrat na dan obračali k naši Brezmadežni Devici slavni, ki je zmagala v vseh pravih bojih, rekoč: »O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo!«. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 1. december 2019

Pripravljeni na prihod

Že vstopamo v novo cerkveno in bogoslužno leto, ki se vsakič začne z adventnim časom. Slednji lahko kaže na tistega, ki prihaja, lahko pa tudi na tisto, kar prihaja – slednje je najbolj značilno za prvi del adventa, ki se torej po tematiki ne razlikuje od tematik konca cerkvenega leta. Cerkveni očetje govorijo o treh vrstah prihodov Kristusa, o tistem v mesu, ki se je že zgodil, o njegovem duhovnem prihodu, ki naj bi bil za vsakega posameznika nekaj aktualnega, kar mora doseči v času svojega zemeljskega življenja, pa seveda o drugem Gospodovem prihodu ob koncu časov. Res je sicer, da bi se moral vsak človek precej bolj ukvarjati ne toliko s tem, kdaj bo ta splošni konec časov, kolikor bolj, kdaj bo konec njegovega zemeljskega časa, torej kdaj bo umrl. Kakor nam lepo pove katekizem, o smrti vemo le, da bomo umrli, ne vemo pa tega, kdaj, kje in kako se bo to zgodilo. Zato nas naš Gospod vabi k čuječnosti. 

Dandanes je o tej zadevi precej govora, a žal preveč v neki »new age« preobleki, ki pa nima kaj dosti skupnega s krščanskim pojmovanjem. Ko namreč Jezus pravi: »Čujte, torej...«, misli zelo praktično, ne pa to novodobno pojmovanje, ko se nekdo giblje le okoli samega sebe in doživlja le samega sebe... Ne, gre za to, da središče svojega življenja »spreobrnemo«, da je »jaz« šele na tretjem mestu, na prvem pa Bog, potem pa bližnji. 

Enostavno povedano, treba je delati svoje stanovske dolžnosti ob njihovem času, torej vse tisto, kar pripada posameznikovemu stanu. Najprej je treba reči, da smo kristjani, zato pa je potrebno pri vsem, kar smo, dodati še pridevnik »krščanski«. Kot je lepo dejal oni dan prijatelj, je najboljši kristjanov antidepresiv vsakodnevna 15-minutna molitev, kar je minimalna kristjanova dnevna dolžnost, če seveda ni duhovnik ali redovnik. Vse pa se potem giba okoli jasnega urnika ali režima, ki ga imamo v dnevu, kjer vselej delamo tisto, kar imamo ob določenem času delati – v službi se posvetimo službi, doma se posvetimo svojim, ko beremo, beremo, ko se igramo, se igramo, ko imamo čas za sprostitev, ga izkoristimo. Greh je tudi neprestano delati, brez vsakršnega predaha, žal pa danes premnogi kristjani še nedeljo izkoriščajo za »hlapčevsko« delo, kot je bilo lepo označeno s starinskim izrazom, pa za nakupovanje, prej pa za počitek, ker v dneh pred tem zanj ni bilo časa. Nič ne de, če so sveti zakramenti, predvsem sveta maša, in predvsem nedeljska, sredstva za dosego Božje milosti, torej za dosego tiste življenjske vitalnosti več, po kateri vsi hrepenimo. Ker je slednja zastonjski dar, si domišljamo, da bo prišla kar sama od sebe, nam pa nič ni treba storiti. Ni res, z milostjo je potrebno sodelovati, predvsem to pomeni, da se notranje očistimo in uredimo, kar se dogaja z redno molitvijo, spovedjo in udeležbo pri nedeljski in praznični sveti maši. Kakor drugod, bi tudi na tem področju radi samo dosegli pravice, ne bi pa najprej izpolnili svojih dolžnosti. 

V evangeliju je omenjeno vsakdanje delo. Ni težava v tem, da je nekdo »vzet« med svojim rutinskim delom, ker se to lahko zgodi, temveč, da je takrat pripravljen. Neki menih je v času sprostitve recimo igral šah z drugim, pa so ga vprašali, da kaj bi napravil, če bi se pa sedaj zgodil drugi prihod in bi prišel Gospod Jezus. Odvrnil je, da bi še naprej igral šah, ker bi Jezus takrat to od njega tudi pričakoval. Sv. Janez Fisher je bil pripravljen na svoje srečanje s Kristusom ob mučeniški smrti. Zato je, potem ko so ga zbudili dve uri prezgodaj, še dve uri lepo spal, dokler ga niso ponovno zbudili, da bi ga končno usmrtili. Takrat je pač bil čas za spanje. Ljudje so v Noetovih dneh bili opozorjeni, naj se odvrnejo od pregrehe in naj živijo krepostno, a se za to niso zmenili, temveč so le hlastali za svetnimi užitki. Da nas ne bi našel nepripravljenih, nas zato Gospod vabi, da v adventnem času stvari spet postavimo na njihovo pravo mesto, kjer bodo sredstva sredstva, lepo podrejena ciljem. Angleško govoreči lepo pravijo, da je sreča, »Joy«, sestavljena iz treh črk, ki kažejo vrstni red: Jezus (Jesus), drugi (others), ti sam (yourself).

nedelja, 24. november 2019

Kralj kraljev in Vladar vladarjev

Misel za 34. nedeljo med letom

Zadnjo nedeljo cerkvenega leta praznujemo Kristusa kot kralja. Že naslov cerkvenega praznika pravi, da je kralj »vesoljstva«, kar je najbolje prevesti s tem, da je vladar vsega, kar je, vidnega in nevidnega, kakor izpovedujemo v veroizpovedi. Kakor upodabljajo vzhodni kristjani na ikonah, je torej »Vsevladar«. Že v Stari zavezi so se zavedali, čeprav so tudi človeškim predstavnikom dajali naziv kraljev, da je pravi Kralj, torej z veliko začetnico, lahko samo Bog, tisti, ki kraljuje nad, kot smo dejali, vidnim in nevidnim, konec koncev je bil pri izbiri pravega kandidata za kralja, ko je bil David izbran, preroka Samuela Bog opozoril, kako je treba gledati v skladu z Božjo logiko, saj Bog ne gleda na zunanjost, temveč na srce (1 Sam 16,7).

Tako vidimo v 1. berilu, kako je ta izbranec tudi maziljen za kralja, vendar pa je ta maziljenec le z
malo začetnico, ljudstvo pa je pričakovalo Maziljenca z veliko začetnico (Mesija pomeni Maziljenec, kakor Kristus), ki bi v sebi združeval vrhovno duhovništvo, preroštvo in kraljevanje. Kristus pa mora kraljevati vselej, če hočemo, da bo vse na pravem mestu. Kraljevati mora v družbi, čemur se pravi družbeno ali socialno Kristusovo kraljevanje in kraljevati mora v dušah svojih učencev. Prvo je sicer težko pričakovati v družbi, ki se je javno Kristusu odpovedala, vendar pa toliko bolj velja, da mora Gospod Jezus Kristus kraljevati ne samo v duhovnem življenju kristjana, temveč tudi v njegovem siceršnjem življenju, tudi vse njegovo družbeno udejstvovanje naj bi bilo v Kristusovi luči, torej v pokorščini temu Vsevladarju.

Seveda njegova rešitev ni ne materialna ne politična, kakršno so tedaj pričakovali Judje, temveč se izkaže najbolj prav v takšne vrste oblasti, kakršna je delati čudeže, kar je gospodovanje nad naravo, najbolj pa prav v dogodku, ki ga prebiramo v evangeliju – oblasti odpuščati grehe. Kristus pa grehov ne more odpuščati ponosnemu in napuhnjenemu človeku, ki si resnično domišlja, kako bo »rešil samega sebe«, temveč samo ponižnemu oz. celo skrušenemu človeku, ki priznava svojo majhnost in krhkost ter dejstvo, da brez Božje ljubezni ne bi bilo nič od tega, kar je. 

To se seveda kaže tudi v drugem razbojniku, kjer je popolnoma spoštovana človekova svobodna volja, po kateri lahko celo zavrne tistega, brez katerega ne bi bilo ne njega, ne karkoli drugega. Zato sv. Avguštin tako čudovito opeva stvarjenje, kjer našteva, kako nikjer ne bere, da bi Bog počival po tem, ko je nekaj ustvaril, ampak to naredi šele potem, ko je ustvaril človeka, ker ima končno nekoga, kateremu lahko izkazuje svojo usmiljeno ljubezen z odpuščanjem grehov. 

Ne, nihče ne more biti pravi vladar in kralj svojega življenja brez Boga, brez svojega Odrešenika. Vsi potrebujemo odrešenje, ki pa si ga ne moremo sami zagotoviti. Da bi to naredili, pa imamo darove Sv. Duha, kjer po prvem najprej tega Kralja priznavamo: »Priznanje Boga je začetek modrosti.« (Ps 111,10; Prg 9,10; Sir 1,14). Zato velja tudi nam vprašanje skesanega razbojnika, če se ne bojimo Boga? Pravilno izkoriščeni strah in spoštovanje sta to, ne tista, ki človeka hromita, temveč tista, ki mu šele omogočata polnost življenja. Bolj v začetku evangelija po Luku nam Gospod naroča, naj bomo usmiljeni, kakor je Gospod usmiljen (Lk 6,36), to se potem pokaže na križu. Kako bo torej usmiljen tisti, ki ne priznava tistega, ki je resnični vladar njegovega življenja in v čigar roki je usoda, splošna, zlasti pa večna, njegovega življenja?

Objavljeno v tedniku Novi glas

petek, 22. november 2019

Med medijsko in dejansko resničnostjo

Amazonski sinodi na rob

V Rimu se je končala amazonska sinoda. Zagotovo je treba dokončno komentiranje pustiti za kasnejši čas, torej takrat, ko bo izšla posinodalna apostolska spodbuda svetega očeta. Kakor smo pa vajeni že praktično od zadnjega vesoljnega cerkvenega zbora, 2. vatikanskega, imamo vedno dva dogodka, dejanski in medijski dogodek, kakor imamo dejansko in medijsko pripravo na dogodek. Moramo reči, da je bila sinoda že vseskozi močno navzoča v t.i. »mainstream« medijih, ki seveda vedno pehajo naprej svojo progresivno »agendo« oz. tisto, kar bi, po njihovem prepričanju, Cerkev morala nujno narediti, da bi končno bila sodobna, v koraku s časom, napredna... Po prepričanju vseh teh medijev, bi potem, ko bi Cerkev pač sprejela vse te sodobne pridobitve naprednega sveta, zagotovo vsi postali člani katoliške Cerkve, saj jih ne bi prav nič več oviralo pri tem, da ne bi postali. 
 
Zanimivo, da sinoda o Afriki ni imela takšne medijske odmevnosti, pa čeprav se je takrat govorilo o celini, ne le območju, s precej več kvadratnimi kilometri in prebivalci. Seveda je po kvadraturi tudi amazonsko območje za nas ogromno, saj obsega kar 8 milijonov kvadratnih kilometrov, pod upravo devetih držav Južne Amerike, a kar 5 milijonov kvadratnih kilometrov spada pod upravo Brazilije. Prebivalcev je skupno kakih 30 milijonov, od tega v Braziliji 23, vendar pa je med temi domorodcev le kakih 250 do 300 tisoč, od katerih jih le nekaj tisoč živi v primitivnih pogojih in so odrezani od sveta. Tako že pridemo do prve težave, ki jo najdemo v mainstream medijih, tako necerkvenih, kot tudi cerkvenih, to pa je posploševanje na podlagi pretiravanja. 
 
Duhovnik Giovanni Andena, ki je svoje 58 let trajajoče misijonsko delo v Amazoniji zaključil leta 2017, pravi: »Indiosi ne obstajajo več. Pridejo v mesto in že imajo s seboj svoje elektronske pripomočke, prodajo svoje proizvode in zaslužek položijo na svoj bančni račun, naročeni so na SkyBrasil, da gledajo filme in telenovele. Radi bi se znebili revščine, tako da je govoriti o tem, da bi morali ostati, kakršni so oz. kakršni so bili, neumnost«. To je bila namreč ena od poglavitnih tem sinode, češ kako naj bi se učili od teh domorodcev vsi pravilnega, pristnega, prvovrstnega in harmoničnega odnosa do narave, ki bi naj ga indiosi domnevno imeli. No, nekateri, zelo malo jih je, ga gotovo imajo še, med drugim takšnega, da psom odrežejo glasilke, da ne lajajo. Sicer pa je odnos do okolja, ki bi za kristjane moral biti odnos do stvarstva, če priznavamo Stvarnika, ena od osnovnih tem. 
 
Treba pa je paziti, da je stvar pravilno umeščena. Če namreč gledamo delovni dokument v pripravi na sinodo, t. i. »Instrumentum laboris«, potem to ne velja. Tam namreč ni najprej človek, ki zaradi greha potem nima pravega odnosa do Boga, bližnjega, sebe in tudi do stvarstva, temveč je ta red obrnjen – zaradi napačnega odnosa do stvarstva naj potem človek ne bi imel pravih ostalih odnosov. Da o drugem niti ne govorimo. Ampak dobro, ta dokument je pripravilo samo osem ljudi, štirje »rimski« in štirje južnoameriški. Na sinodi sami je vseeno bilo več kot 180 škofov. 
 
Brazilski kardinal nemških korenin, Claudio Hummes je v intervjuju po končani sinodi sicer dejal, da je zadovoljen z razpletom. Bomo videli, kaj misli, najprej pa poglejmo, kakšna so bila medijska pričakovanja, ki so potem tudi zaposlovala ljudi, ki smo, tako ali drugače, od medijev odvisni. Pričakovalo se je seveda ekološko sinodo (tako je bila tudi izredno pomembna novica, da uporabljajo sinodalni očetje ekološko razgradljive kozarce in podobne reči!), pričakovalo se je, kot smo dejali, sinodo usmerjeno na pristnega domorodca, ki se ga praktično – misijonarjeva beseda – ne najde več, pričakovalo se je uvedbo poročenih duhovnikov, še večjo feminizacijo, pardon, večjo vlogo žensk, kjer naj bi slednje lahko sčasoma postale celo diakonise, karkoli naj bi že to pomenilo. 
 
Kardinal Hummes se je najprej zaustavil pri stalnih diakonih, ki bi lahko bili posvečeni v duhovnike, a pravi, da morajo najprej napraviti 4-5-letno razločevanje, potem pa naj bi med njimi skrbno izbrali primerne kandidate. Pravi, da gre za zelo pazljivo pot, ki pa da jo je potrebno prehoditi. Kaj pravijo na to misijonarji? Pravijo, da se to sicer lahko naredi, vendar morajo biti zadeve zelo jasno in skrbno narejene. G. Romanello povzame misli sobratov takole: »Zelo pomembno je, da gre za starejše ljudi, ki več nimajo na grbi otrok; v nasprotnem primeru bi zlahka prišlo do ljubosumnosti v skupnostih, zlasti v odnosu do žena novih duhovnikov«. Glede ženskih diakonis pa lahko zasledimo kanček razočaranja v besedah brazilskega kardinala, saj komisija, ki jo je ustanovil sveti oče za preučevanje zadeve, ni obrodila pravih sadov, vsaj ne za vse tiste, ki naprej pehajo takšno žensko službo v Cerkvi, kakršne v zgodovini še ni bilo. Zato vsi, ki se s kardinalom strinjajo, želijo, da bi komisija ponovno stopila skupaj, vendar naj bi tam morali biti predstavniki iz Amazonije, po možnosti ženske. Seveda tovrstnim krogom ni dovolj, da bi bile ženske služabnice, temveč morajo imeti tudi vodilno vlogo. Zato govori kardinal o bogoslužnih službah, ki zaenkrat zadevajo le moške, ne pa žensk, kot sta recimo lektorat (služba bralca) in akolitat (služba strežnika). Prosili so, da bi se zadeve spremenile in bi lahko tudi one prevzele ti službi. Pa ne samo to, želijo si, da bi ustanovili še novo in posebno službo »voditeljic skupnosti«, ker naj bi vlogo ženske v Amazoniji pač že opravljale. 
 
Upravičeno se bojimo, da bi se vse zadeve, ki jih omenja kardinal, potem razpasle po vsem katoliškem svetu, zlasti po »najbolj naprednih« deželah, prav kakor se je zgodilo pred časom s stalnimi diakoni. Tudi slednje so uvedli, ker bi naj jih krvavo potrebovali v misijonskih deželah, realna slika danes pa je povsem obratna, a pustimo to. Misijonarji pravijo, da v Amazoniji ne potrebujejo ustanavljanja novih služb, temveč priznanje tega, kar so misijonarji tam naredili, te temelje pa je potem potrebno utrditi in na njih graditi. G. Mauro Romanello nadaljuje, da se je potrebno zlasti posvetiti družinski pastorali, ker je družina tam nekaj, kar praktično ne obstaja, kar že leta in leta potrjuje tudi paragvajski misijonar, g. Aldo Trento, ki že vseskozi močno dela prav v smeri katoliške družine in trdnih osnov katoliškega nauka. Slednjega se po njegovih izkušnjah ne sme spremeniti, temveč ga je treba predstaviti tamkajšnjim ljudem na njim primerni način, da stvari pač razumejo. 
 
G. Romanello pravi, da je tam t.i. »verski čut« zelo močan, kakor velja tudi za vso Brazilijo in Južno Ameriko, in je pred pripadnostjo katerikoli krščanski skupnosti, vendar pa gre za religioznost, ki se močno prepleta z naturalističnim, nagonskim in egoističnim načinom življenja. Glede evangelizacije pravi, da ni: »V tem, da bi popravili posvetni način življenja tako, da bi učili novih moralnih norm, temveč v tem, da se ponudi nekaj povsem drugačnega v primerjavi z logikami tega sveta, drugačno življenje«. Pravi, da se to vidi konkretno v pijancu, ki preneha biti svobodnjaški in razvratni pijanec, ampak nese ven smeti, pomije posodo, preživlja čas z otroki, spoštuje svojo ženo, ali v ženskah, ki nehajo hoditi v lov za »drugim« možem ali, ki nehajo ogovarjati v družbi še drugih žensk, ki poskrbijo za čedno in domačno hišo, medtem ko je tista od sosedov vsa razmetana in umazana. 
 
Misijonarji tudi govorijo, kako močan smisel za človeški padec, torej za izvirni greh imajo v Amazoniji, vendar je bila tovrstna tematika povsem izpuščena v korist naturalističnega pojmovanja z mitom o »dobrem divjaku«. Ko je šel škof na obisk oddaljene postojanke v svoji amazonski škofiji, pa se je igral nogometni derbi velemesta Sao Paulo, so mu dejali »nazadnjaški« domorodci, da lahko gleda tekmo skupaj z njimi – devet od desetih domov namreč ima satelitsko televizijo. Potrebujejo torej oznanilo o drugačnem življenju. Prav tako misijonarji pravijo, da »pauperistična« (siromaštvena (pauper), ne uboštvena (mendicans)) pastorala nima kaj delati tam, saj je v desetletjih naredila le ogromno škodo. Pravijo, da je tudi to razlog, zaradi katerega se tako množično odločajo Brazilci, tudi v Amazoniji, za protestantske ločine. V Braziliji je bilo pred štirimi desetletji še 88,3 odstotkov prebivalstva katolikov, danes pa le še 64,6%, milijoni in milijoni pa prestopajo k protestantom. 
 
Misijonarji še pravijo, kako ne gre delati zmede glede simbolov, zato se ne sme mešati raznih amazonskih kultov, ker se lahko zameša tisto, kar je najpomembnejše, to pa je narava evharistije, Kristusova žrtev na križu. Misijonarji torej enoglasno govorijo proti neki »amazonski« liturgiji, ker bi se brez težav usmeri stran od glavnega protagonista ali osebka bogoslužja – Kristusa in njegove Cerkve, slednja pa ni samo »mi, tukaj zbrani«, ampak celotna Cerkev na svetu in v onstranstvu, z blaženimi in vernimi dušami. 
 
Kot zadnja stvar je bilo zanimivo spoznati prek vatikanista Edwarda Pentina za kakšno od organizacij, ki kar mastno financira »nove« načine misijonarjenja – recimo dobrodelna veja korporacije Ford. To je torej Amazonija in pogled na sinodo, ki je skušal biti še malo drugačen od tistega, ki ga sicer zasledimo v medijih in splošnem poročanju.
 
Objavljeno v tedniku Novi glas

sobota, 16. november 2019

Pravilno usmerjeno življenje

Misel za 33. nedeljo med letom

Ob koncu cerkvenega leta poslušamo zalsti t.i. eshatološke govore, torej takšne, kjer nam Gospod govori, bolj kot o koncu, o cilju našega življenja. Gospodovi učenci se ozirajo na čudovito okrasje templja, kjer so številni pustili dragocene darove, kot recimo zlata trta Heroda Velikega, katere grozdne jagode so imele velikost moža. To vse nam sporoča, kako smo tudi mi pogosto preveč osredotočeni na takšne in drugačne »okraske«. Radi si namreč krasimo naše zemeljsko življenje, pa si res veliko bolj kot dejansko iskanje sredstev, ki jih res potrebujemo v vsakdanjem življenju, oskrbimo številne reči, ki pa lahko naš pogled odvrnejo od tistega, kar je v življenju najbolj pomembno.
 
Gospod Jezus sicer že napoveduje razdejanje templja in Jeruzalema, vendar pa je veliko bolj
pomembno sporočilo za nas, da vemo, kakšen je cilj, namen, smisel tega, kar v življenju imamo. Da je svetišče lepo okrašeno, ni samemu sebi namen, temveč ima namen človeka dvigati k Bogu. Lepota, ki človeka dviga, a je še vedno le človeška lepota, delo človeških rok, to pa mine. Ni torej cilj, temveč sredstvo. Tako bi se morali spraševati vselej o cilju, namenu, smislu vsega. Svetišče je torej namenjeno »svetiščem Sv. Duha«, kakor sv. Pavel imenuje naša telesa, da bi le-ta, prav kakor iz opek in kamnov zgrajeno svetišče, poskrbela za urejenost in lepoto svoje notranjosti, svoje duše. Za življenje je vendarle potrebna kondicija, da lahko vztrajamo v težkih položajih, ko pridejo, pridejo pa zagotovo. Lepo nam pravi zato sv. Ciril Aleksandrijski, da moramo Kristusovi učenci biti pripravljeni, če hočemo vztrajati do konca. 
 
Bolj kot vojne z orožjem, imamo drugačne vrste vojne, zlasti so nevarne t.i. kulturne vojne, ki človeka vodijo prav k užitkom in razuzdanosti, da ne bi gledal onkraj tega zemeljskega življenja. Moramo se pa boriti, saj nas sv. Maksim Torinski opozarja, da je z vsako vojno Božje kraljestvo bliže. To je zaenkrat bolj na ravni posameznika, glede na to, da za drugi Kristusov prihod nihče ne ve, kdaj bo, a nihče ne ve niti, kdaj se bo sam srečal s Kristusom, ko ne vemo, kdaj bomo umrli. Tako je tudi precej teh lažnih Kristusov, v smislu, da svoje rešenje, svojo tolažbo iščemo marsikje. Oni dan je bilo govora o tem, koliko imajo kaki zvezdniki dragih avtomobilov, pa da je neki naš reprezentant prišel z zelo drago športno torbo telovadit itd. Opozoril sem, da nihče tega ne bo nesel s seboj, ko umre, da pa najbrž res tem ljudem te stvari nudijo lepo tolažbo. 
 
Paziti je treba, da vse te reči, ki napačno postajajo naši cilji, namesto da bi bile le sredstva, niso narkotiki našega življenja. Ti ne ubijajo le našega duha, temveč tudi vse drugo, tudi čustva in čute. Skratka, vsi pretresi, ki pridejo, so tudi zato, da se zbudimo. Mora nas vsaj malo stresti, nam zastaviti kako vprašanje, glede tega, kam gre naše življenje, kam je usmerjeno. Ima to življenje svoj izvor in smisel, ali pa je samo sebi namen. Da je življenje eno samo, drži, če gledamo na zemeljsko, sicer pa ne, ker smrt ni konec, temveč prehod. Vprašanje le, kam – v večno življenje ali smrt?
 
Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 10. november 2019

Gledati onkraj

Misel za 32. nedeljo med letom

Mesec november je mesec poslednjih človekovih reči, tudi zato, ker se zaključi cerkveno leto. Adventni čas namreč že odpre novo tovrstno leto. Ponovimo, katere so poslednje človekove reči: smrt, sodba, nebesa ali pekel. Čeprav so naštete štiri reči, pa za vsakogar na koncu obveljajo tri – lahko se vse skupaj prevesi v pozitivno ali v negativno smer. Ker evangelist Luka precej bolj podrobno poroča o Gospodovem besednem dvoboju s saduceji (saducej pomeni »pravični«), je mogoče precej dobro potegniti vzporednico z današnjimi časi, v katerih živimo. Ko govorimo o smrti, kar nas v teh tednih nekoliko bolj zaposluje kot običajno, pridemo do dveh pogledov na življenje. En pogled ne predvideva nikogar in ničesar, od koder bi pač izhajalo vse, kar živi, drugi pa predvideva Stvarnika. 
Vprašanje izvora, torej, vendar pa je potem tudi vprašanje tega, kam se vse skupaj izteka. Če namreč življenje od nekod izhaja, se tudi nekam vrača, v nasprotnem primeru pa ne. Zato je lepo govoril srbski menih Arsenije Jovanović, da je po enem prepričanju vse, kar je, nastalo, po drugem pa bilo ustvarjeno. Potemtakem lahko izhajamo iz tega, da smo želeni, zaželeni, hoteni, ljubljeni, ali pa smo samo neki posamezniki ali individuumi. Tako lahko obhajamo 1. novembra »dan mrtvih«, lahko pa, kakor smo v katoliški veri prepričani, »dan živih«. Prav s tem vprašanjem se ukvarja evangelij, kaj je namreč vsa resničnost. Lahko je vsa resničnost namreč samo človeška, v tem čisto telesnem smislu, pa je vse skupaj namenjeno zgolj in samo ohranitvi človeka kot takšnega, zato pa se moži in ženi, da bi se ohranilo človeški rod. Na podoben način bi lahko dejali, da je potrebno poskrbeti za to, da imamo dovolj »blaga«, torej živeža in imetja. Nekdo je nekoč navedel norveškega dramaturga Ibsna, ko je govoril o tem, da določeni starši dajo na svet otroke, pa ne vedo, zakaj. Kakšen je smisel, namen, cilj? V tej smeri je govoril tudi Solovjev, da se dela za smrt. 
Rekli smo že, kako evangelij označuje to »blago« kot »bios«, seveda pa nam je najbrž vsem jasno, kako človek ni samo biološko bitje. Skratka, to biološko življenje prav nič ne koristi samo po sebi. Mora imeti svoj izvor in mora imeti svoj smisel, svoj cilj. Kako lepo nam je preteklo nedeljo knjiga Modrosti govorila, kako bi prav nič ne obstajalo ali se ohranjalo brez Božje ljubezni. Mar ni nekaj čudovitega, če izhajamo iz ljubezni same in se k njej tudi vračamo? Tudi človeška ljubezen je odsev, je podobnost te večne ljubezni, vsaj možnost ima, da je tako. Toda, če ni nekega takšnega izvora in ni takšnega cilja, smisla, smotra, je mar nekaj čudnega, če se danes ne več ženijo in možijo? Če starši ne črpajo svoje ljubezni v Božji ljubezni, je mar čudno, da otroci nimajo prave vzgoje? Kot je lepo dejal zgoraj omenjeni menih, so starši njegovim vrstnikom dajali denar namesto ljubezni. Kaj pa lahko dajo? Nihče ne more dati, česar sam nima. Zato se tako omejeno gleda na naše življenje na tem svetu – eno ubogo bivanje je to in nič drugega. Daleč je to od celostnega življenja, o katerem govori evangelij, kjer sta tako biološka kot tudi duhovna prvina, ki sta enotni, se prepletata. 
Toda, če ni Boga, potem vsakdo postane bog samemu sebi, če omenimo Dostojevskega. Vse je potem zgolj in samo v človeku. Zato tudi recimo takšna norija glede podnebnih sprememb. Je res za vse kriv zgolj in samo človek, ali pa je stvar narave, torej stvarstva? Stoji za vsem skupaj človek ali Bog? Če je odgovor prvi, potem so panika, norija, preganjavica in še kaj popolnoma razumljivi, v nasprotnem primeru pa sploh ne. Mar nima tudi to globljega smisla? Zato je tako pomembno, kakšen je naš pogled na življenje, ker slednje sicer nima nobenega smisla.
Objavljeno v teniku Novi glas

nedelja, 3. november 2019

Danes ne zapirajte svojih src

Obhajamo zahvalno nedeljo in smo povabljeni, da bi bili Bogu resnično hvaležni, pa ne le za pridelke, kolikor še bolj za vse ljudi, ki so del našega življenja, pa tudi za življenje samo, ki ga imamo. O tem, da je že samo grško ime za sveto mašo »zahvala«, smo tu že spregovorili, vendar je dobro na to znova in znova opomniti, da bi res zavestno pri sveti maši, pa tudi v molitvi, Bogu darovali »zahvalno daritev«. Zanimivo je, da se prigoda z Zahejem dogaja ravno v Jerihi, najnižjem mestu na svetu, saj leži v depresiji tektonskega jarka, v tistem času pa je to bilo pomembno trgovsko vozlišče za karavane, še zlasti pa pomembno zaradi trgovine z balzamom, ki je ena od dragocenih dišav, katere lahko škof primeša oljčnemu olju, da naredi in posveti sveto krizmo, olje Svetega Duha. 

Skratka, tudi tako je prikazano, kako se Bog poniža, da bi dosegel vsakega človeka, ki ga želi videti, v tem primeru pa je bila Zahejeva želja res velika. Po eni strani je slišal za čudeže, ki jih je Jezus delal, po drugi pa tudi za to, da je z veliko dobroto ravnal s cestninarji. Kristusovo oznanilo je bilo najprej namenjeno »izgubljenim ovcam Izraelove hiše«, Zahej pa je bil eden od teh. Njegovo ime, Zakkai, pomeni, med drugim, »čist« in »pravičen«, ker pa Gospod edini vidi v človeško srce, je že prej vedel, da je našel srce, v katerem je dovolj rodovitne zemlje, da bi lahko obrodila sad. Pravzaprav lahko Bog spregovori vsakemu srcu in v vsakem je tudi kaj dobre zemlje, je pa vprašanje, ali to srce odpre Gospodu vrata, ali pa ostane trdno zaprto, človek pa v svojem ponosu in napuhu trdosrčen. 

Goreča želja je tako veliko vredna, a še ni dovolj, kot bomo videli. Vedno tudi nekaj te človeške vzvišenosti ostane, zato tudi nam Kristus kliče, naj splezamo z drevesa le-te, da bi lahko »danes ostal v naši hiši«. Imeti je treba torej srčno željo in odprto srce, a potrebno je tudi »pasti na kolena« pred Gospodom, da je res tisti odločilni »danes«, kakor nam lepo pravi psalmist (Ps 95). Ta »danes« označuje, kako v ustvarjeni čas vdira neki drugi, milostni čas, ki je lahko kadarkoli, le da naleti na »poslušno srce«, za kakršnega je prosil tudi kralj Salomon (1 Kr 3,9). Kakor nam lepo govori knjiga Razodetja, Gospod vedno stoji pri vratih našega srca in trka ter čaka, da mu odpremo, da bi večerjal z nami in mi z njim (Raz 3,20). 

Na nas je, če bomo posnemali cestninarja Zaheja in to storili. Kot pa smo dejali, želja še ni dovolj. Zahej nam lepo pokaže, kaj je potrebno za resnično spreobrnjenje in zat to, da prejmemo Božje usmiljenje, tudi v povezavi z zakramentom svete pokore – potrebna sta kesanje in trdni sklep. Tu so drugi govorili, da gre za grešnika, Zahej pa je to priznal, zadnjič se je pa cestninar označil za »tistega« grešnika, lahko rečemo, da »z veliko začetnico«. Tokratni prvak med cestninarji je priznal svojo grešnost, se je pokesal in trdno sklenil, da po najboljših močeh povrne svojo škodo. In sicer ne samo, kolikor je predpisano, temveč toliko, da bi sicer sprva bolelo, ker bi pač to bilo veliko, potem pa končno prineslo mir njegovemu srcu. Pravičnost, ki je večja kakor tista farizejev in pismoukov.

Na nedeljo »hvaležnico« smo tudi mi tako poklicani, da bi za vse dobro izkazali hvaležnost s svojo miloščino, konkretno, ne le z nekimi drobtinicami. Ampak, seveda, kdor ne najde v srcu prostora za Boga, ne bo mogel premagati svoje sebičnosti niti v odnosu do bližnjega. Zato je tako pomembno zares duhovno sodelovati pri Kristusovi daritvi na križu pri sveti maši, da bi se slednja potem lahko nadaljevala v našem življenju, v mislih, besedah in dejanjih.

Objavljeno v tedniku Novi glas

petek, 25. oktober 2019

Ubožec je klical...

Misel za 30. nedeljo med letom

Še naprej nas Gospod uči, kako prav moliti. Če je zadnjič bil poudarek na vztrajnosti, pa je tokrat poudarek na tisti vrlini, ki je vstopno mesto vsake molitve, to pa je ponižnost. Slednje se učimo iz znane prilike o farizeju in cestninarju, ki sta šla v tempelj molit. Še enkrat bi rad poudaril, kako je v vsakem od nas vsaj malo farizeja, tega se ne moremo kar tako znebiti, tudi zaradi našega ponosa in napuha. Mar nismo tudi mi velikokrat takšni, da sami sebe presojamo kot »pravične«, pač v tem človeškem pomenu, marsikoga drugega pa imamo za ne kaj dosti vrednega? Kaj je pravzaprav za Sveto pismo resnična pravičnost? Gospod učence opozarja: »Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.« (Mt 5,20). Že iz tega lahko sklepamo, kako ne gre za neko medaljo ali okrasek, ki si ga nekdo lahko pripne, kot da bi recimo imel vojaški čin. Nikakor – pravičnost vselej pomeni biti v tesnem odnosu z Bogom, imeti odprto zanj svoje srce. Že samo, če pogledamo sam evangelij, najdemo več takšnih resničnih pravičnih, kot recimo Zaharija in Elizabeta, Jožef, starček Simeon… 

Iz vsega tega ni težko ugotoviti, če se sedaj malo poigramo z besedami, kako neprimerno je primerjati se z drugimi ljudmi, veliko bolj pa se je treba primerjati z Bogom in njegovimi svetniki. Farizej se je namreč primerjal z drugimi ljudmi, cestninar pa z Bogom. Tega nas v molitvi uči tudi sv. Janez Vianej, da se namreč pred Bogom sprašujemo: »Kdo sem jaz, kdo si pa ti?« V tem oziru se je dobro primerjati tudi s tistimi, kot smo dejali, ki so bili v svetopisemskem pomenu pravični – to pa so svetniki. Pred časom je bil zanimiv katoliški »meme«, kjer je deček v sobi kazal svoje mišice, ki jih ni imel, pred posterjem Arnolda Schwarzeneggerja, ki jih je bil seveda poln. Spodaj je pisalo nekako takole: »Takšni smo mi v primerjavi s svetniki.« Kolikokrat stavimo v ospredje sami sebe, ne zavedajoč se, da sami po sebi nismo nič, če nismo v Bogu. 

Iz grškega izvirnika se razbere, kako je farizej ne samo molil, kakor so delali pač Judje, temveč je delal vse, da bi ga ljudje opazili. Tudi mi danes bi bili radi opaženi s strani ljudi, zlasti pa se danes vidi tisto tendenco, da bi radi ljudem ugajali, da bi bili všečni. To postane sestavni del našega življenja, tako da, četudi bi molili ali šli v cerkev, se ne znebimo tega početja, saj je to kar nekakšna naša dušna bolezen. V nas ni hvaležnosti, ker četudi se zdi, glede na farizeja, da se za svoje kvalitete zahvaljujemo, v resnici tega ne počnemo, ampak je vse, karkoli že smo in imamo, samo po sebi umevno. Bogu ne dolgujemo nič. In vendar nihče od nas ničesar ne bi imel, če bi nam ne bilo dano od zgoraj, kakor je glede oblasti Gospod Jezus lepo dejal Pilatu (Jn 19,11). 

Ko smo tako farizejski, nismo nobeni dolžniki našemu Bogu, zato pa se hvalimo in ne hvalimo njega. Iščemo svojo in ne njegovo slavo. Tako delimo ljudi v dva razreda, s tem, da v prvem ostanemo sami, vse ostale pa pahnemo v drugega. Sveti Pavel pa nas uči, da ni izhoda, saj smo grešniki prav vsi in potrebujemo Božjo milost (Rim 3,23). Skratka, na zunaj smo lahko vsi še tako dobri, lepi, všečni, tudi pobožni, vprašanje pa je, kakšno je naše srce. Podobno, kot farizej, lahko tudi danes zasledimo številne t.i. »filantrope«, ki na veliki zvon obešajo svojo miloščino, a kaj, ko niso dali v miloščino svojega srca. V resnici je lik farizeja v evangeliju za nas nedosegljiva fatamorgana v svoji ponižni in skriti odprtosti za Boga. Lahko pa začnemo že danes s treningom, da mu bomo vsaj malo podobni, saj Bog »ponižnega in skesanega srca ne zametuje« (Ps 51 (50), 19).

Objavljeno v tedniku Novi glas

sobota, 19. oktober 2019

Vztrajanje v molitvi

Misel za 29. nedeljo med letom

V mesecu oktobru še posebej razmišljamo o molitvi, upam, da tudi sicer kaj bolj molimo kot navadno. Rožni venec, ki je osrednji junak tega meseca, bi lahko označili kot poglavitno moitev v katoliški Cerkvi, ni pa to samo ustna, temveč je kar premišljevalna molitev, le pravilno jo je treba moliti. Sv. Ludvik Grignon de Montfort nam pravi, da zlasti delamo dve napaki v tej smeri – najprej, da molimo to molitev brez namena, kot drugo pa, da že takoj mislimo samo na to, kdaj je bo konec. Potrebno je torej svojo molitev nameniti, zlasti za ljudi, ki so del našega življenja, potem pa pač moliti, ne glede na to, kdaj je bo konec. 
 
Tudi sv. p. Pij je govoril, da napravimo toliko molitev, kolikor izrazimo namenov (če npr. izrazimo
100 namenov, pa zmolimo le en rožni venec, je tako, kot da bi jih zmolili 100). Ko pa je nekoč imel videnje nekih duhovnikov, ki so površno darovali sveto mašo, je vzkliknil, da so mesarji. P. Serafino Tognetti, ki je doma iz Bologne, je v mladosti delal v klavnici. Tam so zaposleni sicer delali z mesom, a so to počeli avtomatsko, medtem pa so med sabo na veliko kvantali, torej niso bili pri stvari. Po njegovem mnenju, je lahko to eden od pomenov, ki jih je imel v mislih sv. p. Pij. Ko p. Tognetti govori o molitvi, pravi, da nam Gospod Jezus nikdar ni dejal, da bi morali malo moliti, temveč, da moramo dobro moliti. Če bi pa radi dobro molili, je potrebno veliko trenirati. Iz tokratnega odlomka o vztrajni vdovi in krivičnem sodniku bi lahko sklepali tudi prav nasprotno tisti prvi za lase privlečeni trditvi mnogih, saj lahko brez težav razberemo, da je potrebno veliko moliti, če naj bi to postalo sčasoma naš način življenja.
 
Že res, da ni smisel molitve v njeni dolžini, kakor nam lepo pravi sv. Avguštin, kolikor bolj v naši vztrajnosti v molitvi. Sveta Cerkev nam je zato vedno dajala tudi izredno kratke molitve, pravzaprav vzklike, ki jim je dodala še odpustke. Še vedno lahko tako pogosto molimo s pomočjo teh zelo kratkih vzklikov, ki jih res imamo veliko. Konec koncev vzhodni kristjani svoj »rožni venec«, ki mu pravijo »brojanica«, molijo prav na ta način – ponavljajo znani vzklik: »Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se mene grešnega!« 
 
Katoliška vera vendarle ne izhaja, kakor je lepo nekoč pri postnem misijonu dejal p. Rupnik, iz nekakšnega sledenja navodilom iz knjige receptom, ki bi naj nekega dne padla z neba, temveč gre za odnos. Cerkev nam pravi, da je molitev pobožni pogovor z Bogom in njegovimi svetniki, kjer so seveda mišljeni zraven tudi sveti angeli. Slednje, kakor nam pravi ameriški duhovnik in eksorcist Ripperger, bolj malo vključujemo v svoje duhovno življenje, se bolj malo obračamo nanje, da bi nam res pomagali na naši poti. Skratka, če želimo dobro živeti, potrebujemo molitev. Kakor nas namreč uči sveta Cerkev, nas seldnja: »Krepi v dobrem; tolaži nas v trpljenju in nam pomaga v naših potrebah; pridobiva nam milost stanovitnosti, trdnosti, vztrajnosti.« V svetu, polnem šibkih in labilnih ter nestanovitnih ali mlahavih ljudi, se zdijo te kvalitete pravzaprav nujne. Moliti pa je treba pobožno, ponižno, zaupno, vdano v Božjo voljo in stanovitno. Učimo se torej vse bolje in bolje moliti, saj sv. Avguštin pravi: “Kdor zna prav moliti, zna tudi prav živeti!”
 
Objavljeno v tedniku Novi glas

petek, 18. oktober 2019

Izjemnost krščanstva (2)

Skozi drugačno prizmo (18)
Nadaljujemo z izjavo spreobrnjenca iz islama: »Spoznal sem, da Bog obstaja, da moram vanj verovati in ga častiti, vendar pa mi moj muslimanski koncept ni dopuščal, da bi ga izkusil.« In nadaljuje: »Izraelov Bog se ni v polnosti pokazal vse do učlovečenja Božje Besede, torej Jezusa Kristusa, ki je pomenil največji, ogromni in najgloblji korak naprej vsega človeštva.« Zlasti prvi stavek lepo povzema to, kar uhaja današnjemu zahodnemu krščanskemu svetu, da namreč način verovanja vpliva na našo usmerjenost proti Bogu, posledično pa tudi to, da imamo z njim odnos ali ne. Islam pomeni popolno navpičnost, je popolna Božja presežnost. Je kakor gora, ki se pne pred nami, katere vznožje vidimo, a je nikakor ne moremo preplezati. Krščanstvo je, verujoč v Boga, ki se je učlovečil v drugi osebi, Jezusu Kristusu, Bogu dalo obraz, in sicer zgodovinski obraz, ki nam je dovolil to, da smo Boga spoznali. 

Verovati v Jezusa Kristusa kot drugo osebo Božje Trojice pomeni, da verujemo v to, da je mogoče spoznati Boga in da slednji sodeluje v naši človeški zgodbi. Seveda pa to še ni vse, ker imamo tu še tretjo osebo, Svetega Duha. Kakor smo lepo poučeni po svetnikih, je cilj kristjana imeti v sebi Svetega Duha. Četudi slednji nikdar ne zapusti Sv. Trojice, pa se vendarle razliva na vse stvarstvo kot Božja moč. Ta moč deluje v stvarstvu na skrivnostni način, po redni poti pa na kristjane deluje po svetih zakramentih. Seveda to pomeni, da če presežna moč vpliva na človeško dušo, slednja ne more ostati takšna, kakršna je bila, če je seveda v njej količkaj rodovitne zemlje. Bolj ko torej človek sodeluje s to Božjo močjo, bolj ga slednja spreminja, ga dviga iz žalostnega stanja in navezanosti na samo zemeljske dobrine, da bi bil človek vse bolj nebeški. Ker pa je enota telesa in duše, vse to blagodejno vpliva tudi na njegovo telo in na njegovo telesno zdravje. 

Sodelovanje s to Božjo skupnostjo povezuje ljudi med seboj ter jih rešuje individualizma in egoizma. »Verujem v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja,« je treba razumevati natančno tako, da ta tretja Oseba enega Boga s svojo močjo, ki jo ima obenem z ostalima dvema Osebama, spreminja stvarstvo in tistega človeka, ki ga sprejme. Ker »prenavlja obličje zemlje«, je seveda naš cilj, da Božjega Svetega Duha sprejmemo, saj nas končno spet naredi Bogu podobne, posledično pa prejmemo tisti mir, ki presega vsako človeško vrsto miru. V enem Bogu krščanskega razodetja tako imamo Očeta kot najvišjo presežnost ali navpičnost, imamo Sina, ki je Božja prepoznavnost in imamo Svetega Duha, ki je »okušanje« Boga, ki je dostopno človeku. Nasprotno pa islam pomeni nazadovanje, kakor lahko brez težav vidimo v besedah vsakega, ki ga je zapustil, tu pa smo videli en primer (lahko si preberemo knjigo »Cena, ki sem jo plačal«, založba Emanuel). 

Žal danes velik del kristjanov raje gleda drugam, ker se noče potruditi, da bi se poglobil v polnost krščanskega razodetja, čigar vsebine ta ista večina pravzaprav niti ne pozna. Islam je tako lep in zanimiv, a naš nekdanji musliman lepo pove: »Mohamed je prišel kakih šest stoletij kasneje in premaknil uro nazaj, da tako rečemo, odklonil je učlovečenje in odrešenjsko delo Gospoda Jezusa Kristusa. S tem je pravzaprav človeštvo spet pripeljal pod Postavo in tiste, ki so mu sledili, okradel resnice o Bogu, ki smo jo prejeli po njegovem edinorojenem Sinu in Svetem Duhu«.

Objavljeno v tedniku Novi glas

petek, 11. oktober 2019

Celostno ozdravljenje

Misel za 28. nedeljo med letom

Pripoved o deseterih ozdravljenih gobavcih našo pozornost usmeri v vprašanje bolezni in zdravja oz. v to, kako povprečni človek oboje razume. Ker je vedno v začetku pogleda na življenje, z vsemi njegovimi vprašanji, neka miselnost, lahko ugotovimo, da je danes močno razširjena neka miselnost, ki jo v Svetem pismu kljub vsemu težje zasledimo. Po sodobnem pojmovanju je namreč bolezen predvsem telesna zadeva, če se pa tega ne da rešiti sedaj, se bo zagotovo dalo v prihodnosti, skratka, stvari naj bi človeštvo enkrat, mnogi so prepričani da kmalu, prišlo do dna. Tudi zlo kot tako postane le nekaj fizičnega, četudi bi ga delali ljudje. Torej ni moralnega in nadnaravnega vidika zla, kakor tudi bolezni, ki pa ju seveda imamo v Svetem pismu in v krščanskem pojmovanju.

Sirec Naaman sicer kaže sprva neko vzvišeno držo, vendar bolj v tej smeri, da nekako želi Bogu
povedati, kateri je pravi način ozdravitve, saj je od preroka predlagani očitno premalo pompozen. Naposled se vda Božjemu načinu in je ozdravljen, a ne le telesno, temveč v vseh pogledih. Očitno se je zelo jasno zavedal, kako pravo ozdravljenje prihaja od zgoraj, da je to milostni dar, ki je sicer zastonjski, a vendarle kliče po človeškem odgovoru. V sodobnem svetu, človeštvo vse zmore samo, zato pa je zamenjalo tiste duhovnike, h katerim se obrača po pomoč, to pa so tisti v beli halji, najsi bodo to zdravniki, znanstveniki ali kateri drugi strokovnjaki. Žal je tako, da smo po prvem človekovem padcu zaznamovani z boleznijo in trpljenjem, na koncu pa s smrtjo. Rešitev od vsega tega pa ne pride po vseh teh sodobnih zdravnikih, ki iščejo le fizično in kemično ter čustveno rešitev za vse težave, temveč jo lahko ponudi samo Božji zdravnik, odrešenik Jezus Kristus.

Slednji tudi danes zahteva, da »se gremo pokazat duhovnikom«, saj to pomeni našo vdanost, našo poslušnost, pokorščino, nenazadnje pa tudi vero. Tako Naaman kot vsi gobavci so bili namreč ozdravljeni zaradi svoje vere in pokorščine. Kot nam pravi sv. Ciril Aleksandrijski, so bili gobavci poslani, da bi za svoje ozdravljenje darovali daritev oz. žrtev. Težava je v tem, da niso prepoznali, kdo je Jezus, da je po njem postala Božja zdravilna moč »meso«, da se torej po novem Bog v Kristusu človeka dotakne prav po čutih. Mar niso zakramenti vidna znamenja nevidne Božje milosti? Vse skupaj nas torej uči, kako pomemben dar je dar strahu Božjega, torej priznanje vse oblasti in moči Bogu. Božji Sin nam kaže, da je gospodar in vladar vsega, saj ima oblast nad boleznimi. Tu se torej kaže njegova kraljevska oblast, s katero je ozdravljal in izganjal demone, konec koncev pa tudi učil in oznanjal.

Vendar pa imamo potem še drugi dar, ki je pa dar pobožnosti. V Troedinem Bogu je odnos popolne hvaležnosti, katere pa vase zagledani človek pogosto ni sposoben. Po njegovem prepričanju, je vse dobro samoumevno, potemtakem tudi zdravje. Nasprotno pa nas Sveto pismo uči, da je vse dobro, tudi zdravje, Božja milost, pa si je človek, niti v fizičnem oziru, ne more sam zagotoviti. Kakor nam pravi sv. Avguštin, je treba priznati svojega Odrešenika, česar nehvaležni ozdravljeni gobavci niso storili, saj so veliko bolj mislili na svojo bolezen, kot pa na tistega, ki jih je rešil. Tako Naaman kot hvaležni gobavec sta zaradi svoje hvaležnosti prejela mnogo več. Onadva sta bila namreč popolnoma ozdravljena, nehvaležni pa niso prepoznali še notranjega ozdravljenja, zato pa Odrešenika niso spustili v svojo notranjost.

Mi pa moramo v svoji pobožnosti sodelovati s Sv. Duhom in izraziti svojo hvalo in zahvalo Bogu, v molitvi, zlasti pa v svetih zakramentih, posebej pri sveti maši. To je namreč, poleg prošnje in spravne, tudi hvalna ali slavilna ter zahvalna daritev, kar beseda »evharistija« pravzaprav pomeni. Zato se v prihodnje zavestno udeležujmo svete maše s slavo in zahvalo v srcu za vse dobro, tudi za naše zdravje.

Objavljeno v tedniku Novi glas

petek, 4. oktober 2019

Moč od zgoraj

Misel za 27. nedeljo med letom

Nedelja, ki jo obhajamo, je rožnovenska nedelja, ves mesec oktober pa je mesec rožnega venca. Zelo tesna je povezava med prošnjo apostolov po pomnožitvi vere in s stalnim pravilom zahodne misli, da mora človek spoznati samega sebe. Apostoli se v ponižnosti in v realnem pogledu nase zavedajo, da sami po sebi niso dovolj močni, temveč so šibki. Ni samo vera tista,ki je šibka (še trše so Kristusove besede v Mt 17,20), temveč vse naše vrline. Zato pa potrebujemo pomoč od zgoraj, da bi bili močnejši od tistega, kar že smo po naravi. Sam Gospod nam tako govori, da potrebujemo njegovo milost, kakor nam poroča blaženi apostol Pavel (2 Kor 12,9). Človek, ki se tako v ponižnosti in realnem pogledu zaveda svoje šibkosti, pa se potem vseeno zaveda, kako je v sodelovanju z Božjo milostjo neverjetno močan in krepak (2 Kor 12,10). 

Eksorcist Ripperger pravi, da se hudobnež vedno boji duhovnika, ker je tako, kakor bi za njim stal
neke vrste »King Kong«, da je torej v resnici ravno nasprotno od tistega, kar vidimo v filmu »Eksorcist«, kjer je izganjalec ves plašen. Podobno velja za vsakega kristjana, ki se v zavesti svoje šibkosti navezuje na Gospoda, na Devico Marijo, angele in svetnike, da je v tej navezi neverjetno močan. Naša nebeška Mati Marija nima zastonj naziva »Pomoč kristjanov«, ker prihaja na pomoč svojim otrokom, kar lepo govorijo tudi njej namenjene molitve (Pod tvoje varstvo, Spomni se, Pozdravljena, Kraljica...). Učenci se torej še kako zavedajo, kako življenje po Gospodovih zapovedih presega njihove človeške sposobnosti, zato pokažejo, kako potrebna je človeku vera. 

Slednjo res ima vsak človek že kot neko človeško vrlino, kot naravno vero, vendar pa potrebujemo še nadnaravno, presežno vero. V samo človeški veri namreč gre bolj za neke vrste medsebojno zaupanje, nadnaravna vera, ki je pa Božja milost, je zmožna še ogromno več, kakor Jezus lepo pove v svojem odgovoru učencem. Tudi Kristusov učenec v sodelovanju s tem milostnim darom, ki mu ga vlije Božji Sveti Duh, zmore marsikaj, zato pa Gospod po preroku Izaiju pravi, naj si izprosimo znamenj od njega. Ahab v lažni ponižnosti tega ni želel, v resnici pa je bil poln svojega napuha in ponosa, kakor marsikateri človek, prepričan kot je, da bo kar sam, s svojimi lastnimi močmi prišel do rešitve problema. Evangelij nas uči ravno obratno, da moramo v molitvi prositi. 

Zato ni dovolj samo naravna vzgoja, kakor nekateri predlagajo po tečajih za krst, temveč mora biti vzgoja še toliko bolj nadnaravna. Človeška narava je žal padla narava. V resnici ji ni lastno to, da greši, dela zlo in podobno, a vendar jo ravno to zaznamuje od tistega usodnega padca naprej. Molitveno in zakramentalno življenje je zato za nas nujno potrebno. Vzgoja zato ni v učenju bontona, temveč v učenju odnosa s presežnim svetom, v tem, kako prejemati Božjo milost, kjer v končni meri prejemamo Boga samega, sami pa postajamo njemu podobni, če velja, da smo tisto, s čimer se hranimo. Zato se ni dovolj naučiti na hitro zmoliti »Sveti angel«, ostalega pa nič, temveč je ključno, da vselej iščemo to Božjo milost, ki je samo Božje življenje, da bi na tem svetu ne samo bivali, temveč res dejansko živeli, živeli v polnosti in bili jasno namenjeni proti Jeruzalemu, tistemu nebeškemu. Lahko seveda prepustimo, da nas vzgajajo drugi, pa naj bodo to mediji, država in še kdo, vendar nas gotovo ne bodo vzgojili v krepke ljudi, temveč v slabiče, saj nas učijo, da smo dobri, kakršni smo, da ne potrebujemo Boga za uresničenje, da bomo srečnejši, če bomo živeli nasprotno z evangelijem. Zato smo povabljeni, da se hranimo z molitvijo, Božjo besedo in seveda s svetimi zakramenti, ko Bog sam pride k nam. Tako bomo res živeli v polnosti.

Objavljeno v tedniku Novi glas

petek, 27. september 2019

Pravi pogled na življenje

Misel za 26. nedeljo med letom

Odlomek te nedelje se navezuje na tistega prejšnje, saj smo tam izvedeli, kako pravilno uporabiti svoje zemeljsko bogastvo, da bi si zagotovili večno življenje, tokrat pa vidimo, kakšne kazni doletijo tistega, ki svoje bogastvo zlorablja, nima pravega odnosa do njega, ki si ne skuša, kakor pravi Gospod v evangeliju, »narediti si prijateljev s krivičnim mamonom«. Pravilno zato označujemo to, kar dajemo od sebe, kot »miloščino«, vsebuje besedo »milost«. Ko govorimo o milosti, ne govorimo samo o ljubezni v tistem našem človeškem smislu, temveč o tisti poživljajoči Božji ljubezni, brez katere bi sploh nič in nikogar ne bilo. Zato ji pravimo tudi Božje življenje. Slednjega ne more posredovati nihče, kdor ga nima, zato je najprej potrebno živeti v tej »pravičnosti«, torej v pravem, sinovskem odnosu z Bogom ter v »občestvu svetnikov«, torej v tesni povezanosti z Devico Marijo, angeli in svetniki, kakor tudi v tesni povezanosti z vernimi dušami. 
 
Zanimivo je sestavljen ta evangeljski odlomek na dva dela, kjer se prvi odvija na zemlji, drugi pa v
onostranstvu, oziroma natančneje v »podzemlju« (hebr. Sheol). Lahko tako omenimo s C. S. Lewisom dve vrsti življenja, tudi na podlagi tega, kar evangelij pojmuje pod katero besedo. Namreč, biološko in duhovno življenje. Evangelij sicer za življenje uporabi tri izraze, kjer pa prvi, »bios«, pomeni tudi materialno bogastvo oz. sredstva, skratka imetje (ki ga je oče razdelil v 15. poglavju med dva sina), potem imamo za človekovo notranje doživljanje »psihé«, za celostno življenje, ki mu lahko rečemo res tudi »duhovno življenje«, pa je uporabljen izraz »zoé«. To pomeni, da je treba vselej na svoje bivanje na zemlji gledati presežno, da se torej slednje ob smrti »spremeni, ne pa uniči« (hvalospev pri mašah za rajne), da pa je potem lahko bodisi neskončno boljše, kakor je bilo na zemlji, bodisi neskončno slabše. 
 
V odlomku imamo tako poslednje človekove reči, kjer sta najprej smrt in sodba, saj je »ljudem določeno enkrat umreti, nato pa pride sodba« (Heb 9,27). Zatem pa sta samo dve možnosti – nebesa ali pekel. Kakor nam pravi bl. Apostol Pavel, moramo biti »Božji ljudje«, ki bežijo pred pohlepnostjo in sploh vsemi grešnimi nagnjenji (1 Tim 6,3-10). 2. berilo je sicer nadaljevanje teh priporočil sv. Timoteju, kjer nam je rečeno, naj si prizadevamo za »pravo pobožnost, za vero, ljubezen, stanovitnost in krotkost« (1 Tim 6,11). Apostol nas spodbuja k temu, da smo pogumni duhovni bojevniki, ne pa poženščeni in pomehkuženi ljudje, ki so jim glavni cilj v življenju udobje in užitki, kjer vse ostalo in vsi ostali nimajo nobenega mesta. Četudi bi kaj dali od sebe, to ni nikakršna žrtev, temveč zgolj in samo »drobtinice«. 
 
Od kod nam v resnici prihaja pomoč? Ubožčevo ime Lazar, ki je okrajšava hebrejskega imena Eleazar, nam lepo pove, da nam pomoč prihaja od Boga. To pomeni, da nam materialne dobrine, užitki, kakor tudi čustvene zadovoljitve nudijo le trenutno in začasno ugodje ter tolažbo, ne pa večnega. Pa bo kdo rekel, češ zakaj omenjamo čustva. Odgovor je v evangeliju, kjer po apostolu Mateju Gospod Jezus lepo pravi, da kdor išče »psihé«, ga bo izgubil. Ne smemo se torej ustaviti tam, temveč iti še naprej, k samemu izviru vsega življenja, torej k Bogu. Pri bogatašu so tudi čustva otopela, da ni opazil Lazarja, ki ni mogel odgnati od sebe niti psov, ki so mu lizali rane, tako slaboten je bil. 
 
Skratka, naše življenje se spremeni, ne pa uniči, ker izhajamo iz Boga, ne iz nič in ne kar tako slučajno, k Bogu pa se tudi vračamo, da nam potem odkaže ustrezno mesto. Ljudje se v svojih presojah (pre)pogosto motimo, potem pa se izkaže prava, Božja, pravičnost. Četudi so bogataša pokopali z vsem pompom (kakor je razvidno iz izvirnika), pa je šel v pogubo. Že sedaj se torej vsak dan odločamo o svoji večni usodi.
 
Objavljeno v tedniku Novi glas

četrtek, 26. september 2019

Izjemnost krščanstva (1)

Skozi drugačno prizmo (17)

Profesor in bloger Pietro C. nam podaja zanimiv pogled na današnje pojmovanje krščanstva in na našo krščansko zavest. Zavest naše »Stare celine« (kako na mestu je ta pridevnik!) o izjemnosti krščanstva se je v stoletjih izgubila. Kako hudo je, ko se izgubi spomin, ki ga označujemo kot »zgodovinski«. Druga plat medvojnih in povojnih zločinov je jasen pokazatelj te izgube zgodovinske zavesti in spomina. 
 
Del Človeka je, da ima neka jasna znamenja, na katera se lahko opira na tej življenjski poti. Ko torej hodimo po tem našem zemeljskem življenju, potrebujemo nujno neke oporne točke, ki nam kažejo in nas usmerjajo k presežnemu. S prihodom krščanskega Razodetja so bila človeštvu poklonjena takšna znamenja, takšne oporne točke. Danes je npr. zelo težko razumeti smisel razodetja Boga kot troedinega, pa čeprav to vsakokrat pri sveti maši izpovedujemo. To delamo, kakor je dejal Armando Matteo, na Schumacherjev način, torej na hitro, lahko pa tudi rečemo, da zelo mehansko, površno, brez neke globlje zavesti o besedah, ki jih izpovedujemo, ne le izgovarjamo. 
 
Oče je tako le neka abstraktna ideja Stvarnika vsega, kar je. Navadno je to deistično pojmovanje, da je sicer nekako pognal ves proces, a se potem oddaljil, da je torej nekje daleč in zviška gleda na vse, kar pa seveda ni dobri Oče, nasprotno. O Sinu imamo kristjani navadno povsem človeško podobo, da je torej bil neke vrste hipijevski družbeni pravičnik, potujoči modri mislec, ki se je boril le za zemeljsko pravičnost, mir in ljubezen. O Svetem Duhu nima niti smisla izgubljati besed, ker sploh nimamo nekega pojmovanja ali koncepta, pa je nekaj povsem meglenega. Če že imamo neki koncept, gre za bolj psihološki, v smislu, da se računa predvsem na posameznikova čustva, potem pa se to prodaja kot »duhovno« ali celo od »Svetega Duha«. 
 
Upravičeno lahko vse to trdimo za vsaj 90% katoličanov, če optimistično ocenjujemo. Nekaj sicer verujemo, a zgolj nekako mentalno, ni poglobljeno, tako da je zanimivo vzporediti z izkušnjo spreobrnjenega muslimana. Slednji govori, kako ta edinost Boga, ki ni krščanska enost, popolnoma izključuje pojmovanje Boga v treh osebah. Ne samo edinost, lahko bi to označili tudi kot izključnost. Vse to se namreč odslikava na življenje tistega, ki ima takšno verovanje. Njegova vera je samo intelektualna, v smislu da je Boga mogoče spoznati, npr. po nekem redu in harmoniji v stvarstvu, a se ga ne da izkusiti, ni mogoče vzpostaviti pravega odnosa z njim, kakršen je med očetom in sinom. Bog ostaja popolnoma izven in onkraj vsake ustvarjene resničnosti. Je najvišji in popolnoma drugi. Velika težava, če stvar opazimo tudi pri kakem profesorju teologije. Z razmišljanjem o izjemnosti krščanstva nadaljujemo v še enem zapisu.
 
Objavljeno v tedniku Novi glas

petek, 20. september 2019

Sredstva in cilji v našem življenju


Misel za 25. nedeljo med letom

Ta nedelja velja na Slovenskem tudi za Slomškovo nedeljo. Prav je, da ponosno praznujemo tega modrega in svetega škofa in dobrega vzgojitelja. Ko premišljujemo priliko o krivičnem oskrbniku, naj veljajo njegove besede o življenju: »Ni v naši moči prešteti liste v knjigi življenja. To pa je v naši moči, da vsako stran popišemo z dobrimi deli«. Dobra dela pa niso, kakor danes zmotno mislimo, tista dejanja, ki bi jih bili dolžni storiti, temveč tista, ki so storjena potem, ko smo svoje dolžnosti že izpolnili. So torej nekaj več.

Evangelij nam sicer ne govori ravno o tem, saj vidimo, da oskrbnik ni bil zgleden izvrševalec svojih dolžnosti. Sv. Avguštin nam pove, česa nas uči ta prilika: »Jezus je svojim učencem priporočil oskrbnikovo zvitost, previdnost in otroško zaupljivost.« Pomembno je torej, da na neki točki v življenju odkrijemo, kaj je v življenju cilj, kaj pa sredstvo za dosego nekega cilja, potem pa da se teh sredstev tudi poslužujemo, da bi dosegli zastavljeni cilj, ki so, kot radi rečemo nebesa. Seveda pa cilj človeka v življenju ne more biti predmet, pa če je slednji še tako plemenit, temveč mora vselej biti nekdo. Človekov cilj je torej, če nadaljujemo z jezikoslovjem, osebek, ne predmet, je Oseba in oseba, z veliko in z malo začetnico. Ne želimo si torej le nebes, temveč Boga, ki je v nebesih, njega si želimo večno uživati, kakor nam pravi psalmist: »Da bi zrl Gospodovo milino in občudoval njegovo svetišče.« (Ps 27,4). Sv. Pij X. Nas zato v svojem katekizmu uči, da moramo Bogu služiti v tem življenju, da bi ga potem uživali v prihodnjem. 

Pa bo kdo dejal, da je krivični oskrbnik izkoristil svoje podrejene služabnike kot sredstvo za dosego cilja, vendar nam Gospod ne govori tako, temveč nam pravi tudi on, da izkorišča denarna sredstva, da bi si pridobil prijatelje. Zanimivo nam v tej smeri govori sv. Janez Zlatousti: »Bogastvo je posojilo, ki nam ga je dal Bog in ga je potrebno dati revežu, če si želimo pridobiti stokratno povračilo, kajti ta naš prijatelj bo namreč v večnih bivališčih.« Pridemo do tega, o čemer smo govorili – oskrbnik je končno videl v teh služabnikih osebe s svojimi težavami, ki jim jih je pomagal rešiti, to pa je pohvalil tudi gospodar, ki, ne pozabimo, edini vidi v človekovo srce. Oskrbnik se tudi prvič ne ozira samo na trenutne zadeve, ampak ga zanima njegova nadaljna usoda. Zaveda se namreč, da bo trenutno službo v vsakem primeru izgubil, pa vendar izkoristi še zadnje, kar lahko, da bi si zagotovil boljšo prihodnost. 

Vprašajmo se, kako v luči povedanega pojmujemo svoje življenje. V knjigi E. E. Schmitta »Oskar in gospa v rožnatem« beremo nekaj v smeri besed sv. Janeza Zlatoustega, ki smo jih prej navedli: »Staršema sem skušal pojasniti, da je življenje takšno hecno darilo. Sprva ga precenjujemo: prepričani smo, da nam je bilo dano večno življenje. Potem ga podcenjujemo, zdi se nam gnilo, prekratko, skoraj bi ga bili pripravljeni zavreči. Nazadnje se zavemo, da sploh ni dar, ampak zgolj posojilo. Tedaj se trudimo, da bi ga bili vredni … Starejši ko smo, bolj moramo življenje okušati, da bi ga cenili. Prefinjeni moramo postati, umetniki.« V današnjem svetu žal opažamo ravno nasprotno težnjo tu navedeni, zato pa je potrebno spreobrnjenje naše miselnosti. 

Omenimo še enkrat bl. Antona Martina, kaj moramo ukreniti, da se poslovimo od tega sveta kot je treba: »Za srečno smrt so potrebne tri reči: storjeno krivico brez odloga popraviti; vedno v božji milosti živeti; dobro delati, dokler utegnemo«. Ko delamo dobro bližnjemu, služimo našemu Gospodu Jezusu Kristusu. Katoliški nauk pa nas uči, da nam na koncu rešitev (četudi bo ptrebnega kaj očiščevanja) zagotovi prav dejanje ljubezni.

petek, 13. september 2019

Kako biti v življenju zadovoljni

Misel za 24. nedeljo med letom

Evangelij te nedelje nam ponuja celotno Lukovo 15. poglavje, ne le t.i. "Priliko o izgubljenem sinu". Tudi slednja je sicer usmerjena predvsem v starejšega brata, kar je značilno za judovski način pripovedovanja, ki se mu reče "vključevalna pripoved" ali "inkluzija". Gospod namreč vse tri prilike pripoveduje vsem tistim, ki ne potrebujejo odrešenja, ozdravljenja... pravzaprav Božje milosti. Prav zato obstaja nevarnost, da se poslužujemo nekega stereotipnega gledanja na farizeje in pismouke, češ kako grdi so. Že s tem početjem se kažemo kot na las podobne tem ključnim evangeljskim likom, saj se postavljamo nad druge ljudi, pa čeprav neupravičeno. 

Večkrat se mi je že zgodilo, da mi je kdo dejal, kako na življenje gledam preveč črno-belo, češ da življenje ni črno-belo. Žal se tu ne morem strinjati, saj je življenje prav črno-belo, nekatere stvari so namreč dobre, torej bele, spet druge zle, torej črne. Res pa je, po drugi strani, da se ljudje ne delimo na črne in bele, v smislu tega, da bi bili nekateri dobri, drugi pa slabi. Nimamo tega tako značilnega pogleda na ljudi, ki ga zasledimo v ameriških filmih, kjer so na eni strani dobri fantje (good guys), na drugi pa podli fantje (bad guys). Prvi seveda morajo druge vsaj pošteno naklestiti, si jih pokoriti, jih ponižati, če že ne iztrebiti. Resničnost človeka je seveda zelo drugačna. Po prvem padcu namreč drži, da: "Nihče ni dober, razen enega, Boga!" (Lk 18,19). Padli človek je torej vedno samo "črn", zaznamovan z zlom. Zato pa prav vsak izmed nas potrebuje ozdravljenje in odrešenje. 

Težava je pa v človekovi "trdosrčnosti", kjer si domišlja, da z njim pač ni nič narobe, da je že "v redu, kakor je". Tudi sveti oče se večkrat obregne ob takšne kristjane, ki bi se zadovoljili s "status quo", pa ne bi nič spremenili, pri sebi seveda. Pri drugih bi vse spremenili. To so tisti zdravi, ki ne potrebujejo zdravnika (Lk 5,31). Kaj pa, če vsi trije "iskalci" iz evangelija, ki jih sveti Ambrož označuje kot Cerkev (žena), Kristusa (dobri pastir) in Očeta z neverjetno potrpežljivostjo (Tertulijan) skušajo najti prav te "zakrknjence"? Tu je napuh in ponos sodobnega samozadostnega človeka, ki ne potrebuje Kristusove žrtve na križu, torej njegovih svetih zakramentov, ki so privreli iz njegove strani, prebodene iz nore ljubezni do nas. 

Pa vendar Kristus s svojim telesom nosi vsakega od nas, saj je nase prevzel vse naše grehe (sv Ambrož). Cerkev išče vsakega izmed nas, kakor žena drahmo, ker se v vsakem od nas skriva neka vrednost. Želi nas pripeljati na pravo pot, nas vzeti v zavetje ladje, da bi bili varni pred valovi zla. Ponuja nam Kristusov nauk, da bi bili "beli" in ne "črni", da bi imeli življenje in ne bi živeli smrti. Za modernega človeka seveda krati njegovo svobodo, ki bi naj bila v tem, da dela, kar hoče. Ta sodobni človek pa ne potrebuje niti presežnega, temveč je zanj edino, kar obstaja, zemeljsko. Ne potrebuje torej, da bi ga Oče oblekel v dostojanstvo, za katero ga je ustvaril (sv. Ambrož). Ne zaveda se, da je, kakor pravi Job, prišel nag iz materinega telesa in da se tudi nag vrača v zemljo. 

Brez Boga smo torej povsem goli in bosi. Potrebno je zato to spreobrnjenje, torej popolna sprememba miselnosti, da bomo sprejeli Kristusovo usmiljenje, posredovanje svete Cerkve (najvišje za Bogom so tu Marija, angeli in svetniki, vsi "nebeščani") in spravo z Bogom Očetom (sv. Ambrož). Tako bomo tudi mi usmiljeni, bomo odgovorni in skrbni posredniki za naše brate in sestre, začenši doma, pa seveda v miru tudi s seboj, z drugimi in z vsem stvarstvom. Kdor je (že) zadovoljen s sabo, ne bo v resnici nikdar zadovoljen - s sabo, z drugimi, z življenjem.

Objavljeno v tedniku Novi glas