nedelja, 28. december 2014

Ne zapuščajmo svetišča

Božični prazniki mnoge žal navdajajo tudi z malodušjem, pravzaprav se vse skupaj začne že z adventnim časom, ker mislijo, da je govora o nekih idealnih razmerah, idealnih družinah, v katerih se sami, jasno, ne prepoznajo. Težava je v tem, kar smo iz teh praznikov naredili, ker slišimo predvsem, kako je Božič praznik družine, kako je lepo, ko se družina dobi skupaj in podobne reči, vendar pa bi bilo žalostno, če bi zares bilo tako, če bi ostali samo pri tem. Vedno znova in znova je potrebno poudarjati, da seveda Božič, pred njim pa advent, ki je priprava, lahko postanejo tudi praznik družine, vendar le, če ne pozabimo, da gre zlasti za praznik odrešenja. Kot smo dejali na sam praznik, drži tisto dejstvo iz pesmi “O jaslice borne, lesene”, da se je na Božič “čisto do nas sklonilo dobrotno nebo”. Le stežka rečemo, da je po naših družinah prav vse v najlepšem redu, še najmanj, da je vse idealno, lahko pa rečemo, da lahko prav v vsako družino pride odrešenje, če se mu odpre, ker je vsak, še tako trdovratni član družine, Božji otrok, ki tega odrešenja potrebuje, pa če to želi priznati ali ne. Ponuja se podoba cestninarja Zaheja, ki je bil velik grešnik, pa se je bil sposoben odpreti prihajajočemu Odrešeniku. Slednji se je spreobrnjenja razveselil z znanimi besedami: “Danes je v to hišo prišlo odrešenje, ker je tudi on Abrahamov sin” (Lk 19,9). Vesela novica odrešenja lahko tako pride do vsakega človeka, torej tudi do vsake družine, ki je seveda sestavljena iz ljudi.

V središču dogajanja je danes jeruzalemski tempelj, središče tedanjega judovskega življenja. Ko je tja prišla sveta družina, je bil poln ljudi, tako da razen dveh nihče niti opazil ni te družine, ki je tja prišla. Toda Bog gleda na stvari drugače, saj je tudi enkrat drugič opazil ubogo vdovo, ki je vrgla vse svoje premoženje v tempeljsko zakladnico. Prav zato, ker Bog vse vidi, pozna naše razmere in naše stiske, naše padce, pa tudi trenutke veselja, sreče in zadovoljstva. Ravno zato bi moralo biti tudi za nas pomembno središče našega življenja svetišče, ki je v našem primeru župnijska cerkev, zlasti takrat, ko se v njej odvija nedeljska sveta maša. Sveta družina je prinesla svoj dar v svetišče, mi pa se obotavljamo, da bi to storili. Prinesimo sebe in svoje najdražje kot dar. Prinesimo vse dobro in lepo preteklega tedna. Prinesimo vse tisto, kar ni bilo dobro, kar smo zamočili sami, pa tudi tisto, kar nas je prizadelo. Prinesimo tudi naše prošnje za teden, ki je pred nami, kakor prinesimo tudi svoj trdni sklep, kaj bomo naredili bolje, kje bomo bolj pozorni… Ni važno, če naše razmere niso idealne, ker Bog vstopa prav v te razmere, da prinese svoje nadnaravne darove, ki jih tako potrebujemo. Morda je težava v tem, ker bo, če bo sprejel Odrešenika, vsakdo moral pri sebi kaj spremeniti, na sebi nekaj narediti… Pripravljanje prostora za Boga nikdar ni bilo, ni in ne bo enostavno in neboleče delo.

Lepo nam to dokazuje prerokinja Ana, ki je le kratek čas uživala zakonsko življenje z možem, potem pa bila toliko časa vdova. To sicer lepo ponazarja celotno človeštvo, ki je le kratek čas uživalo rajsko srečo, potem pa toliko časa v trpljenju čakalo odrešenja, vendar pa se lahko v njej prepozna tudi vsak od nas. Res je, preroknija predstavlja vse matere, ki trpijo zaradi razmer, ki vladajo doma, pa vendar je treba gledati širše. Predstavlja lahko tudi vsakega izmed nas, ki je izgubil svojo kratko brezskrbnost in nedolžnost, sedaj pa živi prazno in obupno življenje. Vsakemu od nas ta žena pravi, da je treba v veri, upanju in ljubezni vztrajati na poti z Bogom, se ne oddaljiti od svetišča, torej od molitvenega in zakramentalnega življenja, ker Bog ve za naše stiske, posluša naše klice in tudi nanje enkrat odgovori. Mi smo navajeni na “tukaj in sedaj”, na “takoj”, a v življenju prave reči nikdar niso tako enostavne. Podobno je kot pri gradnji hiše, ki bi jo vsi radi imeli takoj in sedaj, da bi se vselili, kakor tudi zanjo ne bi radi kaj dosti potrošili – moči in denarja, a ne gre tako. Potrebnega je veliko truda, odrekanja, potrebnega je kar nekaj časa za to. Spomnim se, kako smo recimo mi potrebovali kar devet let, da smo lahko hišo toliko uredili, da smo se iz Nove Gorice preselili v Prvačino – dela, truda, odrekanja in vsega je pa tudi bilo veliko. Hoja za Gospodom nikdar ni enostavna, današnji praznik pa nam pravi, da se splača. Odločimo se torej tudi mi za to pot in na njej vztrajajmo. Tudi mi, po zgledu stare prerokinje, “ne zapuščajmo svetišča”.

četrtek, 25. december 2014

Pomembnost drobnih stvari

Božič vsakokrat znova opozarja ljudi, da imamo “prevelike oči”, zato pa ne znamo videti, kako se lepota in bistvo skrivata v navidez majhnih in nepomembnih stvareh. Iščemo vselej nekaj velikega, pomembnega, dragocenega, pa gre mimo nas. Dogaja se to zaradi tistega paradoksa, ki je v samem središču božičnega praznika, ki ga omenja tudi G. K. Chesterton: “Središče in moč celotnega stvarstva je moč najti v stvareh, ki so na prvi pogled majhne vrednosti…” 

Če tako pogledamo, je že sam nebeški Oče stvari obrnil na glavo, ko je mater svojega Sina poiskal v
majhni podeželski vasi, ki se je nahajala v obrobni deželi palestinske province. Govorimo seveda o Nazaretu, ki v Stari zavezi še omenjen ni bil, (čeprav se evangelist Matej sklicuje na preroke - 2,23), pa ga je vse odtlej, od angelovega oznanjenja Mariji, doletela svetovna slava, kakor tudi ubogo “Gospodovo služabnico”, ki jo “blagrujejo vsi rodovi”. Tudi, če se ozremo na Betlehem, je to bilo sicer Davidovo mesto, pravzaprav mestece, a že zdavnaj ni pomenilo več veliko, ker je pač središče vsega bil in, vsaj za Jude, ostal Jeruzalem. In vendar se je Božji Sin rodil tam in ne v Jeruzalemu, kjer so pričakovali pravega Božjega maziljenca. Pravzaprav pa moramo biti natančni tudi tu, ker se ni rodil v samem Betlehemu, temveč na njegovem obrobju, pa še to ne v kaki krčmi ali hiši, temveč v hlevu, natančneje v jaslih. 

Če pa gremo potem naprej, se je ta “paradoks jasli”, kot ga imenuje Chesterton, izgubil iz razno-raznih teoloških razglabljanj, kjer so bile spet pomembnejše tiste važnejše in večje reči, ohranil pa se je v božičnih pesmih, ki so odraz splošnega čutenja ljudi in njihove vere. Slednja seveda potrebuje tudi razglabljanja, v svojem bistvu pa ostaja preprosta in majhna. Zaveda se dejstva, “da je obstajal trenutek, ko je Večni vladal stvarstvu v živalskem hlevu”. Ko je torej Najpopolnejši postal človek, je to postal na najbolj ubog in ponižen način, kar je mogoče, če potem temu še dodamo, da se je rodil v nepopolni družini. Te zadeve torej najdemo v preprostih ljudskih pesmih, ki se nam zdijo že preveč banalne v svoji preprostosti, ko hlepimo po bolj popolnih in kompliciranih zadevah na vseh področjih. 

Vzemimo za primer recimo pesem “O jaslice borne, lesene”, ki v drugi kitici pravi: “Za zibel vas Kralj je izvolil, Očeta nebeškega Sin; kot dete človeško prinesel nam mir je z nebeških višin.” V tretji pa pravijo v zaključku: “Ste postelj’co mu ponudile, ki so jo odrekli ljudje.” Pa potem še v zadnji kitici: “Človeka-Boga ste sprejele, ko so ga izgnali ljudje!” Jasno je predstavljen paradoks jaslic, ki nam pove, kako izgubljamo številne priložnosti v življenju zaradi naših velikih oči, kot smo dejali v začetku. Žalostno je, da izgubljamo v tem oziru tudi priložnost, da bi končno res srečali Boga, da bi “Beseda postala meso in se naselila v nas”, ko pričakujemo s strani Boga prihod z velikim pompom, v očitnosti, da bi ga v sebi zares “čutili”… Jaslice nas opozarjajo, da Boga pravzaprav najdemo v majhnih, obrobnih, vsakdanjih rečeh in prav takšnih ljudeh. Še ne dolgo nazaj smo slišali: “Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili” (Mt 25,40). 

Morda pa bomo res ugotovili, kako nas Bog ljubi nekega jutra, ko nam bo zadišala kava, ki nam jo je skuhala žena, ki nam jo je skuhal mož; morda bomo to ugotovili v nasmehu otroka… Toliko je teh majhnih in vsakdanjih reči, ki pa so odsev večne Božje lepote in ljubezni, kakor tudi odsev dejstva, da Bog nad nami še ni obupal, čeprav smo morda mi obupali nad vsem, tudi nad njim. Ko se bomo tako ob koncu našega dneva znali zahvaliti za te drobne stvari, ki so nam polepšale sicer težek dan, bomo videli, kako Bog prihaja vedno k nam, kako se vsak trenutek sklanja k nam. Prihaja v naše uboštvo, v našo revščino in prinaša žarek upanja, prinaša dovolj svetlobe, da bi videli za korak naprej. Da, dragi bratje in sestre, velja za vse: “Čisto do vas se sklonilo nocoj je dobrotno nebo.” 

Blagoslovljen in upanja poln Božič!

nedelja, 21. december 2014

Dati odgovor

Zadnjo adventno nedeljo prav lahko poimenujemo »nedelja Device Marije«, saj je predstavljena njena središčna vloga pri odrešenju sveta – ključnega pomena je bil en sam stavek, ki ga je izrekla: »Zgodi se mi po tvoji besedi!« Središčnosti tega dogodka in teh besed se je še kako dobro zavedal tudi veliki Marijin častilec sv. Bernard, ki se ob znani pridigi o Gospodovem oznanjenju Mariji postavi v Nazaret in zre dogodek oznanjenja ter Nebeško Mater roti, naj že vendar izreče ključne besede. 

Takole gre del tega govora: »Slišala si, Devica, da boš spočela in rodila sina. Slišala si, da se bo to zgodilo ne po človeku, marveč po Svetem Duhu. Angel čaka na odgovor: čas je namreč, da se vrne k Bogu, ki ga je poslal. Čakamo, o Gospa, na besedo usmiljenja tudi mi, ki nas usodno teži obsodba pogube … Od tvojega kratkega odgovora je odvisno, ali bomo poklicani nazaj v življenje. Usmiljena Devica, tega te prosi usmiljenja potrebni Adam, ki je z vsem svojim potomstvom izgnan iz raja, tega Abraham, tega David ... To kleče pred tvojimi nogami pričakuje vesoljni svet. In ne brez razloga, saj je od tvojih ust odvisna tolažba revežev, rešitev jetnikov, osvoboditev obsojenih, rešenje vseh Adamovih otrok, vsega tvojega rodu. Devica, daj hitro odgovor. Brž odgovori angelu, pravzaprav po angelu Gospodu. Spregovori besedo in sprejmi Besedo: izreci svojo in spočni Božjo, podaj minljivo in sprejmi večno.«

Danes Marija za vse nas ni le priprošnjica, tolažnica in srednica vseh milosti, temveč tudi in predvsem zgled verovanja, še bolj pa zgled življenja. V njem je odgovor treba dati, poklicani smo k odgovornosti. Ni res, da lahko delamo, kar želimo in kar se nam zdi. Vse je odvisno od našega odgovora – kakšen odgovor bom dal jaz Bogu? Če pozitivno odgovorim na njegov predlog, potem delam prostor v srcu za rojstvo Božjega Sina, sicer ne. Ker je Marija naš zgled to pomeni, da tudi mi, vsak od nas, spočnemo in rodimo Božjega Sina – v duhovnem smislu pač. Jezus sam nam pove, kako to naredimo. To nam pove tudi papeški pridigar, p. Cantalamessa v knjigi 'Marija, ogledalo Cerkve': treba je Božjo besedo poslušati in po njej živeti. Božja beseda je tisto, kar je v Svetem pismu, a ne samo to, temveč tudi, kar je v svetem Izročilu, to pa je vsebina cerkvenega krščanskega nauka. Marsikaj, kar so prvi učenci slišali in videli, ni bilo zapisano, temveč je prišlo do nas po izročilu. Apostol Janez sam pravi, da je napisano v evangeliju le osnovno za verovanje, ne pa vse: »Jezus pa je storil še veliko drugega. Če bi to popisali eno za drugim, mislim, da ves svet ne bi mogel obseči knjig, ki bi bile napisane.« (Jn 21,25). 

Potrebni sta nam torej ponižnost in poslušnost, ker sicer v življenju nismo rodovitni, še več, zgodi se nam tisto, kar potem pove naprej p. Cantalamessa, naše masterinstvo je nepopolno ali se celo prekine, umetno prekine. Vemo, kako je danes mogoče tako nepopolno materinstvo (človek se rodi, ne da bi bil spočet), ko imamo umetno oploditev, vsem pa nam je poznana umetna prekinitev nosečnosti s splavom. Ne bomo se več kot toliko ustavljali ob etičnih vprašanjih, ki so dovolj dobro obravnavana v nauku Cerkve, temveč bomo šli na duhovno področje, ki se seveda potem zlije tudi na realno življenje. 

Kot pravi p. Cantalamessa: »Žal ti dve možnosti obstajata tudi na duhovnem področju. Jezusa spočne in ga ne rodi, kdor sprejme njegovo besedo, pa po njej ne živi, kdor kar naprej drugega za drugim ponavlja duhovne splave, ko sestavlja sklepe spreobrnjenja, jih nato sistematično pozablja in pušča na pol pota; kdor ravna z Božjo besedo kakor hiteči človek, ki si svoj lastni obraz ogleduje v zrcalu, pa gre in takoj pozabi, kakšen je bil (Jak 1,23-24). Skratka, kdor ima vero, pa nima del.« Nerodovitnost se prinese tudi na področje realnega življenja, potem pa stanje je takšno, kakršno je. Vsak od nas je zato poklican, da da odgovor, ker je le tako lahko zares rodoviten na vseh področjih svojega življenja. Niso samo mladi poklicani, da bi odgovorili Bogu, eden od takih vnebovpijočih neodgovorov je življenje »na koruzi«, temveč mora vsakdo odgovorno živeti svoj stan – v svetosti, ponižnosti, poslušnosti in, da, tudi čistosti. 

Prav možno je namreč, da smo uradno sicer kristjani, starši, da smo poročeni, pa ni kaj dosti iz tega. Vse lahko delamo tudi brez srca, iz dolžnosti, navade… O tem pravi p. Cantalamesa: »Kristusa pa rodi, ne da bi ga poprej tudi spočel, kdor stori sicer veliko dobrih del, pa ne izvirajo iz srca, iz ljubezni do Boga ali iz pravega namena, ampak bolj iz navade, hinavščine, iskanja lastne slave in lastnega interesa, ali preprosto iz zadovoljstva, ki ga delo prinaša. Skratka, kdor ima dela, nima pa vere.«

Zgledujmo se torej po Mariji in dajmo odgovor – Bogu ljudem in sebi. Sicer se bo to žalostno stanje nerodovitnosti nadaljevalo vse dotlej, dokler ne bomo izumrli. Bog bo sicer poskrbel, da pride kdo drug na naše mesto, a moralo bi nas skrbeti, kaj bo z našimi prihodnjimi rodovi.

nedelja, 14. december 2014

Odsev luči

Za ključno besedo današnje nedelje bi lahko dali luč. Lepo je, da je še včeraj godovala sv. Lucija, ki tudi nosi to besedo v svojem imenu, podobno kot velja za sv. Janeza Krstnika v evangeliju, pa je tudi zanjo veljalo, velja pa tudi za vsakega kristjana: “Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči” (Jn 1,8). Nihče od nas sam po sebi ni luč, temveč tisti, ki to luč lahko odseva, ko zanjo pričuje. Prava luč je namreč nekdo drug, kakor nam pravi apostol Janez – Božji Sin Jezus Kristus. Prava luč namreč po besedah preroka Danijela “biva pri Bogu” (Dan 2,22). 

Najprej se je treba jasno zavedati te svoje majhnosti pred Bogom, tudi zato, ker nam to prinaša nove
možnosti, ki so se odprle prav s tem, ko je Božji Sin postal človek – po njem, z njim in v njem smo namreč lahko tudi mi deležni te Božje luči, te neverjetne notranje moči. Bolj kot smo namreč v Kristusu, bolj odsevamo to svetlobo, bolj svetimo, ker smo bolj sveti. Knjiga Modrosti namreč za Gospoda Jezusa pravi, kako je “odsev večne Luči, čisto ogledalo Božjega delovanja, podoba njegove dobrote” (Mdr 7,26). Po Kristusu smo prejeli posvečujočo milost, Božje življenje, možnost torej, da odsevamo Božjo podobo, po kateri je bil vsak od nas ustvarjen. Prejeli smo to pri svetem krstu, vendar pa smo ljudje grešna in nepopolna bitja, ki svoje notranje ogledalo, ki je narejeno ravno za to, da odseva Božjo luč v svetu, hote in nehote umažemo, ko se oddaljujemo od Božje poti, ko se torej ne trudimo za čim bolj posvečeno življenje.

Najprej pozabimo na svete reči, potem pa se vse razširi tudi na naše medčloveške odnose, pa tudi na odnos, ki ga imamo do sebe in do stvarstva. S svojim življenjem, ki se zanima predvsem za materialno, telesno, za čutno in čustveno, zares oslepimo, kakor nam lepo pove starinski adventni vstopni spev “Rorate Caeli” v drugi kitici: “Grešili smo, postali smo nečiste stvari in oslepeli, padamo kakor listje z dreves, naše krivice so nas odnesle stran kot veter…” Če smo preveč prepričani in zaverovani sami vase, v svoje sposobnosti, se to pozna na naši notranji gotovosti in trdnosti. Zavedati se moramo, kako je naš obstoj, pa tudi vse dobro, kar smo in imamo, odvisno od Boga. V tej zavesti moramo biti ponižni in zelo hvaležni, zavedajoč se z apostolom Jakobom, kako “vsak dober dar in vsako popolno darilo prihaja od zgoraj, od Očeta luči” (Jak 1,17). 

Če torej nočemo metati sence na svet okrog nas, se moramo neprestano truditi, da “hodimo v Gospodovi luči” (Iz 2,5). To bomo počeli s pobožnim in spokornim življenjem, kjer se bo vsak od nas trudil, da bo v svojem vsakdanjem poklicu, pa katerikoli že ta je, pričevalec luči. Karkoli namreč že smo, smo najprej kristjani, vsi pa smo pri krstu prejeli trojno službo duhovnikov, prerokov in kraljev. Duhovniki smo, kadar posvečujemo sebe in tiste, ki so nam zaupani. Udeležujemo se svetega bogoslužja in prejemamo redno svete zakramente, kjer je pred sveto evharistijo (obhajilom) najprej spoznanje in izpoved svojih grehov pri zakramentu pokore. K posvečevanju sebe spadata tudi redna molitev, zasebna, družinska in skupna, pa tudi branje in premišljevanje Svetega pisma. Preprok je za Sveto pismo tisti, ki se upodablja po resnici, zato se moramo tudi poglabljati v vsebino krščanskega nauka in se ne bati resnice, ki ljudi osvobaja. Kraljevanje pa je predvsem boj proti zlu in strastem, torej gre za samoobvladanje, kakor tudi pazljivost, da v greh in pohujšanje ne vodimo drugih. V pismu Galačanom je apostol Pavel lepo povedal, da so to duhovni darovi (Gal 5,22-23). Odločimo se za to pot luči, na njej pa pogumno in zvesto vztrajajmo.

nedelja, 7. december 2014

Zgradimo dobro cesto

Druga advetna nedelja nas vabi, da pripravimo pot Gospodu. K temu nas vabita dva preroka – Izaija in Janez Krstnik, ki je tudi zadnji starozavezni prerok. Izaija kliče: “V puščavi pripravite pot Gospodu, zravnajte v pustinji cesto našemu Bogu! Vsaka dolina naj se vzdigne in vsak hrib in grič naj se poniža, kar je vijugasto, naj bo ravno, in grebeni naj bodo ravnina” (Iz 40,3-4). Besede, namenjene zasužnjenemu izraelskemu ljudstvu, veljajo danes nam, ki smo prav tako zasužnjeni, čeprav si tega kar nočemo in nočemo priznati. Danes pravzaprav ni treba daleč, da bi dospeli v puščavo, ker smo v bistvu že vsi v puščavi, glede na to, kako se je vsak individualiziral, se oddelil od skupnosti. Za slednjo smo tako ali tako že večkrat ugotovili, kako je pravzaprav ni več. Pa vendar nam Božja beseda pravi, da je prav sredi te puščave mogoče srečati Gospoda, da ni nemogoče opravilo pripraviti mu pot.

Težava je, da se tega Odrešenika mi danes bojimo, pa bi morali hrepeneti po njem vsaj tako, kot je po njem hrepenelo starozavezno izraelsko ljudstvo. Zakaj se ga bojimo? Ker se bojimo resnice. Tudi zato, ker slednja praktično nikdar ne pride na lahek in neboleč način, kar Izaijeve besede, ki smo jih omenili tudi ponazarjajo, saj si lahko kar predstavljamo nekega buldožerja, ki pripravlja teren za gladko cesto, a je ta cesta v nas. Pa vendar je resnica edina, ki nas osvobodi, da zares zaživimo ter nismo sužnji greha in strasti, tako pa smo odprti za Boga in bližnjega, začenja se graditi nova skupnost. Zakaj bi se pravzaprav bali nekoga, ki “pase svojo čredo, jo zbira s svojim laktom, jagnjeta nosi v svojem naročju, počasi vodi doječe ovce” (Iz 40,11). Gospod Jezus je ta dobri pastir, ki nam vendar hoče samo dobro, vendar smo mi prepričani, da je dobro samo tisto, kar mi mislimo, da je dobro. Vendar je Božja volja pogosto precej drugačna od naše, kakor nas tudi opozarja Izaija (Iz 55,8-9). Kar nam svet predlaga je mikavno in lahko dosegljivo, a nas tudi dela nesrečne. Treba se je odločiti za Gospoda, ki edini daje tisto hrano in pijačo, ki resnično potešita, čeprav takšna pot ni lahka, zahteva številne odpovedi, kakor tudi vztrajnost, ponižnost in zvestobo. Lahko primerjamo z zdravilno dieto, za katero se nočemo in nočemo odločiti, čeprav vemo, da bomo z njo bolj zdravi. Kako težko se je recimo odpovedati sladkarijam in podobnemu, pa čeprav vemo, da bi se morali.

Povabljeni smo, da sprejmemo dar odrešenja, da se odpremo Gospodu. Danes toliko govorimo o ljubezni, a če je kaj imamo, potem moramo pozitivno odgovoriti na to povabilo – kot Janez Krstnik se moramo mi manjšati, Gospod pa mora rasti. Če zares ljubimo Gospoda, pa tudi bližnjega in sebe, potem bomo v sebi tudi čutili, da je treba nekaj ukreniti. Boriti se proti zlu in delati dobro je nekaj izredno težkega, a je ta boj nujen, saj smo, če ne poprimemo za “orožje luči” (kot pravi sv. Pavel), pokorni zlu. Nimamo torej izbire, proti zlu se je treba boriti. Vsi torej povabljeni, da postajamo čedalje bolj preroki, za Sveto pismo pa so to tisti, ki se ravnajo po resnici, za nas pa resnica ni le pojem, temveč celo oseba, sam Jezus Kristus. To resnico srečujemo v molitvi, v Boji besedi, v dobrih delih… Še zlasti pa v zakramentih, kjer je Gospod Jezus resnično navzoč. Okrepimo svoje zakramentalno življenje. Začnimo si pošteno vsak večer izpraševati vest in poglejmo, kako smo preživeli dan, v dobrem in slabem. Ko se slabega dovolj nabere – in ni treba veliko časa, če še svetniki sedekrat na dan grešijo –, pa pristopimo k sveti spovedi. Zato, da bo sveta evharistija zdravilo za naše duše. Bo pa to veljalo le, če bo tesno povezana z zakramentom pokore, s sveto spovedjo. Kako bomo bolje spoznali svoje grehe? Za to potrebujemo spokornost – odpoved, post, več molitve in dobrih del. Videli bomo, kje bi lahko še kaj več postorili za svoje duhovno življenje, za to, da bi ne bilo na tisti poti do našega srca ovir za Gospoda. 

petek, 5. december 2014

Množično obhajilo in nič spovedi

Težave s svetim obhajilom (2)

Obhajilo dandanes, kot pravijo, “gradi občestvo”, “povezuje župnijo”, tudi zato, ker je maša postala “občestveno praznovanje”, kjer je kot občestvo mišljena predvsem pri maši zbrana skupina ljudi in nič več. Toliko bolj lahko to trdimo, glede na to, da se praktično o vsaki aktivni skupini v župniji govori, da je “živo občestvo”. Toda v resnici je pri sveti maši, zlasti pa pri prejemu svetega obhajila, vprašanje, koliko je kdo kot posameznik v občestvu s Cerkvijo v najširšem pomenu – koliko je torej v edinosti z Bogom, nebeško in očiščujočo se Cerkvijo ter s Cerkvijo na zemlji (ki je položila orožje in se raje odločila za potovalno agencijo), kjer je zlasti pomembna spravljenost z okolico in svojimi najbližnjimi. Za kogar to ne velja, ne bi smel pristopiti k obhajilu. Jezuit p. Janez Poljanšek nam je na duhovnih vajah lepo dejal, kako vernik s svojim “Amen” na duhovnikove besede “Kristusovo telo”, potrdi tudi to, da je v edinosti s Cerkvijo, da je njegova vest na mestu.
 
V praksi pa so zadeve precej drugačne, saj tisti, ki niso zares v edinosti s Cerkvijo in “v občestvu” z
njo, veselo pristopajo k obhajilu, četudi živijo, kot se danes reče, “v partnerski zvezi” (takšni in drugačni), če so le civilno poročeni... Takšnih ljudi se seveda ne sme izključevati, treba je biti strpni do njih, zato pa jih “občestvo” tudi veselo, bratsko in popolnoma sprejme medse in jim celo zaupa določene naloge v župniji, za katere se je nekdaj zahtevala tudi moralna neoporečnost – lahko so organisti, zborovodje, pevci in še kaj. Toda, resnici na ljubo, ob nedeljah takšnih ljudi po naših cerkvah ni veliko, prej zelo malo. Zato se tudi nekateri sprašujemo (ne bojte se, nisem sam, ki to počnem!), ali je potrebno tako veliko ukvarjanje s civilno ločenimi in ponovno poročenimi, ko pa so težave drugje? 

Kot smo rekli, je težava v temeljih. Pa tudi, če gledamo statistično, v oči najbolj bode množično pristopanje k obhajilu, po drugi strani pa zelo majhno, če ne skoraj nično, pristopanje k zakramentu sprave, k sveti spovedi. Zato bomo tu nekoliko provokativni in se bomo strinjali s “koruznikom”, ki protestira, rekoč: “Kako je sedaj to, obhajilo delite temu in onemu, čeprav je uradno zares cerkveno poročen, pa vemo vsi, kako živi, meni pa ga ne daste”? Težava ločenih in ponovno poročenih je zato lažna težava. Prava težava je v neposredovanju vsebin in soka zakramentov, tudi seveda zakramenta svetega zakona, še pred njim pa seveda evharistije in pokore. 

Gremo še naprej in bomo rekli, kako je izginil sam koncept greha, ki je seveda eden od temeljnih v krščanski veri in brez katerega se vse skupaj vsebinsko izprazne. Že smo kot Ninivljani pri preroku Jonu, ki niso znali ločevati “med svojo desnico in svojo levico” (Jona 4,11). Ne moremo kar reči, da so pač ljudje slabotni in ignorantski, zato pa jim bomo vseeno podelili zakramente, predvsem sveto evharistijo. Kakšen kriterij je to? Zdi se na las podobno permisivni vzgoji, katere katastrofalne sadove sedaj žanjemo. Izkušnja in zgodovina nas učita, kako kriterij “odprtosti” ne prinaša rezultatov. Evangelizacija, o kateri se toliko govori, je predvsem v učenju osnov verskega nauka in v uvajanju drugačnega pogleda na svet in življenje, večnostnega pogleda. Kako je lahko neki podeželski župnik spreobrnil eno od najpomembnejših varietejskih francoskih pevk 19. stoletja Eve Lavalliere samo tako, da jo je vprašal, ali kdaj pomisli na pekel? Seveda je pevka vedela, o čem župnik govori – pisalo je v katekizmu, ki se ga je učila kot deklica. O poslednjih rečeh, smrti, sodbi, nebesih in peklu, se danes ne govori in pridiga več. Koliko se skrbi tudi za to, da bi se ljudje naučili vsebin vere, dobrih navad in izročila, kakor tudi molitve?

Obe nadaljevanji objavljeni v tedniku 'Novi glas'.

torek, 2. december 2014

Obhajilo kot znamenje pripadnosti

Težave s svetim obhajilom (1)

Tisto, kar piše v nadnaslovu, za nekatere, ki imajo vest, velja osebno, mi pa se bomo v dveh zapisih dotaknili spremembe pojmovanja in prakse glede svetega obhajila. Pred kratkim je bilo moč pri vatikanistu tednika 'L'Espresso' Sandru Magistru prebrati zanimivo razmišljanje o obhajilu pri maši, torej o delu maše, ko zbrani verniki v vrsti pridejo naprej k duhovniku, da bi prejeli posvečeno hostijo. Po katoliškem (in pravoslavnem, z vsemi dolžnimi razlikami) verovanju seveda ne gre za navaden okrogel košček nekvašenega kruha, temveč verujemo, da je v njem resnično navzoč Gospod Jezus Kristus, Božji Sin in naš Odrešenik. Če se pred “obhajilnim obredom” zlasti obhaja Kristusova velikonočna skrivnost, zlasti seveda njegovo zveličavno trpljenje in smrt, pa gre pri omenjenem obredu že za predokus nebeške gostije, ki nam jo pripravlja Gospod Jezus. Mislim, da bo sedaj dovolj o tem, glede na to, da je tovrstne evharistične vere, zavesti in pobožnosti čedalje manj. 

Treba se je strinjati z g. Magistrom, da gre danes pri obhajilu vernikov prej za neki sociološki pojav ali fenomen. “Iti k obhajilu”, kar pomeni prejeti posvečeno hostijo, je predvsem znamenje pripadnosti, pripadnosti prej neki skupini kot pa skupnosti, če se strinjamo v tem, da je tudi skupnost na vseh ravneh zvodenela, da ne bomo rekli, kako je izginila. Iti k obhajilu je praktično enako kot izmenjati si “pozdrav miru”, če bi pa kdo bil od tega izključen, da bi mu bil pristop prepovedan, bi se seveda kršile njegove pravice. No, pogojnik bi pravzaprav lahko kar vzeli proč in rekli kar, kako danes zares razumejo prejem svetega obhajila kot legitimno pravico. Morda pa je kaj narobe z našim današnjim krščanstvom, za katerega po večini velja velik poudarek na čustvih, enako velika pa je tudi ignoranca (beseda “nevednost” je premalo) na področju verskega nauka. Takšno krščanstvo seveda ne more dopustiti kakršnegakoli izključevanja, saj je bolj pomemben “mi se imamo radi” in so bolj pomembne naše pravice od česarkoli drugega, kar naj bi sicer za kristjana bilo pomembnejše od teh zunanjih reči. Bolj pomembne so tiste notranje, duhovne razsežnosti, če je res, da prejmemo pri sveti maši Najsvetejše. 

Pomeni, da bi morali biti tudi sami na ta veličastni dogodek ustrezno naravnani in pripravljeni, pa je seveda resničnost precej daleč od tega. Tako pa se danes sprejema vse, če je bilo včasih zelo striktno in rigorozno, velikokrat še preveč. Če je včasih veljala prav bolna pozornost na vsak, še najbolj minimalen vidik moralnega življenja, pa velja danes marsikdaj prav nasprotno in nas moralna plat življenja vernikov ne zanima kaj preveč, po drugi strani pa nas zelo, morda še preveč, zanima zasebna moralna plat duhovnikov – a to bo zadeva, ki se ji bomo bolj posvetili v kaki od prihodnjih številk.

/se nadaljuje

nedelja, 30. november 2014

Zbudimo se

Spet začenjamo milostni čas adventa, ki pomeni "prihod". Ker pride vselej Gospod Jezus, je vedno eden in isti prihod, ko pa govorimo v časovnem smislu, gre za trojen prihod, kot nam lepo pojasni sv. Bernard: “Ob prvem prihodu, Božji Sin prihaja v mesu in šibkosti; ob drugem prihodu prihaja v Duhu in moči; ob tretjem prihodu prihaja v slavi in mogočnosti.” Rekli smo, da je sedaj milostni čas, in sicer za pripravo naših src na prihod Boga, na srečanje z njim. V nas se morata zbuditi tista goreča želja in pričakovanje, ki sta bila značilna za izvoljeno ljudstvo, ki je pričakovalo prvi prihod Božjega Maziljenca, kar nam slikovito opiše prerok Izaija v 1. berilu: "O da bi predrl nebo in stopil dol" (Iz 63,19). Vsak človek, pa četudi se tega ne zaveda, ima v sebi to željo in pričakovanje, za verne pa je povabilo, da bi še bolj ozavestili v sebi to pričakovanje in hrepenenje, sploh v tem današnjem času, ko nas številne reči, ki so kakor prepovedani sad "mikavne za oči in vredne poželenja” (1 Mz 3,6), v resnici vlečejo stran od Boga, kakor tudi od nas samih in pravih ter pravilnih odnosov. Če se vrnemo k tistemu o trojnem prihodu, potem bomo rekli, kako se je prvi prihod že zgodil, mi pa se sedaj zlasti pripravljamo na tisti drugi prihod, na prihod v Duhu, to je tisti prihod, za katerega mora vsak od nas odpreti svoje srce Gospodu, ki trka na njegova vrata, tudi zato, ker je za ustrezno pripravo na tretji in dokončni Gospodov prihod ta drugi, ki je duhovni, nujen, kot tudi pove sv. Bernard: “Drugi prihod je pa sredstvo, preko katerega od prvega preidemo na tretji prihod.”

Najbrž smo že opazili, kako se v prvem delu adventa jezik nič kaj ne spremeni od tistega, ki smo ga
poslušali ob koncu cerkvenega leta - tudi ob začetku cerkvenega leta je poudarek in opozorilo na poslednjih človekovih rečeh. Tretji Gospodov prihod se namreč pravzaprav za vsakega od nas zgodi ob smrti, ko tudi odgovarjamo za tisto, kar smo grešili v mislih, besedah, dejanjih in opustitvah. Zato tak poudarek na tej duhovni pripravi in budnosti, ne pa toliko na neki nostalgiji po preteklosti, na čustvih in fantazijah - treba je končno zares odriniti na globoko. Ni se potrebno več kot toliko ozirati na prvi Gospodov prihod, ker je to, da je Bog postal človek že vključeno v našo vero, če je le-ta prava. Nevarno je namreč, da bi se oddaljili od sedanjega trenutka, od Gospoda, ki prihaja tukaj in sedaj, ki je pravzaprav vedno navzoč, še posebej v svetih zakramentih. Peter iz Bloisa, kanonik iz Chartresa (ki ga ne smemo zamešati z bolj znanim pesnikom in diplomatom, katerega poezije so tudi v “Carmina Burana”), je v adventni pridigi lepo dejal, kako se je prvi prihod "že zgodil, saj so Kristusa videli na zemlji in je govoril z ljudmi". Enostavno moramo verjeti številnim pričam, ki nam o Kristusovem učlovečenju in delovanju med ljudmi ter o njegovem trpljenju, smrti in vstajenju govorijo - gre za Božjo besedo in Izročilo Cerkve. Kot pa omenjeni kanonik nadaljuje, smo mi sedaj "v drugem prihodu – pod pogojem, da bomo takšni, da bi On lahko prišel k nam". Naše življenje je torej en sam adventni čas, ki pa ga je treba zares preživeti bogato tudi v duhovnem smislu: "Rekel je namreč [Gospod], da bo, če ga bomo ljubili, prišel k nam in postavil svoje bivališče med nami (Jn 14,23). Ta drugi prihod je torej za nas zadeva, ki je povezana z negotovostjo – kdo je namreč, razen Božjega Duha, ki pozna tiste, ki so od Boga? Tisti, ki jih želja po nebeških dobrinah vodi izven samih sebe dobro vedo, kdaj pride Gospod, kljub temu pa ne vedo, od kod prihaja in kam gre (Jn 3,8)." 

Negotovost torej, ker ne vemo, kdaj pride Gospodar življenja, da bi nas poklical, kdaj se bo torej za vsakega od nas zgodil tisti tretji prihod, za katerega "je več kot gotovo, da bo do njega prišlo, prav nič pa ne vemo, kdaj bo do njega prišlo". Ob tem mi prihajajo na misel besede Guareschijevega junaka don Camilla, ki se je v besedah energično zoperstavil svojemu do tedaj zvestemu faranu, ki je zaradi čisto materialne obljube "rdečega" župana Pepponeja (da mu bodo pred hišo postavili bencinsko črpalko) pristal, da se bo njegova hčerka poročila z županovim sinom le na občinskem uradu, ne pa tudi v cerkvi. Tako je šel približno ta dialog: "Gospod župnik, toda tudi vam je najbrž jasno, da človek mora tudi od nečesa živeti." Na kar je župnik odvrnil: "Moral boš tudi umreti, tam gori pa Peppone ne bo imel nobene besede." Misel na poslednje reči bi nas kristjane resnično morala prebuditi iz spanja, da nas razno razne stvari tega sveta ne odvrnile od tistega le enega, bistvenega, kar je zares potrebno. Navadno veliko mislimo o tem zemeljskem življenju, ki pa je ena sama negotovost - edina gotovost je ta, da se bo končalo. Kakor pravi namreč Peter iz Bloisa: "Nič ni namreč bolj gotovega od smrti, nič pa bolj negotovega od tega, kdaj bo do nje prišlo.” Za kaj delamo in živimo, če si pošteno priznamo, v našem življenju. Naj nam o tem spregovori kar sv. Janez Marija Vianej: "Tri četrtine kristjanov dela samo za potešitev telesa, ki bo kmalu propadlo v zemlji, ne misli pa na svojo dušo, ki bo nujno večno srečna ali nesrečna.” 

Kam je torej šel ta večnostni pogled, ki nam pomaga hkrati gledati realno in trezno na sedanjost, hkrati pa nas odpira v večnost? Nas nič ne skrbi, da smo ga bolj ali manj že izgubili? Želimo si vse lepo urediti in postlati v materialnem smislu, pa je vse to tako krhko in negotovo. Ali nam težave pri iskanju zaposlitve, čedalje večja brezposelnost in podobne reči ne dovolj zgovorno pričajo o človekovi negotovosti ter krhkosti? Vse gradimo samo na sebi, pa bi morali misliti tudi na prihodnje rodove. Misel na poslednje človekove reči nam pomaga tudi k temu, saj nam skrb in prizadevanje za rešitev lastne duše pomaga k temu, da se ozremo tudi na bližnjega, kamor spadajo najprej naše družine, od katerih je postalo marsikaj bolj pomembno. Kakšno prihodnost gradimo zase in za druge? Kakšne prihodnosti si zase in za druge pravzaprav želimo? V začetku adventa je kot nalašč opozorilo apostola Pavla: "Poznate čas, v katerem smo. Ura je že, da se zbudite iz spanja, zdaj je naša rešitev bliže kakor takrat, ko smo vero sprejeli. Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Odvrzimo torej dela teme in nadenimo si orožje luči. Živimo pošteno, kakor se podnevi spodobi: ne v požrešnosti in v popivanju, ne v posteljah in v razuzdanosti, ne v prepirljivosti in v nevoščljivosti. Pač pa si oblecite Gospoda Jezusa Kristusa in ne skrbite za meso, da bi stregli njegovim poželenjem.” (Rim 13,11-14).

Potrudili se bomo torej, da bomo stopili z norega vrtiljaka življenjskega tempa. To seveda ni lahko, a se velja za to potruditi, se boriti. Za tisto, kar ljubimo, se je po besedah Chestertona potrebno boriti. Treba se je boriti za tisto, kar je zares vredno, kar ostane, za tisto, česar ne uničujeta molj in rja (Mt 6,20). Blagoslovljen in buden adventni čas!

nedelja, 23. november 2014

Za telesni in duhovni blagor

Odlomki današnjega prazničnega konca cerkvenega leta nam v podobi, ki je vzeta iz resničnosti, predstavijo Gospoda Jezusa kot dobrega pastirja. Katere so lastnosti pastirja, ki je resnično dober? Mislim, da so prikazane prav vse, saj imamo tu dobroto, usmiljenje, potrpežljivost, modrost, sposobnost razločevanja, pa tudi pravičnost. Ta zadnja lastnost hodi z roko v roki z dobroto, usmiljenjem in ljubeznijo ter je pravzaprav pokazatelj resničnosti prvih treh naštetih lastnosti. Ljubezen je namreč resnična, globoka, trdna, verodostojna in prava takrat, ko je tudi pravična. Če tega elementa ni v odnosu, potem, kakor je lepo povedal angleški krščanski publicist in mislec Chesterton, to postane »podivjana krepost« - za ljubezen je recimo dejal, da postane le še pohota.

Ker pa je ta naš Dobri Pastir pravičen, verujemo, da nas ob koncu našega zemeljskega življenja pri njem čaka sodba, ki je ena od tistih poslednjih človekovih reči, o katerih se premalo govori. Že v berilu je zato rečeno: »Sodil bom med ovco in ovco« (Ezk 34,17), zlasti pa nam o tem spregovori evangeljski odlomek: »In zbrali se bodo pred njim vsi narodi in ločil jih bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od ovnov; in bo ovce postavil na svojo desnico, ovne pa na levico« (Mt 25,32-33). Vsako naše dejanje ima posledice, pa ne le dejanje, ker velja enako tudi za naše besede in tudi, to tako radi pozabljamo, za naše opustitve. Torej, ne le tisto, kar si slabega storil, temveč tudi tisto, kar si slabega rekel, kako si proti bližnjemu besedo vihtel kakor meč, pa tudi, kar bi lahko brez težav storil koristnega, pa nisi storil – vse to bo snov sodbe vsakega od nas. Sv. Janez od Križa je dejal, da bo ob koncu našega življenja vsak ode nas sojen po ljubezni, prav isto pa trdi tudi današnji evangelij. 

Na tej naši zemlji tako živimo takšni in drugačni ljudje, dobri in slabi, vendar je našo ljubezen, in sicer v vseh pogledih, mogoče prav oceniti šele ob koncu našega življenja, prav tako pa mora presoditi nekdo, ki gleda drugače in vidi v srce (1 Sam 16,7). Ljudje lahko kolikor toliko ocenimo le tista dejanja in besede, ki jih jasno vidimo in slišimo, pa še za to velikokrat potrebujemo še dodatne opore, da bi lahko čim bolj objektivno presodili. Mi pa ne vidimo v globino stvari in ljudi, tako da ne vemo niti za ozadje nekih dejanj in besed – marsikaj lahko izvemo, če se med seboj pogovarjamo, a še zdaleč ne vsega, ker bomo večino nesli s seboj v grob, sploh pa tisto bistveno, kar vsak od nas je.  Tako se bo po Kristusu, pravičnem sodniku, zgodila jasna ločitev med dobrimi in hudobnimi, ki jih predstavljajo ovce in kozli – te živali so se v Palestini poleti pasle skupaj, ob koncu sezone pa jih je pastir ločil tako, kot piše v evangeliju. Dobri bodo tako deležni večne blaženosti, medtem ko bodo hudobni šli v pogubo – na to sodbo ne bo in ni pritožbe. Dobrim bo Gospod dejal: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, prejmite kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta« (Mt 25,34); hudobnim pa bo dejal: »Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom« (Mt 25,41). Pri tako jasnih besedah ne more nihče trditi, da pekel ne obstaja, ali da je prazen – Gospod Jezus je zelo jasen!

Sodba torej bo, sojeni pa bomo, kot smo dejali, po ljubezni. Jezus našteje telesna dela usmiljenja – teh je še veliko, tisto, kar pa nam želi Gospod dati razumeti pa je to, da išče ljubezen tistih, ki jih je on prvi ljubil, ker jih je ustvaril in odrešil za drago ceno. Vsak od nas mora torej prepoznati Gospoda v svojem bližnjem, zlasti v tistih, ki so pomoči potrebni. Ni zastonj teden, ki je pred nami, teden Karitas, kjer smo vsi poklicani k večji zavesti dejavne ljubezni in dobrote do bližnjega, začenši že po naših družinah. Kdor ljubi Boga, ne more ne videti stiske bližnjega. Bolj ko nekdo ljubi Boga, bolj bo sposoben ljubiti svoje brate, pa čeprav ga slednji lahko sovražijo.

Poleg telesnih del, pa imamo tudi duhovna dela usmiljenja, ki so še veliko bolj pomembna, tudi zato, ker se za kristjana telesna dela usmiljenja pravzaprav začnejo pri duhovnih, iz njih izhajajo. Na duhovna dela pozabljamo, kakor pravzaprav sploh pozabljamo na duhovno razsežnost našega življenja, zato jih še enkrat naštejmo: grešnike svariti, nevedne učiti, dvomljivcem prav svetovati, žalostne tolažiti, krivico voljno trpeti, žaljivcem iz srca odpustiti, za žive in mrtve Boga prositi. Vprašanja sodbe bodo torej tudi: Kdaj si molil za grešnike, svoje nasprotnike, neverne? Kdaj si prav svetoval dvomljivcu? Kdaj si grešnika posvaril? Si nevedne, zlasti versko, kaj znal poučiti? Kdaj si potolažil kakega žalostnega, mu vlil upanja? Kako si znal prenašati krivice? Kako si znal odpuščati? Si kaj molil za druge, tudi za mrtve, daroval maše, dobra dela, žrtve in odpovedi, se postil zanje? 

Postavi se nam seveda vprašanje, kako to, da ta dela niso omenjena v evangeliju, če so važnejša od telesnih? Zato, da vidimo in spoznamo, kako naša duhovnost nikdar ne sme biti zagledana in zaprta sama vase, temveč moramo vedno in vselej, tudi ko vršimo duhovna dela usmiljenja, imeti odprto srce in oči za bližnjega. Ne more in ne sme nam tudi v tem primeru biti vseeno tudi za materialne potrebe bližnjih. Če drugače povemo, moramo voditi duše k Bogu preko dejavne ljubezni. Tako je počela denimo bl. Mati Tereza, ki nam je precej dobro znana. Gotovo so jo zanimale stiske tistih revežev iz Kalkute, še bolj pa jo je skrbela večna usoda vseh prebivalcev tega velemesta. Želela je, tako kot to želijo storiti vsi misijonarji, ljudem prinesti Gospoda Jezusa. Poleg vsega, jih je zato učila tudi moliti, zato jih je učila prav molitev rožnega venca. Materialna in duhovna ljubezen torej hodita z roko v roki.

Mi na zemlji kot kristjani ne zbiramo nekih točk zvestobe ali »puntov«, kot je nekdo rekel. Bog nas ne bo nagradil zaradi količine del, ki jih bomo naredili, temveč glede na ljubezen, na srce, ki ga bomo vanja vložili. Na prvi pogled super dobro delo je v resnici lahko narejeno v velikem napuhu, hinavščini, vzvišenosti in še kaj. Vprašanje, če potem v resnici, v globini zares lahko rečemo, da je to bilo dobro delo. Krščanska ljubezen je ljubezen do Kristusa v vseh pogledih. Kristusa moramo ljubiti in ga spoštovati v duhovnem smislu, v bogoslužju, kakor tudi v bližnjem.

Na praznik Kristusa kralja zato beremo ta evangelij, da bi razumeli, kako mora v nas vladati vse tisto, kar je značilno za dobrega pastirja, da pride k nam in v nas Božje kraljestvo, ki je kraljestvo: resnice in življenja, svetosti in milosti, pravičnosti, miru in ljubezni (po današnjem hvalospevu). Bolj kot se bomo prepuščali vsemu drugemu, da nas bo obvladovalo in nam celo vladalo, bolj se bomo oddaljevali od večnega rešenja. Kristus bo tako v nas kraljeval tedaj, ko bomo znali biti dovolj ponižni, krotki in odprti, da bomo znali opaziti, kdaj nismo zares služili Božjemu kraljestvu v mislih, besedah, dejanjih in opustitvah. Ko bomo to spoznali, pa se bomo za ponovno prevlado Kristusa v nas zavzeli tako, da bomo opravili dobro sveto spoved. Antični pisatelj je zapisal: »Če želimo, da Bog kraljuje v nas, naj na noben način v našem umrljivem telesu ne vlada greh.«

nedelja, 16. november 2014

Darovi morajo krožiti

Ob koncu cerkvenega leta pridejo na vrsto evangeljski odlomki, ki nas vabijo k temu, da se nekoliko bolj ozremo na to, kako smo živeli do sedaj in kako živimo, tako v odnosu do sveta in bližnjih, kakor tudi v odnosu do Boga. Kristjan naj bi imel v življenju držo budnosti. To je neka zdrava in trezna drža, ki po eni strani ne pomeni nekega brezplodnega in živčnega čakanja, po drugi strani pa tudi ne pomeni enako brezplodnega in živčnega aktivizma. Lahko to držo poimenujemo tudi sveta delavnost, ki ima za podlago poštenost, in ima svoj delovni ritem, kjer se najde čas za vse, tudi za počitek in razvedrilo. Žal se je za ta tako drugačen čas od človeškega treba krčevito boriti, saj nam svet ves čas vsiljuje svoj nervozni in pogubni ritem, ki ne pelje nikamor. Vseeno pa ta boj ni brezpredmeten, saj nam vsaka majhna zmaga omogoči, da si v nebeško zakladnico pridobimo kak majhen zaklad. Vselej to storimo, kadar delamo v Božjo slavo in v blagor duš, vsak na svojem življenjskem področju, v svojem poklicu.

Gospod Jezus je tisti zelo bogati Gospodar, ki je na zemlji opravil svoje delo in ustanovil na apostolih
svojo Cerkev, ki že dve tisočletji predstavlja prostor človekove preizkušnje, nato pa se je umaknil, kot bi zares odpotoval v daljno deželo. Vendar pa je treba hkrati poudariti, da nas v tej preizkušnji, kar naše življenje hočeš-nočeš je, ni pustil samih, temveč vsakemu daje moč, milost in darove, da lahko, vsak po svojih različnih zmožnostih in sposobnostih, dela in živi dobro svoje življenje. Govorimo o življenju, ki ne gleda le na ta svet in le na vidno in čutno ter čustveno stvarnost, temveč gre še naprej ter je odprto tudi v večnost.  

Govorimo namreč o dveh vrstah darov – Gospod vsakemu podari tako naravne, kot tudi nadnaravne, milostne darove. Naravnim darovom prav na podlagi te današnje prilike pravimo tudi naravni talenti – vsak od nas ima kakšnega. Na naravne darove ne smemo gledati ozko, zlasti pa ne individualistično in egoistično – ti darovi bodo služili nam samim, če jih bomo znali dati najprej na razpolago svojemu bližnjemu in Bogu, ki je Bližnji z veliko začetnico. 

Vseeno pa prilika daje talentom še drugačen pomen, saj je rečeno, kako je dal »vsakemu po njegovi zmožnosti«. Naravni talenti so torej najprej odgovornosti in dolžnosti, ki so nam poverjene, in na katerih pravzaprav temelji naše življenje. To so naši poklici, ki gredo od tistih življenjskih – oče, mati, otrok, duhovnik, redovnica, misijonar… - pa do ostalih reči, kjer je nekdo vodja, nekdo delavec, niso pa zanemarljive niti naše naloge v družbi in župniji. V službi tega so naravni talenti, zelo pomembni pa so tudi duhovni darovi, ki jih imamo na razpolago. V Cerkvi imamo seveda vsi skupne duhovne darove, ki so v prvi vrsti zakramenti, pa še drugi duhovni darovi, nekateri pa imajo še privilegij posebnih darov, ki jim pravimo tudi karizme (to ne pomeni v prevodu nič drugega kot »milostni darovi«). Vsi ti darovi so seveda v službi drugih – če jih držimo zase, se utegne zgoditi, da imajo takšno vrednost, kakršno ima šop dinarskih bankovcev rajnke Jugoslavije, ki jih je kak naš sorodnik skril na varno.

Tu pa pridemo do tistega življenjskega pravila, ki pravi, da mora bogastvo krožiti. Vsakdo mora proizvesti, kar lahko, tako materialno kot tudi duhovno. Vse to gre v skupno dobro, za kar pa je odgovoren vsak od nas. Kar imaš, tega ne moreš skrivati ali parkirati na varno, temveč je pravzaprav tvoja dolžnost, da to bogastvo kroži, da je na razpolago tudi drugim. Rekli smo, da je to mišljeno širše od le materialnega bogastva, zato je pomembno, da z drugimi delimo tudi svoje znanje, svojo kulturo, svoje izkušnje… Pomembno je, da za druge kaj postorimo tudi v duhovnem smislu, ko zanje molimo, se postimo, darujemo svete maše, darujemo svoje žrtve, bolezen, trpljenje, ko se njim v prid čemu odrečemo… 

Kdor je skop ali darove skriva iz strahu, da jih bo izgubil, ali – danes aktualno – zato, ker bližnjega in Boga pojmuje kot tekmeca, je kot da bi teh darov nikdar ne imel, ali bi jih nemarno potrošil. Če darove, ki so ti bili zaupani, hraniš le zase in jih tudi uporabljaš le zase, potem proizvajaš revščino – tudi zase, ker notranje odmiraš. Kar imamo, bomo nekoč tako ali tako izgubili. Ne smemo biti navezani na to, temveč morajo zadeve krožiti. Podarimo tisto, kar imamo, malo po malo Gospodu, tako da naše darove dajemo v korist Boga in bližnjega. Naše imetje in naš dom se bosta na koncu vendarle spremenila le v kak kvadratni meter zemlje, v katero bodo položili naše telo, naša duša pa bo sojena po tem, kako smo kaj trgovali s svojimi talenti.

petek, 14. november 2014

Upanje daje krila

Velikokrat se dogaja, sploh v današnjem času, da pomešamo med seboj pojme in koncepte, ki so si podobni, ne upoštevajoč realno razliko, ki vlada med njimi. Pa ne le, da zadeve mešamo, temveč jih celo zamenjujemo, ker mislimo, da pomenijo povsem isto, čeprav ni tako. 

Pomenljiv primer tega sta optimizem in upanje, ki ju mnogi pojmujejo kot nekaj identičnega in med seboj zamenljivega, čeprav sta si med seboj radikalno različna. Optimizem namreč gleda na pozitivnost stvari, upanje na pozitivnost življenja - če nekdo torej nima upanja, bo zelo težko optimist, predvsem pa bo težko bil optimist dolgo časa. Če namreč optimizem pomaga kolikor toliko živeti sedanjost tako, da nas opozori, kako obstaja tudi lepša, bolj pozitivna plat sedanjosti, ki je morda nismo niti opazili, ki smo jo enostavno prezrli, pa nam upanje pomaga živeti sedanji čas tako, da nas opozori, da obstaja prihodnost. Ni težko ugotoviti, kako gre za nekaj povsem drugega, sploh na kakovostni ravni. Naši stari bi rekli, da gre za "čisto drugo pesem". 

Poleg tega je optimizem neka čisto individualna lastnost, ki je neredko tudi začasna, minljiva. Upanje lahko delimo - bodisi zato, ker upanje in v upanju lahko živimo skupaj z drugimi, kakor tudi zato, ker lahko upanje položimo v drugega (verni lahko celo napišema Drugega, ker upamo v Boga), če pa gre za resnično upanje, le-to ne preneha. Največja moč upanja je v dejstvu, da ga je mogoče ohraniti tudi po življenjskem porazu ali polomu. Pravzaprav velja, da ravno v teh primerih upanje doseže največjo možno vrednost in lahko rečemo, da šele v takšnih primerih upanje zares postane upanje v polnem pomenu, medtem ko se optimizem izkazuje samo med neko preizkušnjo ali izzivom. Če dobro pogledamo, je upanje tudi veliko bolj realno od optimizma, saj stvari vidi takšne, kakršne so, medtem ko jih optimizem lahko tudi olepšuje, ko nam kaže pozitivno plat - nevarno je, da vidimo le pozitivno plat, prezremo pa drugo plat medalje. Zadnja odločilna razlika, ki jo bomo omenili, je ta, da nam optimizem pomaga, da nismo žalostni, medtem ko te upanje pripelje do nasmeha. Optimizem nas torej obdrži na nogah, medtem ko nam upanje daje krila, da poletimo.

nedelja, 9. november 2014

Graditi Božje svetišče

Na današnjo nedeljo so prišla skupaj kar tri praznovanja, saj je zahvalna nedelja ali »hvaležnica«, potem je danes praznik posvetitve lateranske bazilike, »matere in glave vseh cerkva v Prestolnici (Rimu) in po svetu«, prav tako pa marsikje danes praznujejo sv. Martina še duhovno, ko so že bila razna drugačna praznovanja ob zahvali in veselju za novi pridelek vina.

Apostol Pavel nas lepo opozarja, da je vsak od nas kristjanov Božja zgradba, ki ima za temelj
Gospoda Jezusa Kristusa (1 Kor 3,9.15). Obenem smo tudi Božje svetišče, v katerem prebiva Sv. Duh (v. 16). To so lepe podobe, ki povedo, kako govorimo več kot le o tem, kar se vidi. Stvarnost ni le to, kar se vidi, kar je materialnega, fizičnega. Tudi ni le čustvovanje in čutenje. Stvarnost ima tudi duhovno razsežnost in resničnost, nanjo naj kristjan ne bi pozabil. Koliko pa smo danes zares pozorni na to duhovno stvarnost, na skrb za Božje življenje v nas? Bodimo pošteni in si povejmo, da smo najbolj pozorni zlasti na materialno in fizično, kakor tudi na čutno. Za tem pridejo na vrsto čustva in duševnost (psiha), navadno pa ni kaj veliko prostora za duhovno, za Božje. Posledično za to tudi ni časa. Apostol narodov pa nas opozarja: »Če pa kdo Božji tempelj uničuje, bo Bog uničil njega. Božji tempelj je namreč svet, in to ste vi« (1 Kor 3,17).

Treba je torej skrbeti za posvečevanje samih sebe v celoti – telo ni le tisto, kar se vidi, temveč tudi vse ostalo. Za to je treba seveda skrbeti v vsakdanjem življenju z molitvijo, odpovedjo in dobrimi deli. Ko govorimo o molitvi, mislimo na osebno molitev in skupno, zlasti družinsko, molitev, na branje in premišljevanje Svetega pisma, na branje in premišljevanje življenjepisov in spisov svetnikov, na duhovno in versko literaturo. Vse to lahko počnemo doma in v vsakdanjem življenju, vendar ne smemo mešati časov. Čez dan imam veliko časa, da lahko molim zase, le primerno si je treba stvari razporediti, zvečer pa je zlasti čas za skupno, zlasti družinsko molitev, ki ji je še kako pomembno pridružiti še pogovor. Vse našteto radi zanemarjamo, s tem pa uničujemo sebe, torej Božje svetišče. Odpoved, zdržek in post so tako ali tako že pozabljene zadeve, vendar jih Cerkev nikdar ni preklicala in so zelo pomembne za grajenje nas samih in skupnosti, katerim pripadamo. Postavi se tudi vprašanje, kako kaj doma posvečujemo nedelje in praznike, če so namreč to zares družinski dnevi ali ne. Niso to dnevi kot ostali, ki jih vsakdo preživi na svojem koncu hiše ali stanovanja, zazrt v svojo elektronsko napravo ali televizor. Potruditi se moramo, da smo skupaj, v hiši ali zunaj. Vsa druga dela te dni odpadejo – fizična in intelektualna. Govorim tudi otrokom in mladim, ki radi delajo naloge in se učijo na nedelje in zapovedane praznike – pomeni, da niso izkoristili tistih dni prej. Če se ozremo še na dobra dela, potem moramo reči, da so ta lepo zaobsežena v obeh seznamih del usmiljenja, seznamu telesnih in duhovnih. Na slednjega smo pozabili, če ga sploh priznavamo. Tu teh del ne bomo naštevali – naj bo to domača naloga za čez teden, tudi oz. zlasti za odrasle.

Ne moremo zidati svojega Božjega svetišča doma in v okolju, v katerem se gibljemo, živimo ter delujemo, če najprej ne dobimo tistega, kar potrebujemo v svojem župnijskem svetišču. Kaj se tam deli, nam lepo pove današnje prvo berilo, ki pravi, da v domači cerkvi po duhovnikih dobimo žive vode. Ta živa voda je Gospod Jezus Kristus sam, ki se nam radovoljno razdaja. Ko se odpovedujemo temu bogastvu, tako da se ne udeležujemo bogoslužja in ne prejemamo zakramentov, zlasti tu mislim na redno sveto spoved, ali jih prejemamo nevredno, ko brez omenjenega spovednega očiščenja pristopamo k svetemu obhajilu, rušimo svoje Božje svetišče. Namesto Sv. Duha pa dobijo lepo pripravljeno hišo za svoje nečedne dejavnosti neki drugi duhovi.

Pustiti in dopustiti moramo zato Gospodu Jezusu, da pomete z vsem odvečnim v nas. Odprimo mu svoja srca, da bomo gradili Božje svetišče, začenši pri sebi, potem pa se bo to nadaljevalo še naprej, na vse ravni.

nedelja, 2. november 2014

Ljubezen do pokojnih

Dan spomina na verne rajne praznujemo v Cerkvi vse od konca 1. tisočletja, začeli pa so z njim v benediktinski opatiji Cluny, ki je v cerkveni zgodovini izrednega pomena za številne stvari v življenju in bogoslužju Cerkve. Gre pravzaprav za spodbudo, da v duhovnem smislu naredimo vse, kar je v naših močeh za naše rajne, ker jih mnogo to potrebuje. V glavnem gre za naše molitve in svete maše zanje, kakor imamo v tem tednu možnost, da rajnim rešitev njihovega stanja omogočimo še bolj neposredno, če smo v stanju posvečujoče milosti (da ga dosežemo, je potrebna dobra sveta spoved), prejmemo sveto obhajilo in molimo, zlasti na pokopališču, za naše rajne. Vse to je povezano z vero v poslednje človekove reči, ki so: smrt, sodba, nebesa ali pekel. Marsikdo v nebeško srečo pač ne more priti neposredno, pa potrebuje očiščenje. Temu stanju rečemo »vice«, po latinsko »purgatorium«, kar dobesedno pomeni »kraj očiščevanja«. Gre pa za to, da če nismo v času zemeljskega življenja poskrbeli za čistost naše duše, nam morajo po smrti našega telesa drugi pri tem očiščenju pomagati.

Kot slišimo namreč pri mašnem hvalospevu, se smrtjo naše življenje spremeni, ne pa uniči. Gre za večnost, v katero danes številni, žal tudi kristjani (ali vsaj zase pravijo, da so kristjani), ne verujejo več. Kot večnost pa ni mišljena le nebeška sreča, temveč tudi druge posmrtne reči. Brez tega večnostnega pogleda je seveda način našega zemeljskega bivanja precej drugačen, drugačna je tudi verska »praksa«, izgubi se zakramentalno življenje, osrednje mesto, ki naj bi ga zakramenti imeli v našem življenju, zlasti trpita zakrament evharistije in z njo tesno povezani zakrament pokore, sveta spoved. 

Vice si lahko predstavljamo nekako tako, kot povem veroučencem. Povabljeni smo na praznovanje rojstnega dne. Vemo, da do prijateljeve hiše vodita dve poti – ena asfaltna, ki pa je daljša, druga pa je blatna potka. Kot velikokrat v življenju, tudi tokrat uberemo bližnjico, misleč, da bomo s tem marsikaj pridobili. Res do hiše pridemo zelo hitro v časovnem smislu, vendar pa imamo vse blatne čevlje in hlače. Prijateljeva mama in oče nas zato nočeta spustiti v hišo, dokler ne bomo imeli čistih čevljev in hlač. Kaj storiti? V hišo ne moremo vstopiti, čevljev in hlač tudi ne očistiti sami. Prijateljeve starše zato prosimo za mobilni telefon, s katerim pokličemo mamo, da bi nam prinesla čiste čevlje in hlače, da bi lahko šli na zabavo. Čakamo na mamo, da pride, hkrati pa skozi okno opazujemo, kako se naši prijatelji notri zabavajo, igrajo, plešejo in mastijo. Tudi vonj dobrot pride do nas, nam pa je hudo. Končno vendarle pride mama, ki prinese želeno obleko in obutev, hkrati pa nam še enkrat razočarana ponovi tisto, česar se boleče tudi sami zavedamo, da nam je bilo večkrat rečeno, celo zabičano, naj gremo k prijatelju po cesti, ne pa po bližnjici...

Lepo je tako ponazorjeno to naše življenje, kjer se ne držimo evangeljskih in krščanskih naukov matere Cerkve, ne upoštevamo pametnih nasvetov in zgledov živih, kakor tudi vseh tistih, ki se že veselijo pri Bogu (dobimo vse to recimo v življenjepisih svetnikov), ki so seveda vsi naši resnični prijatelji, ubiramo pa bližnjice, da bi dosegli srečo in zadovoljstvo. Tako seveda ne gre. Ko je prepozno, potrebujemo zunanjo pomoč. Naši umrli zato potrebujejo našo duhovno pomoč, hkrati pa se moramo tudi mi sami truditi za čim bolj krščansko življenje.

Škof v škofiji Massa Carrara, Giovanni Battista Marenco, je umrl 22.10.1921. Veljal je pri ljudeh za zelo gorečega in svetega moža. Približno sedem let po njegovi smrti se je v samostanu salezijanskih sester (Hčera Marije Pomočnice) v glavnem mestu škofije zgodilo nekaj zanimivega in izrednega. Sestra vratarica je bila nekega večera na dvorišču, glavna vrata samostanskega obzidja pa so bila zaklenjena. V stebrišču je presenečena opazila cerkvenega dostojanstvenika, kako se je sprehajal. Ko se je približala, je opazila, da gre prav za škofa Marenca. »Gospod škof, kako da ste tukaj, mar niste umrli?« »Pustili ste me v vicah! Veliko sem delal za vašo ustanovo, pa nihče več zame ne moli!« »Kako je mogoče, da se je tako svet škof znašel v vicah?« »Ni dovolj, da smo sveti pred ljudmi, temveč je treba biti sveti pred Bogom! Molite zame!« Ko je to rekel, je izginil. Sestra vratarica je brž obvestila mater prednico, s katero sta se takoj drugi dan odpravili v Turin, da bi vse skupaj povedali vrhovnemu predstojniku Salezijancev bl. Filipu Rinaldiju, tretjemu nasledniku sv. Janeza Boska. Ta je takoj zaukazal javne molitve v svetišču Marije Pomočnice za dušo škofa Marenca. Slednji se je spet prikazal v samostanu teden kasneje in dejal: »Izšel sem iz vic! Zahvaljujem se za vašo ljubezen! Sedaj molim za vas!«

Ta pripoved še podkrepi povabilo vsem nam, da bi goreče molili, darovali maše in sploh naredili vse, kar je v naših močeh, za vse naše pokojne brate in sestre. Če je škof, ki je veljal pri ljudeh za svetega, potreboval očiščevanja, potem ga verjetno še marsikdo. Zelo verjetno, bomo maše in molitve potrebovali tudi mi, ki nismo ravno svetniki – vsaj zase tako menim. Bl. Ana Katarina Emmerick je dejala, da nam verne duše za naša dejanja ljubezni do njih povrnejo desetkratno. Ne smemo pa nikdar pozabiti v duhovnem oziru narediti vse tudi za žive, saj se zadnje duhovno delo glasi: za žive in mrtve Boga prositi.  

sobota, 1. november 2014

Evangelij v praksi

V Cerkvi je danes praznik Vseh svetih, ko se veselimo z vsemi brati in sestrami, ki so že »blaženi«, ki so torej dosegli nebeško slavo. Tudi mi smo romarji na poti v nebesa, a do končnega cilja še nismo prispeli. Povabljeni smo, da polni vere hodimo po tej težki poti, ki seveda ni lahka, temveč predstavlja neprestani boj s silami teme, z grehom, pa tudi vsak s samim seboj se mora vselej boriti, da se pretolčemo naprej. Ko torej gledamo na vse te brate in sestre ter jih občudujemo, ker uživajo večno srečo in veselje, dobimo lepo spodbudo v tem, kako je treba živeti evangelij – pod to besedo razumemo celotno Novo zavezo.

Če je praznik svetnikov, si bomo za ponazoritev pomagali s svetniki oz. s svetnikoma. Prenesti
evangelij in se ga truditi živeti, ni lahka zadeva. Sv. Frančišek Saleški se je zato vprašal, kakšna je razlika med evangelijem in življenjem svetnika. Podal je slikovit odgovor na to vprašanje, saj je dejal, da je evangelij podoben simfoniji, ki je zapisana na notnem črtovju, življenje svetnika pa je enako izvedbi te simfonije – izvedli in izvajali pa so svetniki simfonijo evangelija s svojim življenjem. Pomeni, da so tisto, kar je bilo v teoriji, postavili v prakso. K temu torej vabijo tudi nas. Nikdar ne bomo nehali ponavljati, da je biti kristjan z jezikom nekaj zelo enostavnega, ni pa lahko živeti kot kristjan. Svetniki so se trudili, da nauk evangelija in nauk Cerkve, torej celoten krščanski nauk, živijo vsak dan v svojem življenju. 

Iz tega lahko hitro doumemo, kako pomembno je brati in premišljevati življenjepise svetnikov – to je namreč odličen način, da bi vse bolj globoko doumeli bogastvo evangeljskega in krščanskega sporočila, kakor tudi, da bi bolj jasno spoznali svojo krščansko istovetnost ali identiteto. Sv. Ignacij Lojolski je svojo svetniško pot začel prav z življenjepisom svetnikom. Spočetka je to počel nekako pod prisilo, saj je med okrevanjem po vojni rani pričel z branjem ene od edinih dveh knjig, ki ju je našel v hiši, kjer je bil. Ta ena knjiga pa je bila zbirka življenjepisov svetnikov. Sprva je bil do tistega, kar je bral, precej brezbrižen, morda celo apatičen, bolj pa, ko je nadaljeval, čedalje bolj je čutil, kako blagodejno so tiste pripovedi delovale nanj, zlasti na njegovo notranjost. V srcu je čutil globok mir in željo, ki je postajala čedalje večja, da bi tudi sam sledil tako svetlim zgledom. Počasi se je tako začel spraševati: »Toda, če je njim uspelo, zakaj ne bi tudi meni?« Zadevo je vzel zelo resno in c kratkem času prišel do zares svetniškega življenja, ki je privlačilo tudi druge, tako da je s somišljeniki celo ustanovil jezuitski red, kateremu pripada tudi papež Frančišek.

Če se torej sprašujemo, kako živeti po evangeliju, potem si pomagajmo s svetniki. Na eni strani tako, da beremo njihove življenjepise in spise, po drugi strani pa tudi tako, da jih v molitvi prosimo za pomoč. Oni so namreč še kako živi in imajo veliko moč, da nam pomagajo, ker so Božji prijatelji. Kdo pa ne bi uslišal utemeljenih prošenj za pomoč, ki prihajajo s strani prijateljev? Zato pa nebeški Oče uslišuje prošnje svojih prijateljev, tudi zato, ker tako še bolj zasijeta njegova dobrota in usmiljenje do nas in se naša srca, napolnjena z neizmerno hvaležnostjo, še bolj dvignejo k njemu.

nedelja, 26. oktober 2014

Dolžnost ljubezni

Imamo zelo kratek evangeljski odlomek, ki pa nam v par stavkih pokaže novost, ki jo je vnesel Božji Sin Jezus Kristus s svojim prihodom. Če se namreč ne gre čuditi temu, da je kot prvo in največjo zapoved navedel tisto o popolni vernikovi ljubezni do Boga (najbrž bi to največjo judovsko zapoved, ki jo judovski verniki ponavljajo večkrat na dan podal tudi vsak drugi judovski učitelj ali modrec...), pa je zanimiva tista druga zapoved, ki jo postavi ob bok tej prvi, da bi odslej nekako »hodili z roko v roki«: ljubezen do bližnjega. 

V izvirniku je sicer rečeno, da sta si zapovedi "podobni", a bi lahko dejali, da sta "iz istega testa" - če je treba ljubiti Boga, je treba ljubiti tudi bližnjega, ker je ustvarjen po Božji podobi. Da je Gospod izrekel prvo zapoved, ne čudi zato, ker bi tako naredil praktično vsak judovski učitelj, ne bi pa iz množice 365-ih zapovedi, ene za vsak dan v letu, potegnil tiste o ljubezni do bližnjega ter jo postavil na praktično isto raven s prvo. Zato torej tisti "enako" v prebranem prevodu ni narobe, a je vendarle treba paziti, da ne bi zamešali in človeka postavili na mesto Boga - je zelo podobno, enako, ni pa eno in isto ljubiti Boga in bližnjega. 

Kdor namreč zares ljubi Boga in vanj zares upa in veruje, ljubi tudi bližnjega - ta slednja ljubezen nekako dokazuje pristnost človekove vere. Dolžnost, ki mu jo omenjeni zapovedi nalagata, zanj ni več dolžnost, temveč postane prijetno in lahko breme. Ne velja pa nujno, da kdor ljubi bližnjega, ljubi tudi Boga. Prav lahko nekdo, ki se zelo trudi, da se razdaja bližnjemu, noče priznavati Boga in njegovih naukov ter zapovedi. Živi pač svoje življenje po svoje, s svojimi zakoni in merili, ne pa z Božjimi. Priznavati, da imamo nad seboj še Božjo avtoriteto, do katere in po kateri imamo določene dolžnosti, pač ni vsakomur "prebavljivo".  

Če bi radi nekoliko pogledali, kaj odlomek sporoča nam danes, potem moramo reči, da predvsem to, da ne bi postali »zakristijski kristjani«. Kot takšne mislimo tiste kristjane, ki so to le med štirimi zidovi cerkvene stavbe in župnišča, kar vse lepo simbolizira »zakristija«, prostor, kjer se duhovnik in sodelavci pripravljajo na daritev svete maše. Ne gre torej za to oz. ne samo za to, kolikokrat in kako redno prihajaš k nedeljski sveti maši. To se v bistvu zate že predpostavlja, da počneš, če si kristjan. Zadeva gre naprej.

Evangelij vsakega od nas sprašuje, koliko znamo biti kristjani v vsakdanjem življenju, izven cerkvenih zidov. Zakaj se kaže naša ljubezen do Boga v tem, kako ljubimo bližnjega? Zato, ker se tako sveta mašna daritev zares prenese v naše življenje. Gospod Jezus je ti dve pravkar slišani zapovedi povedal judovskim vernikom svojega časa, za svoje učence pa je šel še dalje in je dejal: »Novo zapoved vam dam: ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.« Ljubiti bližnjega, kakor nas je ljubil Gospod Jezus – to je mera za kristjana. Ljubiti je torej treba do konca, se darovati in žrtvovati preko mere. 

Seveda bomo dejali, kako je bližnji vsak človek – to drži. A nas današnji evangelij spominja tudi na to, da je prvi bližnji Bog, v našem primeru Gospod Jezus Kristus. Iz ljubezni, po ljubezni in v ljubezni do njega bomo znali gojiti tudi pravo ljubezen do bližnjega, tisto, ki »ne išče svojega«. Bilo bi namreč čudno, če bi fant punci dejal, kako jo ljubi le z delom srca, z delom misli in z nekaj moči… Moramo se torej na vso moč odpreti in dati na razpolago Gospodu Jezusu, potem pa vsem ljudem, začenši z najbolj bližnjimi, da bi se potem vse to razširilo tudi na druge ljudi. 

nedelja, 19. oktober 2014

Živeti kakor Bog zaukaže

Božja beseda današnje nedelje nas popelje v drugačno razumevanje časa in človeške zgodovine, pravzaprav človekovega življenja in bivanja na zemlji. Dejansko bi morali imeti bolj živo zavest v sebi, da smo, če smo verni, ljudje s svojim življenjem in s svojo zgodovino potopljeni v veliko večjo stvarnost. V resnici smo v Bogu, »v njem živimo, se gibljemo in smo«, kakor je apostol Pavel lepo povedal Atencem (Apd 17,28). Mi se navadno seveda obnašamo, kot bi bil najvažnejši naš človeški čas, a je v resnici pomemben le Božji čas. Človeški čas je pač samo človeški, smo si ga omislili, a vidimo, da niti ni tako natančen, če je treba denimo imeti tudi prestopna leta zaradi napačnega izračuna. Še bi lahko kaj dejali o tem, a ne bomo dolgovezili. Moramo le vstopiti v pravo miselnost, da bi razumeli tisto sicer tako znano navodilo, ki nam ga daje evangelij: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega« (Mt 22,21). 

Vsi ljudje smo v Božjih rokah, tudi naši voditelji. Bog se, kot je jasno iz prvega berila, tudi posluži
državnih voditeljev, da pokaže svojo dobroto in veličino – kralj Kir je Judom omogočil, da so se spet vrnili v svojo deželo. Po drugi strani tudi dopušča, da se iz svojih slabih odločitev – tudi glede voditeljev – kaj naučimo, ko moramo prenašati posledice svojih slabih izbir. Pa je tako tudi za druge napačne izbire, ki jih naredimo in delamo v življenju. 

Po Jezusovem navodilu naj bi pravi Gospodov učenec vedno bil tako eno kot drugo – namreč dober državljan in dober kristjan, s tem, da bi drugo moralo biti pred prvim in bi celo dejali, da se ni bati, kako dober kristjan ne bi bil dober državljan. Civilne oblasti naj bi se zavzemale za skupno dobro na zemlji, medtem ko naj gre pri veri za duhovne in večne dobrine, ki veljajo ne le za časa našega življenja, temveč tudi ali še bolj po smrti, ker so vendarle večne dobrine. Biti dober državljan tako pomeni za kristjana upoštevati državne zakone, vendar relativno. Državni zakoni morajo namreč biti pravični in ne smejo nasprotovati kristjanovim moralnim in verskim načelom, kakor tudi morajo biti v skupno dobro. Država nikdar ne sme zahtevati tistega, kar pripada samo Bogu, kristjan pa mora vzdrževati in braniti svojo svobodo, da pred vsem drugim najprej slavi Boga. Tu so tista neodtujljiva načela, o katerih se ne pogaja, kakor je dejal papež Benedikt XVI.: družina, življenje in svoboda vzgoje. To področje obravnava družbeni nauk Cerkve, ki pa ga premalo poznamo in poglabljamo, tudi zato, ker nas pogosto ne zanima, kaj pravi o družbenem življenju Cerkev.

Ne smemo pa pozabiti še na drugo plat medalje, za katero smo dejali, da je še pomembnejša. Danes se res veliko govori o državljanskih dolžnostih – kar je tudi prav, da ne bo pomote. Zelo pogosto pa pozabimo na tiste še večje dolžnosti, ki jih kot kristjani imamo do Boga. Svojo vero velikokrat pojmujemo kot neko folkloro ali kot nepomembni dodatek, »optional« k življenju, saj zija velik prepad med izpovedovanjem vere in življenjem po njej. Ni dovolj samo, da se izjavljamo za kristjane, pa ne živimo kot kristjani. Težava je, ker potem iščemo samo neke pravice, ne da bi prej poskrbeli, da bi opravili svoje dolžnosti, ki jih kot kristjani imamo. Na Cerkev potem gledamo tako, kot da mi sami nismo njen del, temveč samo njeni porabniki, da so duhovniki naši serviserji, ki nam zahtevane reči pač morajo dati. Žal je tako, da se ne moremo osvoboditi od tistega, ki nas je ustvaril, ker nas je, kot pravi sv. Avguštin, »zase ustvaril«. Isti nas je tudi odrešil. Pred Bogom nismo avtonomni oz. smo avtonomni znotraj določenih meja. Svoje uresničitve pa ne bomo našli, če bomo skušali te meje prestopati oz. jih kar sami določati, temveč, če bomo skušali čim bolj živeti po Božji volji. Učimo se od svetnikov, zlasti od mučencev, ki so s poglabljanjem v zakramente, molitev, Sveto pismo in cerkveni nauk svoje življenje na vso moč upodabljali po Božji volji. Le tako se človek zares uresniči in je svoboden.

sreda, 15. oktober 2014

Ne, kakor ga daje svet…

O vojni in miru (1)

Mavrična zastava na stopnišču kostnice v Sredipolju simbolno nakazuje, kam smo na Zahodu prišli, kakšna je naša kultura, kakšno je krščanstvo – oboje plehko in razvodenelo. Zato sem vesel, da se je v našem tedniku ta zgovorna slika znašla celo na naslovnici. Tudi zato, ker je v takšnem in drugačnem smislu naša Cerkev postala precej mavrična – govorimo namreč o tem, če je mavrična zastava prav ali narobe obrnjena. V glavnem, velika večina s tisto besedo “mir” na ustih, hkrati pa misleč, da to pomeni odsotnost vsakega boja. 

V resnici seveda temu ni tako. Zato je še nekaj, česar sem zelo vesel in česar sem bil zelo vesel, ko sem prebral besede našega škofa Jurija o vojni, ki jih danes marsikdo najbrž ne bi rad več poslušal, slišal ali prebral, ker so trde, pretrde za naša (pre)občutljiva ušesa, navajena le na tako ali drugače “korektne” besede, ki nam jih z vseh strani ponujajo. Naloga škofa je tudi ta, da je zgled preroka za svoje duhovnike in vernike, preroka v običajnem svetopisemskem smislu, tu pa je mišljen tisti, ki pove stvari take, kot so, ki svoje besede vselej oblikuje po resnici. Razno olepševanje kaj dosti ne pomaga. Sveto pismo je pač knjiga življenja in je seveda zato realno v svojem pogledu, kakor je glede vojne realen tudi katoliški nauk. 

Cerkev je vojno vselej obravnavala kot zlo, a se je tudi zavedala, da je iz src ljudi ni mogoče izkoreniniti. Od 5. stoletja naprej se je do pred kratkim vzklikalo (ponekod se še): “Kuge lakote in vojske reši nas, o Gospod.” Vendar so nekoč naši krščanski predniki bili prepričani, kako je svet neizbežno zaznamovan s kugo, torej z boleznijo, lakoto (oz. revščino) in vojsko, ker je svet pač zaznamovan z izvirnim grehom. Z enakim prepričanjem in enako pobožnostjo so naši predniki vpili k Bogu pri “blagoslovu na vse štiri strani neba” pred strelami in točo ter pred potresi. Še zadnjemu in najpreprostejšemu vaščanu, ki je hodil v procesiji, je bilo jasno, kako je s temi zadevami, danes pa se zdi, da tudi v Cerkvi prevladuje prepričanje, da je mogoče miroljubno sobivanje med ljudmi. Treba je pač gledati na dobro, ki je v vsakem človeku, ne na slabo. Treba je biti optimistični, misliti pozitivno. Mnogi nas prepričujejo, da je to tudi krščansko mišljenje in učenje – nič bolj daleč od resnice od tega. Vera mora vselej biti stvarna, realna, optimizem pa ni realna zadeva. 

Če zadušimo zavest o tem, da se v srcu vsakega človeka skrivata zlo in nasilje, s tem težave nismo rešili ali nanjo odgovorili, temveč smo jo samo nekam potlačili. Če zadeve le potlačimo in ne damo pravega odgovora nanje, pa slej ko prej izbruhnejo na dan, in sicer precej močnejše, kot so bile poprej, kakor nas uči naš Gospod Jezus v evangeliju, ko govori o tem, kako je, ko se nečisti duh vrne in najde pospravljeno v hiši (Lk 11,24-26). Kako z lahkoto danes zavračamo napor, ki je potreben, da obvladujemo zlo, ki je v nas. V svojem delu “Iota unum” tako Romano Amerio priteguje našemu škofu, ker se pač sklicuje na Božjo besedo, na krščanski nauk in izročilo. Takole pravi: “Vojna ne more biti največje zlo med vsemi, razen za tistega, ki prevzame nereligiozni pogled in vidi v tem življenju, ne pa v presežnem cilju tega življenja, najvišje dobro, iz tega sledeč pa potem vidi v užitku najvišji človekov cilj”. Gospodove besede so jasne: “Mir vam zapuščam svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet” (Jn 14,27). Žal pa danes od vseh teh besed vzamemo le še besedo “mir”, a tako, kot nam ustreza, iztrgano iz konteksta, tako da v svoji posladkanosti več nič ne pomeni. Vendar se od Kristusovega učenca zahteva neprestan boj s svetom, ker pač ni mogoč mir brez boja, brez vojne. A današnji kristjan raje pred svetom polaga orožje, ker se zadovolji z iluzornim premirjem, ki ga svet ponuja, vendar pa v resnici ta mir, ki ga ponuja svet seveda ni tisti, ki ga ponuja naš Odrešenik. 

/dalje prihodnjič/

Objavljeno v tedniku Novi glas.

(Fotografije, o kateri je govora, ni dobiti na spletu - ko jo dobim, jo objavim, op. a.)

nedelja, 12. oktober 2014

Pripravljeni na gostijo?

Kot je navadno značilno za Gospodove prilike, tudi tokrat drži, da sporočilo je bilo precej jasno tedanjemu človeku v Palestini in okolici, mi pa ne razumemo najbolj, zato se bomo vsaj malo morali spopasti tudi z razlago odlomka, a se bomo vseeno bolj posvetili sporočilu za nas danes. Tisto, kar bomo povedali, bo morda »trdo za naša ušesa«, vajena slišati zlasti tisto, kar nam prija, kar nam ugaja, ker živimo v kulturi, kjer je iskanje odrešitve in sreče v lagodju pač na dnevnem sporedu, a je neke reči treba povedati, četudi nam niso všeč. Komu pa je všeč graja – lepše je, če nam drugi vselej govorijo, kako vedno prav in lepo delamo, četudi to ne drži. Toda, treba je biti po svetopisemsko preroški, kar pomeni, da svoje besede vselej oblikujemo glede naresnico, ne glede na posledice. Konec koncev nam prilika sama pravi, da nam bo za preganjanje nekoč Bog poplačal. Sv. Gregor Veliki prosi svoje verne takole: »Molite za nas, da bomo vredno vršili svojo službo, da ne bi zadrževali svojega jezika, ko je treba spodbujati, in nas ne bi pravični Sodnik obsojal zaradi molka, ko smo vendar prejeli dolžnost oznanjevanja.« So torej reči, ki jih je treba povedati.

Kakor pa pravi svojim veliki papež, pravim tudi sam zase: »Obtožujem se tudi sam, da se moji očitki
ne bi komu zdeli krivični.« Za kaj gre, če še malo nadaljujemo z njim? »Kdaj bomo sposobni poboljševati druge, ko zanemarjamo lastno poboljšanje? Prepuščamo se posvetnim skrbem in postajamo na znotraj toliko slabotnejši, kolikor se zdi da smo bolj zavzeti za zunanja opravila.« Kar drži, drži in je treba povedati, a pravi pridigar govori in pridiga tudi oz. predvsem samemu sebi. Takole bom rekel, da se sprašujem, kako bodo moje besede komu dale misliti, če ne dajo misliti najprej meni samemu?

Počasi prihajamo na tisto, o čemer želimo danes še posebej na podlagi evangelija spregovoriti. Govorili bomo o tem, kaj povabilo na svatbo in svatovsko oblačilo sporočajo nam danes. Najprej je tako treba nekaj malega razložiti. Ko so vabili na svatbo, so navadno poslali najprej prvo povabilo, zatem pa so služabniki šli še enkrat in povabili, spomnili torej na tisto prvo povabilo. Če je šlo za kraljevsko gostijo, so prinesli s seboj tudi primerno obleko povabljencem, da bi izgledalo tako, kot se za kralja spodobi. Sedaj pa skušajmo prenesti na današnje razmere.

Kaj je za nas prvo povabilo? Prvo povabilo je krščansko oznanilo odrešenja, ki je seveda namenjeno vsem ljudem, a se vsi na to povabilo ne odzovejo. To povabilo je v Svetem pismu in v nauku Cerkve. Mnogi slišijo to povabilo, pa se ne odločijo zanj, ker so druge, posvetne reči, pomembnejše od hoje za Kristusom, od krščanske poti posvečevanja. Mnogi mislijo, da bodo do odrešitve in sreče prišli brez Boga in brez Gospoda Jezusa Kristusa ter brez Cerkve, torej brez tistega, kar Kristus po Cerkvi ljudem nudi. Tisto, kar nudi, je »orodje«, ki ga potrebujemo za zveličanje. Poskusov, da bi zadeve rešili brez Boga, je bilo zlasti v zadnjih stotih letih kar nekaj. Končali so se klavrno, zlasti kar zadeva število človeških žrtev, pa ni nujno, da gre le za pobite ljudi, temveč o žrtvah govorimo v zelo širokem smislu. Brez Boga izgine iz našega obzorja tudi človeška oseba oz. vse druge človeške osebe, razen nas samih. 

Drugo povabilo prihaja po Božjih služabnikih. V evangeliju so to apostoli, za nas pa njihovi nasledniki, torej škofje in duhovniki. Ti potem dajo tudi primerno obleko za večno gostijo. V našem primeru je tista obleka zlasti sveti krst in krstna milost, ki jo prejmemo, obenem s krstom pa še drugi zakramenti. Ljudje namreč zaradi svoje grešnosti krstno milost, obleko, pokvarimo oz. jo umažemo. Krstno milost je tako treba obnavljati. Kje jo obnavljamo? Za to imamo poseben zakrament, ki danes ni več aktualen, mnogi kristjani celo mislijo, da ga ne potrebujejo – govorimo o sveti pokori oz. sveti spovedi. Sami te krstne obleke očistiti ne moremo, potrebujemo »pomoč od zgoraj«, le-to pa dobimo pri sveti pokori. Vsakdo, ki pravi, da bo že "rešil sam s svojim bogom," se moti. To je izgovor, da sami izbiramo, kaj je dobro in kaj zlo - zase in za druge. A nadaljujmo. 

Če gremo še malo natančneje, je predokus večne gostije, ko dobimo potrebne duhovne darove, sveta maša, zlasti se kot gostijo pojmuje sveto obhajilo.

Prvo povabilo v tem primeru spet najdemo v Svetem pismu in krščanskem nauku, ki pravi, kako je zlasti treba posvečevati nedelje, kjer ima osrednjo vlogo nedeljska sveta maša – vidimo, da imajo mnogi svoje povsem posvetne ali človeške razloge in izgovore, da se temu povabilu ne odzovejo. 

Drugo povabilo pa predstavlja tista notranja priprava, ki jo za nedeljsko sveto mašo potrebujemo, zlasti za prejem obhajila. tu so velike težave, saj mnogo kristjanov prihaja nepripravljenih, brez prave obleke k svetemu obhajilu. Pavel pravi, da kdor tako uživa sv. obhajilo, uživa svojo obsodbo. Govora je zlasti o tisti obsodbi, ko zato ljudje ostanejo zvezani in ne morejo uživati v polnosti duhovnih darov, ki jih nudi sveto obhajilo, ker niso poskrbeli za plodna tla v svojem srcu. Če je v tistem koščku nekvašenega kruha res Gospod Jezus, potem je pod velikim vprašajem naša vera v resnično Gospodovo navzočnost. K obhajilu ne bi smeli iti, "ker gredo tudi vsi drugi", kakor tudi obhajilo ni "izgrajevanje skupnosti", pa še bi lahko naštevali. Sveta evharistija je tesno povezana s sveto pokoro, jo na neki način predpostavlja. Kaj pa je greh in kaj ne, nam pravita Sveto pismo in Učiteljstvo, sicer se bo vsak sam izmišljeval, kaj je kaj, a ne bo v skladu s tistim, čemur pravimo Božje razodetje. Treba je torej obnoviti krstno milost z zakramentov svete pokore, in sicer v skladu s krščanskim naukom. 

Toliko ob tem odlomku, čeprav bi se dalo tu povedati še marsikaj, med drugim tudi o tem, kako se mi danes tudi kaj zunanje pripravimo, torej uredimo za Gospodov dan. Zagotovo bo še priložnost spregovoriti tudi o tem.