Biti duhovnik ni lahko 13

Misli iz knjige-intervjuja z duhovnikom videmske nadškofije Pietrantoniem Bellino (1942-2007): La fatica di esser prete, Biblioteca dell'immagine, Pordenone 2007.

Na vprašanje, ali duhovniki sovražijo semenišče in kako, da ga po tolikih letih duhovništva še vedno ne marajo, odgovarja pre Toni: »To pomeni, da jim je bilo storjeno nasilje in, kar je še slabše, ravno v tistih najbolj občutljivih, najbolj življenja polnih letih življenja. Kakor aprilska pozeba ali toča v času cvetenja. Nič ni bolj občutljivega in krhkega kot čustvena razsežnost.

Najbrž je bilo narobe več kot samo kaka stvar, zato rešitev ni bila v tem, da so me utišali, kakor bi bil jaz petelin, ki poje in sam privabi dan. Morda so pomislili: »Zavijmo vrat petelinu, pa bomo mirno spali na dveh blazinah, dokler se nam bo zdelo.« Toda, čeprav ubiješ petelina, vseeno pride dan, petelin nanj samo opozarja.

Želel in moral sem samo opozoriti na določene stvari. Semenišča nisem jaz naredil grdega, samo rekel sem, da je grdo in skušal pokazati na njegove najbolj grde in nesprejemljive strani. Da v semenišče ne vstopi praktično nihče več, ni moja krivda. Med drugim sem knjigo napisal po kar petintridesetih letih, zatorej sem imel čas za razmislek, analizo, zato, da sem našel pravo oddaljenost od tistih hodnikov in dogodkov. Skušal sem pisati z ironijo in objektivnostjo, brez sovraštva. Ne morejo zato reči, kot so, da sem jaz podrl semenišče. Semenišče se je že prej zrušilo. Vprašajmo se raje, zakaj je do tega prišlo, ali še bolje, kakor je rekel prijatelj duhovnik si postavimo vprašanje »zakaj ni moglo več stati pokonci in kako to, da je vse do zdaj vzdržalo.«

Podobno lahko rečemo tudi za Berlinski zid – papež (Janez Pavel II., op. prev.) je že pomagal, da se je zrušil, a ga ni zrušil on. Po sili razmer ali zaradi notranje slabosti bi padel tako ali tako, ker je že preveč časa stal pokonci.

Pre Toni je v knjigi 'La fabriche dai predis' zapisal: »Formacija, ki se je spremenila v deformacijo.« Semenišče je označil za »tovarno« prav zato, ker so vsi duhovniki ven prišli enaki. Moral si je vendar predstavljati, da bo zaradi takšnih izjav komu šel v nos. Na to odgovarja tako: »Če tovarna krožnikov naredi po en krožnik določene, lahko zapre vrata kadar hoče oz. se take tovarne sploh ne odpre. Velika prednost in vrednost tovarne je v tem, da iz nje prihajajo enaki izdelki. Če govorimo o krožnikih, stolih ali vijakih je logično pričakovati, da pridejo iz tovarne vsi enaki. Če pa nasprotno iz neke ustanove prihajajo osebe, ki so med seboj skoraj enake, je to tragedija. Je več kot polom. To je epohalna katastrofa.

Kje se navadno napravi rez? V glavi in v srcu. Prerežeš v inteligentnosti, tako da ostanejo samo najbolj sivi in najbolj neumni, najbolj izkušeni v prilizovanju. Toda ustanova, ki oblikuje enake osebnosti in uničuje inteligentne, je obsojena na propad. Če potem tista tovarna namesto krožnikov izdeluje duhovnikie, se zgodi »tsunami«.

Pametnega človeka je seveda treba imeti pod nadzorom, ne pa ga uničiti, ker je to, da zadeve prepustimo samo neumnim in priliznjencem čisti mazohizem in bedarija. In tako so v semenišču delali kariero, če izvzamemo nekaj redkih in čudežnih izjem, predvsem lažnivci, dvoličneži, tisti, ki so vedno imeli kaj za bregom, manj inteligentni, tisti, ki so vedno pazili, v katero smer piha veter, najbolj sivi ljudje. To so bili lakaji. Nebogljene otroke (v semenišče so vstopali z enajstimi leti), potem mladostnike, ki so postali odrasli, so določala strahotna pravila, vzgajani pa so bili v neki žalostni in neznosni »topli gredi«, brez čustev, brez nežnosti, brez običajne vedrine. Morda je bil vojaški zavod tedaj manj strog.« 

Na tej povezavi lahko preberete članek (v italijanščini) o izginotju omenjene knjige 'La fabriche dai predis' iz knjigarn, ki ga je napisal isti novinar (Marino Plazzotta), ki je intervjuval Bellino: http://www.cjargne.it/fabriche.htm

Zakaj k obhajilu?

K nedeljski maši skušam hoditi redno in tudi sicer rad hodim k maši, pa bi vseeno rad vedel, zakaj ne zmorem večkrat k obhajilu. Po eni strani se mi zdi, da nekateri prelahko hodijo k obhajilu, zase pa lahko trdim, da se premalokrat odločim. kaj je narobe s tem?

To je vprašanje, s katerim se kar velikokrat srečam, čeprav bolj posredno kot neposredno. Še vedno lahko opazimo posledice janzenizma oz. še bolj moralnega rigorizma, ki je bil zelo prisoten v naši Cerkvi v preteklosti. Po tej miselnosti se je zelo strogo pojmovalo zlasti prakso prejemanja zakramenta spovedi in svetega obhajila. Gotovo iz tega v veliki meri izhaja takšno pojmovanje, da Bog zahteva popolnega človeka in ga lahko nekdo prejme samo, če je res pravi. Takoj lahko opazimo, da to ni pravilen pogled na človeka. Potem bi se tudi mi duhovniki ne smeli vsak dan obhajati pri maši, ko vendar vemo, da smo prav tako grešniki. Seveda si je treba prizadevati za to, da smo čim boljši, ampak ne na tak način. 

Vera je odnos z Bogom, višek tega odnosa z Bogom pa je prav sveta maša - tam se srečam s seboj in z Bogom, pa z brati in sestrami tudi. Posebno pa bi poudaril zdravilno razsežnost evharistije. Ker je v tistem koščku kruha Jezus resnično prisoten, tudi še danes na enak način deluje kot v času svojega zemeljskega življenja in ozdravlja vse naše rane in bolezni. Če sem se mu pri sveti maši resnično predal in mu povedal vse, kar sem zgrešil, kar me teži in muči, pa tudi kar me veseli, mu odprem vrata svoje notranjosti, svoje intime - on pride k meni in v meni deluje (Raz 3,20). Najprej me mora k maši pripeljati iskrena in goreča želja po tem, da bi tam srečal Gospoda (tudi želja po skupnosti, a bomo najbrž o tej razsežnosti še imeli priložnost spregovoriti). Na ta način sem notranje pripravljen prisluhniti in se mu predati. Vsaka maša nas namreč sama od sebe pelje, če se ji predamo. Najprej obžalujemo grehe, potem pri glavni mašni prošnji tudi mi Bogu izrazimo svojo prošnjo (za to naj bi bilo nekaj tišine po "molimo"), nato prisluhnemo Božji besedi (velikokrat slišimo tu prav tisto, kar potrebujemo v danem trenutku), potem pri prinašanju darov kruha in vina tudi mi damo na oltar "vse, kar smo in kar imamo". Nato se zgodi vrhunec: vse, kar smo Bogu prinesli, se skupaj s kruhom in vinom spremeni in izpopolni, ozdravi. Takšno torej nazadnje dobimo nazaj pri obhajilu, prinese pa nam to sam vstali Kristus v svojem telesu. 

Kakor je rekel p. Gostečnik, je zelo pomenljivo, da reče duhovnik: "Kristusovo telo." V tem času, ko je človekovo telo tako zlomljeno, ranjeno in zlorabljano, prihaja Odrešenik k nam prav po svojem telesu. Seveda se je težko odpovedati svojemu ponosu in se odpreti, toda tu nimamo izbire. Če to storimo, gremo od tam ozdravljeni, pravzaprav odrešeni. Tako smo notranje svobodni in veseli, maša pa se nadaljuje v našem vsakdanjem življenju.

Objavljeno v zadnji številki tednika Novi glas.