nedelja, 17. december 2023

Evangelij in angeli

Tudi to nedeljo je glavna figura pri Janez Krstnik, in sicer je zanimiva povezava med evangelistoma Janezom in Matejem, ki sta sicer bila tudi apostola. Pri obeh je, čeprav malo drugače, razloženo, da Janez seveda ni pričakovani odrešenik, ampak je to Jezus iz Nazareta. Janez je označen v izvirniku in latinščini kot »angel«, torej res glasnik, vendar posebne sorte, pri Janezu pa je v Prologu označen še kot »pričevalec luči«, ker ni on luč: »Ni (bil) on luč - pričeval naj bi o luči«. V obeh primerih se lahko z njim poistovetimo in smo celo k temu poklicani v svojem poklicu k svetosti. 

Najprej smo poklicani k temu, da smo »angeli«. Dal sem v narekovaje, ker seveda nikdar ne bomo zelo inteligentna duhovna bitja, pametnejša od človeka, kakršna so angeli, žal pa tudi padli angeli, ki so demoni. Smo pa lahko tisti, ki svetu prinašajo Kristusov evangelij, ki svetu oznanjajo Boga, ki je k nam prišel kot Odrešenik Jezus Kristus. Angel je tudi tisti, ki počne vse tisto, kar je zaobseženo v prvih treh duhovnih delih usmiljenja oz. bratske ljubezni: svariti grešnike, učiti nevedne, dvomljivcem prav svetovati. Evangelij ne nujno pomeni dobre ali lepe novice, temveč je prvi namen besede, da gre za kraljev ali cesarjev razglas, za katerega pa ni nujno, da prinaša ravno dobre novice. Tudi za Kristusov evangelij pa velja, da ne prinaša dobrih novic v smislu tega sveta, zagotovo pa prinaša dobre novice, če gledamo z Božjimi očmi in v luči vere ter večnosti.

Ker je tu še zgled Janeza Krstnika kot pričevalca, ki se sicer najbolj zrcali v voljnem prenašanju krivic in preganjanja, vendar pa to seveda še ni vse, čeprav vemo, da je tudi tu sv. Janez Krstnik šel do konca in bil ne samo zadnji starozavezni prerok, temveč tudi nekako že novozavezni mučenec, četudi se ta Nova zaveza kronološko še ni izvršila. Vendar pa Bog nima človeške ure, je nad človeško zgodovino, zato je Janezovo trpljenje in mučeniška smrt v Božjem času za Kristusovima. Pričevalci pa smo tudi še drugače, saj pričujemo za Kristusa še kako, če žaljivcem iz srca odpustimo, prav tako pa pričujemo s svojimi tolažilnimi besedami, kar pa ne pomeni, da slednje prirejamo iz neke korektnosti, saj spet ne gre za tolažbo v smislu tega sveta. Samo prava in resnična beseda zdravi in tolaži, četudi morda na daljši rok. Pa smo spet pri pravem pomenu Kristusovega evangelija.

Seveda pa nihče ni pričevalec, ki ne bi bil človek molitve, posta in zadoščevanja, kar je bil primarni cilj Janezovega bivanja v puščavi. Iz tega je črpal vse svoje gorivo, da je lahko ljudi spreobračal in jih vodil k Božjemu Jagnjetu, začenši z mojim prvo-poklicanim zavetnikom Andrejem in s samim apostolom Janezom. To je torej tisto prvo, kar moramo v adventu, pa tudi sicer, poglobiti, da bi bili pravi pričevalci in »angeli« po zgledu sv. Janeza Krstnika. Janez je namreč pridigal pokoro v spreobrnjenje grehov. Spokorjenje in pokora sta prvi pogoj za odpuščanje grehov. Cenenost v tem oziru je spet nekaj, kar je tuje evangeljskemu sporočilu, če hoče biti pravo.  

nedelja, 3. december 2023

Zbudimo se iz spanja

“Advent” pomeni prihod, kakor naš Bog, pa je tudi ta prihod hkrati eden in trojen. Eden je zato, ker vselej pride Božji Sin. Trojen pa zato, ker gre, kakor nam lepo pove denimo sv. Bernard, za časovno tri različne Gospodove prihode, kakor so ti prihodi med sabo različni tudi glede načina. Lahko rečemo, da zaobsežejo vse časovne dimenzije – preteklost, sedanjost in prihodnost. Pa poglejmo, kaj pravi veliki Marijin častilec sv. Bernard glede časovno in načinovno različnih treh prihodov: “Ob prvem prihodu, Božji Sin prihaja v mesu in šibkosti; ob drugem prihodu prihaja v Duhu in moči; ob tretjem prihodu prihaja v slavi in mogočnosti.” Gre torej za tri prihode – v mesu, v duhu in v slavi, če rečemo na kratko. Kot pa bomo videli – in sv. Bernard nam to jasno pove – je še kako važna duhovna priprava: “Drugi prihod je pa sredstvo, preko katerega od prvega preidemo na tretji prihod.” V lepi pridigi nam Peter iz Bloisa (kanonik v katedrali v Chartresu, ki ga ne smemo zamešati z bolj znanim pesnikom in diplomatom, katerega poezije so tudi v “Carmina Burana”, op. a.) še obširneje razloži te tri načine prihoda: “Poznamo tri Gospodove prihode – prvega v mesu, drugega v duši in tretjega s sodbo. Prvi prihod se je zgodil sredi noči, po besedah evangelija: “Sredi noči je nastalo vpitje: »Glejte, ženin!«” (Mt 25,6). Ta prihod se je že zgodil, saj so Kristusa videli na zemlji in je govoril z ljudmi. Mi se sedaj nahajmo v drugem prihodu – pod pogojem, da bomo takšni, da bi On lahko prišel k nam. Rekel je namreč, da bo, če ga bomo ljubili, prišel k nam in postavil svoje bivališče med nami (Jn 14,23). Ta drugi prihod je torej za nas zadeva, ki je povezana z negotovostjo – kdo je namreč, razen Božjega Duha, ki pozna tiste, ki so od Boga? Tisti, ki jih želja po nebeških dobrinah vodi izven samih sebe dobor vedo, kdaj pride Gospod, kljub temu pa ne vejo, od kod prihaja in kam gre (Jn 3,8). Kar pa zadeva tretji prihod, je več kot gotovo, da bo do njega prišlo, prav nič pa ne vemo, kdaj bo do njega prišlo. Nič ni namreč bolj gotovega od smrti, nič pa bolj negotovega od tega, kdaj bo do nje prišlo.”

Pri teh besedah francoskega srednjeveškega kanonika se moramo nekoliko zaustaviti, saj nam približajo pomen adventa, ki je zadnje čase postal prava tabu tema. Prvi del adventa nam namreč zlasti govori o poslednjih človekovih rečeh, za katere sodobni kristjan niti več ne ve, katere so. Ponovimo jih, torej: smrt, sodba, nebesa ali pekel. Porabništvo in čustvenost, ki sta dandanes v ospredju, sta to tematiko, namreč poslednje človekove reči, izrinila iz naših glav in src. Žal je ta tematika izginila tudi iz glav in src pridigarjev in katehistov, tako da naši verniki o teh pomembnih rečeh niti ne morejo slišati, četudi bi želeli. Advent pa je milostni čas tudi zato, ker človeka, če ga seveda resno vzame, prisili tudi k misli na svojo omejenost in končnost. Sv. Janez Marija Vianej je lepo govoril, kako: “Tri četrtine kristjanov dela samo za potešitev telesa, ki bo kmalu propadlo v zemlji, ne misli pa na svojo dušo, ki bo nujno večno srečna ali nesrečna.” Res je, želimo poskrbeti za to, da bi si čim bolje uredili svoje življenje, “najprej štal’co, potem pa krav’co”, da bi si torej uredili dom, družino, službo in še kaj, ob tem pa pozabljamo na to, kar nas nujno enkrat čaka, kjer ta “enkrat” niti ni nujno tako daleč. Želimo imeti mirno in lahkotno življenje, brez velikih pretresov, a ravno to je najbolj nevarno, da nas uspava. Peter iz Bloisa nadaljuje: “V trenutku, ko bodo ljudje govorili o miru in gotovosti, bo smrt prišla nenadoma kot porodni popadki pri ženi in nihče ji ne bo mogel ubežati.” Kako modro nam zato sveta Cerkev postavlja Pavlovo opozorilo na začetek adventa: “Poleg tega poznate čas, v katerem smo. Ura je že, da se zbudite iz spanja, zdaj je naša rešitev bliže kakor takrat, ko smo vero sprejeli. Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Odvrzimo torej dela teme in nadenimo si orožje luči. Živimo pošteno, kakor se podnevi spodobi: ne v požrešnosti in v popivanju, ne v posteljah in v razuzdanosti, ne v prepirljivosti in v nevoščljivosti. Pač pa si oblecite Gospoda Jezusa Kristusa in ne skrbite za meso, da bi stregli njegovim poželenjem.” (Rim 13,11-14).

To seveda ne pomeni, da je treba zavreči svoje telo, svoje čute in svoja čustva, daleč od tega, ker bi tako ne bili več ljudje. Vse to je del naše narave. V adventnem času nam Cerkev kliče le k temu, da bi svoja srca odprli Božji milosti. Slednja pa, kot so nam lepo povedali sholastiki, ne uničuje človekove narave, temveč jo predpostavlja in izpopolnjuje. Pomeni, da je advent milostni čas, da bi človek zares spoznal, kdo v resnici je, komu pripada in kam spada. Želja je, da bi vsak od nas lahko spoznal in z bl. Antonom Martinom vzkliknil: “V nebesih sem doma!”

V adventu se bomo zato potrudili za to, da stopimo dol z norega vrtiljaka, ki nam ga narekuje življenjski tempo, če se mu seveda pustimo. Tu še kako drži trditev, da nimamo časa, saj, če v tej smeri ničesar ne storimo, ima čas nas. Ima nas v svojih krempljih in nas stiska, mi pa se temu primerno počutimo. Advent bo zato za kristjana pomenil več molitve. Ni drugega sredstva, da bi se uprli slabim vplivom, kakor nas je opozarjal že naš Gospod Jezus Kristus: “Ta rod se lahko izžene le z molitvijo” (Mr 9,29). Ker pa je adventni čas pravzaprav le povzetek našega bivanja na zemlji, nam bo koristil, da bomo svoje stvarno in duhovno krščansko življenje poglobili tudi sicer, ne le v teh štirih tednih, kolikor v sveti Cerkvi adventni čas traja že kakih tisoč let. Povabljeni torej, da se vendarle že zbudimo iz spanja in se zavemo, da po starem ne bo več šlo naprej. Gospod prihaja: “Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel budne! Resnično, povem vam: Opasal se bo in jih posadil za mizo. Pristopil bo in jim stregel” (Lk 12,37).

sreda, 8. november 2023

Bližnji Vzhod in vojna (3)

 Tako pridemo v tretjem delu našega razmišljanja do nerazrešenega vprašanja, vprašanja, ki ga je verjetno nemogoče rešiti, med antisionizmom in antisemitizmom. Najbolj enostavno je med pojmoma narediti enačaj, kar je, kot pravi Giacobazzi, ena od sodobnih manter. Morda se tovrstni diskurz, ki je, kakor smo že imeli priložnost reči, črno-beli, lahko dela po studijih osrednjih medijev po Evropi, pa bi že v ZDA bilo težko delati enako, ne pa recimo v Mea Shearimu, eni od najstarejših judovskih četrti v Jeruzalemu. Pred časom je tam stal napis: "Sionistom vstop prepovedan!" Tudi v tem mesecu nemirov in spopadov pa ni bilo drugače. Še več, po zidovih so se pojavile naslikane palestinske zastave, ki so jih tudi izobesili, tako da so potem posredovale izraelske oblasti.

Kdor se vsaj malo, tudi površno, spozna na to temo, ve, da se je sionizem rodil s kar velikim nasprotovanjem vernega judovstva, kar se tudi dandanes nadaljuje. Nekoliko so se stvari umirile, neke stvari niso več takšne, kakršne so bile, vseeno pa še vedno precejšnje skupine "haredim" (pravovernih Judov) odkrito nasprotujejo sionističnemu projektu, izraelski samostojni državi in podobnemu. Kot smo povedali, podpirajo prizadevanja palestinskih Arabcev in bi celo raje živeli pod palestinsko zastavo, kot pa pod izraelsko. 

Stvar pa velja tudi, če se jo pogleda z nasprotnega zornega kota. Četudi je imel številne razlike, je sionizem, zlasti v Srednji in Vzhodni Evropi, oznanjal nastop novega Juda proti staremu. Novi Jud mora biti vezan na zemljo in kmetijstvo ter biti vojak in patriot, v nasprotju s "tavajočim" Judom diaspore, ki ni vezan na zemljo in ima druge dejavnosti in ki ga ne zanimata preveč ne vojaščina ne patriotizem, saj je svojo izkoreninjenost iz dežele očetov postavil za nekakšen temelj, tudi religiozni. Vincenzo Pinto se je vprašanja lotil tako, da je spomnil na pomemben poseg: "Leta 1995 je Anita Shapira, ena najbolj znanih izraelskih znanstvenic, ki pripada tako imenovanemu zgodovinopisju establišmenta, jasno postavila kočljivo vprašanje: v kolikšni meri je sionizem znal svojo identitetno konstrukcijo podkrepiti z negativnim načelom (kot je antisemitizem) v nasprotju s pozitivnim (kot je judovski nacionalni preporod)? V primerjavi z drugimi judovskimi odzivi na antisemitizem (liberalni humanizem, bundizem, reformni judaizem) je edinstvenost sionizma v tem, da je sprejel osnovno antisemitsko predpostavko, da Judje predstavljajo tuje telo v nacionalni tovarni evropskih narodov - telo, ki se nikdar ne more asimilirati."  

Tako potem najdemo številne rabine, ki vse to poudarjajo, pa tudi bolj umerjene pripadnike judovskega ljudstva, ki so močno kritični do sionizma in njegove linije, ki pa jo najdemo skoraj v celoti zastopano v osrednjih medijih, tam pa ni prostora za neko vsaj malo kritično presojo. Tovrstni Judje se že destletja povezujejo palestinskimi Arabci in skušajo nekaj doseči. Po drugi strani pa so omenjeni "haredim" na popolnoma nasprotnem bregu sionističnega mainstreama, če uporabimo tujko. Vedno je torej obstajal obsežen judovsko-progresivno-asimiliran svet, ki je odkrito protisionističen ali vsaj zelo kritičen do izraelskih vlad. Med Sorosom in Netanjahujem zija ogromno brezno.

Giacobazzi ta del takole zaključi: "Skratka, judovstvo še zdaleč ni monolit, temveč otočje, kjer pa se otoki med seboj vojskujejo."

petek, 3. november 2023

O upepeljevanju umrlih

Pokoncilske spremembe v Cerkvi

Že brž na začetku naj povem, kako se zavedam, da se s tem, kar bom napisal, marsikdo ne bo strinjal, kakor je to zagotovo veljalo tudi ob tistem zapisu o ne obsodbi komunizma na 2. vatikanskem koncilu, a so to vendarle stvari, ki jih je treba povedati in v tej smeri razmišljati. To, da gredo takšna in podobna razmišljanja nekoliko proti toku, je zame dovolj velik razlog, da jih pišem. Tega sem želel napraviti že kar nekaj časa, a je sedaj, ko obhajamo petdesetletnico pričetka zadnjega koncila, najlepša priložnost. Dejstvo je, da so se po njem zgodile mnoge spremembe. 

Vse seveda ne takoj, ampak sčasoma, tudi zato, ker so bile nekatere zadeve še vedno prepovedane, dokler ni v letu mojega rojstva (1983) izšel nov Zakonik cerkvenega prava. Ena od takšnih reči je upepeljevanje umrlih, število katerih je v zahodni Evropi že preseglo število tistih, ki jih pokopljemo v krsti – sam sem ravno danes popoldne, preden to pišem (ponedeljek, 3. decembra 2012) imel žarni pogreb. Zadeva je tudi v cerkvenih krogih postala nekaj običajnega, vsakdanjega – nihče v tej smeri več kaj posebnega ne reče. Pa saj niti ne more, ko pa kanon št. 1176 zadevo »liberalizira«, ko pravi, da Cerkev živo priporoča, da se ohrani pobožna navada pokopavanja teles umrlih, da pa po drugi strani ne prepoveduje upepelitve, če razlogi zanjo niso proti krščanskemu (ne katoliškemu) nauku. Nove norme se skladajo z iniciativo papeža Pavla VI. Ta je v tistem pokoncilskem zanosu, ki je včasih bil prav uničevalno naravnan – staro je treba zavreči, podreti, uničiti, se mu odpovedati, v korist novega - dopustil upepeljevanje. Tako smo v katoliški Cerkvi prelomili še eno starodavno izročilo, ki je veljalo od samih začetkov krščanstva. Skoraj nekakšno pravilo je bilo odpreti se svetu, kar je velikokrat pomenilo tudi sprejetje tistega, kar je veljalo za druge, ne pa tudi za katoličane. Danes, zanimivo, želimo povedati, v čem je krščanska različnost, kar je postalo celo naslov knjige Enza Bianchija, ki jo dobimo tudi v slovenskem prevodu. 

Pa poglejmo, kaj je o praksi upepeljevanja dejal švicarski katoliški filozof Romano Amerio (1905-1997), ki je preučil spremembe, ki so se v katoliški Cerkvi zgodile v 20. stoletju, zlasti po koncilu, a ostaja pozabljen – najbrž zato, ker njegovo razmišljanje marsikomu v Cerkvi ni všeč, ker se ne sklada z vsemi shemami, ki so nam jih predložili, mi pa smo jih malce preveč nekritično sprejeli. Takole pravi Amerio: »Če je nesmrtnost duše dogma vseh religij, pa je vstajenje teles ekskluzivna dogma krščanstva in od vseh našemu razumu najteže razumljiva, saj je povsem zadeva vere, prvi in zadnji od paradoksov. Prav v nobenem verovanju, razen v krščanstvu, ne najdemo jasno napisano, da bi nekega dne telesa vstala in si ponovno privzela svojo celotno identiteto človeške osebe, v »vsej polnosti«. To je seveda ena od ključnih točk katoliškega sistema, Cerkev pa je zažiganju teles vselej nasprotovala prav zato, da bi ohranila to vero v vstajenje teles. Ob smrti človeka ni več, vendar pa je telo, ki je bilo človek in ki ob koncu časov spet bo človek, vredno vsega spoštovanja in skrbi.« 

Švicarski teolog nadaljuje: »Starodavna in nikdar opuščena navada pokopavanja mrtvih izhaja iz evangeljske in pavlinske ideje o semenu, ki je zakopano v zemljo in o telesu, ki ga vsejejo kot razpadljivo, vstane pa kot nesmrtno (1 Kor 15,42). Pri pokopavanju so kristjani predvsem posnemali Kristusov pokop. Cerkev je seveda vselej vedela, kako tudi tista spremenitev v prah, ki se zgodi pri upepelitvi, ne prejudicira tega, da vstala telesa spet postanejo človeške osebe, vendar pa verstvo, v katerem je vse znamenje, ni moglo zanikati, kako je zažig trupla protiznamenje vstajenja. Upepelitev odstrani vso simboliko, ki jo ima telesni pokop, kakor tudi odvzame pomen vsem častitljivim besedam, ki zaznamujejo telesni pokop: coemeterium (it. cimitero), ki pomeni počivališče; sveta njiva – kraj, kjer so Bogu posvečeni; depositio, ne v fizičnem smislu, da nekoga položimo v zemljo, temveč v pravnem smislu, da so trupla dana v hrambo, da bi bila vrnjena ob dnevu vstajenja. Te simbolne vrednosti so se zdele tako močne, da jih je Cerkev spremenila v teološke vrednosti, tako da je nekdo z zažigom svojega telesa sporočal svojo nevero.« 

Kot navadno, je zaključek švicarskega misleca zelo trd: »Izguba izvirnosti Cerkve, tudi ko gre za stvari, ki so del dolgega in versko zelo pomenljivega izročila, spada v splošni fenomen prilagoditve svetu, razbarvanju svetega, vsiljevanja utilitarizma in omračitev izvirne usode človeka, ki gre onkraj tega sveta.« Če dobro pogledamo, je ta sprememba med najbolj vidnimi, saj je Cerkev vse od svojih začetkov posnemala Kristusov pokop, čigar telo ni bilo sežgano, ampak z največjo pozornostjo položeno v grob, da bi se tako razlikovala od poganov. V času preganjanj so mnogi celo tvegali življenje za to, da bi lahko pokopali telesa umrlih bratov po veri. Že leta 637 je tako lahko tretji koncil v Toledu izjavil, da je Cerkev neprekinjeno in od vedno pokopavala telesa umrlih. Celo francoska revolucija ni mogla uresničiti tega, da bi državljani sežigali trupla, saj so se ljudje temu uprli. 

Kar ni uspelo francoskim revolucionarjem, so na vse pretege skušali uresničiti prostozidarji, zlasti v latinskih deželah. Tako je Cerkev, čeprav je trdila, da upepelitev sama po sebi ne nasprotuje nobeni katoliški verski resnici, v dekretu iz leta 1926 imela to prakso za »brezbožno, škandalozno in hudo zgrešeno«. Vse do leta 1983 je tako Zakonik cerkvenega prava določal, da je treba odreči cerkveni pokop vsakomur, ki je določil, da njegovo telo upepelijo, če bi pred smrtjo ne dal kakršnega koli znaka kesanja. Ta sprememba torej ni in ne more biti nekaj majhnega, ampak odpira tudi katoličane svetu, a v smislu, da so »takšni, kakršni so vsi drugi«. Tudi v cerkvenih krogih žal ni več tiste zavesti, kako pomembna so znamenja in simboli ter njihova ohranitev, da bi se ohranila tudi istovetnost, pripadnost neki skupnosti, ki ima svoje izročilo in svoja pravila. Pozabil sem, da je to izročilo postalo odveč – saj pravzaprav še v slovenščini namesto nje uporabljamo raje tujko »tradicija«, še to pa v slabšalnem pomenu. Vsa ta znamenja, ki so se jih naši predniki tako strogo držali, niso bila noben farizejski legalizem, ampak znamenje pripadnosti. Kot nas lepo učita še dva vélika monoteizma, judovski in muslimanski, je velikokrat skupnost vernih zelo kompaktna zlasti takrat, kadar ni »tako kot vsi ostali«.

Objavljeno leta 2012 v tedniku Novi glas

ponedeljek, 30. oktober 2023

Bližnji Vzhod in vojna (2)

Pravo obravnavanje, pa tudi poročanje vselej upošteva kompleksnost zadev. To pomeni, da stvari niso monolitne, ampak sestavljene iz več dejavnikov, pa je treba vse upoštevati. Mednarodni odnosi in politika sta prav tako kompleksna, potem pa je seveda odvisno, kakšen odmev nekaj ima. Raven debate je zadnje čase precej uboga, navadno pa obsega samo tisto, kar se najde v glavnih medijih, ki jim s tujim anglicizmom rečemo "mainstream", preostala debata pa je stvar družbenih omrežij. Tako imamo prej obstoječe že homologirane ideje, v katerih odmevno sobo (s tujko "eco chamber") potem uporabnik vstopi in posluša še bolj poudarjeno sporočilo medija, slednji pa je, kot je vedno trdil McLuhan, že sam po sebi sporočilo ("The medium is the message."). To je podobno vnaprej pripravljeni liofilizirani hrani, ki se ji potem doda vodo in se jo pogreje. Kar zadeva informacije, velja zanje zadnjih dvajset let, da so mešanica infotainmenta in vzbujanja strahu, kakor smo že imeli priložnost pisati. Torej imamo vnaprej pripravljene informacije ("info"), katerim je dodana določena "zabava" ("entertainment"), temu pa še zbujanje strahu ali terorja. Ker imamo potem vsaj dve propagandi, pridemo do zadnjič omenjenega navijaštva, kjer navijači ene strani kričijo na drugo in obratno, potem pa seveda imamo še medsebojno verbalno obkladanje najnižjega nivoja. O smislu za dojemanje resničnosti raje ne bi govorili, ker to ne obstaja. Tistim, ki za vsem stojijo, to vse zelo koristi, saj pride do neke vrste nevtralizacije potrebe ljudi po tem, da bi se bolj ozavestili in oblikovali ali, če rečemo s pogosto tujko, formirali. A potrebno je reči, da je na kocki še več, saj gre za uničujočo digitalizacijo, ki nas oddaljuje in dela mlačne, mlahave ter apatične. Stopnja obupa med ljudmi je pa ogromna.

Giacobazzi pravi, da se tako ne gre v globino stvari, namesto tega pa se gradi mite, po katerih imamo vselej neke črno-bele nasprotnike - mite amplificirajo mediji, globlje povezave povsem ignorirajo. Tako imamo v našem primeru ZDA-Združeno kraljestvo-Izrael proti Rusiji-Iranu-Palestini. Gre za slabo sestavljen mit, ki ima, kakor vsi miti, tudi kak element resnice, vendar gre vseeno za mit in ne za resničnost, se pa ga ponuja kot nekaj absolutnega. Že če bi poznali resnične rusko-izraelske odnose, pa ne tiste včerajšnje, ampak današnje, bi bilo dovolj, da se dokaže lažnost takšnega mita.

Vendar pa se velja na kratko sprehoditi skozi zgodovino. Ko govorimo o judovskem državnem projektu, da bi torej obstajala neka judovska država, ne gre brez anglosaških velesil na eni strani in sionizma na drugi. Prva stvar so dogovori, sklenjeni, ko je palestinska pokrajina še spadala pod turški Otomanski imperij, da vzpostavijo tam določena judovska posestva in naselja, a vse pod budnim britanskim očesom. Potem je sploh šlo za toplo-hladne odnose s samim Britanskim imperijem, ki je "podedoval" palestinsko ozemlje kot svoj protektorat, da se potem pride do ustanovitve same države leta 1948. Tu ne gre pozabiti na logistično-trgovske odnose med sionistično organizacijo in nacionalsocialistično Nemčijo, kakor tudi za vojaške dogovore s stalinistično ZSSR, nazadnje pa je prišlo do utrditve odnosov, ki niso bili nikdar le rožnati, ampak takšni in drugačni, z ZDA in njenimi zavezniki. Zanimivo je tudi dejstvo, da je obstajal del sionistično-revizionistične desnice, ki je pred 2. svetovno vojno odkrito simpatiziral z italijanskim fašizmom. Slednji je prav tako pomagal v določeni meri graditeljem Tel Aviva, a pazljivo, da ne bi kompromitiral preveč svojih odnosov z arabskim svetom. Ko govorimo o arabskem svetu, imamo neverjeten labirint mnogih barv, kjer je pomembna tudi tista rjava, ki je bila všeč jeruzalemskemu velikemu muftiju Aminu al-Husseiniju, ki je pregledal bosanske muslimanske SS-ovske čete z iztegnjeno desnico. Aja - to je bilo še pred 2. svetovno vojno, da ne bo pomote, ko so cveteli komunistično-nacionalsocialistični odnosi na takšen in drugačen način, potem pa je bil še podpisan sporazum Molotov-Ribbentropp. Ko torej gre za mednarodno politiko in njene igrice, imamo v teoriji visoke ideale, v resničnosti pa vladajo zelo nizki, da ne rečemo nizkotni, interesi. Ko se potem ustanovi leta 1948 državo, je lep čas ne vodijo nobeni t. i. desničarji, da so stvari jasne.  

Zadeve imajo na Bližnjem Vzhodu številne oklepaje takšnih in drugačnih oblik, zato je Iran v času islamistične revolucije trgoval glede orožja z ZDA kot glavnim partnerjem, a zato tudi z Izraelom. Potem so se interesi medsebojno precej križali ter se nato ločili v povzročeni in vsiljeni vojni med Iranom in Irakom - sodelovali so: ZDA, Izrael, Iran, Irak in ZSSR (lahko bi napisali še koga). Posledica te vojne med 1980 in 1988 je bil več kot milijon mrtvih. Treba je vedeti, da vsi sedijo vselej za vsemi mizami, za katerimi je mogoče sedeti, pa je pravzaprav res kot na stadionu v nekih preteklih časih, zdaj v manjši meri - navijači se med seboj "pobijajo", vodstva klubov pa se enkrat medsebojno opazujejo, drugič med sabo govorijo, tretjič se obkladajo, vselej pa se izpeljujejo določeni posli, ki so v njihovem interesu, ne vedno v interesu navijačev.

Nekaj majhnih primerov, ki bi jih bilo lahko še več, če bi se ozrli še recimo na Sirijo, Libanon in še kam. Preden pa gremo naprej na tretji del našega pisanja, se je treba še na kratko ozreti na Hamas in na islamski terorizem.

"Farbanje" ljudi s poenostavljanjem je, oprostite igri besed, zelo enostavno - resničnost je drugačna. Izvor Hamasa in dopuščanje njegove rasti s strani izraelskih oblasti že dolgo preučujejo razni za to usposobljeni zgodovinarji in analitiki. Vsekakor imamo polarizacijo, delegitimacijo preostalih palestinskih skupin, kakor tudi ideološko-čustveno podžiganje v obe smeri, kar je vse rezultat naraščajočega spopada. Če pa ne ostanemo zgolj pri tej skupini in se ozremo na islamsko nasilje, potem je odvisno od vetra - enkrat piha v pravo, drugič v napačno smer. Ko pravim ustreza, ker napadajo nekega skupnega sovražnika, kot je recimo veljalo za Assada v Siriji, je stvar v redu in se govori o sirskih upornikih, da niti ne govorimo o celih državah, ki so danes tisti, ki vzdržujejo red, jutri pa največji zločinci, kar se potem hinavsko na simbolni način pokaže javnosti zlasti na športnem področju, ko športniki tistih držav ne smejo sodelovati na tekmovanjih. Pravzaprav smo v zadnjem letu temu bili priča tudi na kulturnem in šolsko-akademskem področju. Še enkrat torej na koncu tega drugega dela postavljamo navijačem vprašanje, ali sploh poznajo dobro ekipo, za katero navijajo?

sobota, 21. oktober 2023

Bližnji Vzhod in vojna (1)

Ko sem se kak teden nazaj z nekom pogovarjal o več vojnah, seveda tudi o tisti na Bližnjem Vzhodu, me je precej zmotilo neko določeno navijaštvo. Vprašanje je namreč bilo, za koga oz. za katero stran sem - kot da bi šlo za neko nogometno tekmo. Vsekakor bomo o tem še spregovorili kasneje, vsekakor pa je, če že gledamo navijaško na stvari, najprej dobro poznati ekipo ali ekipe, kakor se strinja komentator Andrea Giacobazzi, sam pa bi dodal, da je potrebno poznati tudi samo ligo ali tekmovanje, če se smem tako izraziti, kakor tudi razmere, v katerih se dvoboj odvija. Ko so mi v nedeljo 8. oktobra dopoldan povedali, da bi naj v Sveti deželi bila vojna, je bila moja reakcija ta, da sem dejal, da tovrstna vojna brez večjih sprememb tam divja že desetletja - le to drži, da je enkrat manj, enkrat pa bolj intenzivna. 

Vsekakor je treba stvari pogledati z več strani in v njeni kompleksnosti, pa ne vselej zavzeti se za eno ali drugo stran. Takole glede tega pravi Giacobazzi: "Izstopa sloganistično, dekontekstualizirajoče poenostavljanje. Neznosna je torej večna nenapisana obveznost, da se toto corde poistovetimo z eno od vpletenih strani, ne glede na to, ali gre za svetove, s katerimi se nam ni treba identificirati (verski, politični, nacionalni, celo zgolj geografski). Od "ali z Afganistanci ali s Pentagonom" (težko bi razumeli, s katerimi Afganistanci, saj so bili nekateri - tudi izrazito islamski - v Washingtonu precej dobrodošli) do novejšega "ali z Obamo ali z Romneyjem", prosperira kraljestvo lažnih alternativ. Kraljestvo, ki se lahko razširi vse do "ali s Trockim ali s Stalinom", pri čemer prvega pretepajo odposlanci drugega. To je področje deformiranega, modernega, totalitarnega pragmatizma brez celostnosti, ki zahteva nenehno negativno privrženost tej ali oni zadevi, ki jo natančno narekuje trenutna agenda. Navodilo, da je treba sprejeti tisto, kar je drugo od nas samih, otrok nihilističnega branja resničnosti, po katerem so dejanja veljavna le glede na to, kaj uničujejo, ali bolje rečeno, kaj se zdi, da uničujejo. Ne gre za afirmacijo, temveč za vsiljivo negacijo. Sedanja anti-civilizacija tistega, kar sovražim, v nasprotju z večno civilizacijo tistega, kar ljubim."

Kakor pravi naš komentator, je vsekakor res, da imamo višje ali nižje stopnje zla, vendar pa imamo dandanes, kakor tudi pravi, še eno težavo, da bi se potem nazadnje vselej radi odločili za t. i. manjše zlo. Verjetno smo se tega navadili, vendar pa je ne samo kristjan, temveč vsak človek, poklican k čim večjemu dobremu, ne pa, da zreducira vse na najmanjše zlo kot neki najmanjši skupni imenovalec. V tem primeru gre to takole: "Človek lahko sovraži dejanja islamskih grlo-rezcev, ne da bi se poistovetil s koloni na Zahodnem bregu, lahko globoko obžaluje, da je Gaza zravnana z zemljo, ne da bi postal zastavonoša Hamasa." Podobno velja tudi v ostalih spopadih, kjer je najbolj aktualen tisti v Ukrajini, ki je ob dogajanjih na Bližnjem Vzhodu kar nekako potihnil. Tudi tam potem imamo oz. smo imeli takšne in drugačne navijače, če si pa kaj povedal drugače, so te hitro poenostavljeno popredalčkali in poetiketirali tisti, ki si vselej v profil, prav po navijaško, stavijo neke zastavice ali druge značke. 

Potem ko se je po večini nehalo izpovedovati pravo vero, se je na njeno mesto postavilo izpovedovanje demokratične veroizpovedi, kjer se je pred pričetkom vsakega razmišljanja ali debatiranja najprej treba strinjati glede določenih stebrov te vere, potem se lahko dalje debatira in (manj) razglablja. Pri vojni v Ukrajini se je tako zlasti v Italiji kot mantra ponavljalo tisto, da se je treba strinjati, da imamo enega napadalca in enega napadenega, pa seveda tudi, kdaj se je stvar začela in kako dolgo traja. Na Bližnjem Vzhodu: "Je preprosto nesmiselno, da se od vsakogar zahteva, da skoraj kot resnično demokratično izpovedovanje vere ponavlja pleonastično obsodbo terorizma, preden začne kakršnokoli razmišljanje. Vsak, ki ima vsaj malo razuma, ne more biti del tega, prav tako kot ni nikogar, ki ne bi videl (razen hipnotiziranih in odvisnih od telefona), da te odvečne veroizpovedi niso nič drugega kot preddverje za vstop v vnaprej pripravljeno shemo dialoga, psevdo-debatno kletko."

Naš komentator podaja pozitivni primer, da bi mogel razložiti: "Hvaležen sem za program zaščite katoliških krajev in skupnosti, ki ga pelje naprej sirska vlada, in menim, da je bil načrt za strmoglavljenje te izvršne oblasti v okviru arabskih pomladi milo rečeno nizkotna zamisel, vendar to ne pomeni, da bi se moral v sedanjosti, preteklosti in prihodnosti v slogu vnaprej napisane zadolžnice povezovati z vsako odločitvijo te države. Pri sprejemanju ali zavračanju vedno velja načelo bližine. Da bi se rešili umetne polarizacije, se je zato treba poskusiti izogniti redukcijskim shemam in nesporazumom."

Nazadnje je treba povedati še nekaj - stvari niso toliko povezane s sedanjostjo, aktualnostjo. V neki meri so seveda zgodovinski razlogi, v največji meri pa zadeve zgodovino presegajo in se temu z eno učeno grško-latinsko skovanko pravi, da so metahistorične (meta = onkraj, historia = zgodovina). 

Za uvod bo najbrž dovolj.

torek, 5. september 2023

Fatalizem in Božja volja

Spletni prijatelj Roberto Bonaventura, ki ga bom v prihodnosti, upam, srečal tudi v živo, a naj bo zaenkrat tako dovolj, je napravil zanimiv povzetek o v naslovu navedenih temah. Pravi, da so mnogi kristjani fatalisti »pod krinko«, v smislu, da nosijo sicer masko ne-fatalizma, v resnici pa to so. Razloži, da je »fatalizem »filozofska« drža, po kateri svetu vlada neizogibna sila, ki je povsem tuja človeški volji in prizadevanjem; posledica tega je odnos resignirane pasivnosti do dogodkov.« Roberto torej pravi, da je takšna miselna drža tudi precejšnjega dela prebivalstva, ki se ima za kristjane, vendar utegne biti tu težava, če imajo takšno miselnost.

»In kaj ima ta način razmišljanja in (ne)delovanja opraviti s krščanstvom? Nič! Žal pa je tako, da je za mnoge slabo razumljena "Božja volja" pravzaprav oblika "fatalizma", vendar najhujše vrste. Da, saj pravi fatalisti vsaj ne verjamejo v Boga, ne v krščanskega Boga; kaj pa reči o tistih, ki se zatekajo k veri, da bi se skrili za zaveso lenobe in malodušnosti? Božja volja povzroči, da se postavijo katedrale, da se naslika Sikstinska kapela, da se premagajo mohamedanci pri Lepantu, da se izkleše Pietá, da se peš ponese evangelij na Kitajsko, da se sestavi Requiem Aeternam, da se, evangeljsko, prosi, išče in trka. Božja volja ni odrekanje dobremu, ampak odrekanje zlu, grehu. Če je Božja volja prav razumljena, ne ugasne notranjega ognja ob prihodu prve sapice, ki jo povzroči človeška nagnjenost k strahopetni odpovedi.« Pomeni, da drži, kakor vselej v krepostnem in duhovnem življenju, da je potrebno voljno in umno sodelovanje človeka z Božjo milostjo, žal pa se človek pogosto odreče svoji volji in delovanju, pa čaka, kako bo Bog namesto njega napravil še tisto, kar bi moral on sam. Potem pa je vsaka sapica dovolj, da odpihne človekovo trdnost in stabilnost, človek pa se »vda v usodo«, v »tako pač je«. 

Naš prijatelj te naše besede takole potrjuje: »Ali veste, zakaj številni nekristjani uspejo tam, kjer številni kristjani ne? - Večinoma zato, ker smo bili ustvarjeni, da si prizadevamo za najboljše, da se razvijamo, da se izboljšujemo, ne pa da čakamo na mamo iz nebes. To je Božja volja: graditi. Na vseh področjih.«

»Zgodovina nam ponuja svetle primere velikih katoličanov - pripadnikov duhovščine -, ki so jih šteli med ugledne znanstvenike…« Nato našteje in na kratko pove, kdo so bili Nikolaj Kopernik, Roger Bacon, Gregor Johann Mendel in Albert Veliki, pa da bi lahko bil seznam neizmerno dolg. Pravi pa: »Mislim, da je jasno, da lenoba in odstop prinašata veliko škode, ki danes bolj kot kdaj koli prej pesti krščansko ljudstvo. Popolno sintezo vsega, kar sem skušal povedati, je skoval sveti Ignacij Lojolski: "Molite, kot da je vse odvisno od Boga, in delajte, kot da je vse odvisno od vas". Ni kaj dodati!«

nedelja, 13. avgust 2023

Ko odpihne naše gotovosti

Po pomnožitvi kruha in rib Jezus takoj prisili učence v čoln. Ljudje, vsaj neko število med njimi, so namreč imeli napačno predstavo Mesija, pa so ga hoteli v triumfu peljati v Jeruzalem, da bi ga postavili za kralja (prim. Jn 6,15). Tudi apostoli so bili še precej polni tovrstnih idej, pa je obstajala upravičena bojazen, da bi se pridružili množici in idejo uresničili. Jezus jih je tudi, kakor se zdi, hotel naučiti, naj bežijo daleč stran od prazne slave (sv. Janez Krizostom).  

Mar nimamo tudi danes podobnih težav? Mislimo, da ko bomo dobila »kruha in iger«, da bo poskrbljeno za vse, tisti, ki bi poskrbel za to in samo za to, pa je pravi voditelj. Ali pa je danes to tisto, kar resnično potrebujemo? 

V našem odlomku vidimo, kako dela vera v Kristusa čudeže, pa je tudi Peter lahko celo hodil po vodi. Pravijo pa cerkveni očetje, da je potem, ko svojega pogleda ni imel več usmerjenega v Gospoda, njegovo vero brez težav odpihnilo. Ko je človek usmerjen le v samega sebe, potem vse skupaj tudi gradi na sebi, torej so tudi temelji zgradbe takšni, kakršen je on sam – krhki in minljivi. Ni potrebna velika sila, da se vse skupaj sesuje kot hišica iz kart ali kakor grad iz mivke (prilika o dveh hišah, Mt 7,24-27). Zato je tako pomembna povezanost z Bogom, kar nam Kristus pokaže s svojo napotitvijo na goro, ki pomeni kraj Božje navzočnosti. 

Vidimo, kako se je po Sloveniji marsikaj od tega uresničilo, še pred tem pa smo podobne slike lahko videli po sosednji Italiji. V neki meri gotovo gre tudi za Božja opozorila, da moramo svoj življenjski pogled s samih sebe preusmeriti spet na Kristusa in na njegovo Mater Marijo, ki nam jo je dal na križu tudi za našo Mater. To so prva dejanja in prvo delo, kar mora kristjan storiti. Nuditi materialno pomoč je seveda dobro, tisto, kar je narobe, je trobiti povsod to zadevo: "Kadar torej daješ miloščino, ne trobi pred seboj, kakor delajo hinavci po shodnicah in po ulicah, da bi jih ljudje hvalili. Resnično, povem vam, prejeli so svoje plačilo." (Mt 6,2). Kakršnakoli materialna pomoč mora torej biti dana brez neke reklame po vseh kanalih, češ: "Glejte me, kako sem dober!" Za vse to prejmemo pač le plačilo tega sveta. Tega populizma smo se dovolj nagledali v preteklih dneh, žal je ostalo tudi pri dušnih pastirjih, duhovnikih in škofih, samo pri materialni plati. Potrebno je oznaniti evangelij spreobrnjenja, sploh ob takih primerih. Četudi namreč govorimo o evangeliju kot o veseli in dobri novici, pa to še ne pomeni, da gre za oznanilo, ki bi bilo dobro ali po volji človeku kot takemu. Velikokrat gre za trdo besedo, ki je človek noče slišati.  

Potrebna je ne samo molitev, ki je seveda kristjanova vsakdanja hrana, vsak verni laik pa naj bi molil vsaj petnajst minut dnevno v osebni molitvi, prav toliko pa naj bi bilo še skupne molitve, temveč resnična Božja navzočnost v zakramentih, posebej sta mišljena zakramenta pokore, ki je drugi krst po svetih očetih, in osrednjega zakramenta presvete evharistije. V tej moči potem namreč stvari v življenju uspevajo, tam se pa tudi učimo tistega, kar naj bi potem, kakor smo zadnjič dejali, ponesli v življenje. Učimo se samoodrekanja, trpljenja, odpuščanja, umiranja sebi, da bi potem tudi vstali in vse to ponesli v svet. Na ta način tudi prepoznavamo Božje delovanje v svetu, pa smo po tej plati podobni veliki začetni veri apostola Petra, hkrati pa moramo skrbeti, da ne bi tudi naše vere odpihnilo, kakor je njegovo. Pa seveda ne gre nujno za velike čudeže, ampak za tiste male vsakdanje čudeže, ki nam vlivajo dovolj moči, poguma, upanja in vere za to, da hodimo pogumno naprej po sicer težki poti življenja.  

nedelja, 6. avgust 2023

Spremenimo se

 Misel na praznik Gospodovega spremenjenja na gori

Letos Gospodovo spremenjenje na gori praznujemo na nedeljo. Dogodku so bili priča le trije apostoli, in sicer Peter, Janez in Jakob. Šele šest dni je minilo od Petrove izpovedi vere, ti trije pa so vsi Gospodovi ljubljeni učenci, a vendar se tudi tokrat zgodi, da v ključnem trenutku spijo, vendar pa moramo vedeti, da se je, kot nam poroča evangelist Luka, spremenjenje zgodilo ponoči, zatorej ni nič čudnega, da so spali. Izročilo, da gre za goro Tabor, ki je 9 km jugovzhodno od Nazareta, izhaja od sv. Cirila Jeruzalemskega in sv. Hieronima. Spremenjenje je izraženo z izrazom »metamorfoza«, kar navadno prevajamo kot »preobrazba«, vendar nam evangelist hoče povedati, da je slednja bila vidna z očesom. Obraz se Jezusu sveti kot sonce, kar je, čeprav imamo mi občutek rumene barve, najbolj bela možna barva, medtem ko imamo v slovenščini skladno z izvirnikom, da so postala oblačila bela kakor luč. 

To je torej bil trenutek, ko je Gospod deloma dopustil, da se je izkazala njegova blaženost, a le deloma, saj je na ta način, kakor nam pravijo sveti očetje, želel tri ljubljene učence pripraviti, da bi bili sposobni prenašati vse tisto hudo, ki se bo zgodilo v Jeruzalemu. Mojzes in Elija sta najpomembnejši osebi Stare zaveze, eden predstavlja postavo, drugi pa preroke, z Jezusom pa sta se pogovarjala o njegovem odhodu s tega sveta prek trpljenja in smrti, ki se bosta izvršila v Jeruzalemu. Velja pa pri obeh starozaveznih likih še za dva, ki sta, prav tako kot Jezus sam, šla skozi štiridesetdnevni post, kar ju tudi postavlja za tovrstni zgled v postnem času (2. postna nedelja). To kaže tudi nam, kako je treba sebe premagati, doseči oblast nad svojimi čuti in podobnim, da bi tudi nas lahko Gospod napolnil s svojo blaženo lučjo, pa bi se vsaj malo počutili tako, kot so se trije apostoli. Potrebno je torej tisto, kar se je včasih reklo mrtvičenje, potrebno je zadoščevanje za naše grehe, za zlo, ki smo ga storili, zlasti s svojimi slabimi besedami in dejanji, pa tudi za vse naše opustitve. To se doseže prek posta in molitve. Pravzaprav je tako, da v življenju pridemo do pomembnih reči samo prek odrekanj, žrtev in z določeno pomočjo, za katero je pa vselej treba prositi. 

Gre za podobo našega življenja, a tako kot se Jezusovo blaženo gledanje odseva, čeprav tu na omejeni način, na njegovo telo in ga poveliča, tako se tudi naše dobro duhovno življenje odseva na naše siceršnje življenje. Tako, da je res danes podvig takšen vzpon na goro, kar pomeni, da se odločimo za Božjo bližino, to pa potem tudi čim bolj skušamo uresničiti, vendar to ni nikdar zaman. Na gori je oblak, ki pomeni Božjo navzočnost, resnično Božjo navzočnost, zato še bolj kot neka splošna molitev, to spremenjenje na gori pomeni svete zakramente, kjer je Gospod resnično navzoč. Gre torej v prvi vrsti za povabilo k izboljšanju našega zakramentalnega življenja, predvsem s pomočjo tistih dveh zakramentov, ki ju lahko pogosto prejemamo, to pa sta sveta pokora ali spoved in sveta evharistija, ko sveto Rešnje Telo vredno prejmemo pri svetem obhajilu. 

Če sebe ne očistimo s pomočjo vseh orodij, ki jih imamo na voljo, potem v naša srca ne bo mogel prodreti noben žarek Božje milosti in torej blaženosti. Tako je, če se sveto mašo pojmuje le kot neko pravico, kakor se pojmuje tudi sveto obhajilo, ni pa vse to velika Božja milost, za kar bi se veljalo ustrezno in temeljito pripraviti, s postom, molitvijo, a tudi dobro in temeljito sveto spovedjo. Današnjemu človeku pa se zdi, da se ni potrebno iz zemeljske sivine dvigovati k Bogu. A potem se naj nikar ne pritožuje nad sivino življenja, kakor tudi ne nad raznimi preizkušnjami, ki pridejo. Postavili bi si naše človeške šotore, da bi vztrajali v lepem in prijetnem, pa vidimo, kako hitro jih odpihne. Potrudimo se, da bi Božja milost razsvetlila naše življenje z blaženimi žarki, da bi lahko premagovali vse ovire in z radostjo v srcu nosili vsak svoj križ.


nedelja, 16. april 2023

Milost vere

Na Belo nedeljo vidimo človeško krhkost, ki potrebuje Božje pomoči in moči. Ob izrednem dogodku človeka takoj premaga strah, medtem ko je bil morda še malo prej, vsaj navidez, najvažnejši in najpogumnejši na svetu. V strahu so se znašli apostoli, brez Tomaža, ki so se zaklenili, ker so se bali Judov, da se jim ne bi kaj zgodilo. Ob vseh dogodkih bi namreč, po njihovem prepričanju, kaj lahko prišlo do preganjanja. 

Ker pa naključij ni, so apostoli podobni nam danes, ki se prav tako bojimo in se zapiramo v nekem strahu – če pustimo, da nam je v določeni meri to tudi ukazano in naročeno, pa pač ubogamo, a bolj ciljamo na drugačne vrste zapiranje, na tisto, ko se človek zapre vase, v svoj svet, ki si ga zgradi iz nekih paranoičnih strašnih predstav in fantazij. Določene tovrstne predstave so se sicer vrtele v glavi tudi Gospodovim učenkam, vendar je treba tudi reči, da se one niso razbežale, temveč so mu sledile vse do križa in še naprej do pokopa. Od apostolov se je edini spreobrnil in šel vse do vznožja križa le Janez, zato pa je dobil kot predstavnik vsakega učenca Marijo za mater, kot edini pa je umrl naravne smrti in mu mučeništvo ni prišlo do živega. 

Skratka, v dvorani zadnje večerje se zgodi izredni poseg Božjega veličastva in milosti in kakor je malo prej Božja moč odvalila kamen z groba, tako sedaj ne prodre samo skozi zaprta vrata dvorane, temveč tudi skozi zaprta vrata človekovega srca, če tako hoče. Kot rečeno, pa je to izredni poseg, redno tega Bog ne počne, vendar pa tu potrebuje priče za največji čudež, ki je vstajenje. Če smo pozorni, tukaj Bog preustvari človeka, ki ne prejme le duha navadnega življenja, temveč Svetega Duha novega, Božjega življenja, kar je posvečujoča milost. Torej ne gre več samo za vsakdanjo ali pomagajočo milost, ki jo ima vsakdo in s pomočjo katere sploh more delati dobro, temveč gre za deleženje v samem Božjem življenju in za milost Božjega otroštva. Kako velik je tako zakrament svete pokore ali spovedi, ki se rodi kot dar Božjega vstajenja.

Učenci se seveda razveselijo oz. se vzradostijo, saj edino Božja navzočnost v naša srca prinaša pravo veselje, ki ni samo človeško čutenje in lepa čustva. Gospod jih sicer pozdravi z običajnim judovskim pozdravom, vendar pa ima sedaj vse skupaj čisto drugačen pomen, saj je on, Božji Sin, tisti, ki prinaša vselej pravi mir v naša srca, zato je sprožena ta radost, o kateri smo pravkar govorili. Gospod želi, da se učenci, vsi po vrsti, dotaknejo njegovih ran, tako da ni nič čudnega, če je to hotel tudi apostol Tomaž, ki ga tam ni bilo, saj je to bilo nekaj potrebnega za njihovo trdno prepričanje in nazadnje vero, kar je Gospod vedel. A pravzaprav se jim ran niti ni bilo potrebno dotakniti, ampak jih je bilo že dovolj videti kot poveličane, saj je Gospod s svojim prihodom pri zaprtih vratih vsem pokazal moč svojega božanstva.

Prikazal se je še enkrat, ker je on začetek in konec oz. še bolj vir in vrhunec vsega, zato pride prvi in osmi dan, da pokaže, kako iz njega vse izvira in se vanj vse izteka. Tudi nam sporoča, kako je on Gospodar zgodovine in našega časa, nobena kruta usoda ali zlo mu nič ne moreta, ker on lahko še tako veliko tragiko obrne v dobro, obrne v še večjo Božjo slavo. Ko pa človek spozna ta dejstva, ko se mu razodene Božje veličastvo in v njem več ni ovir za priznanje vsega tega, ostane brez pravih besed, lahko samo zavzdihne: »Moj Gospod in moj Bog!« 

To je torej vsa velikonočna drama, ki smo ji priča vsakokrat pri sveti maši, kjer se izvrši prav Kristusova krvava žrtev, nato pa se nam ob povzdigovanju prikaže kakor učencem, s poveličanimi ranami svojega trpljenja in smrti – če smo seveda tam, pa ne le fizično, ampak res v celoti. Zato nismo Tomaži samo tedaj, ko nismo fizično prisotni pri (nedeljski) sveti maši, ker je to samo vrh ledene gore, temveč je ta »biti z njim« vprašanje vsega kristjanovega življenja. Kot smo namreč videli, vstalega Kristusa štiri stene, mišljeno tako in drugače, ne ujamejo. Žal pa je današnji kristjan zmotno prepričan ravno v to, da je Kristus ujet in omejen samo med zidove cerkve in da ga ne pošilja, da bi sveto mašo, torej celotno velikonočno skrivnost, po kateri se tema čudežno spremeni v največjo svetlobo, ponesel v svet. Samo pripravljeno srce pri sveti maši in drugače razume tamkajšnje sporočilo velikega četrtka, ki je v tem, da je treba Kristusovo žrtev ponesti v svet, začenši pri vseh, ki so del našega življenja. Četudi učenci sami fizično tako niso bili navzoči pod Kristusovim križem, kjer je bilo njihovo mesto, tako Gospod v svoji vsemogočnosti poskrbi, da to lahko še vedno storijo. Prav to pa omogoča tudi vsem nam, ko se nam daje v svetih zakramentih, posebej v sveti pokori in sveti maši.

nedelja, 12. februar 2023

Težiti k polnosti

Živimo v času in v svetu, kjer je človek prepričan, da lahko vse spreminja po svoji mili volji. Nič ni trajno, še manj stalno. Gospod Jezus uporabi izraz »zavezati-razvezati« za Staro zavezo, danes se največ uporablja za zakon, sklenjen pred državo, sploh za »razvezo«. Zagotovo smo že večkrat slišali, da so za koga dejali, da je na neki način starozavezen, a se s tem misli predvsem kakšno zahtevo po maščevanju "oko za oko in zob za zob". To še ne pomeni vsega, ker je starozavezno tudi hujše maščevanje, vse kakor pa drži nekaj, na kar morda ne pomislimo, to pa je preveč človeško pojmovanje, kakor se želi žal prepogosto interpretirati tudi Novo zavezo Svetega pisma. 

Staro zavezo je potrebno vedno gledati v luči Nove zaveze, torej v Kristusovi luči, saj je slednji v Stari zavezi skrivnostno navzoč, čeprav se še ni učlovečil, pravzaprav pa v Stari zavezi tudi večkrat ljudstvu spregovori, navadno po očakih in prerokih. Takšna beseda je seveda popolna, bilo je vse povedano, spet pa imamo težavo s prevodom. Slednji nam tokrat govori, da je prišel Gospod »postavo in preroke«, kakor je označena Stara zaveza, »dopolnit«, kar pa seveda ni ustrezen prevod, kot se rado dogaja. Grške besede imajo precej bogate pomene, ki jih le težko ustrezno izrazimo v narodnih jezikih, zato pogosto velja tisto, kar je govoril Cervantes o prevajalcu, da je namreč »traductor – traidor«, torej da je prevajalec izdajalec. V našem primeru gre za to, da je Božji Sin prišel, da končno da postavo (pravzaprav celotno Staro zavezo) v njeni polnosti. On je to postavo sam dal, vendar pa je bila težava vsakokrat v človeku, ki jo je sprejel – eden je (bil) popoln, drugi pa seveda ne. 

Nekaj čudovitega je, da je Najvišji hotel tudi svojo besedo dati ljudem na njihov način, torej skozi človeško pamet, z njihovimi čustvi, napisano, če je bila napisana (ni bila vsa!), s človeško roko. Ker pa je človek omejen, zmotljiv, končen in grešen, je nevarno, da bo zadeve predvsem razlagal, vsaj nekoliko, po svoje. Razen, če bi Gospod sam povedal, kaj neke reči pomenijo, v polnosti pa je to lahko storil šele tedaj, ko je postal človek in te reči določenim tri leta do dobra naredil. Kakor je lepo rečeno ob koncu Janezovega prologa: »Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Božji Sin, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil«. Sčasoma je torej nastala težava, da so si ljudje pričeli stvari razlagati preveč po svoje. Prilagodili so zakone preveč po svojih slabostih in se premalo ravnali po Božji večnosti, češ da je maksimalno izpolnjevanje postave za ljudi nemogoče, pa jo je potrebno prilagoditi. 

Po rimskem pravnem načelu, da je pa zakon moralni minimum (»Lex est minimum morale«), se človek vedno nagiba k najmanjšemu skupnemu imenovalcu, nevarno pa je, da postane ta prag splošnega konsenza ali strinjanja sčasoma zelo nizek oz. se prične med moralno uvrščati tudi sicer vselej nemoralne zadeve. Tako se torej zgodi, da tudi reči, ki so po naravnem pravu nemoralne, sčasoma postanejo moralne. To je vedno zato, ker se ne, poleg naravnega, upošteva še nadnaravno pravo. Šele slednje napravi neke reči splošno veljavne, skorajda večne, ker bodo pač veljale vse do tedaj, dokler bo obstajal ta svet. A seveda človek, ki teži k Bogu, torej k popolnosti, ne more imeti za cilj minimum, temveč maksimum, popolnost, ki pa je Bog sam. Zato bomo prav naslednjič tudi to slišali. 

Skratka, človek se mora premagati, iti preko sebe, če hoče res biti človek. Če hoče priti k presežnemu, mora samega sebe preseči. To nam sporoča izraz »askeza«, ki pomeni, če ga prevedemo, »podvig«, kar moramo vsake toliko ponoviti. Kdor teži k minimalnemu, se ne bo izboljševal, temveč se bo slabšal. To lepo sporočilo nam prinaša recimo zgodba o Ostržku. Človeku samemu je seveda ta maksimum nemogoč, vendar pa nismo sami, odkar je tu Emanuel, Bog z nami. Gospod nam daje po Sv. Duhu svojo milost, moč svojega življenja, da premagujemo vse ovire in težave, ki bi v življenju prišle. Tako je še največja zgolj človeška pravičnost krivičnost, tudi zato, ker si ljudje radi prizanašamo in recimo gledamo samo, če smo koga telesno ubili, ne pa še kako drugače. Samo človeško je nemogoče odpuščati in sprejemati tudi tiste, ki jih določimo za »sovražnike«. Brez Božje milosti je človek le težko zvest.

nedelja, 5. februar 2023

Kristusova okus in luč za svet

V Jezusovem govoru na gori sta dve primeri - soli in luči, s katerima Gospod označi svoje učence. Kakor pa je razvidno že iz t.i. »blagrov«, poslanstvo Kristusovih učencev ni enostavno, temveč sta mu lastna preganjanje in trpljenje. Da bi vse to učenci prenašali z veseljem v srcu, pa daje Jezus takšni primerjavi iz narave. Ne gre le za apostole in dvainsedemdesetere učence, ki so bili takrat z Gospodom, temveč za vse učence vseh časov. Za govor na gori je tako ali tako rečeno, da je »postava« nebeškega kraljestva, tudi zato, ker pokaže tisto postavo, ki je bila dana Mojzesu, v njeni polnosti. Postavodajalec sam govori, kako je treba postavo ne le izpolnjevati, ampak jo živeti. 

Biti sol tako pomeni imeti veliko vrednost in dostojanstvo v Božjih očeh. Tudi največji zvezdnik ravno toliko vreden v Gospodovih očeh, kot kdorkoli od nas, je dejal znani ameriški duhovnik, Fr. Z, ko je komentiral smrt Kobeja Bryanta in hčerke ter ostalih. Ameriški duhovnik nas je povabil, naj se zresnimo, pričnemo živeti bolj goreče in naj gremo lepo k sveti spovedi čim prej, ker bi lahko bila tudi zadnja. Kot pravzaprav še marsikaj, kar si mislimo, da imamo oz. celo posedujemo in naj nam tega nihče ne bi mogel vzeti. Postni čas je že pred vrati, zato je čas, da si že zastavimo neke reči, ki jih bomo bolj intenzivno prakticirali med samim postom. Postavimo si že molitveno pravilo, ki ga zdaj kak dan prakticirajmo, postavimo si hranilnik, kjer bomo zbirali miloščino za pomoči potrebne, počasi se že začnimo odpovedovati in se navajati na post z vsaj kakim dnem posta. Tako bomo manj mlačni kristjani - postajali bomo bolj polni okusa. 

Kakor Jezusovi tedanji učenci niso bili le sol Palestine, temveč vsega sveta, kar kaže tudi na to, da se bo potem vera širila po vsem svetu, tako smo tudi danes kristjani sol sveta. Živimo v svetu, kjer imamo same enake kopije, glede na to, kako se vsi enako obnašajo, govorijo, oblačijo, mislijo in tako naprej. Katoliški pisatelj Bernanos je nekoč lepo dejal, da Gospod pravi, da smo sol in ne med. Tako je knjigo napisal tudi duhovnik Luigi Maria Epicoco. Ne govori torej evangelij o osladnosti in všečnosti, temveč o tem, da dajemo okus in da kdaj naše besede in dejanja tudi pečejo, kakor peče sol, če se jo uporabi za rane. 

Pomembno pa je še nekaj – sol se je uporabljala tudi za konzerviranje hrane. Vse, kar imamo glede vere, pa tudi samo Sveto pismo, so nam apostoli izročili in je šlo iz roda v rod. Nekega dne sta se dva človeka nekako vzvišeno in posmehljivo odzvala na razlago nekega evangeljskega odlomka, ker sem dejal, da je to uradna cerkvena razlaga. Dejala sta, da se že dovolj dobro razume odlomek sam. Na podlagi protestantizma namreč danes premnogi trdijo, da si lahko vsakdo razlaga stvari po svoje, kar je kasneje prešlo tudi v t.i. hermenevtiko po Heideggeru in še zlasti po njegovih učencih. Tu je tudi nevarnost tega, da so 3. nedeljo med letom, ki jo je papež razglasil za »nedeljo Besede«, torej Božje besede, večinoma narobe razlagali, namreč kot samo Svetega pisma kot Božje besede, v slovenščini pa so tudi kratko malo to nedeljo označili kot »nedeljo Svetega pisma«. Razlaga mora biti prava, rečemo ji s tujko »avtentična«, torej takšna, kakršno so nam izročili. Zato je treba paziti tudi na to, kakor je pravil kard. Ravasi, da ne prihaja do »eisegeze«, temveč do »eksegeze« - prva pomeni, da vsakdo razlaga po mili volji, drugo pa je razlaga na podlagi tega, kakor se je Sveto pismo vedno razlagalo. Tudi slednje lahko namreč na ta način izgubi svojo slanost, prav kakor je veljalo za tisto sol, ki je padla na tla in so jo ljudje pohodili, ko so razdeljevali bloke soli ljudem. Prav nič drugače ni niti s stalnim katoliškim naukom, ki bi ga radi neprestano prilagajali na mode določenega časa, ki pa nimajo nič stalnega, ampak so, kakor je dejal Bauman, tekoče.   

nedelja, 29. januar 2023

Resnični blagor

T. i. »blagre«, ki so začetek Jezusovega govora na gori, vsako leto beremo na praznik vseh svetih, tokrat jih imamo še na nedeljo. Seveda je teh blagrov v celem Svetem pismu še več, zlasti jih je veliko v psalmih in t.i. “modrostnih knjigah”, pa tudi pri kakem preroku jih nekaj najdemo in še kje. Večinoma najdemo isti kontrast, saj tisti, ki gledajo na življenje in svet s tostransko logiko, blagrujejo človeka zaradi tistega, kar ima ta svet za zasluge, medtem ko želi Sveto pismo predstaviti drugačno logiko gledanja, drugačen pogled na življenje in svet. Če pogledamo, kje najdemo prvo blagrovanje v Svetem pismu, potem je to v 1. Mojzesovi knjigi, ko Lea blagruje samo sebe, ker je po dekli Zilpi dobila otroka (30,13), a je to še logika tega sveta, ker je nomadski človek videl Gospodov blagoslov najprej v rodovitnosti. Se pa kasneje stvari spremenijo in Mojzes v svojem blagoslovu izraelsko ljudstvo blagruje, ker, v nasprotju z okoliškimi ljudstvi, svoje zmage in obstoj črpa iz odnosa z Bogom. Po podobni logiki se je to preselilo v ZDA, z amerikanizmom pa še drugam, pa se tako blagruje tistega, ki ima in ki uspe, misleč, da se tako kaže Božji blagoslov, nasprotno pa prekletstvo. Tipična kalvinistična delitev na dobre in slabe ljudi. 

Danes so v evangeliju blagrovani ljudje, ki so za ta svet poraženci, a so predstavljeni kot zmagovalci. Logika tega se skriva prav v tistem, kar smo povedali, ker gre za tiste ljudi, ki so znali v življenju stvari poglobiti in so ugotovili, da pravega blagra in blagoslova ne prinesejo minljive dobrine tega sveta, temveč duhovne dobrine, v končni fazi je to odnos z Bogom, torej duhovno življenje. Elizabeta Marijo blagruje zaradi njene vere: “Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!” (Lk 1,45). 

Že večkrat smo uporabili podobo tega, da imamo, ko hodimo skozi življenje, tudi mi, podobno kot Izraelci, dve steni na naših straneh – na eni Božjo besedo, na drugi strani pa tiste, ki so jo spravili v prakso. Ženi, ki blagruje Jezusovo mater, ker je pač njegova mati, slednji jasno pove, da je še bolj od telesnega materinstva pomembno tisto duhovno materinstvo. Ali pa očetovstvo. Treba je torej biti rodovitni še na drugačen, na duhovni način. “Blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo” (Lk 11,28). Vse drugo namreč mine, to so pa zakladi, ki ne minejo. Ne pozabimo pa, da je v katoliški veri Božja beseda še veliko več kot le pisana beseda, ker je poleg tega še izročilo. In to trdi tudi 2. Vatikanski cerkveni zbor. Slavimo torej danes tiste ljudi, ki so svoje življenje upodobili po Svetem pismu, zlasti evangeliju in po stalnem nauku Cerkve. 


Takšni ljudje bi še danes za svet veljali za blazne, pa ni težava v tem. Težava je zlasti v tem, ker bi tovrstni ljudje tudi za mnoge kristjane veljali in veljajo za blazne, še zlasti zaradi druge lastnosti njihovega življenja po veri, ker se namreč nasanjajo na nauk Cerkve in svoje življenje po slednjem upodabljajo. Če pa svet ne ve zanje, pa je pri Bogu drugače, pa četudi so živeli daleč od oči sveta, nekateri morda celo življenje za samostanskim obzidjem ali v skromnosti in prozaičnosti vsakdanjega življenja, kot recimo zakonska para, ki ju je papež pred kratkim uvrstil na seznam svetnikov. Danes načeloma slavimo tiste, ki jih sicer ni na seznamu, a so se trudili živeti sveto v svojem vsakdanu. Jasno povabilo za nas k spreobrnjenju, ki v prvi vrsti pomeni popoln preobrat v gledanju na svet in življenje. Je povabilo k sprejetju drugačne logike, takšne, ki ni od tega sveta, takšne, ki gleda onkraj stvarnega in ki na prvo mesto postavlja duhovne dobrine, zato pa seveda Gospoda. To je vera, da ta svet ni vse, ampak obstaja še drugačen svet onkraj njega, kjer se vsi ti, ki jih svet ni opazil, ali jih je preziral, uživajo srečo pri tistem, ki vidi v srca ljudi.

nedelja, 15. januar 2023

Jagnje Božje

Vsako čudovito in nadnaravno Božje dejanje Janez imenuje znamenje, ker je nekam usmerjeno, kaže onkraj samega sebe. Seveda gre za čudež, a ne samo. Tako tudi Božje učlovečenje, ki se je zgodilo seveda že na praznik Gospodovega oznanjenja, na Božič pa se je ta Božji Sin še rodil, kaže že proti dogodkom v Jeruzalemu, kjer ta isti Božji Sin človeštvo odreši s svojim trpljenjem in smrtjo na križu. Jezus sam, kakor pravi starček Simeon, je znamenje, ki se mu bo nasprotovalo. 

Na to z označbo »Božje jagnje« kaže tudi Janez Krstnik, saj to označuje tisto jagnje, ki bo žrtvovano Bogu, in sicer v odpuščanje grehov vsega sveta. Tudi ena od šesterih temeljnih resnic govori, da se je Bog sin učlovečil s tem namenom: »Da bi nas s svojo smrtjo na križu odrešil in večno zveličal.« Zato vzhodni kristjani vedno govorijo o »Pashi« Gospodovega rojstva, torej o »Veliki noči«. Ko pa govorimo o Veliki noči, se spet postavlja težava, saj mnogi kristjani pri njej govorijo le o njeni logični posledici, ki je vstajenje, ne govorijo pa o bistveni zadevi, ki pa sta Gospodovo trpljenje in smrt. To je najbolj motilo tudi Grke, saj po njihovem mnenju Bog vendar ne more umreti, kakor nam pravi apostol Pavel, pa je to težava tudi za Jude, saj je to zanje pohujšanje, je bogokletno. In vendar nam sveti evangelisti sporočajo prav to, saj se začenja Jezusova pot proti Jeruzalemu – krst v Jordanu je začetek javnega delovanja. 

Janez Krstnik tako izkazuje, kako Jezusovo poslanstvo ni v nekem lepem moralnem nauku, temveč je vse skupaj podrejeno odrešenju ljudi in celega sveta, česar starozavezne žrtve niso mogle zagotoviti. Da bi bilo njegovo pričevanje še bolj močno, ga je Bog poslal v puščavo, da osebno sicer ne bi poznal Kristusa, ker ga drugače ni srečal, kot le v materinem telesu. Spoznal ga je glede na prerokbe in znamenja. Tudi za nas velja, kakor je lepo rečeno ob koncu Janezovega »Prologa«, da Boga sicer nismo videli, imamo pa različna izkazovanja in znamenja njegovega delovanja, nazadnje pa imamo odločilne besede Božjega Sina v Svetem pismu in ustnem izročilu, kako Bog človeku razodeva svojo skrivnost. 

Tako je Bog pustil svoje sledi v stvarstvu z njegovimi zakoni, v človekovi vesti, v Svetem pismu po prerokih in drugih, odločilno pa je spregovoril po svojem Sinu – delno je zapisano to v Novi zavezi, ostalo je del izročila Cerkve. Duhovnik tako kakor Janez Krstnik vsakokrat pri sveti maši pokaže sveto hostijo (hostija pomeni krvava žrtev) in reče, da je to »Božje jagnje, ki odjemlje grehe sveta«. Tudi duhovnik ne pozna Jezusa osebno v tem fizičnem smislu, pozna pa ga, poleg vprašanja svojega duhovnega odnosa z njim, ker so tisti, ki so se s tem Božjim jagnjetom osebno srečali, vse to izročili prihodnjim rodovom, pisno in ustno. Gre za to, da mora kristjan za svojo vero delati tudi na razumski in miselni ravni, ne le na notranji, duhovni ravni. Razumnost vere je stvar, kakor molimo ob začetku žalostnega dela rožnega venca, našega spomina, volje in pameti. Človek mora spoznati omejenost vsega tega in da obstajajo precej višji Božji spomin, ki je, v nasprotju s človeškim, večen; precej močnejša volja, ki je spet večna; in vrhovna pamet. Tudi na miselni ravni se mora odpirati večnosti in prevzemati Božjo logiko, ki človeški odpira obzorja.