Tiste »krščanske dobe« je, kot
lahko vidimo in se prepričamo na lastne oči, konec. Ni namreč več tistega
masovnega krščanstva, kot smo zgoraj ugotovili. Morda to res ne drži za Tolmin
in še kak kraj, a so to izjeme, ki potrjujejo pravilo. Kristjani smo torej
postali to, kar smo bili že v začetku, v dobi rimskega cesarstva, manjšina
torej. Toda, manjšina v kateri smeri?
Pred nekaj leti je o tem
spregovoril Enzo Bianchi, ustanovitelj skupnosti Bose v Piemontu, kjer po
načelih redovnega življenja skupaj živijo pripadniki različnih krščanskih
veroizpovedi. Bianchi tako pravi, da mu je prav všeč, da se je tisto prej
omenjeno obdobje končalo. Pravi, kako je zdaj biti vernik postala osebna
odločitev. Nekdo danes to ne more biti »brez neke poti osebne vere«. Kristjani
so torej po njegovem mnenju manjšina, ki je nujno prepričana.
Kar pravi Bianchi, je seveda v
veliki meri resnično, tudi sam se z marsičim strinjam, o »osebni veri« nam
govori tudi pastoralni načrt, ki smo ga pred kratkim dobili. Ta »masovna vera«
zagotovo nudi ali je nudila podporo tistim »tlečim stenjem«, torej negotovim in
mlačnim vernikom, ki se lahko izgubijo v anonimnosti, v velikem številu. Toda,
tu se začnejo postavljati vprašanja.
Je res mogoče med krščanske
slogane, načela, uvrstiti tudi tistega, ki pravi: »Malo, vendar dobro.«? V smislu, da
nas bo vernikov pač manj, bomo pa bolj kakovostni, globoki, sveti? Nevarnost
tiste skušnjave, proti kateri se je tudi Jezus boril, je za vogalom –
hinavščina, namreč. Ali ni nevarno, da bi se zaprli vase, misleč, da smo boljši
od drugih, da smo neke vrste izvoljenci?
Katoliška Cerkev je namreč vedno
zagovarjala načelo »in-in«, ki ga lepo ponazori evangeljska podoba mreže - najdemo
jo v Matejevem evangeliju (Mt 13,47) -, v katero se ujamejo ribe vseh vrst.
Ribe bo ob koncu časov prebral Gospod sam, ne bomo mi tisti, ki bomo delili
ribe na »čiste« in »nečiste« (to so judovski ribiči namreč vselej počeli, da bi
spoštovali postavo, ki predpisuje, katere ribe so prav, katere pa ne), na »dobre«
in »slabe«, na »naše« in »vaše«. Cerkev je sebe vedno imela za dom vseh vrst
ljudi, kjer so vedno sobivali svetniki in grešniki, asketi in mlačneži, pametni
in ignoranti. Vrata te hiše so bila vedno na široko odprta, da se je vsakdo
lahko svobodno odločil, če bo vstopil ali istopil. Ne moremo se zapreti vase,
postati neka ločina, kjer so člani sicer aktivni, a v svojem, zaprtem krogu. Če
smo manjšina, to še ne pomeni, da moramo biti obrobni, marginalni.
Seveda, osebna vera je pomembna,
zelo pomembna zadeva. Vendar je ta vera nujno neka pot, kjer so enkrat vzponi,
drugič padci. In kaj je moja vera, če tako vzamem? Kot pravi Jezus, ni velika
niti za gorčično zrno. Je nekaj izredno majhnega, vendar pa lahko postane nekaj
velikega, če to dam na razpolago. Če to
mikroskopsko zrnce, kar je moja majhna vera, moja »malovernost«, vključim v
vero Cerkve, lahko postane nekaj zelo velikega. Prisluhnite pri maši, kaj moli
duhovnik k Bogu: »Ne glej na naše grehe, ampak na vero svoje Cerkve...« Celotne
Cerkve, ne gre le za nas, ki smo tu zbrani, za našo škofijo, za Cerkev po vsem
svetu, marveč so sem vključeni tudi, če ne predvsem, tisti, ki sestavljajo
nebeško Cerkev - verne duše in blaženi. Kako pomembno je, v tem oziru, kot nam lepo polaga na srce bl.
Ana Katarina Emmerick, moliti za duše v vicah, ker one še toliko bolj molijo za
nas. V ta véliki svet se mi vključujemo, zlasti pri sveti maši.
Vsega tega se velja zavedati. Osebna vera je nekaj izredno
lepega – »Ko bi se le vse Gospodovo ljudstvo spremenilo
v preroke« (4 Mz 11,29) -, a tudi krhkega. Saj pravi apostol Pavel, kako zaklad
vere nosimo v lončenih posodah. Cerkev je, kot je lepo dejal neki primorski
duhovnik blagega spomina, »skupnost spreobrnjenih grešnikov«. Najbrž bi lahko
zadevo postavili še nekoliko bolj aktivno, da smo namreč »spreobračajoči se grešniki«.
Na koncu lahko dodamo še moder Pavlov izrek, ki se povedanemu lepo poda: »Kdor
torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade.« (1 Kor
10,12).