Na nedeljo Svete družine namevangelist Luka še enkrat daje v poslušanje tisti stavek o Mariji, ki je »vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu«.
To je počela skozi vse obdobje Jezusovega odraščanja. Luka nam te zadeve
podaja, ker si jih je treba zapomniti. Treba je to brati kot nekaj, kar nam bo
koristilo kasneje. Tiste zadeve, ki si jih moram zapomniti, jih memorizirirati,
si jih vcepiti v glavo so stvari, ki jih bom še potreboval v življenju. Tisto,
kar moram pozabiti je tisto, kar je zaprto, rešeno. Kar si moram zapomniti pa
je tisto, kar ostaja odprto, na kar trenutno ne najdem odgovora, kar me – v končni
fazi – presega. To moram ohraniti v sebi in se k temu vračati. To so tiste
pomembne stvari v življenju, pomembni dogodki, pomembna srečanja, ki morajo
biti shranjeno v tisto skrinjo, ki je znotraj vsakega od nas. Sveto pismo za to
človekovo notranjost uporabi besedo »srce«, kakor smo slišali. Težava je, da
danes takšne besede, kot je »srce«, razumemo preveč površno. Ko rečemo »srce«, pomislimo
zlasti na »čustva«. Čustveno pa pojmujemo in doživljamo tudi že druge velike in
ključne svetopisemske besede, kakršna je npr. »ljubezen«. Poglejmo zato nekoliko
pobliže, kaj je mišljeno pod besedo »srce«.
Srce seveda je tudi simbol čustev
in strasti, saj pravi zaljubljenec v Visoki pesmi izvoljenki, da mu je ukradla
srce (4,9), a ni samo to. »Za Sveto pismo ta simbol vključuje tudi razum: »Razumno srce
si pridobiva spoznanje« (Prg 18,15), saj tudi rečemo »misliti v svojem srcu«
ali »ukrasti srce«. Kralj Salomon prosi Boga za »poslušno srce«, da bi znal
pravično in pošteno vladati (1 Kr 3,9). »Srce« je torej neka notranja
resničnost človeka, ki predstavlja njegovo polno zavest, v Svetem pismu pa ga
najdemo skoraj dva tisočkrat ... Srce je torej središče zavestnega življenja, simbolno
domovanje razuma in vesti, odločitev in morale: »Človekovo srce načrtuje svojo
pot, a Gospod vodi njegove korake«; »srce kuje zle naklepe« (Prg 16,9;
6,18), saj je tudi Jezus rekel, da »iz človekovega srca prihajajo hudobne
misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača,
razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet« (Mr 7,21-22). Božja
milost zato vedno skuša otrdelo človekovo srce narediti spet odprto za
dobro (Ezk 11,19) ... Za človeka je zato zelo pomembno, da svoje srce, torej vse
svoje bitje v vsej globini, posveti Bogu. Zato je zelo pomenljiva znamenita
hebrejska veroizpoved, »Poslušaj« (heb.
Shema´): »Poslušaj,
Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod je edini! Ljubi Gospoda, svojega Boga, z
vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo« (5 Mz 6,4-5). Tudi Jezus ima ta izrek za
največjo zapoved (Mt 22,36-37). Vera, ki ima svoje središče v srcu, tako ne
pomeni neke sentimentalne ali osladne duhovnosti, ampak popolno izročitev
celotnega človekovega bitja Bogu« (G. Ravasi, 500 curiosità della fede, Mondadori,
Milano 2009, 73-74).
Marija je torej, lahko rečemo, imela
to »vero srca«, saj se je znala popolnoma izročiti Bogu, četudi oz. še posebej
takrat, kadar ni povsem razumela dogodkov, ali pa so jo le-ti presegali. V tem
nam je zgled. Vendar pa nam evangelist Luka daje za zgled celotno družino, ki
je znala imeti to »vero srca«. To je tisto okolje, v katerem je odraščal Jezus.
Imel je v starših zgled življenjske, živete vere, kakor tudi zgled tiste prave
pokorščine, kjer je bila Božja postava resnično v Jožefovem in Marijinem srcu,
ker je bil tam Bog, zato jima je bilo držanje zapovedi in njihovo izpolnjevanje
v veselje (Ps 40,9). Vsakdanja skrb za dober odnos z Bogom je bilo torej nekaj
normalnega, nekaj vsakdanjega. K temu vabi Sveta družina tudi nas danes - vsakega
kristjana posebej, še zlasti pa krščanske družine. In če hočemo imeti resnično
Boga v svojem srcu, potem ga je treba »jesti«. Na to duhovno hrano, ki jo
predstavlja vsakdanja molitev, udeležba pri sveti maši in prejem zakramentov,
danes radi pozabimo. Treba je v tej smeri napraviti malo reda, se odločiti
zanj. Če bi rad imel Boga v svojem življenju, če vendarle v sebi menim, da je
pomemben, potem: »Moram biti v tem, kar je mojega Očeta«.
Še eno sporočilo, ki je izrednega
pomena za nas je to, da je v Sveti družini bil v središču Jezus. On je tisti,
ki je najbolj pomemben in njega je treba imeti v svoji sredi, da je življenje
res pravo. On je središče in on je pot do Očeta.
Marija in Jožef sta imela za samo
po sebi umevno, da je Jezus znotraj potovalne karavane, torej znotraj tistega »romarskega
ljudstva«, pa ga tam ni bilo. Tudi nam se dogaja, da mislimo, kako je nekaj
samo po sebi umevnega, da Jezus je v našem življenju, ker smo pač kristjani. Da
Jezus je v našem zakonu, ker je bil pač krščansko sklenjen. Mislimo tudi, kako
je v našem življenju že samo zato, ker redno hodimo ob nedeljah k maši. To nas
rado uspava, da pozabimo, kako smo vse življenje romarji, ki morajo Jezusa
iskati. Iskati z vso močjo, z vsem svojim bitjem – kakor Jožef in Marija. A
iskati je treba na pravem naslovu – na poseben način ga najdemo v Božji hiši. A
mora biti tam naša drža prava. Ne smemo biti tam le fizično in površno pristoni,
ampak mora biti naša drža tista prava učenčeva – da sedimo, poslušamo in
sprašujemo. Posebej je to pri sveti maši prisotno pri besednem bogoslužju. Zato
bi za začetek lahko začeli malo bolj poslušati tisto, kar nam Bog sporoča po berilih
in evangeliju. Morda pa tudi mi preko tega pridemo do tistega »tretjega dne«,
ko srečamo Vstalega. Do tam pa je še trd boj in iskanje. Prosimo sv. Marijo in
sv. Jožefa, da nam onadva, ki sta to sama izkusila, pri tem stojita ob strani
in nas podpirata.