Misel na 18. nedeljo med letom
Kot je lepo dejal sobrat biblicist, don Fabio Rosini, je velika razlika v tem, da je nekdo bil priča samemu čudežu, kakor se je to zgodilo mojemu zavetniku, apostolu Andreju, apostolu Filipu in še kateremu od njih, za razliko od ljudi, ki so samo potem bili deležni rezultatov tega čudeža. Čeprav drži, da so tja na tisti travnati kraj, ki označuje glede na psalm o Dobrem pastirju Božjo prečudovito previdnost, prišli prav zato, ker so slišali o številnih »znamenjih«, ki jih je Jezus delal. Podobno je vsakemu kristjanu, ki vidi in doživi, ki ga Bog nagovarja, ki ga molitev in zakramenti nasičujejo, ko sicer ostalim predaja rezultate teh čudežev Božjega previdnega delovanja, ne more pa storiti veliko več od tega, da te ljudi, ki tega še niso bili deležni, povabi k viru vsega tega.
Kakor pa smo zadnjič govorili, ni dovolj samo biti navzoč pri sveti maši in samo uživati ta presveti zakrament, temveč se je treba na to tako zunanje kot tudi notranje pripraviti. Pripraviti je potrebno svoje telo z evharističnim postom in dostojno obleko in pripraviti je treba svojo dušo, da je v Božji posvečujoči milosti. Zato je tesno povezana sveta spoved z evharistijo. Dandanes žal vidimo precejšnje vrste za obhajilo, prav takšnih ali vsaj podobnih vrst pa ne vidimo pred spovednicami. Vendar pa brez človekovega notranjega sodelovanja ne more biti duhovnih sadov uživanja Svetega Rešnjega Telesa.
Objavljeno v tedniku Novi glas