nedelja, 26. avgust 2012

Naj ostanem ali grem?

Prejšnjo nedeljo smo prisluhnili še zadnjemu delu Jezusovega govora o »kruhu življenja«, danes imamo pred nami odziv nanj. Poglejmo najprej odziv večine: »Veliko njegovih učencev, ki so to slišali, je reklo: "Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?«(Jn 6,60)." Niso zastonj tako rekli, ker so Jezusove besede resnično tako zvenele in še danes tako zvenijo, če jih presojamo zgolj človeško. Za človeški razum te besede niso logične. Zelo kmalu izvemo, kaj manjka: »Toda med vami so nekateri, ki ne verujejo.« (Jn 6,64a). Treba je torej razumu še nekaj dodati, da bi te besede bile sprejemljive, to pa je vera.

Ljudje nimamo nobenih težav, dokler stvari v življenju gredo po utečenih pravilih, logično, po naših shemah, načrtih. Težava nastane, ko je nekaj izven tega. To nas preseneti, nas vrže iz tira. Naša logika je »daj-dam«. Ko nekaj damo, tudi pričakujemo nekaj nazaj. To seveda dobro učinkuje in moramo reči, da v večini primerov tako tudi mora biti, ni pa tako v vseh primerih. V odnosih zgolj pravičnost ni dovolj, ampak jo je treba preseči. Ljubezen vsebuje tudi pravičnost, jo predpostavlja, ampak je vseeno mnogo, mnogo več.

Jezus tako ne ostaja zgolj pri besedah, pri nekem nauku. Učenci niso prišli na nek tečaj, za katerega bodo potem dobili položnico. Gospod jih preseneti, ker jim izroči samega sebe, v zameno pa ne zahteva prav nič. Tu je težava za učence, ker so razoroženi. Če se mi namreč nekdo popolnoma izroči, brez vsakršne rezerve, potem tu ni nobenega slepomišenja, ampak sta možnosti samo dve – da sprejmem ali zavrnem. Toda, če sprejmem, je tu problem, ker moram to storiti z vsem svojim bitjem. Ni to samo nauk ali filozofija, kjer bi lahko razločeval, kakor dandanes delamo z odpadki, kaj vzamem in kaj ne, kaj mi »paše« in kaj ne. Tu se mi izroča oseba.

Zato sem si tudi sam v mislih ponavljal ta evangeljski odlomek (in, priznam, tudi pesem skupine The Clash 'Should I stay or should I go'...), ko se je nezadržno bližalo diakonsko posvečenje, ko je zame prihajal dan zaveze med mano in Bogom. Podobno pa bi si tudi mlada fant in punca lahko vzela to besedilo. Pridejo namreč trenutki v življenju, ko se moraš odločiti, možnosti pa sta samo dve. Da pa je zadeva še bolj "zafrknjena", nimaš, če izbereš "za", nobenega zagotovila. V končni meri gre za stavo.

Zadnja leta je precej teh stav, zlasti športnih, po katerih posegajo zares mnogi ljudje. Toda, tam je v igri denar. Pri tem, o čemer Jezus in mi danes govorimo, pa je v igri življenje, celo večno življenje. Če pa rečemo, da je v igri življenje, potem gre tu tudi še za vse drugo, kar spada zraven, še najbolj gre tu za svobodo. Zato ni zastonj za prvo berilo tisti odlomek iz Jozuetove knjige, ki sprašeuje tudi mene in tebe, za kaj se bova odločila. Za obljubljeno deželo ali za puščavo? Za stalnost, stabilnost ali za beg?
 
Človeški razum je tu priveden do skrajne meje in ne more naprej. Da bi šli tukaj naprej, je potrebna vera. Samo v moči vere je mogoče storiti ta korak v neznano. Samo v moči vere imamo tisto upanje in gotovost, da bomo, ko se bomo spustili v ta prepad neznanega, padli v ljubeče naročje. Najbrž gre odgovor, zakaj se je tako zmanjšalo (in se še manjša) število duhovnih poklicev in porok, iskati tudi v tej smeri. Vsaka takšna odločitev je namreč za kristjana predvsem preizkušnja njegove vere. Ta seveda ne izključuje težav in preizkušenj, nasprotno, z njimi računa vnaprej. Ker pa gre za zaupanje, nudi prepričanje, da se bomo skozi vse to nekako že prebili.