Mahniča je vredno pobliže spoznati!

Recenzija Keržetove knjige o Mahniču

Ne vem, kje sem se prvič srečal z imenom dr. Antona Mahniča, vsekakor pa se dobro spomnim, da je šlo za negativno mnenje. To ni nič čudnega,saj je na Slovenskem, morda zlasti na Primorskem, mnenje o tem velikem možu najprej goriške, nato pa krške (otok Krk) in hrvaške Cerkve, zelo slabo, kakor nam je povedal tudi postulator za njegovo beatifikacijo, sicer pa škofijski tajnik, mag. Saša Ilijić. Ko sem pripravljal svoje diplomsko delo o nadškofu Zornu, seveda nisem mogel mimo njegovega, to lahko z gotovostjo trdimo, najtesnejšega sodelavca. Že tedaj so mi dejstva pokazala precej drugačno sliko msgr. Mahniča, kar seveda ni bilo v skladu s splošno razširjenim mnenjem tudi naših uveljavljenih duhovnikov. Ko sem torej enemu od teh izrazil pomisleke ob predavanju akademika Kosa, ki je Mahniča odpravil nekako z levo roko, sem dobil v odgovor, češ če nisem vendarle bral tega, kar je pisal v 'Rimskem katoliku', ki je bil pravzaprav slovenska različica nadškofijskega glasila, ki je izhajalo v latinščini, 'Folium periodicum archidioeceseos Goritiensis'. Ravno tu je glavna težava – ker sem bral! 

Ko se obravnava neko zgodovinsko obdobje, se je potrebno čim bolj osvoboditi očal današnjega časa in se skušati čim bolj spustiti v tisto obdobje, da bi nekako razumeli delovanje oseb, ki so v naših raziskavah oz. so kakorkoli sodelovale z »glavnim junakom« naših raziskav, pa naj je šlo za pozitivno ali negativno naravnane do naše osrednje osebnosti, v mojem primeru za msgr. Zorna. Ivo Kerže glede Božjega služabnika Antona Mahniča v v svoji knjigi 'Mahničeva estetika in literarna kritika' naredi, in sicer zelo temeljito, ravno to, ko govorimo o prvem delu knjige. Vedno moramo najprej ugotoviti zlasti miselno podlago nekoga, njegov svetovni nazor, njegova načela in podobne reči. To naredi dr. Ivo Kerže v svojem delu zelo natančno, jasno in razumljivo, tako da na precej poljuden način razloži ne samo Mahničevo miselno podlago, temveč nam tudi na kratko predstavi temeljne mislece ali filozofe, ki so goriškemu rojaku iz Kobdilja na Krasu služili kot osnova. Odgovarja na pomisleke in pokaže, če je kdo udaril mimo glede Mahniča, zakaj naj bi temu bilo tako. 

Izvemo marsikaj zanimivega, kot recimo, kako se je tudi nekdo v avstrijski Cerkvi, katere del smo tedaj bili, naslanjal na rimske teologe,zlasti na tedaj najpomembnejšo teološko revijo, ki še vedno izhaja, to pa je 'Civiltà cattolica', posebno na znanega p. Liberatoreja. Članki te jezuitske revije iz tistega časa so še danes zelo aktualni in, to si upamo trditi, preroški. Ni težko ugotoviti, kaj je motilo in še moti veliko naših duhovnikov, to pa je poživitev nauka sv. Tomaža Akvinskega, ki se je zgodila na zahtevo papeža Leona XIII. V okrožnici 'Aeterni Patris'. Tu seveda ne govorimo o napačnem t.i. »neotomizmu«, temveč o poživitvi pravega »tomizma«, kakor se tudi označuje nauk sv. Tomaža. Bolj so zanimivi razni novoveški filozofi, cerkvenega učitelja sv. Tomaža pa se zavrača, pa čeprav ga je za temeljnega postavil tudi sv. Janez Pavel II., ki se je pred tem precej raje nagibal k t.i. »personalistom«20. stoletja. 

Dr. Mahnič je bil torej miselno klasičen, tudi kar zadeva umetnost in literaturo, tako da recimo ni maral obdobja baroka. Temeljil je na neki stalni filozofski in umetnostni podlagi, na izročilu, ki je pač podpiralo krščanski oz. natančneje, katoliški svetovni nazor. S tega gledišča je potem presojal, in sicer v luči najpomembnejšega katoliškega načela, ki je pa blagor duš, katera umetnost, zlasti pa literatura, je primerna in katera ne. Bistvena je namreč filozofija oz. bistven je svetovni nazor nekoga, po katerem zagovarja določena načela, druga pa zavrača. So stvari, ki človeka, še posebej pa katoliškega vernika, izgrajujejo, druga pa delujejo nanj razdiralno. Vemo,kako so v tistem času že pričele negativno delovati na ljudi goriške nadškofije te nove filozofije, slednje pa so se iz mesta že širile na podeželje. Kritična opozorila, sploh glede literature, ki so jo vse bolj pismeni slovenski ljudje pridno požirali, so tako bila ne samo potrebna, temveč pastirjeva dolžnost.

Objavljeno v tedniku Novi glas    

Hodi za menoj!

Misel za 3. nedeljo med letom

3. nedelja med letom ponovno omenja Janeza Krstnika – Jezus ni pričel svojega javnega delovanja, preden bi se njegov znanilec umaknil. Nam se rado mudi, ne pa tudi Bogu, ki ima svoj čas in vedno nastopi ter deluje ob pravem, ugodnem času. Človeški ali zemeljski čas je bil ustvarjen, Božji čas je večen, prav zato pa ima tudi drugačen izraz v Novi zavezi. Božji čas se našega vsake toliko dotakne, to pa je v vseh tistih trenutkih, ko nam je lepo in četudi bi trajali več ur, minejo kot bi trenil. 

Tako lahko morda bolje razumemo, kaj pomeni to, da se je nebeško kraljestvo »približalo«. To ne

pomeni, kot v naši človeški izkušnji, da je nekaj sicer blizu, a ni še tukaj, temveč pomeni, da je to kraljestvo že tukaj in tudi deluje, ni pa še v polnosti tukaj. To označujemo kot razpestost med »že« in »še ne«. Božje delovanje v svetu je torej mogoče prepoznati, videti, izkusiti, a seveda na duhovni ravni, kar pa ne pomeni, da to delovanje ni resnično ali konkretno. Ko vdre Božji ali milostni čas, vidimo, da je to delovanje še kako konkretno in ga lahko na neki način izkusimo, a seveda ne gre za zadevo, ki bi jo lahko kakorkoli človeško označili, izmerili ipd. Koliko bo torej to nebeško kraljestvo delovalo in se širilo, je odvisno tudi od nas, od našega odgovora na Božji klic. 

Vsakemu od nas odmeva klic: »Hodi za menoj!« je pa odvisno, če se primerno pripravimo, da bi najprej ta glas slišali, potem pa od tega, če in kako na ta glas odgovarjamo. Kardinal Sarah je napisal lepo knjigo, 'Moč tišine', kjer nam spregovori ravno o tem, kako pomembno se je odločiti, da bi umolknilo vse drugo, v nas pa bi lahko odmeval Božji glas. Tišini, ki ni prazna, ampak nam po njej nekdo govori, sicer ne rečemo več tišina, temveč tihota. V obdobju hrupa se je potrebno prav odločiti, da bi se umaknili, podobno našemu Gospodu, ki se je iz Judeje umaknil v Galilejo, kjer je sicer odraščal, da bi imel malo več miru, zlasti pred raznimi preizkuševalci iz judovskega ljudstva. Tudi mi se moramo torej umikati, za kar potrebujemo odločitev in voljo, sama tihota pa je potem seveda Božji dar. 

Odločitev se sicer navezuje na tisto besedo, ki jo dandanes rabimo kar malo preveč počez, to pa je »kriza«. Če se ne motim, smo že spregovorili, da beseda nima negativnega pomena, kakršnega ji dajemo danes, temveč pomeni »odločiti se«, »presoditi«, »razsoditi«, »izbrati«... Ravno zato se je potrebno včasih med svojimi vsakdanjimi opravili malo zaustaviti in se zbrati, da bi prav presodili in izbrali v svojem življenju. Tisto, kar pa je treba vselej presoditi, je to, ali res sledimo svojemu Gospodu, ali pa samemu sebi. Kristus nam namreč pravi, da moramo vselej hoditi »za njim«, ne pred njim. Jasno, da nas ne pelje vedno le po lepi in ravni poti, a vendar se moramo zavedati, da je v naše temine končno posvetila luč in imajo, če hodimo za njim, končno smisel. Zelo važno je torej zaupati, da bo Gospod tudi iz za nas temnih, težkih in morda, človeško gledano, nemogočih položajev, potegnil za nas le najboljše. Če bomo le zaupljivo hodili za njim.

Objavljeno v tedniku Novi glas.