petek, 14. avgust 2020

Ognjeni zublji in menjava paradigme

Skozi drugačno prizmo (29)

V preteklih dneh smo vsi videli požar v še eni od izrednih gotskih katedral v Franciji, tisti v Nantesu. Zelo viden napad je to ne samo na krščanstvo kot takšno, ampak na same korenine Evrope, na katoliško kulturo. V letu 2019 je bilo takšnih in drugačnih protikrščanskih dejanj dokumentiranih vsaj 286, od tega se je eno znano zgodilo v Trstu na Veliko noč, kakor je najbrž znano, a smo že pozabili. 

Kako je z vsem tem v Franciji, nam najbolj izčrpno poroča stran christianofobie.fr, katere zemljevid

pa je bil takoj deležen ne samo velike pozornosti, temveč je bila temu na najbolj znanem socialnem omrežju takoj prilepljena priponka s “preverbo dejstev”. Veliko ljudi je namreč zadevo pogledalo, kar je očitno nekatere motilo, saj naj bi se ne dogajalo nič posebnega. Stran je sicer zelo ažurna in napade razvršča po kategorijah: kriminalni zažig, vandalizem, umor ali napad, tatvina, atentat, odstranitev. Naj povemo, da je samo v prvi polovici tega leta prišlo v Franciji do kar 54 tovrstnih dokumentiranih dejanj. 

Zdaj pa gremo na zanimive misli Giannija Silvestrija, ki pravi, da gre za zadevo, ki se vleče že desetletja, je pa znak protikrščanske miselnosti, ki seveda ni tuja niti, kakor smo videli, našim krajem, pa naj govorimo o FJK ali Sloveniji. Silvestri našteje nekaj dejstev, ki veljajo za Zahod: 1. Vere se več ne sprejema kot luč življenja, ampak se v imenu neke “laičnosti” hoče ugasiti tisto luč, ki je stoletja vodila Evropo in je ni naredila samo veliko, ampak edinstveno med celinami sveta; 2. Preganjanih kristjanov, bodisi fizično bodisi kulturno preganjanih, se ne ščiti – zgraža se nad vsem, od polarnih medvedov do čebel, vlada pa neverjetna tišina glede preštevilnih preganjanih kristjanov, zlasti na Bližnjem vzhodu, v Afriki in Aziji; 3. Ne ščitijo se torej niti cerkve, saj je strogo varovanje rezervirano za novega boga ali bogove. No, izjeme so, seveda, saj se, recimo, v Rimu strogo varujejo glavne bazilike in cerkve, drugod po državi pa se tudi najde ponekod strožje varovanje. 

Ko se pa glede Francije vprašamo o tem, kdo zažiga cerkve, le stežka ne bi pomislili na protikatoliško, ne le protikrščansko, razpoloženje, saj v teh primerih ne prihaja do kraj ali tatvin. Zelo nas lahko skrbi, ker bi lahko kmalu podobne zadeve videli tudi pri nas, glede na to, kar se dogaja tudi v ZDA. V Sloveniji se je tudi že zgodilo kaj v tej smeri, če govorimo o uničevanju znamenj, kipov ali o mazaških dejanjih. Dejstvo je, da povsod vladata moralna dekadenca, degeneriranost. Pred tem si radi zatiskamo oči, vendar bomo morali to dejstvo najprej zavestno sprejeti. Potem pa bomo morali prenehati svojo ravnodušnost do naslednjih reči, ki bi nam morale biti svete: do naše katoliške vere, naše zgodovine, naše kulturne dediščine v materialnem ali nematerialnem smislu in naše civilizacije. Ta civilizacija je krščanska, pravzaprav katoliška. Dejstvo je, da, če se ji bomo odpovedali, bo to zamenjala druga civilizacija oz. civilizacija drugih. 

Ta t. i. laicizem pušča za seboj veliko praznino, praznino načel in vrednot, vendar pa je vsaka praznina usmerjena k zapolnitvi, dolgo časa ne obstane. Kako je z našimi cerkvami, vidimo. V drugih deželah že na veliko zapirajo, prodajajo, rušijo in zažigajo cerkve, pri nas sicer še ne, je pa dejstvo, da jih je precej v žalostnem stanju ali pa jih je izredno težko vzdrževati ali obnavljati. Čedalje težje. Vemo, kaj se gradi namesto njih, in sicer v mestih in krajih, kjer teh stavb prej ne samo ni bilo, ampak si nihče ni niti zdaleč mislil, da bodo – govorimo o mošejah. Kdo bo v prihodnosti še lahko varoval, v vseh ozirih, naše cerkve? Za državne vrhove se to ne zdi verjetno, tistih nekaj pokoronskih kristjanov, ki še hodimo v cerkev, pa dolgo več ne bomo zmogli. Kaj, če bo potrebno privatno plačevati še varovanje naših cerkva? 

Ti primeri iz tujih držav so zelo hudi, pa če govorimo o Franciji, ZDA ali še kateri drugi državi. Opozarjajo nas, da ne gre le za usodo stavb, ampak za usodo naše civilizacije, torej nas samih. Kultura spoštovanja in sodelovanja je zrastla iz krščanske bratske povezanosti, ne od drugod. Bolj ko bo ta vera usihala, manj bo te t. i. evropske ali zahodne kulture, česar pa mnogi nočejo razumeti. V Nantesu so katedralo zidali 450 let, potrebno je precej malo, da se to uniči. Zdi se, da je Zahod izgubil ne samo svojo dušo, ampak razloge za življenje, za boj, za obrambo svoje zgodovine, zgodovinskega spomina in zavesti, o čemer napadi v ZDA zgovorno pričajo. S Silvestrijem se strinjamo, da se lahko naučimo nekaj pomembnega: brezbrižnost večine je tista, ki dopušča uničevanje s strani manjšine. Sv. Avguštin pa pravi, da se je zlo razpaslo tam, kjer dobri niso naredili dovolj, da bi se mu zoperstavili. Corruptio optimi pessima.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 09. avgust 2020

Skala vere za trdne korake

Misel na 19. Nedeljo med letom

Nadaljujemo s 14. poglavjem Matejevega evangelija, kjer po pomnožitvi kruha in rib Jezus takoj prisili učence v čoln. Ljudje so namreč imeli napačno predstavo Mesija, pa so ga hoteli v triumfu peljati v Jeruzalem, da bi ga postavili za kralja (prim. Jn 6,15). Tudi apostoli so bili še precej polni tovrstnih idej, pa je obstajala upravičena bojazen, da bi se pridružili množici in idejo uresničili. Jezus jih je tudi, kakor se zdi, hotel naučiti, naj bežijo daleč stran od prazne slave (sv. Janez Krizostom). 

Mar nimamo tudi danes podobnih težav? Mislimo, da ko bomo dobila »kruha in iger«, da bo poskrbljeno za vse, tisti, ki bi poskrbel za to in samo za to, pa je pravi voditelj. Ob zaprtju v domove smo se po eni strani sicer nekaterih reči obvarovali, a na dan so skočile druge težave, ki so tlele pod pepelom. Prijateljica, ki dela na tem področju, me je opozorila, kako zelo je poskočilo število ločitev, in sicer na geografskem področju, kjer dela, za več kot petdeset odstotkov. Tem ljudem najbrž ni manjkalo telesne hrane, najbrž niti sodobnih udobnosti, kakor najbrž niti elektronskih pripomočkov. Ko so bili prisiljeni živeti bolj skupaj, pa je počilo. 

V našem odlomku vidimo, kako dela vera v Kristusa čudeže, pa je tudi Peter lahko celo hodil po vodi. Pravijo pa cerkveni očetje, da je potem, ko svojega pogleda ni imel več usmerjenega v Gospoda, njegovo vero brez težav odpihnilo. Ko je človek usmerjen le v samega sebe, potem vse skupaj tudi gradi na sebi, torej so tudi temelji zgradbe takšni, kakršen je on sam – krhki in minljivi. Ni potrebna velika sila, da se vse skupaj sesuje kot hišica iz kart ali kakor grad iz mivke (prilika o dveh hišah, Mt 7,24-27). Zato je tako pomembna povezanost z Bogom, kar nam Kristus pokaže s svojo napotitvijo na goro, ki pomeni kraj Božje navzočnosti. 

Potrebna je ne samo molitev, ki je seveda kristjanova vsakdanja hrana, vsak verni laik pa naj bi molil vsaj petnajst minut dnevno v osebni molitvi, prav toliko pa naj bi bilo še skupne molitve, temveč resnična Božja navzočnost v zakramentih, posebej sta mišljena zakramenta pokore, ki je drugi krst po svetih očetih, in osrednjega zakramenta presvete evharistije. V tej moči potem namreč stvari v življenju uspevajo, tam se pa tudi učimo tistega, kar naj bi potem, kakor smo zadnjič dejali, ponesli v življenje. Učimo se samoodrekanja, trpljenja, odpuščanja, umiranja sebi, da bi potem tudi vstali in vse to ponesli v svet. Na ta način tudi prepoznavamo Božje delovanje v svetu, pa smo po tej plati podobni veliki začetni veri apostola Petra, hkrati pa moramo skrbeti, da ne bi tudi naše vere odpihnilo, kakor je njegovo. Pa seveda ne gre nujno za velike čudeže, ampak za tiste male vsakdanje čudeže, ki nam vlivajo dovolj moči, poguma, upanja in vere za to, da hodimo pogumno naprej po sicer težki poti življenja.  

Objavljeno v tedniku Novi glas