Preden začnemo razmišljati o tem, kaj nam ima
evangelij sporočiti, moramo najprej neke zadeve pojasniti. Evangelij nam bo
povedal nekaj tudi o stereotipih, ki jih imamo – o sebi in o drugih, a moramo
najprej razbiti stereotip o farizeju. Res je sicer, da so Jezusove puščice kar
pogosto usmerjene proti farizejskemu gibanju, a nikdar ne gre za posploševanje,
za neko splošno, univerzalno sodbo, v smislu: »Vsi farizeji so hinavci.« Vemo,
da je bilo farizejsko gibanje v tistem času najbolj »duhoven«, najbolj odprt in
najbolj »človeški« verski idejni tok v judovstvu – Jezus torej namenoma
pretirava, da bi obsodil zgrešene smernice, stranpoti tistega gibanja. Vemo, da
Kristus globoko ceni in spoštuje judovsko izročilo in ne kar pretrga z njim,
ampak ga, kot vemo, dopolnjuje. Izpridijo se torej lahko tudi najvišje oblike
duhovnosti.
Na drugi strani cestninar, osovražena podoba
davčnega uradnika, ki sodeluje z zaničevano rimsko oblastjo.
Jezus
se izkaže kot odličen provokator, saj za model, ki bi naj ga posnemali postavi
osebo, ki je v tedanjem javnem mnenju bila najbolj zaničevanja vredna
(pomislimo tudi na usmiljenega Samarijana in na deset gobavcev), kot model, ki
ga ne smemo posnemati pa postavi predstavnika ene od najbolj spoštovanih
judovskih religioznih smeri. Želi, da si poslušalci privzamejo drugačna merila,
takšna, ki ne ostanejo na zunanjosti, statusnem položaju in podobnem. Jezus
govori predvsem o dveh ljudeh, dveh osebah, ki gresta molit.
Farizej je na zunaj popoln – enkratnemu
obveznemu postu v tednu, doda še en dan, dosledno daruje desetino od svojega
prihodka, do pičice natančno se drži postave.
Cestninar je na zunaj vse prej kot zgleden in
popoln, predstavlja pravo protislovje farizejevi zunanji popolnosti. Na zunaj
nima cestninar kaj pokazati.
Če bi ostalo samo pri tej zunanji primerjavi, bi še
nekako šlo, a se zgodi še neka druga primerjava. Farizej nima pred očmi samega
sebe, ampak druge. Začne se primerjati z drugimi, a le na zunaj – vemo, da je
samo Bog tisti, ki pozna človekovo notranjost. Vemo pa, da s površnim gledanjem
in presojanjem, stvari ne vidimo takih, kakršne v resnici so v svoji globini,
ampak vidimo samo tisto, kar ni bistveno, potemtakem pa tudi ne resnično. Za
farizeja so torej vsi drugi nepošteni in nemoralni. V bistvu je ta človek
velik nesrečnež, saj se nikakor ne znajde v tem nemoralnem in nepoštenem svetu. Gre za narcisa, ki se gleda v ogledalo in zanj je Bog, kot bi sploh ne obstajal – Bog je
zanj samo površina zrcala, od katere odseva farizejeva samozadostnost. Ta
dostojanstvenik nima več kaj prejeti in se mu ni treba več ničesar naučiti –
pozna, kaj je dobro in, kaj je zlo, zlo pa so drugi.
Jasno nam je, da je to popolnoma zgrešen način
molitve, ki nas napravi za neke vrste »ateiste«, postanemo brezbožneži. V Gospodovi
molitvi neprestano odmeva beseda »naš«, ne »moj«. Farizej je pozabil na
najpomembnejšo besedo na svetu: ti. Naše življenje in naša molitev hodita z
roko v roki po isti poti in iščeta nekega »ti«, človeka ali Boga, v katerem bi
se človek lahko prepoznal in se začutil ljubljenega in vrednega ljubezni.
Cestninar se, nasprotno, ne primerja z drugimi ljudmi,
ampak z Bogom. Njegova prva beseda ni »jaz«, ampak je »ti«: »Ti se me usmili.«
Če farizej svojo vero gradi na tistem, kar dela sam, jo cestninar gradi na
tistem, kar dela Bog – se namreč usmili.
Šele druga cestninarjeva beseda je »jaz«, ki pa se ne nanaša na zunanjost, temveč na notranjost. Cestninar namreč pravi: »Jaz,
grešnik.« V besedi grešnik je zaobjeto vse, kar cestninar v svojem
življenju je, s tem da se svojega stanja zaveda. Kot bi govoril: »Vem, tat sem, a
tako se ne dobro počutim; nisem pošten, a s tem nisem zadovoljen. Resnično bi
bil rad drugačen, a sam ne morem. Zato se me ti, Gospod, usmili in mi pomagaj.
In tako se cestninar odpravi domov opravičen. Ne
zato, ker bi bil bolj ponižen od farizeja, saj si opravičenja ne moremo
zaslužiti niti s ponižnostjo, temveč zato, ker se odpre. Kakor jadro pred
vetrom, tako se cestninar razgrne pred Bogom, ki je neskončno večji od
njegovega greha. Božje usmiljenje postane svež veter, ki zapiha v grešnikova jadra in požene
naprej ladjo njegovega življenja. Isto velja tudi za nas - tudi našo barko poganja naprej svež veter Božje ljubezni in usmiljenja.
