četrtek, 21. november 2013

Potujoča ladja rešitve in občestva

Sprehod po cerkveni stavbi (3)

Ko enkrat prestopimo prag cerkve, se znajdemo v “cerkveni ladji”, kakor se imenuje osrednji cerkveni prostor, kjer se zbere skupnost vernih. Ladja je tudi sicer zelo star in bogat krščanski simbol, zato se ne smemo čuditi, da ga vključuje tudi krščanski bogoslužni prostor, ki se po tem simbolu tudi imenuje. 

Mogočna osrednja ladja bazilike sv. Petra
Od začetka so Cerkev povezovali z Noetovo ladjo, saj je prav ta ladja prasimbol odrešenja, kot beremo pri Origenu: “Vsi ljudje in živali, ki so bili rešeni z ladjo, predstavljajo ljudstvo, ki se rešuje po Cerkvi”. Tudi sv. Avguštin piše, kako se duše rešujejo po ladji Cerkve, ki je narejena iz lesa, ki ne preperi. Vendar pa se podoba ladje ne omejuje le na rešitev kristjanov v viharjih zgodovine, temveč gre še naprej. 

Za krščansko občestvo sta zelo pomembna še dva vidika, občestvo in potovanje, ki bi mu bilo bolj prav reči romanje. Že res, da se v zidani cerkveni ladji zbere natanko določena skupnost, a se nikdar ne smemo omejevati le na “mi, tukaj zbrani”, ker gre seveda tista prava ladja daleč preko zidanih zidov. Skupnost, ki se zbere, ne zadošča sama sebi in ne more biti utemeljena sama na sebi – velikokrat na to pozabimo, zato pa dajemo prevelik poudarek sami sebi, kot da je to vse, kar je zbrano pri bogoslužju. Občestvo je zbrano, četudi je duhovnik, denimo, v cerkvi sam, saj so vedno prisotni: Troedini Bog, angeli in nadangeli, Devica Marija in vsi sveti ter verne duše, ki se še očiščujejo. 

Po cerkvenih ladjah so zato na takšen ali drugačen način upodobljena nebesa, zlasti s pomočjo barv in tako, da so po ladji posejani svetniki, da bi se ljudje vselej zavedali, kam ta ladja pluje. Pot proti nebesom in občestvo s svetniki pa sta izredno pomembni prvini krščanske vere. Zdi pa se, da v zadnjih nekaj desetletjih stvar ni več pomembna, ali vsaj ni tako pomembna, glede na to, da je teh upodobitev zelo malo in prevladuje belina. 

Ker se zavedamo, pred kom stojimo, ko pridemo v cerkev, se najprej pokrižamo. Skupnost namreč nikdar ni sklicana zaradi sebe, ampak vedno v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Vsi skupaj se zberemo in slavimo Boga, Cerkev na zemlji in Cerkev v nebesih ter vicah. Bog je tisti, ki zbira skupnost. Nekdo pa se lahko zares veseli le takrat, kadar prepozna edinstven dogodek, zlasti, če ta dogodek ni odvisen od naših človeških želja, in bi ga torej lahko zapisali z veliko začetnico. Kristjani namreč slavimo rešenje, ki nam ga je pridobil Božji Sin Jezus Kristus, ki je najprej postal človek, potem za nas trpel in umrl, potem pa vstal. Gre za tisto, kar nas ljudi neskončno presega. To je tisto, kar zares povzroči veselje, ki ni le površinsko, in to je tisto, kar zares združuje in nas, če tako rečemo, sili k praznovanju. Opis cerkvene ladje nadaljujemo prihodnjič.

Objavljeno v Novem glasu.

nedelja, 17. november 2013

Kamni so lahko zelo krhki


Najbrž ni treba posebej poudarjati, da smo tudi ljudje današnjega časa zagledani v tisto, v kar so bili pri mogočnem jeruzalemskem templju tudi Jezusovi učenci - v "kamne". "Kamni" so lahko namreč simbol tistega, kar je trdno in konkretno v naših človeških očeh, te pa kar velikokrat, prevečkrat, prevladajo že nad očmi razuma, da niti ne govorimo o tem, da prevladajo tudi nad duhovnimi očmi. Nekaj se nam zdi zares vredno, če je vredno in konkretno v naših človeških očeh, vendar nas evangelij opozarja, da takšen pogled ni pravi. Ne, da ni res, kar vidijo naše človeške oči - tudi to je res, a ni vsa resničnost, takšen pogled ni celosten.

Utrdba Rohtas, Pakistan
Prav k temu, da bi znali gledati na življenje, stvari in dogodke v njem celostno, pa nas vabi evangelij 33. nedelje med letom (Lk 21,5-19). Preizkušnja in hkrati zdravilo za naš omejeni pogled, za naše omejeno gledanje na življenje, je najprej minljivost, potem pa, kot bomo videli, še nekaj drugega. 

Najprej minljivost. Vse, kar je človeško, je tudi minljivo. Minljivi so (bili) tempeljski kamni, saj je prišla vojna in resnično od templja ni ostalo drugega kot tempeljska ploščad. Dela človeških rok so torej minljiva, zato sta človeško delo in napor sicer pomembna, dostojanstvena in vse, kar hočemo, a do določene mere, ker pač dela človeških rok niso večna - zob časa jih pač pohrusta. Človek se torej ne sme ustaviti le pri kamnih, ki so sicer lepi, postavljeni na svoje mesto, a tudi izpostavljeni zakonu močnejšega, kot se je lepo izkazalo v Jeruzalemu, ko so prišli Rimljani, kot se je izkazalo tudi v 1. svetovni vojni s solkanskim mostom, ki ga v izvirniku nimamo več, saj Italijani enakega niso mogli postaviti. Treba je videti onkraj kamnov, onkraj materialnega, ki se izkaže s svojo precej vprašljivo konkretnostjo - ko pride kaj močnejšega, je pač krhko. 

Pod to kategorijo lahko postavimo tudi tisti slogan: "Važno, da je zdravje." Pride bolezen in zdravja ni več. Govorimo pač o telesnem, o fizičnem zdravju, ki mu dajemo ljudje prav bolestno velik poudarek, tudi v pozitivnem smislu, saj pojmujemo zdravje navadno kot odsotnost telesnih bolezni. Zakon močnejšega tudi tu pravi, da so telesne bolezni, ki so pač močnejše od človeškega telesnega zdravja. Treba je torej tudi tu iti onkraj in preko samo telesnega zdravja in tistega, kar se vidi na zunaj. 

Kdor bo znal videti krhkost in minljivost obojega, kar smo omenili, bo znal tudi biti hvaležen za to, dokler ima. Sicer pa velja tisto pravilo, da se tudi fizičnih dobrin človek zave šele takrat, ko jih izgubi.

Preizkušnja in hkrati tudi zdravilo za naš omejeni človeški pogled pa je tudi sila zla, kakor izvemo iz evangelija. Videti je treba namreč, da je minljivo tudi tisto, kar človek zgradi, pa na zunaj ni vidno. Govorimo o naših medsebojnih odnosih, o naših čustvenih, kulturnih, duhovnih in podobnih vezeh, za katere se je treba v življenju neverjetno truditi, da jih zgradimo in vzpostavimo, pa je vendarle tudi to izpostavljeno minljivosti. Če ne prej, se to zgodi s smrtjo, je pa še toliko drugih prvin zla, ki vplivajo na te vezi, kakor lahko vidimo po lastnih skupnostih, za katere smo še včeraj mislili, kako trdne da so. 

Tudi tu velja tisto, kar smo dejali zgoraj za fizične dobrine, da bo znal tisti, ki bo znal gledati preko tega, biti hvaležen za te vezi, zavedajoč se prav krhkosti in minljivosti tudi vseh teh vezi. Sicer bo tudi tu veljalo pravilo, da se bomo lepote vsega tega zavedli, ko bo prepozno. 

Zlo, bolečina, bolezni in, ne nazadnje, tudi smrt, vse to je v evangeliju predstavljeno kot pomembno in še kako močno, ki pa lahko tudi ni dokončno. Odvisno pač, kako se človek odloči. Obstaja namreč sila, ki je močnejša tudi od vsega tega, tudi od smrti, to pa je Božja moč. Bog je močnejši ne samo od vsega človeškega, temveč tudi od vsega hudičevega. Vse to nam je prinesel Jezus Kristus, Božji Sin. Življenje po veri, ki nam ga on predlaga, nikakor ni enostavno. Nasprotno, gre za stalno bojevanje, ki traja vse do smrti. Vendar pa: "S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje" (Lk 21,19). Večno življenje, torej blaženost v nebesih, si pridobijo samo tisti, ki bodo vztrajali na poti svetosti, četudi pridejo preizkušnje in padci. 

Je torej danes evangeljski odlomek tragičen? Bolj kot tragičen, je realen in nas želi prebuditi iz spanja, tragičen je namreč naš pogled in tragično lahko postane in večno ostane, če bomo pri tem (omejenem) pogledu vztrajali. Če vzamemo za svojega Kristusov pogled, je lahko ta odlomek, kakor tudi vsi podobni, vir veselja.