V petek, ko je v Povirju in Sežani maševal misijonar Ivan Bajec, je stekel zanimiv pogovor. Misijonar je dejal, da bi stadion morali napolniti z mladimi in otroki ter z njimi narediti evharistično slavje. Njim bi torej morali približati evharistijo. Po njegovem se je treba odločiti zanje, saj so odrinjeni na rob in se na njih ne gradi. Tisto, da na mladih svet stoji, je torej le deklarativno, dejansko pa to ne drži. V Afriki (Slonokščena obala) je sam postavil v središče maš otroke - ko so denimo blagoslovili novo cerkev, je na osrednje mesto dal dvesto otrok - bilo naj bi nepozabno, za otroke, misijonarja in tisto vas.
V Celju se je zbralo res ogromno ljudi - toliko jih nisem pričakoval, struktura pa je bila sicer do neke mere pisana, pa vendar so večino predstavljali ne-mladi in ne-otroci, če za določanje kategorij uporabimo starostni ključ. Videl sem kar nekaj družin, kar je bilo zelo pozitivno, vendar jih spet ni bilo tako ogromno.
Z glasbenega vidika - nič posebnega! To je zaskrbljujoč podatek. Tako na področju resne sakralne kakor tudi na področju t.i. sodobne krščanske popularne glasbe ni bilo opaziti nekega pretiranega truda in težnje k iskanju tiste glasbe, ki ljudi nagovarja. Kakor ni nedeljskega kosila brez "župe", tako očitno ni evharistične slovesnosti brez romantičnega in cecilijanskega zvoka (sem spada tudi himna kongresa, kakor 'Marija, skoz' življenje' in njej podobne). Glavni mašni deli? Pričakoval sem, da bo kdo zložil posebno mašo za to priložnost, pa je ni bilo. "Romantika" seveda otrok in mladih ne nagovarja - za prvo sveto obhajilo so recimo kitarsko pesem otroci v Sežani glasno peli, medtem ko pesmi 'Prdi ljubi Jezus' iz bogate zbirke cecilijank niso kaj prida hoteli peti. Foersterjeve litanije Jezusovega srca so seveda neke vrste "evergreen", ki jih pa ni bilo dovolj dobro slišati ('švoh' pevci, slabše ozvočenje?).
Z mojega vidika je tako šlo za eno klasično slovesno mašo, ki smo je deležni npr. za posvečenja, kjer pa je vmes vseeno bil en izjemen dogodek - beatifikacija Lojzeta Grozdeta. Ta ni bil noben klerofašist, izdajalec, domobranec, kakor tudi ni bil semeniščnik in študent teologije. Bil je le globoko veren kmečki Dolenjec, dijak, povrhu vsega pa še nezakonski otrok, z vsem, kar to prinaša za sabo. Do tu vse normalno. Neobičajno pa je bilo pri njem to, da je v tako kratkem času napravil tako gromozanski duhovni in zrelostni napredek, da nekaj ni bilo v redu. Bil je namreč zelo bojevit, robat, rad se je kdaj kaj skregal ali stepel, hkrati pa je bil zelo veren. In nimam druge razlage za to, da je prenesel tako pokončno vse življenjske poraze, kakor tudi, da je v tako kratkem času tako neverjetno napredoval, kakor da ga je tako globoko spremenila prav evharistija in tisto, kar je v njej in ob njej doživljal.
Grozdetovo sporočilo je torej veliko, pravi pa, da si lahko še tako ubog in neuspešen, še tako porazen, pa te evharistija lahko popolnoma spremeni in postaneš svetnik. Tega sporočila v Celju po mojem mnenju ni bilo dovolj, kakor tudi na novem blaženem ni bilo dovolj poudarka (kaj vendar je spet imel pri tem Slomšek?).
Če je lahko papež na trgu sv. Petra v Rimu lahko Grozdeta postavil za zgled vsem mladim, zakaj tega niso mogli narediti tudi za slovenske mlade v Celju? Zamujena izredna priložnost.