sobota, 11. avgust 2018

Kdo se (ne) boji strahu?

Kratek pregled stanja družbe

V dobi, ki je čedalje bolj korektna - v družbi politično, v Cerkvi tudi cerkveno, obstajajo tudi neke vrste "mantre", ki se stalno ponavljajo, vsekakor vedno, kadar se kdo s čem ne strinja. Seveda se nekateri ne strinjajo in ne strinjamo s tistim, kar se v anglosaksonskem svetu imenuje "mainstream". Tisto, kar se v takšnih primerih vedno, ampak zares vedno, sliši, pa je, da je take nestrinjajoče se ljudi strah. 

Človek se potem res vpraša, če se vseeno ne bi ti krogi, ki so vedno in povsod za neke novosti, tudi sami raje izmislili kaj novega oz. bili vsaj malo izvirni. Zanimivo je torej v družbi in Cerkvi to, da vsekakor ni mogoče, da bi se določen del ljudi enostavno naveličal nekih zadev, da smo prišli do, kot je lepo dejal papež Benedikt XVI. glede bogoslužja, "meje še znosnega", le da smo to mejo očitno že presegli. Zanimivo je v vsakem primeru, kako se dogaja vedno ena in ista nezrelost, ko se išče nekega "zunanjega sodelavca", če se nekoliko po novinarsko izrazimo, kar pomeni, da je vedno kriv nekdo drug. Tako približno so se zgovarjali med drugo svetovno vojno in po njej nemški vojaki (Wehrmacht), kjer so seveda bili krivi drugi njihovih zločinov, saj so oni "samo ubogali", ker bi naj ne imeli izbire, a dejstva govorijo drugače. To je torej vedno en in isti kliše, ki pa ga zasledimo zlasti pri otrocih, ko je za neumnosti vedno kriv bratec ali sestrica, nikdar mi sami. 

Teh strahov potem nastane ogromno, današnja družba, sploh medijski svet, dejansko deluje na podlagi teh strahov oz. na podlagi ustvarjanja teh strahov, tudi pri tistih, ki slednjih pravzaprav sploh nimajo, temveč le skušajo uporabiti še nekaj zdrave kmečke logike in razuma, glede na to, da živimo tudi v krizi le-tega. V takšnih primerih se sicer ustvari tudi hipokrizija, etimološko gledano, a o tem morda na kakem drugem mestu. Tako je nekaj strahov tistih, da če si tradicionalen, se nujno vračaš nazaj, če npr. zagovarjaš tradicionalno družino, naj bi se vračali v sam mitični "srednji vek" - morda pa bi lahko naredili referendum za vrnitev v slednjega... 

Naslednji strah je v tem, da če ne sprejmemo treh milijonov migrantov, bo Evropa izumrla, verjetno zato, ker bi bilo preveč enostavno preprečiti tri milijone splavov na leto ali tudi spet le zagovarjanje tradicionalne družine, kar bi spet dvignilo rodnost in, kar je tudi zanimivo, porok in krstov bi bilo več, kar je tudi ena takšna zanimivost, v tem primeru cerkvena. 

Tudi je narobe, če se želi, da droga pač ostane ilegalna, ker se v družbi nekateri pač še vedno zavedamo, da tisto, kar predlagajo kot "lahke droge", niso nobene lahke droge, saj sta lahki drogi, seveda v zmernih količinah, zgolj in samo kava in čaj, ostale droge so pa bodisi težke bodisi smrtne. Vsekakor si v teh primerih na strani mafij in preprodajalcev, ki naj bi v vsakem primeru uspevali. Pa smo spet pri neki nezrelosti, ko se noče stvari več imenovati z njihovim imenom, pa se je treba nečemu, če tega že ne moreš premagati, pridružiti. Stvari, ki bi bile zle same po sebi, ni več. Zanimivo, da sedaj tudi v Cerkvi mnogi trdijo tako, čeprav so se še nedolgo nazaj strinjali s sv. Janezom Pavlom II. A ja, pozabil sem - živimo pač v politično-cerkveni korektnosti. Poleg tega pa so, vsaj zaenkrat še, vprašanje pa je, kako dolgo še, tisti, ki so blaženi in sveti, tudi že mrtvi - če pustimo ob strani, da so nemalokrat bili mrtvi v marsičem že tedaj, ko so bili še živi. Za živ (ali mrtvi) primer lahko recimo vzamemo okrožnico bl. Pavla VI. "Humanae vitae"... 

Zanimivo je tudi, da če voliš določenega, se bo gotovo vrnil fašizem, kakor se bodo tudi vrnili, in sicer zagotovo, rasni zakoni, če podpiraš nekoga drugega, ali morda istega. V svoji zanimivi knjigi "Misliti drugače" ("Pensare altrimenti"), mladi filozof Diego Fusaro (ki je "moj letnik") kot zanimivost navaja tudi prav ta antifašizem brez fašizma. 

Vsekakor lahko vidimo, da nas je nekatere v družbi in Cerkvi strah, ker je strah vedno druge. Pred kratkim sem bral neki komentar, ki mi je le še potrdil tisto, kar sem že veliko časa vedel in kar že veliko časa vemo tisti, ki bi naj nas bilo strah (v cerkvenih krogih smo navadno taki zelo evangeljsko označeni!). Dobil sem namreč potrditev, da se določena družba začne bati oz. jo začne biti strah tedaj, ko se odpove svojim koreninam, ko torej nima več trdnih tal pod nogami. Tam je bilo nekoga strah, če rečemo z neko prispodobo, "črnega moža". Spet podoba iz otroštva. V glavnem, strah je druge. Drži kot pribito, ni kaj!

Objavljeno kot uvodnik v prilogi "Bodi človek!" tednika Novi glas

torek, 7. avgust 2018

T kot THIBON 2

Cerkveni in družbeni antislovar (47b)

Gustava Thibona (1903-2001) smo sedaj dolžni še predstaviti skozi katero od njegovih besed. Ker smo rekli, da je bil filozof: »Duh filozofije je v tem, da imamo raje od laži, ki omogočajo živeti, resnice, ki omogočajo umreti. Brez dvoma prav v tem smislu Sokrat trdi, da je filozofija pripravništvo za smrt«.

Zanimive pa so tudi njegove trditve glede tistih zadev, ki so jih pod vprašaj postavili pred petdesetimi
leti, potem pa praktično uničili in izbrisali. Takrat so trdili tudi to, da poslušnost oz. ubogljivost ni nič več vrlina. Thibon pravi: »Poslušnosti se ne uide, razen zato, da zapademo sužnosti. Žalostiš se, ko vidiš, čemu vse so se ljudje usužnjili. Da bi torej imel ključ za razumevanje takšne skrivnosti padca, poišči, komu so se odločili prenehati služiti«. Zanimivo je tudi njegovo mnenje, ko se govori o razmerju med Božjim usmiljenjem in pravičnostjo. Glede tega pravi: »Poslednja žalitev Boga – trepetati pred njegovo pravičnostjo, potem ko se nismo bili zmenili za njegovo ljubezen...«. Sicer pa tako ali tako pravi glede življenja človeka, v nasprotju z živalmi: »Človek je edina žival, ki se zaveda svoje smrti. In je tudi edina, ki dela, kot da ne bi nikdar morala umreti. Njegov duh ga dviga nad sedanje, ne pa tudi iznad časa. Spreobrnjenje je zanj v tem, da se odvrača od neskončnega, da bi spet našel resničnost večnega.«

Če bi spet vzeli enega od sloganov izpred petdeset let, potem je lahko to eden od tistih, da se ne sme ničesar prepovedati, da je vse dovoljeno, da lahko ljudje delajo, kar hočejo. Glede tega pravi naš filozof-kmet: »Žrtve, zakoni itd. Vsaka svoboda začne z neko oviro. Da izvira iz ne«.  Glede vere, Boga, hudiča in podobnih reči, nam lahko zadostuje spet še en njegov aforizem: »Bogu ni mogoče uiti. Imamo le eno alternativo – postajati Bog (prek asketizma ali ljubezni), ali pa igrati se Boga. Hudič in njegove žrtve niso združene z živo vezjo, kakor je to pri svetih, temveč na suženjski in mrtvi način, kakor je prepisovalec vezan na besedilo, ki ga prepisuje, ne da bi ga mogel razumeti... Bogu se ne uide – kdor zavrača, da bi bil njegov otrok, bo večno njegova popačena podoba (izv. »opica«). Zastrašujoča karikatura božjih zakonov povsod v trenutku, ko se Boga več ne spoznava in ljubi, pričuje o tem, bolj kot karkoli, prav takšne neizbežnosti«.

Glede ljudi današnjega časa pa pravi, da »so istočasno napeti in sproščeni – živčno napeti in moralno sproščeni«. Lahko bi navedli marsikaj, kaj drugega itd., vendar smo izbrali le nekaj aforizmov tega zanimivega Francoza. Če bo koga zanimalo, si bo kaj več prebral. Žal nimamo nič v slovenščini, kot še marsikaterega zanimivega avtorja pogrešamo v maternem jeziku. Sicer pa velja, da bomo morali spet postati bolj pozorni, od česar nas tehnologija odvrača, zato se bo treba kaj bolj odvrniti od nje: »Biti nenavezani na vse – prvi pogoj, da nismo do ničesar brezbrižni«.

Objavljeno v tedniku Novi glas