Po Lukovem evangeliju se oznanjenje zgodi Mariji, po Matejevem pa
angel spregovori Jožefu. Spraševanje o tem, kdo od obeh ima prav,
ni smiselno. Če damo obe poročili skupaj ugotovimo, da je novica
oznanjena paru. Ženinu in nevesti skupaj. Pravičnemu in devici, ki se
imata rada. Bog ne jemlje prostora družini, ampak jo v celoti vplete v
dogodek. Kakor pravi italijanski pisatelj Manzoni: »Bog nikdar ne moti
sreče svojih otrok, če ne zato, da bi pripravil nekaj še večjega.« To
se je zgodilo Jožefu. To se dogaja nam. Ne gre za uničenje nekega
ravnovesja, harmonije. Bog išče samo potrditev v dvojini, ker je to
seštevek dveh src, mnogih sanj in zelo veliko vere. Bog deluje v naših
odnosih. Govori znotraj družin, naših domov, naših pogovorov. Govori
tudi v naših tragičnih dogodkih, naših dvomih, naših krizah, naših
odločitvah. Govori v oazah resnice in ljubezni, ki srce odtegujejo
puščavi.
Matej pravi, da se je Marija izkazala za nosečo.
Gre za neverjetno presenečenje zanjo, saj ustvarjeno bitje nosi v sebi
svojega Stvarnika. Vendar pa to pretresa Jožefovo srce. Odloči se, da
jo bo skrivaj, na najmilejši možen način, odslovil. Vendar pa vseeno v
sebi čuti, da ga ta rešitev ne zadovolji, ga ne dela v sebi mirnega, ga
ne uresničuje, osrečuje. Marijo ljubi in je pravičen, toda tu ne gre za
tisto pravičnost, ki do pičice izpolnjuje postavo, ampak gre za nekaj
več. Če bi samo izpolnil, kar zapoveduje postava, bi ne ravnal iz
ljubezni – z dejanjem izročitve ločitvene listine bi hkrati napravil
umor in samomor. Marija in Jezus bi vse življenje živela na robu
družbe, brez dostojanstva, Jezus bi bil brez očeta, Jožef pa bi celo
življenje ostal neizpolnjen in nesrečen.
Pa vendar je
Jožef, kakor njegov soimenjak v 1 Mz, mož sanj. Nič ne govori, zna pa
prisluhniti svoji notranjosti, najglobljim sanjam, ki tam stanujejo.
Bog mu je skupaj s svojo pravičnostjo podaril tudi svoje sanje. In Bog
odpre pogovor z Jožefom tako, kot samo on zna: »Ne boj se vzeti k sebi
Marije…« Kot še 364-krat pravi v Svetem pismu, tako pravi vsak dan
vsakemu izmed nas: »Ne boj se!« Strah je namreč nasprotje vere,
očetovstva, prihodnosti in svobode. Kogar je strah, ta ne le, da nima
vere, tudi upanja in ljubezni nima – vsaj uresničiti ju ne more. Kar
Bog predlaga, je kakor smo zgoraj slišali pri Manzoniju, nekaj še
boljšega zate. »Ne boj se, samó veruj« (Mr 5,36).
Jožef
vzame k sebi mater in otroka, ker pred samoljubje postavi ljubezen do
Marije in do Boga. Njegova veličina je v tem, da ljubi nekoga bolj kot
samega sebe… Ljubezen, tisto pravo, ki »ne išče svojega« (1 Kor 13,5),
daje na prvo mesto. Iz te ljubezni je sposoben v svojem srcu napraviti
prostor za tega otroka, ki ni njegov. Postane pravi Jezusov oče, čeprav
ni njegov biološki oče. Spočeti otroka ni nič težkega. Povsem drugačna
avantura pa je biti otroku oče ali mati, ljubiti ga bolj kot samega
sebe, vzgojiti ga, ga osrečiti. Kako težko je otroka naučiti umetnosti
življenja, da bi lahko postal človek v pravem pomenu besede. Nihče se
ne rodi kot oče ali kot mati, ampak to lahko postane skozi celoten tek
življenja. Oznanjenje se dogaja po domovih. Bog ima raje dom kot
svetišče, ker se resnični življenjski boj odvija tam.
Vsak
nov dan, ki nam ga podarja, je neke vrste oznanjenje. Bog nas
blagoslavlja tako, da nam na pot postavlja ljudi, ki so kakor angeli
oznanjevalci večnosti. Kdaj pa kdaj pa tistim med nami, ki so
najmočnejši, na pot postavi take ljudi, ki potrebujejo, zelo
potrebujejo, prav njihovo pomoč. Niti en sam trenutek v življenju nas
ne pusti, da bi živeli brez skrivnosti.