četrtek, 16. februar 2012

Bodo državo rešili z norčevanjem iz mladih?

Ob bok besedam italijanskega premierja in njegovih ministrov - aktualno tudi za nas

Se še spomnimo, kako smo za prejšnjo italijansko vladno garnituro govorili, da je stara? Dejali smo, kako se Italija le stežka izkopava iz krize tudi zato, ker gre za 'gerontokracijo'. Spomnim se, kako je naš urednik brez olepševanja dejal, sam pa sem se z njim strinjal, da: »Italijo vodijo starci.« Od novega premierja Montija se pričakuje, glede na njegove lastne besede, da bo klavrno stanje nekoliko izboljšal. Upam, da mu bo to seveda uspelo, zdi pa se, da se stanje 'gerontokracije', vlade starcev, vendarle ne bo izboljšalo, kar pa – dolgoročno gledano – ni v redu. Da očitno na Apeninskem polotoku svet ne stoji na mladih, je potrdil premier sam, ko je dejal: »Stalna zaposlitev je dolgočasna«, dopolnila pa ga je notranja ministrica, z besedami: »Naši mladi hočejo delovno mesto, ki je blizu mame«, slovesno pa je zadevo zaključila še ministrica za delo, ki je rekla: »Stalna zaposlitev je iluzija«. Ta gospoda sama stalno zaposlitev seveda ima že od nekdaj in zdi se, da njeni člani niso ne zdolgočaseni, kakor tudi ne sanjači, ki bi živeli v iluzijah. Kolikor nam je znano, je lepo poskrbljeno tudi za njihove otroke, ki so lepo stalno zaposleni.

Več o knjigi...
»Ta vlada žali mlade, kakor jih ni še nobena do zdaj«, vsaj tako odkrito ne – zatorej jim vrline odkritosti in neposrednosti ne moremo očitati. Toda, ali je prav, da se nekdo norčuje iz »dramatičnih in zaskrbljujočih težav, ki tarejo mlade ljudi? Iz nedokončanih ali nikdar začetih poti, iz življenja, ki se drži vsaj tistega žarka upanja, iz katerega se sedaj vodilni možje tako cinično norčujejo«? Že res, da je krivcev za žalostno stanje več, kakor tudi drži, da mladi sami nosijo del krivde – nihče ni brez greha. Toda tu govorimo prav o tem, o čemer sem pisal v svojem uvodniku v zadnjo številko naše priloge 'Bodi človek!', z naslovom 'Kriza kot priložnost za vzgojo': »Za vse to so seveda vedno krivi drugi, navadno mladi. Oni morajo nositi odgovornost slabih odločitev nekaj rodov pred njihovim. Kaj ko bi se že enkrat odrasli nehali sprenevedati in prelagati odgovornost na že tako obremenjena pleča mlajših rodov in bi nekaj storili pri sebi«?

Skupaj z Roberto Vinerba sem na strani mladih. Zanje in za odrasle je v knjigi 'Življenje ni parkirišče' (La vita non è un parcheggio, San Paolo, Milano 2010) na 350 straneh povedala, kako smo lahko »srečni samo, v kolikor smo sposobni spopasti se z neko dokončno življenjsko izbiro, pa tudi, kako nestalnost in negibnost življenja res omogoča ekonomski sistem, ki mladim ni naklonjen, v resnici pa vendarle gre tu v prvi vrsti za stanje duha, ki korenini v moralnem in kulturnem relativizmu, ki dobro in zlo postavlja na isto raven. Za ta relativizem ni važno, kaj bomo izbrali, saj je ena izbira enaka drugi, saj ni več nekega objektivnega moralnega kriterija, s pomočjo katerega bi lahko presojali in razvrščali izbire in odločitve. Naše mlade (tudi v Sloveniji in celotni Evropi, pa še kje, op. a.) paralizira ta večna sedanjost, sestavljena bolj iz nekih impulzov kot pa pravih čustev. To je bolj svet igrač kot svet ljudi. To negibno, paralizirajoče stanje je posledica ideje o popolni svobodi, ki sta jo vsilili liberalistična in t.i. 'radical-chic' ideologija«. Hočeš, nočeš, živijo mladi v takšnem svetu, ki pa ni samo njihova krivda, ampak so takšen svet in stanje tudi podedovali.

»Toda, ali bomo nanje še naprej kazali s prstom kot na nesposobneže in tako pozabili na tiste resnične nesposobneže, na našo generacijo (petdesetletnikov) in generacijo pred njo, ki sta svoje otroke vzgojili tako, da si le-ti domišljajo, kako je življenje v tem, da se ogibljemo naporu. Da druge nasilno nadvladamo, ker nam kratijo življenjski prostor. V tem, da se osvobodimo vsakršnega izročila in predpisa, ki bi omejeval svobodnjaški in hedonistični: »Vse, takoj in zdaj«! Nesposobneži so tisti, ki so šli v pokoj pri štiridesetih letih, prepričani, da mora 'Vélika mama', država, poskrbeti za vse. To so tudi tisti, ki so špekulirali s finančnimi in drugimi investicijami, ne meneč se za soljudi in moralne norme na finančnem in ekonomskem področju. Krivi so tudi tisti, ki so iz sindikatov naredili tovarno izkaznic, ki se ozira le nase in ohranja prastare in brezvezne pravice za vse tiste, ki zaposlitev že imajo, pozablja pa na tiste, ki jo iščejo. Krivi so tisti, ki so kakor vampirji  izmozgali državno gospodarstvo, s sprevrženim in 'sprevržujočim' finančništvom«.

Se je kdo od teh stricev vprašal, »kakšen svet odrasli zapuščamo svojim potomcem? To je izmučen, izčrpan, obnemogel svet. Zanj so krivi tudi vsi tisti, ki so s svojim radikalnim ateizmom in modnim agnosticizmom iz src otrok iztrgali upanje, idejo o dobrem življenju, obraz Boga kot Očeta, ki je vir in obzorje vsakega hrepenenja po dobrem. Takšni nam sedaj, s predrznostjo brez mere, govorijo, kako so mladi brez hrbtenice. Kdo pa jim jo je odvzel, če ne mi odrasli? Mi, ki smo požrli tudi njihovo ozimnico. Vsak dan srečujem pare, ki se ne morejo poročiti, ker nimajo niti najbolj osnovne zaposlitve, ali pa je njihova zaposlitev super-začasna, tako da jim nobena banka ne da kredita. Spremljam mlade družine, ki jim na obzorju grozi nočna mora revščine in jih teži, da si otroka »ne morejo privoščiti«. Govorim jim o Božji previdnosti, o dejstvu, da Gospod pomaga drznim. Govorim jim, naj zaupajo vanj, naj se vržejo, da je to, da je Bog zvest in radodaren res. Vendar pa ni vsakdo pogumen, kakor tudi ni vsakdo veren. Tako čas beži, sami pa ostajajo v svojih matičnih družinah in se postarajo, brez zadovoljstva nad tem, da so se po nekem polomu spet postavili na noge, saj za polom sploh niso imeli možnosti, glede na to, da so vedno obstali na pragu življenja. Naj mi ne govorijo o lenih mladih – vidim, kako se odzovejo z velikodušnostjo in domišljijo, kadar jim nekdo ponudi nek cilj, neko veselje. Odgovornost, ki jim je nismo dali, ko smo jih naučili domišljati si, kako imajo pravico do vsega, pokažejo, kadar srečajo koga, ki jim jo naloži. Takrat pokažejo največ svoje človeškosti. Da, odgovornost. Naj imajo nekateri sedaj vsaj toliko dobrega okusa, da prevzamejo svojo odgovornost, ne da bi se posmehovali tistim, ki bi radi preprosto začeli svojo avanturo moža in žene«.

Objavljeno v zadnji številki tednika Novi glas

nedelja, 12. februar 2012

Na kolena

V evangeliju 6. navadne nedelje Jezus očisti gobavca. Poglejmo najprej, kako je gobavca obravnavalo judovsko izročilo - nekaj o tem nam pove prvo berilo -, da bi potem lahko zadevo naobrnili na nas. Namen evangelija, ki nam govori o konkretnih situacijah, je namreč ta, da nas s pomočjo primera spodbudi k nekemu ravnanju, a pojdimo lepo po vrsti, pa se nam bo samo po sebi pokazalo.

Gobavec je bil za Jude neke vrste živo truplo - primerjali so ga celo z mrtvorojenim otrokom. Možnost tega, da bi se kdo od te bolezni ozdravil, se je zdela praktično nična, tako da so ozdravljenje od gobavosti primerjali z vstajenjem od mrtvih. To je zelo pomembno vedeti, ker je ključno za globlje razumevanje tistega, kar nam želi evangelist povedati. 

Nevarno je namreč, da bi na vse skupaj gledali preveč z naše perspektive, ko so naša usta polna nekih 'človekovih pravic', a zgolj in samo naša usta. Judje so torej v tem pogledu bili krivični, pa čeprav so le poskrbeli za to, da tudi sami ne bi bili okuženi, ker bi šli v gotovo smrt - družbeno in stvarno. Kar so naredili, je bilo tako v danih okoliščinah logično. Nihče od njih zadeve ni mogel pozdraviti. Ko je nekdo zbolel za gobavostjo, so dvignili roke nad njim in sprijaznjeno dejali, kakor še danes mnogokrat slišimo v primerih, ko zdravniki ne morejo več pomagati: "Edino Bog ga lahko še ozdravi."

Tu je torej poudarek - Jezus je Gospod. Izpoved vere prvih kristjanov, ki jo je napravil tudi naš gobavec. 

Beremo namreč, da je pred Jezusom padel na kolena. To je priznanje lastne majhnosti, nebogljenosti in Božje veličine. Zato tudi vsakdo, ki veruje, da je Jezus res Bog, pade pred njim na kolena ob zavesti, pred kom se nahaja.

Zatem je priznanje vsemogočnosti: "Če hočeš, me moreš očistiti." Bog je sposoben tudi tega, kar se pri ljudeh zdi nemogoče: "Bogu namreč ni nič nemogoče" (Lk 1,37).

Ko gobavec to enkrat napravi, ni več nobenih zadržkov, da ne bi bil ozdravljen. Bog je namreč usmiljen in ljubi vsakega človeka, obenem pa tudi edini pravičen in tisti, ki popolnoma spoštuje človekovo svobodo. Nikdar se ne vsiljuje, ampak ga je treba iskati in narediti tisto, kar mu gre - Bogu gre naše češčenje in priznanje naše majhnosti pred njim. Potem mu lahko izrazimo tudi svojo prošnjo.

Nima torej smisla iskati, kdo so današnji gobavci, ker smo to prav vsi. Evangelij nam želi povedati, kako smo brez Boga nebogljeni, kako smo pravzaprav živi mrtveci. In gobavi nismo samo enkrat, ampak neprestano. Potrebujemo očiščenja, potrebujemo odrešenja. 

Zadeva je hkrati zelo preprosta in zelo zapletena, saj se le stežka odpovemo svojemu ponosu, zaradi katerega mislimo, kako bomo v življenju vse sami rešili. Res je, kar nam je rekel naš profesor, akademik Krašovec, da mora človek najprej priti 'na nulo', potem se šele spreobrne.

Tako se je zgodilo tudi Johnu Pridmoreu (na povezavi lahko na kratko preberete njegovo življenjsko zgodbo - v angleščini - priporočam pa tudi knjigo, ki se jo dobi tudi v italijanščini). Bil je londonski kriminalec, ki je sicer kot otrok prejel zakramente uvajanja, a ni v mladosti praktično nikdar resnično bil katoličan. Marsikdo tudi danes hodi do birme v cerkev, potem pa - amen. Delal je kot varnostnik po lokalih ('vunbacivač'), trgoval z mamili, kradel, spal z mnogo ženskami... Nekega dne, ko je bil popolnoma na tleh, se je zgodil v njem preobrat. Ko je rekel, da je vedno samo jemal, da pa bi sedaj rad ljudem dajal, je v sebi začutil neverjetno toplino in to, da ga kljub vsemu Bog ljubi. Njegova pot do kristjana - Jezusovega prijatelja, ki ga to ni sram priznati - pa se ni zgodila potem kar takoj, ampak je bila še dolga in naporna.

S pomočjo zakramentov - spovedi in evharistije (maše in češčenja) se je izoblikoval v trdnega kristjana, ki je potem začel še drugim oznanjati, da je Jezus Gospod - tisti, ki ozdravlja in edini prinaša pravo srečo in notranje zadovoljstvo.

Ja, zakramenti... Tisti, ki se nam pogosto zdijo tako dolgočasni in odvečni, po katerih pa pridemo do očiščenja in resnično zaživimo. Če primerjamo spoved ali mašo s potekom evangeljskega odlomka o gobavcu pa vidimo, da je postopek isti - najprej pademo na kolena in svoje uboštvo izročimo Bogu, potem pa nas le-ta ozdravi. Vse pa se - že spet se ponavljam, da je morda že lajnasto - potem nadaljuje naprej v našem vsakdanu. Tam lahko pričujemo, da je Jezus Gospod le, če se nas je dotaknil.