Misli iz knjige-intervjuja Pietrantonia Belline.
Kakšen je bil
Castellerio? Kakšen vtis je napravil na dečke, ki ste pravkar izšli iz gnezda
in ki ste prihajali tudi iz najbolj nepoznanih furlanskih vasic?
»Tovarna duhovnikov (kakor reče Beline semenišču) je bila
gromozanska zgradba, postavljena na čudovit kraj, saj je bila na vrhu rahlega
klanca, ki so ga omejevale živa meja in stoletna drevesa. Na vrhu klanca je bil
spomenik sv. Pavlina Oglejskega, oglejskega patriarha, ki je ob koncu 8.
stoletja bil prijatelj in svetovalec Karla Velikega. Spomnim se, kako neskončno
veliki so bili prostori, s tistimi neskončnimi hodniki, spomnim se prostornih
dvorišč, polnih dečkov in duhovnikov, spomnim se, kako so bile v spalnicah
postelje postavljene v vrstah, kakor tudi mize v jedilnicah. Kontrast z mojo
borno domačo hišo, ki smo jo takoj po vojni za silo popravili, ker je bila
bombardirana, je bil prevelik, da ne bi bil prevzet. Toda ta prostornost in
grandioznost se je hitro prelevila v zadrego in strah, da si venomer na
nepravem kraju.
Treba je imeti pred očmi, da sem bil sam navajen spati
skupaj s svojimi brati – trije smo bili skupaj v eni postelji. Jedli smo s
skodelo v naročju. V sedmih smo živeli v eni kuhinji in treh majhnih sobah,
umivali smo se v umivalnem koritu, svojo potrebo pa smo opravljali v hlevu,
zraven repa naših krav.
V semenišču si lahko slišal govoriti karnijsko, furlansko,
slovensko, italijansko, benečansko iz okolice reke Piave, furlansko iz Doline
Asio, čeprav je bil edini dovoljeni jezik italijanski, kakor je strogo določal
stoti člen semeniškega pravilnika: »Vsi bodo vedno morali pravilno govoriti v
italijanskem jeziku.« Ta člen so napisali tisti, ki so ga sto in sto krat tudi
sami kršili. Bilo je izredno težko, kakor tudi neumno in kruto, porezati
kulturne in bivanjske korenine. Velika večina študentov je namreč izhajala iz
družin, kjer je materni jezik bila furlanščina s svojimi številnimi različicami
in izrazi, ki smo jih srkali vase kot materino mleko.
Ko sem gledal nazaj, sem se pogosto spraševal, kako smo
lahko prizadejali takšno škodo naši kulturi v Božjem imenu… Pa kakšnega Boga so
imeli?«
Koliko vas je tisto
leto vstopilo v semenišče?
»Bilo nas je 75. V škofijskem tedniku La Vita Cattolica je bil takrat
članek, ki je, potem ko je povedal, koliko Božje milosti je bilo podarjene naši
nadškofiji, z velikim realizmom postavil vprašanje: »Koliko jih bo prišlo do
cilja?« Anonimni pisec članka si najbrž še zdaleč ni mogel predstavljati, da se
bo avantura tistih petinsedemdesetih spremenil v »kobariško katastrofo« (poraz
pri Kobaridu, ki mu mi pravimo »čudež«, uporabljajo Italijani tudi v tem oziru,
op. prev.). Samo enajst nas je namreč prišlo do konca.«
Kakšen je bil »tekoči
trak« tiste tovarne?
»Natančno se spomnim monotonega ponavljanja dni v semenišču.
Dovolj bi bilo opisati en sam dan. Tako je npr. napravil Solženicin, saj je, ko
je hotel opisati življenje v koncentracijskem taborišču, omejil le na to, da je
opisal »En dan Ivana Denisoviča«. En dan v semenišču je bil sestavljen iz
natančnih urnikov, molitev na povelje, študija in rekreacije, ki so jih merili
s prav bolno natančnostjo in ponavljanjem. Da bi si lahko bolje predstavljali
naj povem, kako je duhovnik Titta Compagno, ki je bil rojen leta 1906 in posvečen leta 1935,
imel istega rektorja, istega spirituala (predstojnik, ki je v semenišču
zadolžen za duhovno življenje, op. prev.), enake knjige za dogmatiko, moralko,
kanonsko pravo, enak urnik, enake pobožnosti in pravila in celo enak jedilnik.
Dan po mojem vstopu v semenišče je bila sreda, pa smo za kosilo jedli
testenine. Zadnjo sredo v juniju leta 1965 smo spet jedli testenine. Prav
mogoče je, da jih je celo skuhala ista redovnica. Je lahko še kaj bolj
podobnega tekočemu traku?!«
Objavljeno v Novem glasu