Prejšnjo nedeljo smo prisluhnili še zadnjemu delu Jezusovega
govora o »kruhu življenja«, danes imamo pred nami odziv nanj. Poglejmo najprej
odziv večine: »Veliko njegovih učencev, ki so to slišali, je reklo: "Trda je ta
beseda. Kdo jo more poslušati?«(Jn 6,60)." Niso zastonj tako rekli, ker so
Jezusove besede resnično tako zvenele in še danes tako zvenijo, če jih
presojamo zgolj človeško. Za človeški razum te besede niso logične. Zelo kmalu
izvemo, kaj manjka: »Toda med vami so nekateri, ki ne verujejo.« (Jn 6,64a). Treba
je torej razumu še nekaj dodati, da bi te besede bile sprejemljive, to pa je
vera.
Ljudje nimamo nobenih težav, dokler stvari v življenju gredo
po utečenih pravilih, logično, po naših shemah, načrtih. Težava nastane, ko je
nekaj izven tega. To nas preseneti, nas vrže iz tira. Naša logika je »daj-dam«.
Ko nekaj damo, tudi pričakujemo nekaj nazaj. To seveda dobro učinkuje in moramo
reči, da v večini primerov tako tudi mora biti, ni pa tako v vseh primerih. V
odnosih zgolj pravičnost ni dovolj, ampak jo je treba preseči. Ljubezen vsebuje
tudi pravičnost, jo predpostavlja, ampak je vseeno mnogo, mnogo več.
Jezus tako ne ostaja zgolj pri besedah, pri nekem nauku.
Učenci niso prišli na nek tečaj, za katerega bodo potem dobili položnico.
Gospod jih preseneti, ker jim izroči samega sebe, v zameno pa ne zahteva prav
nič. Tu je težava za učence, ker so razoroženi. Če se mi namreč nekdo popolnoma
izroči, brez vsakršne rezerve, potem tu ni nobenega slepomišenja, ampak sta
možnosti samo dve – da sprejmem ali zavrnem. Toda, če sprejmem, je tu problem,
ker moram to storiti z vsem svojim bitjem. Ni to samo nauk ali filozofija, kjer
bi lahko razločeval, kakor dandanes delamo z odpadki, kaj vzamem in kaj ne, kaj
mi »paše« in kaj ne. Tu se mi izroča oseba.
Zato sem si tudi sam v mislih ponavljal ta evangeljski
odlomek (in, priznam, tudi pesem skupine The Clash 'Should I stay or should I go'...), ko se je nezadržno bližalo diakonsko posvečenje, ko je zame prihajal
dan zaveze med mano in Bogom. Podobno pa bi si tudi mlada fant in punca lahko vzela
to besedilo. Pridejo namreč trenutki v življenju, ko se moraš odločiti,
možnosti pa sta samo dve. Da pa je zadeva še bolj "zafrknjena", nimaš, če izbereš "za", nobenega zagotovila. V končni meri gre za stavo.
Zadnja leta je precej teh stav, zlasti športnih, po katerih
posegajo zares mnogi ljudje. Toda, tam je v igri denar. Pri tem, o čemer Jezus in mi danes govorimo, pa je v igri življenje, celo večno življenje. Če pa
rečemo, da je v igri življenje, potem gre tu tudi še za vse drugo, kar spada
zraven, še najbolj gre tu za svobodo. Zato ni zastonj za prvo berilo tisti
odlomek iz Jozuetove knjige, ki sprašeuje tudi mene in tebe, za kaj se bova
odločila. Za obljubljeno deželo ali za puščavo? Za stalnost, stabilnost ali za
beg?
Človeški razum je tu priveden do skrajne meje in ne
more naprej. Da bi šli tukaj naprej, je potrebna vera. Samo v moči vere je
mogoče storiti ta korak v neznano. Samo v moči vere imamo tisto upanje in
gotovost, da bomo, ko se bomo spustili v ta prepad neznanega, padli v ljubeče
naročje. Najbrž gre odgovor, zakaj se je tako zmanjšalo (in se še manjša)
število duhovnih poklicev in porok, iskati tudi v tej smeri. Vsaka takšna
odločitev je namreč za kristjana predvsem preizkušnja njegove vere. Ta seveda
ne izključuje težav in preizkušenj, nasprotno, z njimi računa vnaprej. Ker pa
gre za zaupanje, nudi prepričanje, da se bomo skozi vse to nekako že prebili.
