Povzemam nekoliko besede kolega Alessandra Gnocchija, potem pa pisateljice, pesnice in prevajalke Vittorie Marie Angeliche Marcelle Cristine Guerrini, bolj znane pod psevdonimom Cristina Campo. Še kako velja starodavni rek, da če zdravimo le telo, ne dabi zdravili tudi dušo, dvakrat umremo. Zlasti se ta rek ponavlja v bizantinskem krščanskem svetu, saj je latinski na to dejstvo že kar pozabil. Toliko je bilo diskusij v zadnjih letih, če ne desetletjih glede cerkvenih zvonov, v teh dneh pa njihov zven ponovno zbuja ne samo upanje, temveč tudi vero in ljubezen, imamo torej pomemben zvok, saj je vera tudi lepo pretkan mozaik tihote in zvokov, kjer je zlasti pomembno zvonjenje in zvončkljanje, druga pomembna stvar pri veri pa je vloga vonja in prijetnih vonjav, kjer ima prvo mesto kadilo. Zvonovi obnemijo, če se noče več pogovarjati z Bogom, ali pa se nima več kdo z njim pogovarjati, če govorimo o kakih zapuščenih vaseh. Prav tako pa se kadilo več ne vije v nebo, če se več noče moliti. Psalm namreč pravi, da naj se naša molitev dviga k Bogu kakor kadilo (Ps 141,2), zelo lepo je poslušati ta psalm v bizantinski izvedbi, dejstvo pa je, da gre za srčno molitev spokornika. Cristina Campo je oba simbola obdelala v svoji knjigi »La tigre Assenza« ("Tiger Odsotnost").
Skratka, kdor se boji samo telesne smrti, nima časa, da bi se ozrl kvišku, zatorej umre dvakrat. V
težkih časih, kakor so sedanji, se vse preveč zdi, da je naše preživetje odvisno od znanja, znanosti in znanstvenega napredka zahodne civilizacije. Da ne bo pomote, delno seveda to drži, a vseeno, kaj je onkraj tega? Zato imamo ta čas, ki je milostni čas, da se spreobrnemo in se začnemo gibati proti središču vsega, to pa je Kristus. To je spreobrnjenje. Še kako prav ima zato menih Arsenije, da pa je naža družba »centrifugalna«, zato pa beži od svojega središča, svojega srca.
Zvon naj bi se rodil po navdihu sv. Pavlina iz Nole, da bi nadomestili raglje z inštrumentom iz trdnega brona. Ker je zvok svetišča, je tudi zvok Boga, zato pa posrednik med nebom in zemljo. Gre za inštrument ne le hvale in klicanja nebeških sil, temveč je tudi pravi eksorcistični inštrument, njegov zven pa drobi slabe sile in »gromke duhove«, ki prežijo na področje svetišča in na duše vernih. Zato je Cerkev dolga stoletja zelo skrbno zvone ne le delala, ampak posvečevala svetnikom, jih blagoslavljala in posvečevala s sveto krizmo, kakor da bi šlo za živo bitje. Konec koncev je tako ravnala tudi z vodo, soljo in še drugimi prvinami. Na vsakem zvonu pa ni samo napis tistemu, kateremu je posvečen, temveč tudi neka formula prošnje za posredovanje, tako da s svojim zvonenjem zvon vedno kliče k tistemu svetniku. Skoraj vedno se za nove zvonove uporabi bron starih, tako da zvon preživi iz generacije v generacijo.
Kadilo se je, kakor je izpričano, zagotovo uporabljalo v krščanskem bogoslužju že v 4. stoletju, vendar pa je skoraj gotovo, da se je uporabljalo že od začetka, glede na to, koliko elementov judovskega tempeljskega bogoslužja najdemo v katoliški liturgiji, kakor nam morda najbolje izpričuje James Meagher. Ker je bilo treba darovati kadilo cesarju ali malikom, so kristjani še bolj močno poudarili, kako je to dar Najvišjemu samemu. Bizantiski kristjani kadijo marsikaj, kot je recimo pregrinjalo keliha, preden ga pokrijejo, in oblačila škofa, preden mu jih nadenejo. V začetku mnogih bogoslužij pokadijo ikono po ikono celotno svetišče. Po starodavnih benediktinskih samostanih se je kadilo med nočnimi molitvenimi urami.
Tradicionalna mistična razlaga kadila pravi, da se ga zažiga: 1. v daritev Bogu, ko njemu v slavo uničimo nekaj ustvarjenega; 2. da bi na zemlji posnemali to, kar delajo angeli v nebesih, saj je sv. Janez videl, kako so darovali Bogu mnoga kadila v zlatih kadilnicah; 3. da bi sveti prostor napolnili s prijetnim vonjem in iz njega izgnali vsakršni posvetni vonj, preden bi vanj stopil sam Bog; 4. da bi naučili verne, da bi tudi oni sami »zažigali« in »izrabili« svoje življenje, torej ga žrtvovali, ga popolnoma posvetili v Božjo slavo in da bi povsod širili prijetni Kristusov vonj, ki so ga prejeli pri krstu s sveto krizmo.
Če Cerkev, poleg svetišča in svetih reči, kadi tudi žive in mrtve, to dela: 1. da bi počastila tista telesa, ki so s krstom postala živi udje Kristusovega Telesa in svetišča Svetega Duha; 2. da bi na vidni način žive spomnila, naj dvignejo svoje misli k Bogu; 3. da bi pokazalo, da kakor so verni mrtvi že napravili daritev svojega življenja, prav tako morajo tudi živi vsak dan darovati svoje življenje v prijetno žrtev Bogu, tako da mu služijo.
Nazadnje je znano, da je navzočnost hudobnih duhov označena in simbolizirana s smradom, kot recimo pri obujenju Lazarja. Dišeče kadilo, ki ga duhovnik blagoslovi z znamenjem križa, se torej zoperstavlja tej zlobni navzočnosti in dela okoli sebe krog Božjega blagoslova, hkrati pa dela na področju vonja isti eksorcizem, ki ga zvon dela na področju sluha, blagoslovljena voda pa na področju tipa. Papež Inocenc tretji v »De sacrificio missae« namreč pravi: »Dim kadila pripomore, kakor verujemo, k izgonu demonov«.
Objavljeno v tedniku Novi glas