torek, 18. junij 2013

Okno v večnost

Sveta maša - vir in vrhunec (2)

Že zadnjič smo dejali, kako je maša osrednjega pomena za vero. Običajni verniki se seveda ne bodo ukvarjali s teološkimi razpravami, ki zadevajo ozek krog strokovnjakov, navadni verniki še za najpomembnejša teološka imena 20. stoletja ne bodo vedeli. Vse, kar bodo vedeli, je to, da se je v omenjenem stoletju pač zgodil 2. vatikanski cerkveni zbor, a ne bodo vedeli za njegove vsebine, niti v glavnih obrisih ne. Vedeli bodo, da se je spremenilo obhajanje svete maše v številnih elementih, od katerih je morda najpomembnejši jezikovni – obhajanje maše v domačem jeziku. Bogoslužje je torej tisto najpomembnejše, kar zadeva ne le vernike, temveč tudi druge. In tu je Božje ljudstvo zares osrednjega pomena, tu je izredno važno tudi njihovo mnenje, tu je življenje Cerkve. Morda se je v zadnjih petdesetih letih to ljudstvo preveč jemalo kot neke vrste izgovor in orožje proti Svetemu sedežu ali zboru škofov, a ljudi v bistvu za mnenje niti niso vprašali. Koliko vseh strokovnjakov je, ki so iz semenišč in noviciatov prešli neposredno v akademske vode, ki se torej z realnostjo niso srečali, in vprašanje je, ali se sploh hočejo. 

Pa ni težava, dokler ti raznorazni teološki strokovnjaki med seboj diskutirajo o tej in oni teološki zadevi, nazadnje bodo v bistvu imeli le sami opravka s kako kongregacijo v Vatikanu, navadnih ljudi to ne zadeva. Kar pa ljudi neposredno zadeva in ne more ostati brez posledic, je igranje z “ekonomijo” vernikov, ki je sveto bogoslužje. Gre za premoženje celotne Cerkve, igračkanje na tem področju pa neposredno zadeva verno ljudstvo. Zablode imajo lahko strahotne posledice, ena od najbolj logičnih so prazne cerkve. Razni ekscentrični eksperimenti in eksotične ekstravagance lahko privedejo do izgube smisla za sveto pri ljudeh (A. S. Levi di Gualdo – E Satana si fece trino, 52-53). 

Žal se nekatere od teh parol še vedno ponavljajo, saj nekateri, kakor sem pred kratkim zasledil, še vedno kričijo z ambonov (prižnice niso več v uporabi, razen v frazeološkem smislu), kako nočejo pobožnega in tradicionalnega ljudstva, temveč aktivne, sodelujoče in versko zrele ljudi. Lahko rečete, da se motim, a izkušnje mnogih duhovnikov, ki so ugotovili, kje je središče krščanskega življenja, govorijo drugače. Poznam primer, kako je izredno pripomogla samo odstranitev stolov iz cerkve in povrnitev klopi s klečalniki, kar je kmalu pomenilo več ljudi v tisti cerkvi. Pa je to bolj simboličnega pomena, saj seveda “vic” ni v klopeh samih, a je v njih simbolično povzeto izročilo, ki smo ga skupaj s klopmi, balaustrami (ki jim ljudsko rečemo “obhajilne mize”) in drugim vrgli iz cerkva in z njim vrgli tudi zaklad izročila z vsem dobrim, kar je bilo v njem. 

Vse novo naj bi tako bilo boljše, vse staro pa zgolj neki “preživeti model Cerkve”, “fevdalni model”… zakaj je vse, kar je bilo do tedaj dobro, naenkrat zgrešeno? Zakaj je vse staro za stran? Po 2. VCZ naj bi napravili reformo, ne pa revolucije. V resnici se je zgodilo prav tole. Smo se ob analizi padanja števila vernikov kaj pomudili tudi pri liturgiji in se vprašali, ali morda ne gre iskati odgovorov najprej na tem področju? Saj, verniki so res postali odrasli – ko so se naveličali obhajanja zakramentov, prepojenih z raznoraznimi modernimi ideologijami, besedičenjem, ustvarjalnostjo, šovom in protagonizmom, so pač postali do maše in zakramentov brezbrižni, saj jim ni bilo več nudeno tisto “okno v večnost”, ki ga v svoji globini vsakdo pravzaprav tam išče. 

Božje prisotnosti v cerkvah ni več, saj tabernakelj ni več na sredi, temveč v najboljšem primeru porinjen v neki kot, lahko pa Najsvetejšega sploh ni v častitljivi cerkvi, kakor sem nazadnje zasledil v čedajski stolnici. Marsikje drže klečanja, te najbolj značilne katoliške molitvene drže, sploh ni več – večinoma ljudje kar sedijo. Cerkve so se marsikje spremenile v muzeje, v gledališča, kjer so glavna dejavnost koncerti in podobne reči – tam se vsaj zbere kaj ljudi. Mnogi duhovniki pravijo, kako se je treba odpovedati vsemu blišču, potem pa je sveto posodje zlatarja videlo v najboljšem primeru pred petdesetimi leti. Mašujejo brez mašnega plašča, če ga imajo, pod njim nimajo štole. Oblačila se zdijo namenjena maškaradi, saj je treba zanje potrošiti karseda malo, torej so materiali najslabši možni, tako da se sv. Janez Vianej obrača v grobu, saj zanj še tako dragocen plašč ni bil dovolj dober za Boga. Vsakdo mašuje vsaj nekoliko po svoje. 

Kam je šla tista enotnost v obhajanju, o katerem govori konstitucija o svetem bogoslužju (SC 38)? Treba se bo vrniti k pokorščini in ubogljivosti na liturgičnem področju, za kar je seveda potrebna ponižnost – pri vseh duhovnikih in škofih, ki naj bi bili “episkopi”, torej nadzorniki, zlasti na liturgičnem področju, da bi se to potem poznalo tudi drugod. “V liturgičnem smislu je danes Cerkev velik bolnik” (C. Barthe, La Messe a' l'endroit, 71). Bomo za izboljšanje v tem smislu kaj storili?

Objavljeno v tedniku Novi glas.

nedelja, 16. junij 2013

Sveta maša - vir in vrhunec (1): Zakaj sploh o tem pisati?

Objavljam še nekaj za nazaj, kar je sicer bilo objavljeno v Novem glasu, ne pa tudi na mojem blogu, se mi pa vseeno zdi prav, da je na voljo tudi tu. Članki govorijo o svetem bogoslužju ali liturgiji. Nadnaslov cikla je "Sveta maša - vir in vrhunec". Na drugem mojem blogu, Historia, magistra vitae, boste istočasno lahko prebirali članke o bogoslužnih oblačilih. 

Morda bo kdo zavihal nos ob tem, a nekako sem začutil potrebo (tudi nekaj bratov duhovnikov me je k temu spodbudilo), da je treba o tem pisati. Najbrž bo kdo na tem mestu dejal, da o sveti maši, o svetem bogoslužju, ki mu učeno rečemo “liturgija”, v letu vere nima smisla pisati, ker poudarki morajo biti in tudi so drugje. Jaz pa mislim, da je središče prav tu, v tem pa me podpira tudi ena od najpomembnejših trditev 2. vatikanskega cerkvenega zbora, ki o sveti maši pravi, da je: “vrhunec, proti kateremu teži delovanje Cerkve, obenem pa tudi vir, iz katerega črpa vso svojo moč” (Sacrosanctum Concilium 10). 

V našem času doživlja naše katoliško bogoslužje marsikaj zanimivega, za kar strokovnjak za sveto
bogoslužje msgr. Nicola Bux celo pravi, da je “nevidno nasilje” (N. Bux, Come andare a messa e non perdere la fede - služi mi za podlago pisanja). To se vidi v izgubi svetosti naših obredov in bogoslužnih prostorov kakor tudi svetih simbolov. Na mesto tega smo postavili številne čisto profane geste. Zapoznelo se zatekamo k že preživetim zadevam raznoraznih ideologij in njihove simbolike, kar lepo izraža npr. uporaba barv mavrične zastave - ki naj bi simbolizirala prizadevanje za mir, nastala pa je v gejevskih krogih – za duhovniško štolo ali celo za oltarne prte. Učinkovitosti in moči zakramentov se čedalje bolj odpovedujemo, ali pa smo jih izvotlili, ker smo jih naredili po “svoji podobi”, tako pa jim odvzeli vsebino. Kako pogosto ne gre več za izražanje presežnosti, ampak za samoizražanje, za neki “laični” zakrament, v smislu, da v njem ni več Boga. Svetost? Kje pa. Iz tega izhajajo zgolj apatija, ravnodušnost, zagrenjenost in površinskost. 

Vprašanje, ki se tako zastavlja, je: kako iziti iz te krize bogoslužja in Cerkve? Zagotovo ne s pomočjo nekih klovnovskih performansov, velikih besed, igranja na čustva ali osebne všečnosti. Papež Benedikt XVI. nas že od prve točke prve okrožnice vabi k spreobrnjenju, saj bo treba “odriniti na globoko”, ker: “Kristjanova vera ne izvira iz neke etične odločitve ali velike ideje, temveč iz srečanja z nekim dogodkom, z neko osebo, ki daje njegovemu življenju novo obzorje, s tem pa tudi odločilno usmeritev” (Bog je ljubezen 1). Pravo bogoslužje namreč predpostavlja, da se v ponižnosti odpovemo sami sebi in svoji volji po protagonizmu. Sestopiti moramo s pedestala, da tja spet stopi Bog in nam pokaže, kako ga moramo slaviti. 

To pomeni, da se je treba odpovedati svojim pravicam, po katerih smo samovoljno spreminjali bogoslužje, tako da so “zmaličenja prišla do roba še znosnega”, kot pravi sveti oče (Benedikt XVI., op.a.) v pismu škofom (st. 5) ob izdaji motu propria Summorum pontificium. Tu nimamo pravic, marveč zgolj dolžnosti, kakor nam lepo pove tudi konstitucija o svetem bogoslužju: “Nihče, četudi je duhovnik, naj si ne dovoli po svojem lastnem nagibu karkoli dodajati ali odvzemati na liturgičnem področju” (SC 22,3). Sveti oče govori o “reformi reforme” pri bogoslužju – pač v sozvočju z geslom stalno spreobračajoče se Cerkve (Ecclesia semper reformanda). Zato se reforma začne pri osebnem spreobrnjenju, ki je, kot smo lahko videli, ključnega pomena tudi pri prizadevanju, da spet pridobimo svetost bogoslužja (liturgije). Začeti je treba, kakor lepo pravi Messori (Perché credo, st. 21), pri osebnem iskanju in prizadevanju za svetost. Nasproti tendenci “avtodeterminiranosti”, ki jo nudi laicistična kultura, in nasproti “podvrženosti”, ki jo pridiga Islam, nam katoliška vera ponuja v svojem bogoslužju tisto pot sodelovanja v poslušnosti. Če želimo zares sodelovati, se moramo najprej vprašati, ali smo voljni. Liturgija namreč zahteva vernikov odgovor, osebni odgovor, in spreobrnjenje, ki mora slediti Dogodku, ki v njej poteka. Tam je navzoč Gospod Jezus – Dominus Iesus. Nihče ni manj kristjan od tistega, ki želi spremeniti ali spreobrniti liturgijo namesto samega sebe. 

Sveta maša je, tako v redni obliki – če jo seveda obhajamo v skladu z normami -, kakor v izredni obliki – ki jo je sveti oče Benedikt XVI. spet dal v pogon -, sposobna vzdržati pred de-formacijami in priti “v formo”, v pravo obliko, kar pomeni re-formacija. Reforma je v vsakdanjem mučeništvu, neprestanem odpovedovanju samemu sebi in jemanju Jezusovega križa na svoje rame. Ni boljšega zdravila, da vzdržimo, kakor je udeležba pri maši. S pravo udeležbo pri maši, ko je torej vsak od nas tam navzoč v vsem, kar je in kar ima, vrača nazaj ceno, ki jo je plačal Odrešenik za nas – življenje za življenje. Tu se rešujejo duše. Tu je predokus nebeške blaženosti. Na kocki je torej več, kot si mislimo, ker ne gre le za življenje, temveč za večno življenje. 

Zato moramo ponovno razumeti in si odgovoriti ne le na vprašanje, zakaj k maši, temveč tudi kako. Danes namreč tvegamo, da, kadar gremo tja – pa če se sliši še tako neverjetno –, vero celo izgubimo, namesto da bi jo pridobili. Spet moramo ugotoviti, da gremo tja, da bi slavili Boga, a ne s pomočjo takšne in drugačne “telovadbe”, ampak gre tu za slavljenje, kot ga pojmuje beseda adoracija. Treba je “pasti predenj in ga slaviti”, kakor so storili modri z Vzhoda (Mt 2,11) ali starešine v Razodetju (5,14). To nas npr. lepo uči tudi program “anonimnih alkoholikov”, kjer je ključni element molitev na kolenih, da bi s prestola pahnili sebe in tam spet dali prostor tistemu, ki mu pripada – Bogu (J. Waters, Lapsed agnostic).

Odvzeto je tvoje breme

Evangelij nam ponudi enega od najbolj vsakdanjih položajev, v katerem se lahko znajde vsak od nas. Če bi zastavili vprašanje, s katerim od obeh likov – ob Jezusu, seveda - bi se tisti, ki sliši evangeljski odlomek o grešnici, ki v hiši farizeja Simona umiva Jezusu noge, poistovetil, bi najbrž večina odgovorila, da z grešnico. Vendar je resničnost žal drugačna, saj moramo priznati, kako tega poistovetenja, pa naj se sliši še tako neverjetno, nismo vredni. Moramo priznati, kako smo, v veliki večini, v katero zlahka uvrstim tudi samega sebe, takšni in drugačni Simoni. Tudi, če tega na glas ne bomo izrekli ali priznali, se neprestano primerjamo z drugimi, katere potem etiketiramo in predalčkamo. Postavljamo se na tisto mesto, ki nam ne pripada, saj želimo biti sodniki. 

Žal pa smo ljudje in smo tudi v tej službi, ki si jo tolikokrat zase izvolimo, lahko le nepopolni – sodimo druge, sebe zelo težko. Ko presojamo sebe, ne gremo v globino, prav tako pa tja ne gremo, ko sodimo druge. Četudi se nam marsikdaj ne zdi tako, pa vendarle precenjujemo svoje sposobnosti, saj nihče od nas ni sposoben videti v samo intimnost drugega človeka, ko še v svojo kaj prida ni sposoben prodreti. V svetem pismu imamo zelo lep poduk o tem, najdemo pa ga v 1. Samuelovi knjigi, ko Bog svojemu preroku ob izbiranju novega kralja takole reče: “Zares, Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce” (16,7). Kadar torej vsak izmed nas gleda na drugega, ni sposoben prodreti v njegovo notranjost, v njegovo intimnost, ni sposoben videti, kaj se zares skriva v njem. Govorimo seveda o redni praksi, ker izjeme so – poznamo določene svetnike s to sposobnostjo, a jim je bilo to dano od Boga, tega daru pa ne bi mogli prejeti, če ne bi bili zelo ponižni. Praviloma torej ljudje drugega v njegovi notranjosti nismo sposobni presojati, vendar pa kljub temu to redno in čedno počnemo. Tako delimo sodbe o tem in onem človeku na levo in na desno, ljudi v družbi prijateljev in somišljenikov obiramo do kosti. To počnemo, priznajmo si, le malo kdo se lahko potegne ven. 

Grešnica, katere imena ne vemo, je za nas kar težko dosegljiva, če dobro pomislimo. Zakaj? Prav zato, ker se niti za trenutek ne primerja z nikomer od tam navzočih, temveč samo z Bogom – ne pozabimo, da je Jezus Božji Sin, torej gre tu tudi za čudovito izpoved vere. Zaveda se, kdo je v primerjavi z Bogom. Koliko krat si pa mi, nasprotno, mislimo, kako smo že v redu takšni, kakršni smo, zato si tudi domišljamo, kako Božjega odpuščanja ne potrebujemo. To je velika zmota današnjega človeka, ki pride na površje zlasti ob zavesti, kako so stvari, ki jih človek odpustiti ne more, ker so večje od njega. So stvari, ki jih je sposoben odpustiti samo nekdo, ki je večji od človeka, za katerega vendarle velja, da je krona stvarstva. 

Brez Božjega odpuščanja človek ne more živeti, četudi si res pogosto domišlja, da lahko. Zastonj se je v tem oziru tolažiti, kako greha in krivde ni, misleč da bo tako življenje lažje – to je le pometanje pod preprogo. Nekoč tako ali drugače zadeve pridejo na površje. Lepo opisuje psalm, kakor ga molimo v brevirju, kako težko je življenje tistega, ki ga teži krivda, kako pravzaprav gre za životarjenje: “Dokler se ti nisem izpovedal, me je neprestano grizla zavest moje krivde. Dan in noč sem vedno bolj občutil težo tvoje roke, slabel sem kot v poletni vročini. Potem pa sem ti svoj greh izpovedal  in nisem več prikrival svoje krivde. Rekel sem: »Priznavam svojo krivdo Gospodu« in ti si mi odvzel breme mojega greha” (Ps 31). Nehote se spomnem na sicilijanskega mafijca Bernarda Provenzana, ki se je pred oblastmi skrival kar 43 let, in sicer po raznih bunkerjih, velikosti le nekaj kvadratnih metrov. To je bilo životarjenje, eno samo životarjenje. Ko so ga končno le aretirali, se je zdelo, da je znameniti kriminalec to vzel kot neke vrste odrešitev – tistemu, ki je akcijo vodil, je celo stisnil roko in čestital. 

Kako težko se nosi težo krivde. Zanimivo pa je, da se ji ljudje odreči nočemo, ker se bojimo tega, da bi se, kakor žena v evangeliju, pred Bogom popolnoma razgalili, kar je tista cena, ki jo je za Božje odpuščanje treba plačati. Čeprav je edina rešitev v tem, da odvržemo svoje maske, pa tega nočemo narediti. Raje nad sabo zganjamo mazohizem. Žal je treba ugotoviti, kako mi Bogu danes več ne zaupamo. Na nek način se ga bojimo. Očitno imamo o njem napačno predstavo, saj gai mamo za sodnika najslabše sorte. Mislimo, kako je maščevalni sadist, ki se bo grdo znesel nad nami, če se mu odpremo. Zakaj? Najbrž zato, ker se nam to prevečkrat zgodi v življenju, ko je naše zaupanje tolikokrat zlorabljeno. Pa saj smo dejali, da Bog drugače gleda na nas! Naš vsakdanji kruh, ki ga za življenje potrebujemo, je tudi tisto odpuščanje, ki si ga človek sam ne more dati, ga pa po svojih duhovnikih Bog obilno deli spokorjenim grešnikom. Naj nas v prihodnje velikokrat odvežejo našega bremena.