Letos 2. advetna nedelja lepo sovpada z godom sv. Miklavža, kar nam lahko koristi tudi pri tem razmišljanju. Včeraj sem bil namreč na dveh "miklavževanjih" za otroke - v naši in sosednji župniji. Potegnem lahko nekaj vzporednic iz tistega, kar je bilo. V sosednji župniji je Miklavž otroke vprašal, če so pridni. Ko je množica otrok, bodo seveda rekli, da so pridni, kar tudi so storili. A Miklavž z odgovorom ni bil zadovoljen. V drugo so še glasneje zavpili, da so bili pridni, eden izmed fantov pa je razumel, kaj želi dobri mož, pa je priznal, da je bilo "tako-tako". Zakaj nam lahko to služi? Ker si tudi sami precej prizanašamo in nismo iskreni do sebe, posledično pa tudi do drugih, pa tudi do Boga. Pred časom je na to opozoril tudi sveti oče Frančišek. Govorimo, da je že v redu tako, kot je, da smo že dobri taki, kakršni smo. To ni dobro za našo življenjsko rast, zlasti ne za duhovno.
Pozor, Miklavž ni rekel, da pa ti otroci niso bili TUDI pridni, temveč da niso bili SAMO pridni. Razlika je velika, kot je pri določenih trditvah pomembno, kam postavimo vejico. Spomnim se pokojnega strica iz zamejstva, ki je dejal, kako bi bila stoodstotno pravilna tista parola: "Trst je naš!", če bi ji dodali samo besedico tudi (to je sicer besedica, ki jo sam kar preveč razkošno uporabljam v svojih zapisih, tako pomembna se mi zdi). Govorimo torej o tem, da znamo biti odkriti in iskreni, ko se presojamo. To je prvi korak k poboljšanju, do katerega je sicer potem še dolga in zahtevna pot.
Povezava z današnjimi svetopisemskimi berili, še zlasti z evangelijem je pa ta, da si potemtakem nočemo priznati, kako naša življenjska pot ni prav ravna, gladka, položna, lepa in še kaj. Vedno gremo v skrajnosti - ali govorimo tako, kot bi sploh ne bilo nobene poti oz. bi ta bila tako nemogoča, da ni mogoče nič storiti, ali pa si sami sebi lažemo v drugo skrajnost, da pa ni treba nič storiti, kakor smo prej dejali. Oboje je zgrešeno in v obeh primerih nič ne potrebujemo, tudi nikogar pravzaprav. Kaj bi počeli z odrešenjem in odrešenikom, če pa se ne da bodisi nič storiti bodisi ni treba nič storiti, ker je že dobro, kakor je.
Izkušnja našega življenja kaže, da ta življenjska pot seveda ni enostavna, da je težka, zahtevna. V našem življenju delujejo sile zla. Imamo bolezni, bolečino, trpljenje in smrt. Tu imamo spet dve možnosti, ko lahko te sile absolutiziramo in rečemo, da proti njim pač nič ne moremo storiti, po drugi strani pa se lahko za te sile popolnoma nič ne zmenimo. Danes se tako iz skupne zavesti in spomina odstranjuje zlo, smrt, minljivost, krhkost, po drugi strani a smo z vsem tem bombardirani na vsakem koraku. Iz naše govorice se je tako vse to izrinilo, informacijsko-zabavna industrija, s tujko "infotainment" pa nas s tem neprestano obstreljuje. Lepo mi je bilo včeraj, ko so v igrici predstavili nastopajoči, kako delovanje zla po eni strani ni absolutno, po drugi strani pa tudi ni zanemarljivo, kakor ga tudi ni mogoče obvladati s človeškimi močmi. Miklavževo bolezen je najbolje ozdravila moč molitve, po drugi strani pa oče deklice v igrici ni mogel nič storiti proti hudiččkom, četudi je bil najboljši policaj, pred katerim nepridipravi bežijo. Miklavž jih je ukrotil takoj, samo z besedo. Vsekakor velja priznati, kako so sile zla resnične, kako delujejo na nas, nimajo pa absolutne moči. Ker pa gre za nadnaravne sile, za duhovne sile, se je treba tudi proti njim duhovno boriti. Molitev, v najširšem smislu besede, ki pomeni duhovno življenje, svete zakramente, poglabljanje v poznavanju nauka, je tista, ki je tu učinkovita.
V adventu je zato treba napraviti najprej pregled svojega življenja, se zamisliti in si iskreno priznati, kakšno je. Treba je pogledati, kaj je dobrega, kaj pa slabega. Kaj nam pomaga in kaj nas ovira. Druga stvar pa je ta, da napravimo kak korak v smeri poboljšanja. Če bomo skušali vse reševati sami, potem bo pot še naprej za nas pretežka, sicer pa se bo tisto, kar je krivo zravnalo, hrapavo izgladilo... Ne pomeni, da bomo s pomočjo čudežnih formul dobili instantne, takojšnje rešitve, daleč od tega. Dobili bomo pa notranjo moč za spopadanje s težavami, dobili bomo tudi upanje in vero, da se da težave rešiti. Če je še tako težko in zavozlano življenje, je mogoče najti rešitve, če seveda po poti ne hodimo sami. To velja tako v zemeljskem, kot tudi v duhovnem smislu, saj imamo vselej ljudi, ki nam lahko pomagajo, če se ne zapiramo vase, imamo pa tudi odrešenika Jezusa Kristusa, kakor tudi nepregledno vojsko nagleov in svetnikov, ki se borijo na naši strani.