Misli iz knjige-intervjuja furlanskega duhovnika Pietrantonia Belline (1941-2007) 'La fatica di esser prete' (2007).
Je bil tridentinski koncil za Cerkev tako pretresljiv, kakor to velja za francosko revolucijo več kot dve stoletji kasneje?
"To ni ne pravi čas ne pravi kraj, da bi opisali zgodovino semenišč. So eden od noajbriljantnejših rezultatov tridentinskega koncila (1545-1563), ki so ga sklicali in vodili v protireformacijski vlogi. Zgodovinska odločitev, ki je pomenilo revolucijo v vvzgojnem in formacijskem sistemu duhovnikov, z velikimi rezultati, pa tudi omejitvami, je bila postavljena na glasovanje 15. julija 1563, na 23. zasedanju, pod naslovom 'Doctrina de sacramento ordinis'.
Glede na to, da se je avguštinec Martin Luther uprl rimski Cerkvi s tem, da je trdil, kako so vsi duhovniki po krstni milosti, so se morali s tem boriti tako, da so rdili prav nasprotno - da namreč verniki niso nič in je duhovnik vse in je treba napraviti vse, kar je mogoče, da se še bolj poudari to različnost, sicer bi prišla v ospredje enakost na temeljni ravni.
To se je lahko naredilo le tako, da se je otroke iztrgalo iz sveta, da bi jih zavarovali v posebej in umetno narejenem rastlinjaku. Temu je še dodatno težo pomenilo dejstvo, da sta največja Lutrova greha bila proti avtoriteti, saj je oporekal in ni ubogal, in proti čistosti, saj se je odrekel redovnim zaobljubam in se poročil z redovnico Catharino von Bora. Tridentinski duhovnik je torej moral biti karseda nasproten izobčenemu nemškemu redovniku."
Je bil namen povsem negativen?
"Najosnovnejša pomanjkljivost semenišč, ki v svoji osnovni ideji, da duhovnikom nudijo izobrazbo, ki bi ustrezala njihovemu poslanstvu, niso bila napačno mišljena - pač v primerjavi z drugimi službami - je bila v redovniški, samostanski, represivni, nezaupljivi, negativni strukturi, kaskor tudi v trmastem vztrajanju v tem, da ostanejo, na nekritičen način, zvesta modelu iz 16. stoletja. Zakaj se semenišča niso prilagodila na kritičen in pameten način na vse korenite spremembe, ki so se zgodile v več kot štiristoletnem obdobju?
Misliti, da je projekt, ki je bil narejen za kljubovanje težavam 16. stoletja, dober tudi za naslednja stoletja, kjer je vmes bila še vsa zmešnjava razsvetljenstva, francoske revolucije, vzpona industrijske dobe in pravične zahteve po pravicah delavcev, demokracije, ki se je vzpela na račun monarhij, da je tak model lahko dober tudi danes, s kozmetičnimi popravki na površju, je ali dejanje velike vere ali pa neverjetna neumnost. To je kot da bi mislili, kako je najboljši zdravnik tisti, ki se ravna po načelih Galena, po katerih so se ravnali vse do konca renesanse.
Semenišče je v cerkveni strukturi tisto, kar so v družbi režimske šole, če upoštevamo, da je Cerkev zgrajena na principu avtoritete, ki je tipičen tudi za vse diktatorske režime in sisteme. Nihče vanj ne vstopi, da bi preveril, če je sistem dober ali slab, spremenljiv ali stalen. Tja vstopimo le zato, da se naučimo pravil sistema, ne da bi vsaj malo postavili pod vprašaj sistem sam, ki ostaja neke vrste postulat, versko dejstvo. Ali ostaneš notri ali pa greš... ven, kot se je reklo, čeprav so te spodili. Obdobja preobilja so vedno podpirala ali opravičevala načrte in megalomanije oligarhij ali tiranov."