torek, 5. julij 2011

Glasba človeka dviga na višjo raven

Gregor Klančič je primorski glasbeni pedagog, organist, zborovodja, pevec in še bi najbrž lahko naštevali. Doma je iz Mirna pri Gorici in je sin znanega zborovodje in skladatelja Antona Klančiča. Živi in dela v Ljubljani. Poročen je z Renato Vereš Klančič, prav tako glasbenico, s katero imata tri otroke – dve deklici in fanta.

21. junija praznujemo mednarodni dan glasbe, zato bi bilo prvo vprašanje za vas, kaj pomislite ob besedi »glasba« oz. kaj vam glasba pomeni?
Čeprav me glasba spremlja že vse od otroštva, zdaj pa tudi profesionalno, sem to, kaj mi pomeni in od kod sem črpal vse glasbene potenciale, odkril ob diplomski nalogi »Glasbeno založništvo Goriške Mohorjeve družbe«. Takrat sem začutil, da še danes odseva delo tistih mož, ki so bili v odboru GMD in skrbeli za notne izdaje: Jožko in Lojze Bratuž, Vinko Vodopivec, Emil Komel idr. Pomembnejše od imen pa je njihovo skupno spoznanje, da je treba narediti v cerkveni glasbi korak naprej, da je treba napraviti nove skladbe, ki bi jih ljudje radi sprejeli in peli. Kasneje se je izkazalo, da so prav te skladbe, ki so nastale v za narod najtežjih časih – takrat smo namreč bili pod italijansko oblastjo – naredile za slovensko cerkveno glasbo ogromno, več kot denimo v Ljubljani kot narodnem središču. V petih letih je npr. izšlo veliko novih slovenskih cerkvenih skladb – v veliki meri je besedila napisal Filip Terčelj – ki se še danes pojejo. Če se torej vrnem na začetek, lahko rečem, da sem nevede zajemal iz tega bogastva cerkvene glasbe vsako nedeljo pri maši in to bogastvo počasi kopičil v sebi. Ko potem človek dozori, se v njem tudi nekako izkristalizirajo njegove želje o tem, kaj bi počel v življenju - le odprl sem to zakladnico in mi je bilo kmalu jasno, kam pelje moja pot.

Kar takoj sva nekako prešla k cerkveni glasbi, ki je tudi bila mišljena kot glavna tema tega pogovora. Kaj po vašem mnenju cerkvena glasba pomeni za Cerkev, še bolj pa za samo bogoslužje?
Cerkvenemu glasbenike je danes kar težko krmariti svojo ladjo po tem tako raznolikem oceanu glasbene kulture, ki nas obdaja. Po eni strani nas z vseh strani bombardira posvetna glasba, v klasični glasbi nas, čeprav smo v 21. stoletju, še vedno zaznamuje modernistična smer, saj smo otroci 20. stoletja, potem pa poglejmo, kaj vse slišimo v cerkvi? Imamo tradicionalno slovensko cerkveno glasbo, o kateri sem tudi prej govoril, izredno se širijo v Cerkvi popevke, potem lahko damo temu za kontrast svetovno zakladnico cerkvene glasbe – od gregorijanskega korala in renesančne glasbe (Palestrina) – pa tja do novejših modalnih napevov ali lahkotnejših taizéjskih spevov, tako da je res težko najti smer v vsem tem. Kako odgovoriti? Najprej bi dejal, da je treba spet odkriti vrednost tišine, tiste prave, v kateri nam lahko nekdo spregovori. Ta strah pred tišino je pravzaprav izraz naše nemirnosti, mogoče želimo z maso informacij, tudi glasbenih, prikriti naše slabosti, našo revščino. Prava glasba mora izhajati iz tišine, iz nje se je tudi rodil gregorijanski koral. Ta je še vedno glasbeni biser, ki bi ga morali gojiti v vsaki cerkvi.

Bi potemtakem na področju cerkvene glasbe morali veljati neki kanoni ali vsaj smernice, da bi se znali, vsaj okvirno, orientirati?
Težko je postavljati na tem področju visoke zahteve, ker že vnaprej vemo, da se povsod tega ne bo dalo izvajati, čeprav se po drugi strani ne bi smeli odreči nekemu idealu, h kateremu je treba stremeti. Premalo si namreč postavljamo vprašanje, komu pri bogoslužju pravzaprav pojemo. Pojemo le zase, ali je to Bogu v čast? Morda si prevečkrat mislimo: »Ah, saj bo Bog sprejel vse, kar mu bomo dali…« Vendar pa vemo, da že ko hočemo nekemu znancu izročiti neko darilo, želimo, da bi to darilo bilo lepo, zato ga skrbno in premišljeno izberemo. Za bližnjega se torej včasih izjemno potrudimo, premalo pa mislimo, kaj bomo dali Bogu s tem, ko mu bomo peli pri bogoslužju. To je eno od osnovnih vprašanj, h katerim se moramo vračati. Potem pa lahko, seveda vsak po svojih zmožnostih in sposobnostih, stremi k idealu, če je ta seveda jasno postavljen. Tako tudi vemo, kako daleč smo na tej poti.

V cerkveni prostor so iz posvetnega življenja prišli tudi razni inštrumenti, kot npr. kitare in podobne zadeve. Ali morda ne obstaja tu neka nevarnost, da človek tudi v bogoslužju ostaja vpet v neko glasbo, ki jo sliši vsak dan, namesto da bi se iz tega nekako dvignil, šel bolj proti Bogu?
Gotovo, ker mislimo, da nas morajo, ko pridemo v cerkev, obkrožati stvari, ki nas tudi sicer v življenju. Pa temu ni tako – ko pridemo v cerkev, moramo vse naše misli posvetiti Bogu. Z njegovo pomočjo se dvigujemo in tudi, kadar potem gremo v življenje, ravnamo kot kristjani drugače. Kar pa zadeva uporabo inštrumentov drži, da so v cerkev prihajali od zunaj – tudi orgle prvotno niso bile cerkveni inštrument – vendar je to, kaj spada v bogoslužje in, kaj ne, tudi glede uporabe, vedno določilo cerkveno učiteljstvo (koncili, dokumenti), čemur moramo mi slediti. Osebno sicer nimam nič proti cerkvenim popevkam, vendar pa menim, da ne spadajo v bogoslužje. Zakaj pa npr. ne bi namesto različnih koncertov na prostem z rock glasbo, za mlade naredili koncertov s t.i. 'ritmično duhovno glasbo'. Ravno tako bi se zabavali, le da na drugačen način. Pustimo vendar pri miru bogoslužje, ohranimo ga kot resnično sveto dejanje. Ni treba, da vanj prihajajo prav vsi vplivi zunanjega sveta.

Torej mora obstajati razlikovanje med svetim in posvetnim, da se lahko človek odloči, kdaj bo vstopil v sveto?
Človek mora zaznati razliko med svetim in posvetnim. Na nek način smo ljudje v sebi razklana bitja, nekako moramo delovati na dveh valovnih dolžinah – smo materialna in duhovna bitja. Mislim, da morajo biti tudi na glasbenem področju zaznavne razlike. Zabavna glasba – na določenem nivoju, seveda – mora biti, ko pa pridemo na vprašanje duhovnega, mora biti meja med svetim in posvetnim jasno postavljena. Tako, kakor lahko človek živi kot duhovno in materialno bitje, tako lahko gresta z roko v roki 'sveta', umetniška, liturgična glasba v bogoslužju in 'posvetna' glasba v vsakdanjem življenju. Nekako vzporedno, ni treba, da ena prehaja v drugo. Priče smo namreč temu, da popevke vdirajo v cerkev, po drugi strani pa določene glasbene zasedbe (npr. Enigma) v pop kulturo vnašajo koralno glasbo. Stvari so se začele mešati, mislim, da na nepravi način. Med duhovno, bogoslužno in vsakdanjo glasbo morajo obstajati meje, ne smemo mešati ene in druge.

Pridemo torej do tega, da kadar v cerkvi izvajamo glasbo, pojemo, pravzaprav tudi molimo?
Sveti Avguštin je dejal, da kdor poje, dvakrat moli. Govor na vzvišeni ravni se je izoblikoval v t.i. 'psalmski' ton, drugače je, če govoriš normalno, ali pa govoriš 'na enem tonu', skoraj, kakor da bi pel. Ko pustimo, da se glasba preplete z besedilom, vnesemo v besedo neke še ne do konca raziskane univerzalne, vesoljne prvine, ki jih glasba nosi s seboj in jih je Stvarnik položil v stvarstvo, v vesolje. Kakor vemo, je glasba sestavljena iz frekvenc. Celotno vesolje se giblje v frekvencah, vendar so to frekvence, ki jih človek v svoji omejenosti, ne more zaznati kot glasbo – vendar pa so to tudi tiste frekvence, ki jih Bog posluša in v njih uživa, kakor tudi mi uživamo ob dobri glasbi. Če se vrnemo k izhodišču, se beseda, ko pustimo, da se glasba preplete z njo, zaradi te nove, božje vsebine – glasba je nekaj, kar je Bog dal v naravo – dvigne na neko novo, višjo raven. Ne smemo pa seveda pozabiti niti na besedilo, saj le-to ne sme biti nek okras glasbi – ali obratno – ampak mora eno z drugim usklajeno delovati. Sploh, ko govorimo o sakralni glasbi, se moramo v polnosti zavedati besedila in ga jasno in z vso vero podajati.

Objavljeno v peti številki priloge 'Bodi človek' (Novi glas)