Božja beseda današnje nedelje nas popelje v drugačno razumevanje časa in človeške zgodovine, pravzaprav človekovega življenja in bivanja na zemlji. Dejansko bi morali imeti bolj živo zavest v sebi, da smo, če smo verni, ljudje s svojim življenjem in s svojo zgodovino potopljeni v veliko večjo stvarnost. V resnici smo v Bogu, »v njem živimo, se gibljemo in smo«, kakor je apostol Pavel lepo povedal Atencem (Apd 17,28). Mi se navadno seveda obnašamo, kot bi bil najvažnejši naš človeški čas, a je v resnici pomemben le Božji čas. Človeški čas je pač samo človeški, smo si ga omislili, a vidimo, da niti ni tako natančen, če je treba denimo imeti tudi prestopna leta zaradi napačnega izračuna. Še bi lahko kaj dejali o tem, a ne bomo dolgovezili. Moramo le vstopiti v pravo miselnost, da bi razumeli tisto sicer tako znano navodilo, ki nam ga daje evangelij: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega« (Mt 22,21).
Vsi ljudje smo v Božjih rokah, tudi naši voditelji. Bog se, kot je jasno iz prvega berila, tudi posluži
državnih voditeljev, da pokaže svojo dobroto in veličino – kralj Kir je Judom omogočil, da so se spet vrnili v svojo deželo. Po drugi strani tudi dopušča, da se iz svojih slabih odločitev – tudi glede voditeljev – kaj naučimo, ko moramo prenašati posledice svojih slabih izbir. Pa je tako tudi za druge napačne izbire, ki jih naredimo in delamo v življenju.
Po Jezusovem navodilu naj bi pravi Gospodov učenec vedno bil tako eno kot drugo – namreč dober državljan in dober kristjan, s tem, da bi drugo moralo biti pred prvim in bi celo dejali, da se ni bati, kako dober kristjan ne bi bil dober državljan. Civilne oblasti naj bi se zavzemale za skupno dobro na zemlji, medtem ko naj gre pri veri za duhovne in večne dobrine, ki veljajo ne le za časa našega življenja, temveč tudi ali še bolj po smrti, ker so vendarle večne dobrine. Biti dober državljan tako pomeni za kristjana upoštevati državne zakone, vendar relativno. Državni zakoni morajo namreč biti pravični in ne smejo nasprotovati kristjanovim moralnim in verskim načelom, kakor tudi morajo biti v skupno dobro. Država nikdar ne sme zahtevati tistega, kar pripada samo Bogu, kristjan pa mora vzdrževati in braniti svojo svobodo, da pred vsem drugim najprej slavi Boga. Tu so tista neodtujljiva načela, o katerih se ne pogaja, kakor je dejal papež Benedikt XVI.: družina, življenje in svoboda vzgoje. To področje obravnava družbeni nauk Cerkve, ki pa ga premalo poznamo in poglabljamo, tudi zato, ker nas pogosto ne zanima, kaj pravi o družbenem življenju Cerkev.
Ne smemo pa pozabiti še na drugo plat medalje, za katero smo dejali, da je še pomembnejša. Danes se res veliko govori o državljanskih dolžnostih – kar je tudi prav, da ne bo pomote. Zelo pogosto pa pozabimo na tiste še večje dolžnosti, ki jih kot kristjani imamo do Boga. Svojo vero velikokrat pojmujemo kot neko folkloro ali kot nepomembni dodatek, »optional« k življenju, saj zija velik prepad med izpovedovanjem vere in življenjem po njej. Ni dovolj samo, da se izjavljamo za kristjane, pa ne živimo kot kristjani. Težava je, ker potem iščemo samo neke pravice, ne da bi prej poskrbeli, da bi opravili svoje dolžnosti, ki jih kot kristjani imamo. Na Cerkev potem gledamo tako, kot da mi sami nismo njen del, temveč samo njeni porabniki, da so duhovniki naši serviserji, ki nam zahtevane reči pač morajo dati. Žal je tako, da se ne moremo osvoboditi od tistega, ki nas je ustvaril, ker nas je, kot pravi sv. Avguštin, »zase ustvaril«. Isti nas je tudi odrešil. Pred Bogom nismo avtonomni oz. smo avtonomni znotraj določenih meja. Svoje uresničitve pa ne bomo našli, če bomo skušali te meje prestopati oz. jih kar sami določati, temveč, če bomo skušali čim bolj živeti po Božji volji. Učimo se od svetnikov, zlasti od mučencev, ki so s poglabljanjem v zakramente, molitev, Sveto pismo in cerkveni nauk svoje življenje na vso moč upodabljali po Božji volji. Le tako se človek zares uresniči in je svoboden.