V ognju prečiščeno zlato
Kar z določeno nestrpnostjo smo, vsaj nekateri, pričakovali izid knjige našega upokojenega župnika Stanka Sivca “Skozi ogenj”, saj bi lahko dejali, da gre za določen podvig, kolikšen, to ve samo avtor sam, mi si lahko le predstavljamo. Vsekakor ne more biti lahko napisati knjige na pragu devetdesetega življenjskega jubileja, kakor tudi ne po zdravstvenih težavah, ki jih je gospod Stanko imel in ki so botrovale našemu strahu, da spominov na težke čase, ki bi nastali na njegovem že skoraj mitičnem pisalnem stroju, ne bomo dočakali. Konec koncev je podobno mislil tudi sam, ko je bil preizkušan v udbovskih zaporih, da ne bo več videl svoje družine in svojih lepih krajev, čudovite livške pokrajine.
Po mojem mnenju se knjigo splača kupiti že zaradi tega prvega dela knjige, kjer je čudovit oris
Stankovega otroštva in rodnih hribov. Podroben zapis zasliševanj in zaporov ter seveda težaškega kazenskega dela smo vsi pričakovali, najbrž pa nihče ni pričakoval takšne hvalnice Livku in pokrajini ob njem, kakršno lahko najdemo v tej knjigi, ki res predstavlja dodatno vrednost. Dodatno vrednost predstavljajo tudi domači izrazi in nekaj domačih oblik stavkov. To daje knjigi tisto človeško toplino in domačnost, ki jo potem najdemo tudi skozi celotno knjigo, ko ni prostora za neke zamere ali zagrenjenost nad prestalim, temveč se res vidi, da je avtorjeva življenjska zgodba šla “skozi ogenj”, da se je prečistila. Zares je po avguštinovsko preteklost prepuščena neskončno usmiljenemu Bogu, prihodnost pa prav tako neskončno previdnemu Bogu. Gospod Stanko zato ob koncu svojega zemeljskega romanja poje hvalnico našemu Gospodu za življenje skupaj z apostolom Petrom: “Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa! V svojem velikem usmiljenju nas je po vstajenju Jezusa Kristusa od mrtvih prerodil za živo upanje, za nepropadljivo, neomadeževano in nevenečo dediščino, ki je v nebesih shranjena za vas, katere Božja moč po veri varuje, da boste dosegli odrešitev, ki čaka, da se razodene v poslednjem času. Bodite tega veseli, čeprav morate zdaj nekaj časa trpeti v raznih preizkušnjah, da bo preizkušenost vaše vere veljala več kakor zlato, ki je minljivo, pa se v ognju preizkuša, vam v hvalo, slavo in čast, ko se bo razodel Jezus Kristus. Njega ljubite, čeprav ga niste videli. Verujete vanj, čeprav ga zdaj ne vidite, veselite se v neizrekljivem in poveličanem veselju, ko dosegate namen svoje vere, namreč odrešitev duš.” (1 Pt 1,3-9).
Stankovega otroštva in rodnih hribov. Podroben zapis zasliševanj in zaporov ter seveda težaškega kazenskega dela smo vsi pričakovali, najbrž pa nihče ni pričakoval takšne hvalnice Livku in pokrajini ob njem, kakršno lahko najdemo v tej knjigi, ki res predstavlja dodatno vrednost. Dodatno vrednost predstavljajo tudi domači izrazi in nekaj domačih oblik stavkov. To daje knjigi tisto človeško toplino in domačnost, ki jo potem najdemo tudi skozi celotno knjigo, ko ni prostora za neke zamere ali zagrenjenost nad prestalim, temveč se res vidi, da je avtorjeva življenjska zgodba šla “skozi ogenj”, da se je prečistila. Zares je po avguštinovsko preteklost prepuščena neskončno usmiljenemu Bogu, prihodnost pa prav tako neskončno previdnemu Bogu. Gospod Stanko zato ob koncu svojega zemeljskega romanja poje hvalnico našemu Gospodu za življenje skupaj z apostolom Petrom: “Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa! V svojem velikem usmiljenju nas je po vstajenju Jezusa Kristusa od mrtvih prerodil za živo upanje, za nepropadljivo, neomadeževano in nevenečo dediščino, ki je v nebesih shranjena za vas, katere Božja moč po veri varuje, da boste dosegli odrešitev, ki čaka, da se razodene v poslednjem času. Bodite tega veseli, čeprav morate zdaj nekaj časa trpeti v raznih preizkušnjah, da bo preizkušenost vaše vere veljala več kakor zlato, ki je minljivo, pa se v ognju preizkuša, vam v hvalo, slavo in čast, ko se bo razodel Jezus Kristus. Njega ljubite, čeprav ga niste videli. Verujete vanj, čeprav ga zdaj ne vidite, veselite se v neizrekljivem in poveličanem veselju, ko dosegate namen svoje vere, namreč odrešitev duš.” (1 Pt 1,3-9).
Knjiga gospoda Sivca je knjiga starega pastirja, ki svoje ovce, torej kristjane želi potrditi v veri, jim utrditi upanje, jim povedati, da so vse življenjske preizkušnje, ki jih imamo vsi, izredno dragocene, ne pa, da jih odvržemo stran, na smetišče zgodovine, da bi šle v pozabo. V današnjem preveč materialnem svetu, bi vse takšne nematerialne reči, kot so naši spomini, preizkušnje, tudi naše molitve – in teh v Stankovem življenju, v času zapora pa še posebej, ni bilo malo – radi zavrgli kot ničvredne. Toda ravno včeraj sem bral o tem, kako bi ob spremembi našega pogleda, ob spreobrnjenju, kot temu pravimo, bili presenečeni nad neizmernim duhovnim zakladom, ki bi ga našli pred svojim nosom in bi nas slepil v oči, sestavljale bi ga pa prav vse tiste nematerialne reči, na katere nismo bili dovolj pozorni. Gospod Stanko nas opozarja na to, da pridobivamo v življenju čedalje bolj duhoven pogled, ki nam bo pomagal razumeti ravno to, kakšen neverjeten kapital predstavljajo vse te nematerialne reči, ki jih vsebuje življenje, a morajo vendar skozi ogenj, da postanejo resnično veljavne. Podobno, kakor bi neveljavne kovance pretopili in iz njih naredili kovance trenutno veljavne valute. In če pogledamo na vse življenjske preizkušnje v luči vere, smo pravzaprav lahko ljudje zelo zelo bogati, seveda v duhovnem smislu.
V oddaji "Pričevalci" - tukaj!
V oddaji "Pričevalci" - tukaj!
-------------------------------------------------------
Tako sem napisal pred dvema letoma in pol, ko je izšla njegova knjiga spominov. Dragi g. Stanko, hvala za vse bogastvo, ki ste mi ga posredovali, posebej v času študija in potem priprav na novo mašo ter ob tem dogodku samem. Počivajte v miru na prvačkem pokopališču in si odpočijte pri Bogu!