nedelja, 07. marec 2021

Naša požrtvovalna ljubezen

Misel na 3. postno nedeljo

Letos na 3. Postno nedeljo prebiramo odlomek iz Janezovega evangelija o tem, kako je Jezus izgnal preprodajalce in menjalce iz templja. Že v Gospodovem času se je pričelo dogajati to, kar je kasneje, ko so zavrgli sam Božji Logos, počeli Judje, da so namreč menjavali denar z oderuškimi obrestmi. V Evropi, potem pa tudi še drugod, se je oderuštvo razpaslo zlasti po nastopu protestantizma, v Svetem pismu pa je vedno potekal boj proti tovrstni goljufiji. Ko se obhaja Dantejevo leto ob 700-letnici njegove smrti, je treba povedati, da je oderuhe največji italijanski poet uvrstil v najnižji krog pekla, skupaj z neskesanimi sodomitskimi grešniki, saj oderuhi delajo rodovitno, tisto, kar po naravi ni rodovitno, kar je v Beneškem trgovcu omenil tudi Shakespeare, drugi pa delajo nerodovitno, kar je po naravi rodovitno, človekovo spolnost. Skratka, velika krivica, ki k nebu vpije po maščevanju se je dogajala v samem Božjem svetišču, zato so bili pa vsi ti izgnani. 

Ne gre za to, da bi bilo samo po sebi narobe upoštevati postavo, ki so jo Izraelci prejeli po Mojzesu, težava je bila v legalizmu, ta težava pa ostaja tudi še danes. Kaj je to legalizem? Gre za človeško pretkanost v iskanju tega, kako bi sicer na zunaj, vsaj v človeških očeh, sicer izpolnil postavo in predpise, v resnici pa bi iskal način, kako bi zadevo pravzaprav kršil, a z mirno vestjo. Razlika med tem, kar je legalno in tem, kar je prav, je lahko zelo velika. Gre namreč za to, da ni zraven človekovega srca, ampak gre za njegov egoizem. Nekdo je lahko legalno poročen ali posvečen, kar pomeni, da je veljavno poročen ali posvečen, a njegovega srca ni tam. Koga pravzaprav zanima, če je kristjan veljavno poročen? Zanima nas, ali res živi svoj zakon kot pravi Kristusov učenec. Mišljeno je seveda vse njegovo človeško življenje. Če že govorimo o zakramentu svetega zakona, potem je nujno treba poudariti, da sveta Cerkev nikdar ni govorila le o zakonu ali o svetem zakonu, temveč o čistem zakonu oz. svetem zakonu., papež Pij XI. Pa je celo napisal tako naslovljeno okrožnico – O čistem zakonu (Casti connubii). 

Pri Gospodovem svetišču torej gre za to, da pustimo posvetno nečistočo zunaj svetišča, vstopimo pa svobodni vse te navlake. Če bi torej menjalci in trgovci delali te menjave pošteno, ne bi bilo nobene težave, težava pa je bila, ker so služili in goljufali celo s tistim, kar je bilo Božjega, tako pa nazadnje odtegovali samemu Bogu tisto, kar mu je šlo. Ko smo vse to povedali, moremo reči, da smo lahko tudi mi podobni zelo pogosto tem ljudem na poganskem dvorišču templja. Gospodu gre celotna naša oseba, kar naznačuje naše srce, v vsem, kar smo in kar imamo. Tako ni dovolj samo nositi krščanskega imena, ampak je treba v polnosti živeti tovrstno življenje – kajti isti apostol nam v Razodetju pravi, da imamo ime, da živimo, pa smo mrtvi. Ne živimo namreč v Božji milosti in navzočnosti, ne živimo pred Bogom in povezani z njim svojega življenja. V njem ima vsakdo svoje pomembne vloge, kjer pa pravzaprav služi tako Bogu kot bližnjemu. Imamo stanovske dolžnosti, ki jih je treba izpolniti, treba je pa iti onkraj dolžnosti in narediti še kaj več, treba je narediti podvig, kar pomeni beseda askeza. Res nas mora razjedati gorečnost, a v smislu sveče, ki jo ogenj počasi izrablja. Je podoba Kristusa in njegove žrtve za svojo nevesto, Cerkev. V pismi Efežanom nas apostol Pavel lepo vabi, da smo mu podobni in smo tudi mi požrtvovalni v ljubezni, kakor je Kristus do svoje Cerkve, za katero je dal življenje.

Objavljeno v tedniku Novi glas