V mesecu oktobru še posebej razmišljamo o molitvi, upam, da tudi sicer kaj bolj molimo kot navadno. Rožni venec, ki je osrednji junak tega meseca, bi lahko označili kot poglavitno moitev v katoliški Cerkvi, ni pa to samo ustna, temveč je kar premišljevalna molitev, le pravilno jo je treba moliti. Sv. Ludvik Grignon de Montfort nam pravi, da zlasti delamo dve napaki v tej smeri – najprej, da molimo to molitev brez namena, kot drugo pa, da že takoj mislimo samo na to, kdaj je bo konec. Potrebno je torej svojo molitev nameniti, zlasti za ljudi, ki so del našega življenja, potem pa pač moliti, ne glede na to, kdaj je bo konec.
Tudi sv. p. Pij je govoril, da napravimo toliko molitev, kolikor izrazimo namenov (če npr. izrazimo
100 namenov, pa zmolimo le en rožni venec, je tako, kot da bi jih zmolili 100). Ko pa je nekoč imel videnje nekih duhovnikov, ki so površno darovali sveto mašo, je vzkliknil, da so mesarji. P. Serafino Tognetti, ki je doma iz Bologne, je v mladosti delal v klavnici. Tam so zaposleni sicer delali z mesom, a so to počeli avtomatsko, medtem pa so med sabo na veliko kvantali, torej niso bili pri stvari. Po njegovem mnenju, je lahko to eden od pomenov, ki jih je imel v mislih sv. p. Pij. Ko p. Tognetti govori o molitvi, pravi, da nam Gospod Jezus nikdar ni dejal, da bi morali malo moliti, temveč, da moramo dobro moliti. Če bi pa radi dobro molili, je potrebno veliko trenirati. Iz tokratnega odlomka o vztrajni vdovi in krivičnem sodniku bi lahko sklepali tudi prav nasprotno tisti prvi za lase privlečeni trditvi mnogih, saj lahko brez težav razberemo, da je potrebno veliko moliti, če naj bi to postalo sčasoma naš način življenja.
Že res, da ni smisel molitve v njeni dolžini, kakor nam lepo pravi sv. Avguštin, kolikor bolj v naši vztrajnosti v molitvi. Sveta Cerkev nam je zato vedno dajala tudi izredno kratke molitve, pravzaprav vzklike, ki jim je dodala še odpustke. Še vedno lahko tako pogosto molimo s pomočjo teh zelo kratkih vzklikov, ki jih res imamo veliko. Konec koncev vzhodni kristjani svoj »rožni venec«, ki mu pravijo »brojanica«, molijo prav na ta način – ponavljajo znani vzklik: »Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se mene grešnega!«
Katoliška vera vendarle ne izhaja, kakor je lepo nekoč pri postnem misijonu dejal p. Rupnik, iz nekakšnega sledenja navodilom iz knjige receptom, ki bi naj nekega dne padla z neba, temveč gre za odnos. Cerkev nam pravi, da je molitev pobožni pogovor z Bogom in njegovimi svetniki, kjer so seveda mišljeni zraven tudi sveti angeli. Slednje, kakor nam pravi ameriški duhovnik in eksorcist Ripperger, bolj malo vključujemo v svoje duhovno življenje, se bolj malo obračamo nanje, da bi nam res pomagali na naši poti. Skratka, če želimo dobro živeti, potrebujemo molitev. Kakor nas namreč uči sveta Cerkev, nas seldnja: »Krepi v dobrem; tolaži nas v trpljenju in nam pomaga v naših potrebah; pridobiva nam milost stanovitnosti, trdnosti, vztrajnosti.« V svetu, polnem šibkih in labilnih ter nestanovitnih ali mlahavih ljudi, se zdijo te kvalitete pravzaprav nujne. Moliti pa je treba pobožno, ponižno, zaupno, vdano v Božjo voljo in stanovitno. Učimo se torej vse bolje in bolje moliti, saj sv. Avguštin pravi: “Kdor zna prav moliti, zna tudi prav živeti!”
Objavljeno v tedniku Novi glas