Skozi drugačno prizmo (4)
Poznamo delo humanista Erazma Rotterdamskega, z naslovom »Hvalnica norosti«, prav tako pa bi lahko ta naslov prevzeli tudi za to, kar se dogaja s tem tako velikim sponzoriranjem priseljevanja ali imigracije. Seveda sedaj ne smemo dajati nobenih prepdon zadevam, ampak mora biti poimenovanje le še »migracije«, strogo v množini, prišleki pa so »migranti«, medtem ko očitno vlada določeni rasizem na tem področju, glede na to, da so kot migranti mišljeni zlasti in predvsem predstavniki ne-belih ras, belci pa v bistvu niti ne.
Mnogi bi radi, kot pravi Fusaro, kar poenostavljeno te prišleke označili z Marxom kot »rezervno
industrijsko vojsko«, ki naj bi jo ti vse bolj tvorili, tako pa znižali stroške delovne sile, obenem pa zadeva še bolj oslabi to isto delovno silo. Omenjeni filozof pravi, da gre za idealne sužnje, ker so podkupljivi, nimajo zavesti pripadnosti nekemu družbenemu razredu, poleg tega pa so pripravljeni na vse, da bi preživeli. Vendar pa je potrebno tu omeniti še neki drugi motiv, ki je za vsem skupaj in očitno nekomu prija – imeti ljudi brez istovetnosti in korenin.
Pripadnik te skupine ljudi se lahko z latinskim izrazom, ki je podoben tistemu razsvetljenjskemu za označbo človeka, »homo sapiens«, pa se glasi »homo migrans«. Ta nima svojega lastnega teritorija, svoje lastne dežele, nima korenin, zato pa je vedno s kovčkom v roki in pripravljen, da se seli, kakor je pač potreba. Zato je neke vrste hinavščina in licemernost govoriti praktično le o temnopoltih »migrantih«, po drugi strani pa praktično nič o drugih, niti tistih lastnih, ki so sicer res emigranti, po drugi strani pa morda tudi res migranti. Pustimo zaenkrat razne vzhodnoevropske ali kitajske delavce, ki se ne znajdejo več v medijih, žalostno je morda bolj to, da se ne spopadamo, ali spopadamo dovolj, s težavo tega, prej omenjenega, vala emigracij iz naših domačih dežel, ki se vse bolj zdi prisiljena.
Še ne dolgo nazaj so hodili naši ljudje ven, ker so si to sami izbrali, ker so želeli poskusiti srečo v drugačnih resničnostih, bodisi v univerzitetnih ali delovnih krogih. Zatem je prišel čarobni program Erasmus, ki že lep čas prepričuje mlade, začenši s srednjo oz. višjo šolo (pač, odvisno, če govorimo o Sloveniji ali Italiji), kako lepo je iti na tuje in biti kozmopolitski. Prišli pa smo na koncu do resničnosti, ko naši sinovi in hčere najprej študirajo po naših šolah in univerzah, ki očitno že niso tako katastrofalne. Vendar pa morajo potem na tuje, ker na domačih tleh ne najdejo zaposlitve. Kar spremljamo v medijih nam torej pove sicer, kako postajamo Sever Afrike, kakor je to včasih veljalo za Slovenijo v oziru do drugih jugoslovanskih republik in za Severno Italijo v primerjavi z Južno. Nočejo pa govoriti o tem, kako tako Italija kot Slovenija in še katera druga podobna država postajajo Afrika Zahoda.
Objavljeno v tedniku Novi glas