V evangeliju
zasledimo informacije o tragediji, o smrti, ki takoj sprožijo velika
vprašanja v tisith, ki stvar povedo Jezusu. Sprašujejo se namreč,
česa so bili krivi ti ljudje, da jih je zadelo nekaj tako hudega?
Kakšen Bog lahko dopusti kaj takega? Ali ni grozen ta Bog?
Ta
vprašanja danes še obstajajo, a niso v ospredju. Pravzaprav se
lahko vprašamo, če si danes takšna velika vprašanja o smislu
življenja, o trpljenju, o zlu, o Bogu sploh še zastavljamo? V
takšnem bombardiranju z zlom, kot smo mu priče, nas zlo navadno
sploh nič več ne prizadene. Pa ni treba, da se krivica zgodi na
onem koncu sveta, ko nas več ne zanima niti, kaj se dogaja
najbližjemu sosedu, ki je hudo zbolel, marsikdaj pa je tako hudo, da
nas ne zanima niti, kako je z našimi lastnimi starši, brati,
sestrami, celo svojimi otroki.
Podobno kot se je podrl stolp v Siloi,
sta se pred devetimi leti podrla tudi neka druga dva stolpa, pa je
vse skupaj za nas predstavljalo le podatek v črni kroniki, namesto
da bi v tem videli klic po spreobrnitvi. Jezus nas opozarja, da se
moramo spreobrniti, sicer je po nas, postati moramo graditelji miru
in pravičnosti, sicer nam ni pomoči. Če bo ta zemlja še naprej
grajena na pesku nasilja in nepravičnosti, se bo slej ko prej
zdrobila v prah.
Sporočilo evangelija nam je Jezus zožil v eno samo
zapoved, ki se jo da lepo vključiti v evangelij te nedelje: Ljubite
se, sicer boste drug drugega uničili. To je ves evangelij –
ljubite se med seboj, sicer bo vaše življenje postalo prestrašeno
in brez vezno, podobno bo drevesu brez sadu iz prilike. V tej priliki
o nerodovitni smokvi pa je treba poudariti Jezusov odgovor ljudem, ki
so ga spraševali, česa so krivi tisti Galilejci, ki so umrli. Nič,
prav nič niso krivi in tudi ti nisi kriv prav nič, ko moraš
prenašati take težave v življenju. Nehajmo že enkrat misliti, da
se naše življenje odvija v sodni dvorani, kjer se obtožujemo drug
drugega, kjer konec koncev obtožujemo Boga. Toda Bog je ljubezen in
ljubezen nikogar ne kaznuje, njegova kazen je kaznovanje samega sebe.
V priliki Bog torej ni tisti zahtevni gospodar, ki zahteva sad, ampak
je potrpežljivi in zaupljivi kmet, ki želi še eno leto skrbeti za
smokvo in upa, da bo obrodila sad. Še eno leto, še en dan, še malo
sonca, dežja in dela – drevo bo obrodilo sad, ker je dobro drevo!
Tudi ti si dober in boš obrodil sad, saj Bog kakor dobri kmet skrbi
zate, bolj kot kdor koli drug. Bog nad nami nikdar ne obupa – če
obstaja samo majhna možnost, da sad bo, je Bogu to dovolj, da čaka
in upa.
Kako lepo to ponazarja Božje usmiljenje. Kako pa je z našim
usmiljenjem? Odrešenje namreč pomeni obroditi sad tudi za druge, ne
le zase. Če želi človek res biti človek, mora dajati – to je
zakon življenja.
