nedelja, 19. julij 2015

Pastirji in samoten kraj


Božja beseda 16. nedelje med letom je osredotočena na podobo pastirja, ki je nekaj vsakdanjega za družbo, v kateri je živel Jezus s svojimi učenci, ni pa ta podoba več običajna za naš čas. Nekaj, kar je še vedno običajno, tudi v našem času, je to, da živimo skupaj s še drugimi ljudmi, veliko pa nas zanje tudi nosi neko odgovornost in vzgojno poslanstvo. Lahko vzamemo podobo šefa na delovnem mestu, lahko duhovnika, učitelja, trenerja, še bolj pogosta in vsakdanja pa je vloga starša. Morda smo prevečkrat, kadar smo zaslišali besedo "pastir" pomislili na kakega škofa (eden od škofovskih atributov je "pastirska palica"), morda na župnika... kakor nam je pač ta podoba bila nekoč, najbrž v otroštvu, predstavljena. Ne rečem, da ni pravilna - je do ne ke mere pravilna, a pastir ni samo župnik in škof, pastirji so lahko vsi zgoraj našteti, ki opravljajo odgovorno in/ali vzgojno nalogo, še najpomembnejši pastirji pa so starši, zlasti očetje, katerih vlogo, pomen in nalogo smo izrinili povsem na rob družbe. Če torej v tej smeri nadaljujemo, potem je gotovo res, da so škofje, ki so še na poseben način nasledniki apostolov, prvi pastirji, ko govorimo o krščanski veri, po škofih pa smo to tudi duhovniki, vendar pa je stvar, ko zadeva versko vzgojo in oznanjevanje, precej širša. V tej smeri moramo dejati, da so na poseben in njim lasten način, nasledniki apostolov in pastirji starši. Brez njihove, zlasti očetovske pastirske vloge duhovniki opravimo pri verski vzgoji in oblikovanju otrok bore malo.

Pastirska vloga je danes na neki način postala še težja – za vse pastirje: za škofe, duhovnike, starše in vzgojitelje. Veliko je utrujenosti in naveličanosti, da niti ne govorimo o vseh drugih stresnih situacijah, ki smo jih deležni v življenju, za starše in druge vzgojitelje velja zlasti omeniti delovno mesto. Naša težava pa ni telesna, temveč duhovna utrujenost. Zato ni vseeno, kam nas, prek učencev, Jezus pošilja - na samoten kraj.

Zakaj nas pošilja tja? Ker vedno gleda na človeka in ve, vedno ve, česa najbolj potrebujemo. Ker želimo vsi svojo pastirsko službo opravljati dobro, veljajo za nas modre besede sv. Ambroža: "Če želiš dobro opravljati vse svoje zadeve, jih vsake toliko prenehaj opravljati." Pomeni, da moramo vsake toliko časa izpreči in se odpočiti. Da, tudi od starševske vloge se je treba vsake toliko znati odpočiti, pa od vsega tistega, kar nas utruja - na samotnem kraju. Pomeni, da si znamo najti nekaj časa zase, za svojega duha. To je lahko marsikaj, morda se - kot ima navado moj prijatelj - spočijemo ob poslušanju morja, morda napravimo sprehod v naravi, morda se usedemo in zares prisluhnemo glasbi, morda vzamemo v roke dobro knjigo... Še zlasti pa je za nas kristjane kraj počitka v napornem dnevu, če ga preživimo v pogovoru z Jezusom. Najlažje je seveda, če res zamenjamo okolje in gremo v cerkev, še boljše, če se udeležimo svete maše in na oltar položimo tisto, kar nas teži, morda se sprehajamo in molimo rožni venec... Možnosti je veliko.

Vsekakor pa vsak od nas potrebuje ta samoten kraj, da se spočije, a v pravem smislu besede, da poskrbi za duhovno hrano. Dandanes smo predvsem duhovno lačni, to pa nas zelo utruja še na drugih področjih. Tako torej potrebujemo to, da gremo "na samoten kraj in se malo spočijemo," v vseh letnih časih, ker to ne pomeni samo "iti na dopust". Iti nekam na dopust nam kaj lahko prav nič ne koristi, če ponavljamo stare vzorce in si na nek način prinesemo za sabo vse tisto, kar nas je težilo že doma. Iti na samoten kraj pomeni tako, da svoje življenje vsake toliko časa na samem položimo v Božje roke, pa bomo dobri pastirji, dobri vzgojitelji, dobri straši - skupaj z Gospodom. Množice so namreč, v evangeliju beremo, sledile učencem, a se je z njimi ukvarjal Jezus sam, ne učenci - bili so namreč "na dopustu".