Kot opažamo, bo odvračanje pozornosti in pometanje pod preprogo tokrat verjetno nekaj izredno težkega, če že ne bo nemogoče. Ko nekdanji protestant Shane Schaetzel, ki je sedaj že 20 let katoličan in kot katehet poučuje, pravi ostalim, protestantom in ne, takole: »Najprej morate razumeti, da katoličani absolutno sovražimo to, kar se trenutno dogaja v katoliški Cerkvi. Dejansko nihče tega ne bolj sovraži od nas. Kakršnokoli jezo, frustracijo in zmedo ne-katoličani sedaj morda čutite, vam obljubljam, da je desetkrat slabše med katoličani. … Besede ne morejo opisati šoka in groze, ko smo slišali za takšne novice, in sicer ne le enkrat, temveč dvakrat v manj kot dveh desetletjih. … Kar pa žrtve potrebujejo, je pravica, to pa si obupno želimo tudi mi videti, da bi dosegli – čim prej, tem bolje!« Zato smo pa zadnjič dejali, da so že stare težave, za katere tudi Schaetzel pravi, da so se »pred našim nosom dogajale desetletja«.
Seveda je ob tem najboljša obramba napad, zato se kaj lahko prične z obtožbami homofobije, ali tudi, da ne maramo Cerkve, papeža in podobno, nikakor ne gre za to! Gre za to, da smo v svoji veri prepričani, da Cerkev ni in ne sme biti to, pa da to niso tista načela in vrednote, za katere se zavzema in nam jih želi podati. Zadnjič omenjeni Pietro C. glede tega pravi: »Kjer je nekoč bila Cerkev tista, ki je spreminjala ljudi, imamo danes določene ljudi, ki spreminjajo Cerkev (ali to skušajo narediti), tako da neprestano znižujejo evangeljske zahteve, ali pa jih spreminjajo v sociološka in psihološka vprašanja, ki nimajo nič opraviti s srcem evangeljskega sporočila.« Kakor pravi, danes prihajajo na dan vse težave, ki so se nabrale v desetletjih »vesele tolerance in celo nič hudega slutečega dopuščanja«, tako da si nekateri dovolijo marsikaj, tudi zato, ker imajo za sabo oporo najvišjih avtoritet zunanjega sveta, ker slednjim to seveda pride prav. Glede sprejemanja pravi: »Že res, da Cerkev sprejema in mora sprejemati vse, vendar ne zato, da jih pusti v njihovem predhodnem stanju ali še slabše, da jih ukorenini v njihovih posvetnih prepričanjih.
Tako za Cerkev ni prava težava v tem, da je nekdo »gej«, temveč da svojo spolnost udejanja do te mere, da opravičuje svoje svobodnjaštvo, ne da bi imel kakršnokoli zavoro, obenem pa se ima še za kristjana. To je problematično, ker ne zadeva le nekega moralnega vprašanja, temveč življenjski slog!« Življenjski slog teh ljudi je diametralno nasproten evangeljskemu slogu, ki bi moral biti cilj vsakega kristjana, posebej posvečenega. Zato je Daniel C. Mattson, avtor knjige »Zakaj se ne definiram kot gej« (»Ecco perché non mi definisco gay«), napisal članek o tem, da homoseksualni možje, kakor je on, ne bi smeli postati duhovniki. Mattson se že več let trudi živeti, po navodilih Cerkve, v popolni čistosti, k življenju v milosti pa želi pomagati tudi drugim, ki bi to hoteli.
Navaja znani dokument iz leta 2005, kjer je rečeno: »Cerkev, kljub temu, da globoko spoštuje osebe, o katerih je govora, ne more sprejeti v semenišče ali v svete redove tiste, ki prakticirajo homoseksualnost, kažejo globoko ukoreninjena homoseskualna nagnjenja ali podpirajo t. i. »gejevsko kulturo««. Pri tem pravi, da ni to navodilo nič novega, saj je že leta 1961 izšlo jasno navodilo, da se ne sme posvetiti mož s homoseksualnimi nagnjenji, pa tudi, da je treba bogoslovce, ki bi se »hudo pregrešili zoper šesto Božjo zapoved z osebo enakega ali nasprotnega spola … nemudoma izključiti«. Mattson pravi, da ni zaradi teh navodil prav nič prizadet, temveč, da bi se, če bi jih upoštevali, izognili temu, kar imamo. »To, kar združuje te škandale, je homoseksualnost po naših semeniščih in med duhovniki, to pa zato, ker je Cerkev spregledala svoje lastna jasna navodila«.
Po njegovem je torej prav, da se resno loti škandalov, vendar pa: »Mora nehati posvečevati može z globoko ukoreninjenimi homoseksualnimi nagnjenji. Prvi škandal »stric Ted«, je bil v tem, da so dovolili, da je »stric Ted« postal duhovnik«. Mattson sicer pravi, da je gotovo večina homoseksualnih duhovnikov dobrih in svetih, da je torej, kot vedno, manjšina med njimi, z Luco Di Tolvejem in ostalimi bi rekli, da so to tisti, ki niso homoseksualci, temveč prav »geji«, ki pa živi v nasprotju z evangelijem in cerkvenim naukom. Naš Daniel pa kljub vsemu pravi: »Toda priznati odločilno vlogo, ki jo je homoseksualnost odigrala v večini naših preteklih in sedanjih škandalov ni nikakršno iskanje grešnega kozla, temveč je to Cerkev, ki se sooča z resnico«. Ko je dokument iz leta 2005 komentiral nadškof Charles Chaput, je zapisal: »Medtem ko trajna homoseksualna nagnjenja nikdar ne zapirajo poti k svetosti – homoseksualni in heteroseksualni imajo enako krščansko poklicanost k čistosti, glede na njihov življenjski stan -, pa slednja močno otežujejo poklicanost k učinkovitemu duhovniškemu služenju«. Mattson iz osebnih izkušenj vse to potrjuje. Prihodnjič z našimi razmišljanji na to temo zaključujemo.
Objavljeno v tedmiku Novi glas