Da bi nam opisal Nebeško kraljsestvo, v današnjem evangeliju Jezus uporabi tri prilike, ki so pomensko zelo bogate. Mi se bomo zaustavili ob prvi priliki, ki je med tremi tudi najdaljša, in sicer je to prilika o pšenici in ljulki.
Ta prilika govori o prisotnosti zla v svetu in v nas. Res je, da je mišljen celoten svet s to njivo, kjer skupaj rasteta dobro in zlo, pa vendar je ta resničnost tudi v vsakem izmed nas. Bog je seveda vse ustvaril kot dobro, tudi nas, pa vendar je prisotnega tudi veliko zla, mi pa se sprašujemo, kako je to mogoče? Morda se resnično preveč oziramo samo na svet okrog nas, ko gledamo na zlo, ki je v njem prisotno, premalo pa se oziramo vase in na dejstvo, da je tudi vsak od nas precej na široko posejan z zlom. Vsekakor pa se Gospod Jezus posluži primere sovražnika, ki ljulko zaseje ponoči.
Ljulka je take vrste plevel, ki je na zunaj precej podobna pšenici in se zlahka pomeša z njo. Šele ob žetvi je bilo mogoče ločiti ljulko od pšenice, ko so lahko primerjali med seboj žitne klase. Če se je slučajno zgodilo, da so ju zmleli skupaj, potem je ljulka kruh pokvarila, slednji pa je postal za človeka škodljiv. V tedanjih časih je bilo sejanje ljulke med pšenico kar pogost pojav osebnega maščevanja, zato je tudi rimsko pravo predvidevalo strogo kazen za tovrstno početje.
Prilika je bogata s pomeni, a si bomo izbrali tokrat enega. Najprej je tu sejanje ljulke ponoči, medtem ko vsi spijo. To pomeni, da če je bila zasejana ljulka, potem dobri niso bili pozorni, so spali, zato je sovražnik, v tem primeru hudič, lahko nemoteno deloval. To je opozorilo za nas, da moramo biti v duhovnem boju vselej budni, saj zlo izkoristi vsako nepozornost, da se vsili. To zaspanost lahko imenujemo verska mlačnost. Kristjan opušča zakramente, molitev, branje Svetega pisma, duhovno branje, misleč, da se ne bo zgodilo nič posebnega. V resnici pa hudi duh tako nemoteno seje svoje pokvarjeno seme v srca takšnih kristjanov, tisto, kar rase iz njega, ki je zlo, pa duši vse dobro v kristjanu. Najhuje je to, ker mori njegovega duha.
Najbrž nam je vsem približno jasno, kaj pomeni, če je ubit naš duh. Pride namreč do splošne utrujenosti in naveličanosti – tega je v današnjem svetu veliko. Utrujenost je najprej duhovne narave, ki pa potem preide tudi na duševno in telesno področje. Skrbimo torej za svojo duhovno hrano, da bomo sveži in budni. Redna nedeljska maša, redna spoved, obhajilo, redna molitev, duhovno branje in premišljevanje… Vse to bo pomagalo k naši budnosti in svežini, tudi v naših odnosih.