Bl. papež Janez Pavel II. je posvetil 2. Velikonočno nedeljo
Božjemu usmiljenju. Navidez bi se lahko zdelo, da to nima nikakršne
zveze s
klasično “Tomaževo” nedeljo, pa seveda to ne drži, saj je dovolj jasno
napisano, kakšno službo Jezus poveri apostolom in njihovim naslednikom,
rekoč:
“Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe
odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani (Jn
20,22b-23)”. Tu je torej služba, ki jo nalaga Jezus apostolom in
njihovim naslednikom – odpuščanje grehov z njegovo oblastjo. Duhovniki
smo tako v službi Božjega
usmiljenja, smo Jezusovo orodje, po katerem so ljudem odpuščeni grehi.
Ne gre
torej za tisto ločevanje na desno in levo, češ komu bomo pa sedaj
odpustili, kdo si
zasluži in kdo ne, ker je to tisto značilno človeško predalčkanje. Ne
gre za
to, ker je Božje usmiljenje neskončno večje od naših človeških mahinacij
in ga
Jezus lahko nakloni vsakomur, ki se skesan zateče k njemu. In sem spet
uporabil
tisto pogojno besedo “lahko”. Jezus namreč milostno naklanja sredstva za
zveličanje, a Božji milosti je treba odgovoriti in ji odpreti vrata
srca.Vsakdo tako lahko prejme Božje usmiljenje, kadar je za to
pripravljen.
Jezus apostolom sporoča tisto, kar je potem njihov prvak
jasno povedal judovskim poglavarjem, da razen v Jezusu Kristusu: “V nikomer drugem
ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj
bi se mi rešili” (Apd 4,12). Vsem ljudem je torej treba sporočiti, pri kom
najdemo odrešenje in odpuščanje grehov.
Sedaj pa pridemo do tiste težave, da se nam zdi, kako tega usmiljenja ne potrebujemo. Mislimo, kako se
bomo že sami prebili skozi meandre življenja, kako bomo že kako premagali tiste
ovire, ki pridejo. Koliko potem to zares drži, se pokaže, kadar pride
do resne življenjske krize. Težava je tudi v tem, da imajo takšno mišljenje,
kako bodo sami rešili življenjske težave tudi takšni, ki sicer redno ali dokaj
redno zahajajo v cerkev. Pride kriza, ki je denimo materialne narave (lahko je seveda tudi drugačna, da ne bo pomote), kar je
danes zelo verjeten scenarij, pa je naša vera v Jezusa Kristusa kot odrešenika
takoj na hudi preizkušnji.
Da pa ne boste mislili, da vam govorim v prazno, naj navedem
primer iz sosednje Italije. 68-letna žena je prejemala po 500 evrov
pokojnine,
šest let mlajši mož pa je bil zaradi reform trga dela v popolni socialni
negotovosti, saj je v kratkem izginila določena varovalka, ki je prej
starejšim
delavcem zagotavljala, da ne bodo ostali brez dela ali da bodo v primeru
izgube
le-tega lahko šli v predčasni pokoj. Ker nista mogla več plačevati
najemnine,
sta raje storila samomor. Ko je izvedel tragično novico, se je v morje
vrgel še
ženin brat in utonil. V pokrajini Veneto je bilo iz podobnih razlogov že
več
kot sto samomorov, a so prosili medije, naj o tem ne govorijo. Teh stisk
je
čedalje več tudi pri nas. In tu sedaj ni vprašanje, kaj delati, da do
tega ne bi prišlo, ker smo premajhne ribe, da bi to lahko preprečili,
ampak kaj naredimo, ko nas krizna situacija doleti. Vprašanje je, kakšno
odločitev sprejmemo, če pride do
tega, ker sta na koncu samo dve možnosti – odločitev za Boga ali za nič,
tretje
možnosti ni, kakor se izkaže v mejnih primerih. Odločitev za nič je
toliko
bolj verjetna, kolikor je nekdo prepuščen samemu sebi in zaprt vase, kar
življenjske težave praviloma prinašajo s sabo.
Pravilo, da je skupaj lažje nositi križ, še vedno velja,
ampak je težava v tem, da pri nas tega “skupaj” ni več. Nobenih skupnosti ni
več, tudi naše krščanske skupnosti so pod velikim vprašajem. Učence, o katerih
smo brali, je bilo neznansko strah in so bili v veliki življenjski krizi, a so
vendarle bili zbrani skupaj in so delili iste težave, torej so se podpirali
drug drugega. V grob njihovega strahu je stopil Jezus Kristus. Učenci so se
zaprli pred svetom, ki jim vzbuja strah, a naenkrat mednje pride tisti, ki je
svet premagal (Jn 16,33) in že so polni njegovega miru in veselja. Jezus jim
odpre vrata njihovega srca in so sposobni iti v svet, se spopasti z vsemi
težavami, ki jih prinaša, obenem pa jih Jezus spodbudi, naj tudi temu svetu
prinesejo njegove darove in novico, da obstaja tisti nekdo, ki je sposoben
zdrobiti tiste verige, ki v globinah pravzaprav oklepajo in dušijo vsakega
človeka. Jezus Kristus, samo on je zares sposoben ozdraviti človekovo
notranjost. Samo z njegovo pomočjo se lahko zares spopademo z življenjem in
vsemi težavami, ki jih prinaša.
To je torej tisto, kar pomeni zavezati in razvezati.
Tistega, ki razvezuje spone, je treba spoznati in vzljubiti, sicer
zadeve
ostanejo zavezane. Ustvarjeni namreč nismo bili zato, da bi bili srečni,
ampak,
kakor na vprašanje, s kakšnim ciljem nas je Bog ustvaril, katekizem sv.
Pija X.
Lepo odgovarja: “Bog nas je ustvaril, da bi ga spoznali, ljubili in mu
služili
v tem življenju in da bi ga potem uživali v drugem življenju v nebesih.”
Brez
vere v Boga in v posmrtno življenje, je naše življenje brez smisla in
orientacije,
kar se pokaže takrat, kadar se izgubijo vse naše človeške gotovosti.
Seveda potrebujemo tudi medicinske in psihološke pomoči včasih, nisem
neumen, da bi trdil nasprotno, ker vem iz lastnih izkušenj, da je temu
tako. Trdim le, da samo po sebi to ni dovolj, ker je treba poskrbeti
tudi za svoje duhovno področje. Življenjske krize kličejo ravno k temu,
da poglobimo svoj odnos z Bogom, ker nekatera vprašanja lahko reši samo
on.
Mogoče vas v tem oziru zanima, kako se je na prej omenjeno
tragično novico odzval župan tistega kraja? Takole je dejal: “Raje sta izginila, kot da bi
prosila za pomoč, kar kaže na izjemno dostojanstvo v tragični situaciji.”
Lepo, odločitev za nič je danes torej postala nekaj dostojanstvenega. Brez
Jezusa Kristusa, ki je strl spone greha, bolečine in smrti, ni nobenega
dostojanstva, ni nobenega dostojnega življenja, ni nobene vere v prihodnost.
Brez njega je eno samo življenje iz rok v usta, trepetajoč pred tistim, kar nas
jutri čaka. Brez njega je življenje en sam beg iz ene omame v drugo.
Zato, bratje in sestre, zaupajmo in verujmo, da z vstalim
Gospodom lahko premagamo vse težave in krize, ki jih tako pogosto
prinese življenje. Mar naši očetje niso tako verovali? Prinesimo mu
svoje življenje, z vsem, kar
ga zaznamuje - dobro in slabo, veselje in žalost, lepo in grdo. Padimo
predenj
na kolena in zavzdihnimo kakor Tomaž: “Moj Gospod in moj Bog.”