petek, 27. maj 2016

U kot UMOR 1

Cerkveni in družbeni antislovar (22a)

Kot se je začel Hitchcockov film iz leta 1954, bi lahko rekli, da je treba poklicati »U za umor«, če se malce poigramo z naslovom, a seveda gledamo širše in malo tudi goljufamo, ker nismo našli druge primernejše besede za črko –U. Govorimo torej o zločinih, z našim spremljevalcem, sociologom Morro pa lahko ugotovimo, da pred to našo družbo še ni obstajala takšna, kjer bi ne bilo zločinov. Eden od ustanoviteljev sociološke vede, Emile Durkheim, je recimo delil človeška dejanja na tista, ki so »normalna«, značilna za večino, in »patološka«, značilna za nekaj posameznikov skupnosti. Po tej njegovi teoriji pa tudi zločin spada med normalna dejanja, saj »bi bila povsem nemogoča družba, ki bi bila povsem brez njih« (Pravila sociološke metode III,3). 

Durkheim se je pa seveda zavedal, da ni zaskrbljujoča tista družba, ki ima kriminalna dejanja, temveč
tista, ki jih nima več, v smislu, da prebivalstvo postane nekako pasivno ali ravnodušno do tovrstnih dejanj oz. jih celo na neki način opravičuje, saj se je izgubila tista družbena, če raje ne rečemo tu kolektivna, zavest, kaj je dobro in kaj zlo. Prav to se dogaja danes, ne da zločin, torej tudi umor, ne bi več obstajal, temveč družba tega več ne obsoja. Vsaka družba, pa četudi je imela drugačne normativne kriterije ali obravnavo tistega, kar bi bilo »deviantno«, kot se učeno reče, je vseeno vselej imela določena pravila vedenja, ki so bila hkrati velelna in zaželena, zahtevale pa so obnašanje v skladu s temi pravili. Že Freud je recimo v spisu Nelagodje v kulturi (1929) jasno pokazal, da brez te »kolektivne morale« nobena družba nima obstoja. Ta družbena morala je tudi vedno znala »stigmatizirati« določen zločin, ko je to bilo potrebno. 

Danes se zločin obsodi, ko nas doleti neposredno, pa naj gre za tatvino, nasilje ali goljufijo, ker se tega pač bojimo, sicer pa zadeve povsem ravnodušno dopuščamo, ker se pač dogajajo in so. Tudi drži, da tisto, kar nas najbolj moti pri določenem zločinu, ni kršitev pravil, temveč skupek interesov, ki jih zločin oškoduje. Kazni oz. »kazenske sankcije« tudi ne smejo kaznovati pretekle krivde, temveč morajo zločinca prevzgojiti, da takšnih dejanj ne bo več delal v prihodnje. Pogoste je sočutje do žrtve manjše od tistega do zločinca – praktično dobesedno se namreč jemlje svetopisemski ukaz, da naj se nihče ne dotika Kajna (1 Mz 4,15). Kriminologi so danes bolj odvetniki branilci zločincev, ki se jih raje imenuje »deviante«, včasih pa tudi odklanjajo poimenovanje kriminologov, ker danes obstajajo samo še žrtve, ne pa tudi kriminalci, v italijanskem jeziku celo obstaja beseda »vittimologo« za označbo tovrstnih strokovnjakov. 

Tradicionalne družbe so imele zelo jasne moralne kriterije, kršenje pa je bilo takoj in ustrezno kaznovano. Ko je družba postala pluralistična, večkulturna, kot je zahodna in vsaka demokratična, sobiva veliko moral in načinov življenja skupaj. Svoboda je postala absolutna norma, pa četudi bi to škodilo povezanosti skupnosti – ne zastonj, imamo zato veliko krizo skupnosti, ki je vprašanje, če sploh še obstaja - skupnost, namreč.

Objavljeno v tedniku Novi glas

ponedeljek, 23. maj 2016

T kot TELO 3

Cerkveni in družbeni antislovar (21c)

Prvič posvečamo kar tri zapise eni temi, a je tematika telesa zares zanimivo bogata v sodobnem času. Kot smo dejali zadnjič, telo ni več neki nebodigatreba in ovira, temveč največji izraz posameznikove osebnosti. S telesom smo zadnjič povezali tudi človeško verovanje ali religioznost. Čeprav se tako danes zdi, da je z vero konec, pa je ameriški psihoanalitik Norman O. Brown mnenja, da je prišlo do »metamorfoze svetega«. Božanske kreposti niso le verska zadeva, temveč ima tudi telo svoje – lepoto, mladost, spolnost oz. seks…

Zdi se, in pravzaprav tudi precej drži, da je lepota izpodrinila inteligentnost. Danes je bolj važno, da je nekdo lep in glamurozen, ne pa, da ima druge vrste kvalitet. Mladost ni obdobje, od katerega se beži, temveč obdobje, h kateremu vsi težimo in izraža pravzaprav lepoto in vitalnost telesa. Kot smo že imeli priložnost pisati v preteklosti, je mladost obdobje, ki je relativno mlado, saj je prej človek moral karseda hitro postati odrasel, sedaj pa imamo obdobje, ki traja od 19. leta do 30. ali celo 35. leta kot posebno dobo, sedanji odrasli pa so na mlade ljubosumni, zlasti na njihovo vitalnost, energijo in seveda na telesno lepoto, hkrati pa se mladih tudi bojijo, da jih bomo izrinili. Svoje »stolčke« zato držijo trdno v rokah, izgovarjajoč se na vse mogoče nesposobnosti in neustreznosti mladih. »Gerontokracija« tako ni le nevarnost, temveč marsikdaj žalostna resničnost. Nekoč so se ljudje učili staranja, danes pa se učijo tega, kako ostati mladi.

Seks je sinonim za tehnologijo telesnega zdravja, spolnost pa se je iz sredstva spremenila v cilj. Gre za igro, ki se je končno osvobodila sužnosti rodnosti, ki konec koncev spolnosti celo škodi. Vse točke telesa so že postale erogene – se že najde način, da jih je mogoče stimulirati -, zastarelo razlikovanje med spoloma in starostjo pa so končno presežene. Še bolj kot čustva, so pomembne seksualne sposobnosti, seks pa je predmet potrošnje in sprostitve ter okrepitve. Homoseksualnost, lezbijštvo in pedofilija so le različni načini uporabe osvobojenega telesa.

Zdravstvo je bolj usmerjeno k ohranitvi telesnega sijaja in preprečevanju razpadanja telesa, kot pa zdravljenju bolezni. Najbolj se je treba boriti proti celulitu, gubam, sivim lasem, grbavosti… Zdravila prodajajo praktično že na vsakem koraku, tu pa se služijo mastni denarci. Svet medijev je seveda ugotovil, kam pes taco moli, zato je na telesu močan poudarek, posebej na skrbi za telo in kot sredstvo za zapeljevanje, torej posledično za prodajo. V politiki je pogosto za izbiro pomembnejši kriterij zunanjost, ostalo pride kasneje na vrsto, če pride. Kot je bilo dokazano od Mircea Eliadeja naprej, je tudi nudizem liturgično proslavljanje osvoboditve telesa. V majhni meri je to higienska zadeva, drugače pa vrnitev k antični mistični orgiji in zavračanje, četudi morda nezavedno, »iznajdbi« greha, po katerem sta se Adama in Eva zavedla svoje nagote in jo skrila. Nudisti razkazujejo nedolžnost telesa in pač ne potrebujejo, da bi ga skrivali in zakrivali. 
 
Seveda nihče ne trdi, da ni prišlo tudi do določenih pozitivnih vidikov v tem novem gledanju na telo, vendar pa je seveda prišlo tudi do tistega zanimivega procesa, ki se ji reče heterogeneza ciljev (G. Vico), ko so rezultati nasprotje želenega. Osvoboditev telesa je privedla do popolnega izginotja temnih, umazanih in grešnih strani spolnosti, kar jo konec koncev dela za manj privlačno. Tista spolnost, ki je privedla do simbolnih podob in globokih pomenov, je postala le še gimnastično-terapevtska vaja. Če je morda kdaj bil seks zabava, je sedaj postal festival. Še vedno ga ljudje prakticirajo, a tudi z velikimi težavami, kdor pa se zateka k njemu, je vse bolj narcističen, utrujen in naveličan – sebe in sveta ter bivanja. Zanimivo tako zaključuje Morra: »V začetku evropske civilizacije je bila Beseda, torej Bitje, na koncu pa je Telo, torej Nič«. Zanimivo in obilica snovi za razmišljanje.

Objavljeno v tedniku Novi glas