V evangeliju - v tem letu je Lukov - je pravzaprav samo dejanje Jezusovega krsta v drugem planu. Je neke vrste priprava na osrednjo stvar - na odprtje neba. Jezus je bil krščen in je molil in nebo se je odprlo. Spomin mi hitro uide na položaje v življenju, ko tudi sam nestrpno pričakujem, da bi se na nek način tudi meni "odprlo" nebo. In se - na tak ali drugačen način - odpre, marsikdaj to "odprtje" ugotovim šele kasneje, ko premišljujem pretekle dogodke. Toda kaj je tisto, kar odpira nebo? To je Božja ljubezen, ki nas tako ljubi, da nad nami odpre nebo, da prežene oblake in toplo posije na nas. Nad vsakim izmed nas Bog marsikdaj vzklikne: "Ti si moj ljubljeni sin/ti si moja ljubljena hči".
Toda, če beremo naprej, tudi to ni najpomembnejše v sicer kratkem evangeljskem odlomku - še pomembnejše je nekaj drugega: "Sveti Duh je prišel nadenj...". To je tisto najpomembnejše, kar se zgodi pri vsakem krstu, to dela kristjane drugačne. Duh namreč pomeni življenje, vse od prvega Božjega diha, ki je v glinenem Adamu prižgal luč življenja, še prej pa je seveda tudi vel nad vodami in ustvarjal življenje. Sveti v bistvu pomeni Božji. "Sveti Duh je prišel nadenj" se torej lahko prevede tudi "Nadenj je prišlo Božje življenje". Gre za dih, ki poživil medel plamen, ki poživlja, ki daje življenjsko moč. Ko se to enkrat zgodi, lahko slišimo tisti glas: "Ti si moj ljubljeni sin".
Čeprav kratek, je odlomek nekakšen povzetek evangelija, saj govori o nekaterih najvišjih resnicah. Spregovori nam po simbolih o Sveti Trojici: glas, sin, golob; spregovori nam o Jezusu, sinu, ki postane brat, ko se potopi v reko človeštva; spregovori nam tudi o človeku, bratu, ki postane sin. Govori tudi o vsakem izmed nas.
Da, vsakem izmed nas, saj se je vse opisano zgodilo pri našem krstu. Takrat se je začelo naše Božje življenje, postali smo Božji sinovi, ki nas Oče ljubi prav kakor Jezusa. V Svetem pismu pa ima beseda "sin" tudi natančno določen pomen - sin je podoba očeta, je tisti, ki uresničuje ista očetova dejanja, ki v svojem življenju nadaljuje očetovo življenje. Takrat nas prevzame, da bi počeli v svojem življenju nekaj podobnega, kakor je rečeno o Jezusu, ki je "hodil iz kraja v kraj ter delal dobra dela ter ozdravljal vse, ki so bili pod hudičevo oblastjo" (Apd 10,38).
Naj se torej vidi, da smo bili krščeni - to moramo izžarevati v svojem življenju. Prvi kristjani so po krstu navdušeno oznanjali in pričevali - marsikdaj so plačali tudi s svojim življenjem. Danes je položaj drugačen, a nujno potrebuje Božjo ljubezen in usmiljenje, kako bo svet vse to dobil, če kristjani nismo kristjani, če ne živimo oziroma nočemo živeti iz svetega krsta?